Po dobrih izkušnjah, ki sva jih z Mitjem imela lansko leto, sem se odločil, da letos v albansko divjino popeljem še svojo sestrico, kasneje pa še svoje avstrijske prijatelje. Najprej smo si Uršo, Tomažem in dvema majhnima razgrajačema ogledali teren, potem pa smo z Avstrijci odpeljali še nekaj dodatnih zabavnih off roadov. Skupaj smo z samimi Toyotah po brutalnih makadamih albanskih hribov odpeljali 2400 km, kar seveda ni ostalo brez posledic na podvozjih naših terencev.

Igoumentsa – Butrint – Saranda – Blue Eye – Girokaster – Permet – kanjon reke Osumi – Corovode – Berat – Durres – Tirana – Kruje – Burel – Micekut – Lure – Shkoder – Teth – jezero Komani – Valbona – Kukes – Peshkopi – Lure – Girokaster – Igoumentisa – Plataria

Kljub opozorilom Ministrstva za zunanje zadeve, ki je odsvetovalo vsa potovanja v Tunizijo, se nismo dali motiti in smo se odločili, da poravnamo dolg s prejšnjega raida – napol mistični Sif Es Souane. Tokrat nas je bilo več, šest terencev in dvanajst neodgovornih avanturistov. Po dolgem času je bil zopet z nami Tomo s svojim Nissan Patrolom in sovoznikom Maticem. Novinec Cvek, kasneje preimenovan v El Rasha je v svojem precej predelanem kratkem Patrolu gostil Duška, uradnega fotografa odprave. Helmut je iz svoje zaloge Landcruiserjev Toyoto 73 posodil svojemu sosedu Rolandu in njegovi ženi, da sta se nam pridružila, sam pa je vozil svojo Toyoto HZJ 76. Potem je bil z nami seveda še Mitja z, v vseh ozirih mladostno sopotnico Evito Mici in pa moja malenkost  skupaj z veselim sosedom Romanom, oba v Toyotah HDJ 80.

V Tuniziji se arabska pomlad vedno bolj pozna in njihov “liberte” zanesljivo ni tisto, kar so imeli v mislih ob vstajah v letu 2011. Ljudje so enako prijazni, kot so bili pred revolucijo, ekonomija, predvsem pa turizem pa sta v vedno slabšem stanju. Prijatelji in znanci v Douzu se nas bili še bolj veseli kot običajno, verjetno zato, ker smo kljub negativni propagandi iz Evrope (vse to seveda redno spremljajo na družbenih omrežjih), eni zelo redkih turistov, ki še prihajajo k njim.

Sif Es Souane je izjemno težak in eksotičen cilj, samo 16,2 km oddaljen od alžirske meje, zato lahko skupine, ki so se uspešno prebile do tja, verjetno preštejemo na  prste obeh rok. Zaradi tega je o možnih dostopih do Sifa na razpolago zelo malo podatkov. To nas je primoralo, da smo se načrtovanja trase prvič lotili visokotehnološko. Mitja je z interneta naložil 3 Gb posnetkov sipin v okolici Sifa v visoki ločljivosti, na katerih sva s počasnim in mukotrpnim delom začrtala vse prehode čez sipine, skupaj z vsemi vstopnimi in izstopnimi točkami. Ti podatki, v obliki track-a vnešeni v naše Garmine, so bili edini navigacijski pripomoček na poti. Kasneje se je v praksi najin trud izkazal za zelo natančen in uporaben. Kadarkoli smo se odmaknili od začrtanega track-a smo takoj zabredli v težave.

Za izhodišče smo izbrali Ain Huilat Richet, kjer počasi nastaja majhna oaza. Glavna znamenitost Richeta je majhen bazenček, kjer na površje vre topla voda. Vrtina je bila namenjena iskanju nafte, vendar so “na žalost” so našli “samo” vodo. Arabci, ki zaradi turistov občasno bivajo tam, za umivanje uporabljajo kos cevi, ki omogoča, da čista voda brizga na površje. V naših, ne čisto prisebnih glavah, se je zato porodila ideja, da tam daleč sredi Sahare pustimo svoj pečat in nesojeno naftno vrtino spremenimo v majhen Gardaland. S tem namenom smo v Douzu kupili 4 metre dolgo kanalizacijsko cev in jo na strehi Mitjeve Toyote tovorili celo pot do Richeta. Na mestu našega bodočega zabaviščnega parka smo ugotovili, da smo se malce ušteli pri premeru cevi, kar smo z lahkoto rešili z žagami in lepilnim trakom (prozorni black silvertape), vendar pritisk vode ni zadoščal za izdelavo načrtovane štiri metrske fontane. Pri zemeljskih delih smo malce precenili naša znanja o hidrodinamiki in hudournikih, ter posledično poplavili edini, na srečo zapuščen, kafič v krogu 100 kilometrov.

