Afrika je kot zdravilo. V Evropi, od blizu, so stvari včasih zamegljene, zato jih včasih ne vidimo, včasih pa jih preprosto ne želimo videti take, kot so v resnici. Topel veter saharskih sipin iluzije razblini in vsa sprenevedanja, polresnice in laži se pokažejo v vsej svoji banalnosti, natančno to, kar v resnici tudi so – sprenevedanja, polresnice in laži. Sahara ti pokaže, kako majhni in nepomembni so naši problemi v primerjavi z neizmerno prostranostjo peščenega morja. Preteklost pustiš za seboj in iz Afrike se vrneš ozdravljen.

Mednarodna posadka dvanajstih avanturistov s šestimi terenci, vključno z hiperaktivnim, še ne štiriletnim Borom se nas je novembra 2011 v Genovi vkrcala na trajekt za Afriko.

V človeški naravi je, da hoče vedno dalje, vedno naprej. 19 raid je imel namen biti zahtevnejši kot vsi prejšnji. Načrt smo uresničili samo delno, ker nam je etapo Sueda – Bir Mehded preprečila za pest velika luknja v ohišju Navarinega sprednjega diferenciala. Kljub vsemu smo, od Douza pa do povratka nazaj v civilizacijo, prevozili v 7 dneh več kot 580 km pist in sipin.

Na koncu smo odpeljali še obvezno etapo direktno do Ksara, celodnevno sipinsko do Bir Soltana in čas je bil za povratek v mrzlo in megleno Evropo.

Spodaj objavljene slike so prispevali Franci, Jan, Lina in Nace.

 Prevozili smo 3100 km v 14 dneh.

Posadka : Maja, Andrej, Mojca, Mišo

Še ena dežela daljnega vzhoda, ki je vabila da se odklopimo od evropskih problemov. Kot vedno smo rezervirali samo letalsko karto, ostalo pa je bilo prepuščeno improvizaciji.

Za ogled večine znamenitosti na Sri Lanki je najbolje najeti vozilo s šoferjem. Na skupno približno 900 kilometrih smo si ogledali množico palač, ter hindujskih in budističnih templjev v Anuradhapuri, Dambulli, Sigiriji in Kandiju. Privoščili smo si lokalne ajurveda masaže, seveda z vsem, kar paše zraven. Jaz sem prvič v živo videl tradicionalne obrede domačinov in hojo po žerjavici. V Nuwara Eliyi smo se sprehajali med nabiralkami čaja na plantažah čajevca, si v obratih za predelavo dali do potankosti razložiti vse postopke pridobivanja čaja in zvečer kurili ogenj z dišečim lesom cimetovca. Sprehajali smo se med sloni, se s terenci izogibali varanom in vozili med divjimi svinjami, antilopami, vodnimi bivoli, krokodili.

Na koncu smo si v Hikkaduwi zaželeli malo počitka, poležavanja na plaži in namakanja v morju. Ni nam uspelo. Dnevi so se več kot napolnili s potapljanjem v 30 stopinj topli vodi Indijskega oceana, vsakodnevnim nekajurnim igranjem odbojke na mivki z domačini, izleti s čolni po deltah bližnjih rek, božanjem komaj izleglih želv in mladih krokodilčkov, pojedinami sveže pečenih rib po smešnih cenah in še marsikaj …

Otok leži v neposredni bližini Indije, zato v kulinariki prevladuje vpliv indijske kuhinje, ki ni blizu povprečnemu evropskemu okusu. Seveda je spet vse minilo prehitro, kljub vsemu pa se je po 14 dneh pretežno riža in currya doma prilegel napol krvav zrezek in špageti.

Vojna v Libiji je sprožila mnoga vprašanja in probleme, s katerimi se je to pot hočeš nočeš morala soočiti tudi Evropa. Stranski produkt te nepravične vojne je bila tudi množica libijskih beguncev v Tuniziji.

Skupina nemških zdravnikov, ki sodelujejo na puščavskih dirkah v severni Afriki, pod vodstvom Dr. Ellen Geiger-Disselhoff se je odločila za zasebno pobudo pomoči beguncem. Prednost te pobude, v primerjavi z organizirano pomočjo držav EU, je bila bistveno večja učinkovitost izvedbe. Ker je organizacija potekala brez prisotnosti države, je lahko projekt stekel takoj, brez običajnih birokratskih zapletov. Največja prednost projekta pa je bila uporaba terenskih tovornjakov, ki jih uporabljamo za podporo na puščavskih dirkah. Ta je zagotavljala hitro dostavo pomoči tudi v najbolj odročne kraje v puščavi, kamor običajni tovornjaki pač nimajo dostopa. V juliju in avgustu 2011 je tako skupina v Nemčiji zbrala več kot 60 ton pomoči, od hrane in oblačil, do zdravil