Po neuspelem projektu zabaviščnega parka so naslednje jutro puščice na GPS zaslonih kazale WSW, naravnost na Sif. Ker je celo pomlad pihalo z juga, smo od Richeta vozili 36 kilometrov (zračne črte) proti sipinam in prebijali cca meter visoke napihane vrhove. Na tem mestu je treba priznati, da jih je večino požrtvovalno prebil Mitja, s Taharjem na sovoznikovem sedežu.

Po dveh dneh garanja, premetavanja peska in iskanja prehodov čez sipine smo postavili bivak pod Sifom. Sif Es Souane je najvišja sipina v Tuniziji in z nje se, kamorkoli pogledaš, ponuja prekrasen pogled na polja samih sipin. Na vrhu, na katerem je do sedaj  nedvomno stalo manj avanturistov kot na Mount Everestu,  smo skupaj nazdravili in naredili množico prekrasnih posnetkov. Cilj je bil dosežen in vsi terenci so bili še vedno v zadovoljivem stanju.

Pri povratku smo obrnili NE, zato so bili prehodi čez sipine v tej smeri precej lažji. Zračno razdaljo okoli 60 kilometrov Sif Es Souane – Tembaine smo premagali v enem zamahu, v desetih urah.

Iz Douza smo startali s povprečno 200 litri nafte na vozilo. Z Mitjem sva imela v rezervoarjih po 240 litrov, zato so najine viške pridno prečrpavali tisti, ki nafte niso imeli dovolj.  Po šestih dneh in 400 prevoženih kilometrih smo morali na koncu izpustiti zadnje igračkanje po sipinah, ker skupna količina nafte, ki nam je ostala v vseh terencih skupaj, ni zadoščala za dodatne neumnosti.

Za konec peska je sledil še obvezni Ksar Ghilane, ki po povratku iz sipin okoli Sifa ni bil tako čaroben, kot se nam je zdel včasih. Sam sem bil v Ksaru prvič z Mojco in Mašo pred 23 leti in od takrat so se mnoge stvari precej spremenile. Za domačine seveda na bolje, za nas, ki prihajamo s terenci, pa precej na slabše. Zgradili so precej kafičev in veliko, na pol dokončanih “hotelčkov”, ki sedaj ob popolnem pomanjkanju turistov samevajo in žalostno propadajo.

Običajni kulinarični postanek s prenajedanjem s škampi, lignji in hobotnicami smo letos zaradi nemirov na Kerkenahu prestavili v majhno vasico La Louza severno od Sfaxa, kuhar in škampi pa so vseeno prišli naravnost s Kerkenaha. Naslednji dan smo na tržnici v Sfaxu nakupili takšne količine oljčnega olja, da je naš standardni dobavitelj izpraznil vse zaloge iz svojih sodov in smo morali manjkajoče količine dokupiti pri sosednjem prodajalcu.

Zadnji dan v Monastiru smo bili zopet edini turisti v mestu. Prav žalostno je bilo gledati prodajalce v medini, kako so se trudili prodati karkoli, da zaslužijo vsaj kakšen dinar.

Vkrcavanje na ladjo, zadnji pogled na Afriko, potem pa postopanje po ladji, čakanje v pristanišču v Palermu in dve noči v tesnih ladijskih kabinah. V Palermu nas zaradi “varnostnih tveganj”  niso spustili na kopno, je pa zato za vrhunec dneva  poskrbel Roman. Za rojstni dan svoje hčerke je za celo ekipo organiziral dostavo odličnih sicilijanskih pic na ladjo, mimo vseh varnostnikov, carinikov, policajev in kontrolnih točk.

Ko je ladja pristajala v Civitavecchiji so obrazi čisto vseh mojih sopotnikov postajali vse bolj mrki. Nobenega veselja pri povratku domov, samo nelagodje pri prihodu v “naš” svet. To se še na nobenem od naših preštevilnih dosedanjih potovanj ni zgodilo tako očitno. Občutek imam, da smo si v Evropi v letu 2016 sami ustvarili svet, v katerem si ne želimo živeti.

Sledilo je 800 kilometrov italijanskih avtocest, na Gonarsu poslavljanje od Avstrijcev, na Vrtojbi od Primorcev in zabave je bilo konec.

Ko sem v domači garaži še zadnjič ugasnil GPS in radijsko postajo sem lahko samo ugotovil, da je to bil eden najboljših raidov. Kljub zelo težkemu cilju in nekaj popolnih novincev (ali pa prav zaradi tega) smo se izkazali kot izvrstna ekipa, verjetno sposobna tudi še kakšnih težjih preizkušenj. Vsi terenci brez izjeme so seveda utrpeli kar nekaj poškodb, vendar nič nepopravljivega in vse v mejah pričakovanj. Že pri El Jemu se je moral Mitja dokončno posloviti od ene svojih dragocenih gum Michelin X, kasneje sem jaz sprednji stabilizator premaknil iz podvozja na prtljažnik, na Cvekovem Nisanu so že na začetku poslušnost odpovedali  zadnji amortizerji, pa tudi sklopka se je samo občasno odzivala na pritisk pedala , Tomo je razbil sprednjo šipo in del izpuha prav tako preselil na prtljažnik, kjer se mu je kmalu pridružil še zlomljen zadnji stabilizator, Rolandova Toyota je zadnji del poti prevozila brez zadnjih amortizerjev, Mitja pa je razbil enega svojih krasnih novih sprednjih žarometov. Najslabše jo je odnesel Helmut, ki je pri bližnjem srečanju s Tomovim Nissanom predelal svoja zadnja vrata, razbil zadnjo luč in poškodoval za njega bistven del opreme – zaboj s hrano. Ker nesreča nikoli ne počiva sta se pri enem od neugodnih spustov s Taharjem za popestritev dneva še prevrnila na bok, vendar ni bilo nič hujšega. Na spisek popravil, ki jih bo moral opraviti doma, je tako dodal še zadnjo stransko šipo. Čisto za konec je Mitjeva Toyota jasno pokazala, da ne želi v domačo garažo v Tolmin in Mitja je dva kilometra pred Vrtojbo ostal še brez druge dragocene Michelinke, Tomo pa je, v želji, da vsaj ne kratko vidi svojo hči pred odhodom v tujino, malce preveč gnal turbino na svojem Nissanu, zato je ta odpovedala poslušnost na zadnjih kilometrih poti.

Bilo je naporno, vendar smo bili odlična ekipa. Zato bi bilo nepošteno, če tokrat ne bi na koncu izrazil globoko spoštovanje teamskemu duhu skupine, ki nam je vsem skupaj pokazal, da individualizem v tako težkih pogojih ni vrlina in v nobenem primeru ne zadošča za dosego tovrstnih ciljev. Zahvala za to spoznanje gre celotni posadki raida na Sif Es Souane.

Vse slike so plod trdega dela in mnogih prehojenih kilometrov Duškota, uradnega fotografa raid-a

Za majsko Tunizijo je bilo, kot vedno, prijavljenih precej posadk. Teroristični napad na muzej Bardo v Tunisu, ki se je zgodil dober mesec pred odhodom, pa je stvari postavil na glavo. Glavnina ekipe se je po dvodnevnem premisleku odločila, da je tveganje za potencialne nove napade v mejah naše sprejemljivosti. Če bi pristali na predpostavko, da vsak potencialni teroristični napad predstavlja nesprejemljivo tveganje, lahko z potovanji v praktično katerokoli državo za vedno zaključimo. Ostali potencialni udeleženci seveda niso bili enakega mnenja, zato so konec aprila z ladjo iz Civitavecchie odpluli štirje terenci z osmimi »neodgovorneži« in en pes.

Tunizija nas je pričaka taka kot vedno, mogoče z malenkostno pogostejšimi check pointi.

V Douzu smo imeli, kot običajno, probleme v dovoljenji za puščavo južno od Tembaina, vendar smo v z afriško ležernostjo tudi to uredili v doglednem času.

Naš cilj je bil glede na ekipo kar precej ambiciozen – sipine Sif Es Souane, 36 kilometrov zračne črte jugozahodno od Ain Huilat Richeta  in samo 15 kilometrov od alžirske meje.

Izziva smo se lotili odločno , vendar se je na Mitjevi Toyoti že nekaj kilometrov po Tebainu zdrobil homokinetični zglob. Povratek v Douz smo opravili rutinirano, samo z zadnim pogonom, brez vkopavanja. Nakup in zamenjava zgloba je bila v Douzu mala malica, ki smo jo opravili do naslednjega opoldneva. Ker smo bili že malo na kratkem s časom, smo v šestih urah odpeljali traso Douz – Ain Huilat Richet. Ta tempo bi predstavljal zelo soliden dosežek tudi za posebej pripravljene tekmovalne terence, na katerem od amaterskih severnoafriških relijev  .

 Po obveznem kopanju v topli vodi sredi sipin Hulat Richeta smo se polni energije, pa vendar z nekaj pomisleki odpravili proti sipinam Sif Es Souana. Že kmalu so se pomisleki izkazali za upravičene. Tahar ni izbral najbolj optimalnega pristopa, bili smo bili že skoraj sredi maja zato je bil pesek prevroč in težko prevozen, zaradi prejšnjih zamud smo bili kakšen dan prekratki, pa tudi terenci in vozniki niso bili v dovolj optimalnem stanju, potrebnem za dosego tako težkega cilja.

Če hočes na takšnih potovanjih odnesti celo kožo in terence na kolesih pripeljati domov, je včasih potrebno pravočasno spoznati, kdaj moraš odnehati. Po dobri polovici prevoženih sipin, sredi premehkega peska in z utrujeno ekipo,  je bil eden teh trenutkov.

Kljub »umiku« iz peska Sif Es Souana  smo v naslednjih dneh odpeljali še precej sipinskih etap, pojedli zadostne količine škampov na Kerkenahu in v Sfaxu nakupili dovolj olivnega olje, da smo bili na koncu poti vsi zadovoljni.

Zaradi strahu pred terorizmom so se začeli tudi evropski off roaderji izogibati severne Afrike. Tako se nas je na jesenskem raidu zbrala majhna, vendar uigrana ekipa treh terencev. Na trajektu iz Civitavecchie smo bili edini turisti z terenci, na povratku pa sem na carini pred vkrcanjem opazil še eno Toyoto.

Sami smo bili tudi v campu v Douzu in Ksar Ghilenu, samo na Hilat Richetu smo srečali dva Avstrijca. Kljub temu, ali pa prav zato, smo se imeli odlično. Ves čas našega potepanja po Tuniziji je sijalo sonce, prav tako pa nam je bilo prizanešeno z vetrom, ki je bil velik problem zadnjih raidov.

Po pesku, ki je bil letos  bolj prevozen kot kadarkoli dosedaj, smo odpeljali čudovito novo smer mimo Jebila do Tembaina, potem pa klasiko čez Ain Huilat Richet do Ksar Ghilena. Kot vedno smo se na koncu ne Kerkenahu do sitega najedli rib in naslednji dan v Sfaxu pokupili neizmerne količine oliv, olivnega olja, dateljev in čičerike.

 V 17 dneh smo prevozili 3800 km

Spomladanski raid 2014 je bil v času avstrijskih velikonočnih počitnic, ker je bil v osnovi namenjen avstrijskim posadkam z šoloobveznimi otroci. V času priprave raid-a so se nam pridružili še štiri slovenski tereneci. Skupaj se nas je tako nabralo 24 popotnikov (skupaj z Gilan, ki je v Tuniziji praznovala svoj prvi rojstni dan) v osmih terencih. Na ladjo smo se vkrcali v Genovi, ker so tako želeli avstrijci. Kljub precej nižji ceni trajekta iz Civitavecchie, se jim je zdela vožnja do sredine Italije enostavno predolga.

Ker smo imeli v ekipi dva novinca smo odpeljali enostavno standardno traso : Douz – Tembain – Hiullat Richet – Di Zmila.

Glede na zadnje afriške raide smo imeli precejšnjo sreče z vremenom, saj je veter začel pihati po zadnjem bivaku, šele potem, ko smo se varno vrnili v Ksar Ghilen.

Po konzervah in kus-kusu smo vsi skupaj uspeli na Kerkenahu pojesti poleg zabojčka rib še 15 kilogramov sip, hobotnic in škampov. Naslednji dan pa smo, z nakupom preko 200 litrov olivnega olja, podvojili tedensko količino lokalne prodaje na tržnici v Sfaxu.

Velika skupina (25 navdušencev in 8 terencev) se nas je v Afriko tokrat odpravila z italijanskim GNV iz Civitavecchie. Pot do Civitavecchie je res daljša, kot do Genove, vendar je imel ladjar tokrat precejšen popust na karte, zato je bila ta kombinacija bolj ugodna. V pristanišču smo imeli prvič do sedaj probleme v višino terencev, vendar se je tudi za to našla rešitev.

Naši načrti so bili precej pogumni – Huilat Richet, na jug do Suede in potem naravnost do El Fauoarja. Ker v Afriki nikoli ne gre popolnoma po načrtih tudi tokrat ni bilo nič drugače. Celo pomlad je bilo vreme v severni Afriki precej vetrovno, tokrat pa je prešlo vse meje. Praktično ves čas naše odprave je divjal peščeni vihar in vožnja po pesku je bila na robu norosti. Če k temu dodamo še zlomljeno zadnjo roko Borisove 73-tke in resno okvaro motorja moje Toyote nam je po petih dneh ostal samo še častni umik v Ksar Ghilene. Kljub temu je bila večina ekipe z odpeljanim več kot zadovoljna. Sledil je Kerkenah in pa Sfax, kjer smo pokupili rekordnih 220 litrov olivnega olja in neugotovljive količine oliv.

Ker se nihče od nas ne preda kar tako, je cilj naslednjega orto raida, glede na zgoraj našteto, seveda že nepreklicno določen.

Ljubljana – Civitavecchia – Tunis – Monastir – Tozeur – Douz – Tembain – Huilat Richet – Douz – Matmata – Kerkenah – Sfax – Monastir – Civitavecchia – Ljubljana

Prevozili smo 3800 km v 17 dneh

Obljuba Helmutu iz lanskega leta dela dolg, zato smo letos odpeljali, že lani obljubljeni Maroko. Posadka je bila podobna lanski Tuniziji. Štiri terenci – Helmut in Mario z družinama, Vojc in Maja in moja Toyota. Ladja iz Genove vozi dva dni, kar zelo podaljša skupni čas potovanja, zato so vsi razen šoferjev prileteli v Casablanco. Ker so bili avstrijci v večini smo dvojezično dogovarjanje kmalu opustili in prešli na nemščino. Maroko je bil to pot precej vetroven, drugače pa zanimiv in raznolik kot vedno.Čeprav sem bil v Maroku že mnogokrat, smo odkrili kar nekaj novih biserov. Škoda je bilo samo, da zaradi orkanskega vetra nismo mogli prevoziti prekrasnih sipin Erga Chagaga.

Ljubljana – Genoa – Tanger – Rabat – Casablanca – Meknes – Fes – Azrou – Todra – Rissani – Erg Chebbi – Merzouga – Taouz – Erg Chigagga – Zagora – MHamid – Foum Zguid – Tata – Sidi Ifni – Agadir – Essaouira – Marrakech – Casablanca – Tanger – Genoa – Ljubljana

V Maroku smo prevozili 4250 km v 15 dneh

S Helmutom sva se že nekaj časa dogovarjala, da naredimo raid samo z njegovimi prijatelji iz Avstrije. Dve avstrijski družini in moja malenkost s sopotnico, smo s tremi Toyotami preživeli dva tedna družinske turistične Tunizije. Po vrsti smo obiskali večino znamenitosti Tunizije – od Kairouana, Touzerja, Chebike, Tamerze, Chott El Jerida, Douza, Ksar Ghilena, Matmate, Sfaxa do Kerkenaha in Monastirja. Za svojo dušo sem v program vključil Tembain in Ain Huilat Richet z tremi bivaki in štirimi dnevi pravega peska. Ko smo pri povratku na ladji premlevali vtise smo družno ugotovili, da se je avstrijsko-slovenska naveza obnesla, zato smo se že v naprej dogovorili za jesenski Maroko.

 V Tuniziji smo prevozili smo 3300 km v 14 dneh.

Afrika je kot zdravilo. V Evropi, od blizu, so stvari včasih zamegljene, zato jih včasih ne vidimo, včasih pa jih preprosto ne želimo videti take, kot so v resnici. Topel veter saharskih sipin iluzije razblini in vsa sprenevedanja, polresnice in laži se pokažejo v vsej svoji banalnosti, natančno to, kar v resnici tudi so – sprenevedanja, polresnice in laži. Sahara ti pokaže, kako majhni in nepomembni so naši problemi v primerjavi z neizmerno prostranostjo peščenega morja. Preteklost pustiš za seboj in iz Afrike se vrneš ozdravljen.

Mednarodna posadka dvanajstih avanturistov s šestimi terenci, vključno z hiperaktivnim, še ne štiriletnim Borom se nas je novembra 2011 v Genovi vkrcala na trajekt za Afriko.

V človeški naravi je, da hoče vedno dalje, vedno naprej. 19 raid je imel namen biti zahtevnejši kot vsi prejšnji. Načrt smo uresničili samo delno, ker nam je etapo Sueda – Bir Mehded preprečila za pest velika luknja v ohišju Navarinega sprednjega diferenciala. Kljub vsemu smo, od Douza pa do povratka nazaj v civilizacijo, prevozili v 7 dneh več kot 580 km pist in sipin.

Na koncu smo odpeljali še obvezno etapo direktno do Ksara, celodnevno sipinsko do Bir Soltana in čas je bil za povratek v mrzlo in megleno Evropo.

Spodaj objavljene slike so prispevali Franci, Jan, Lina in Nace.

 Prevozili smo 3100 km v 14 dneh.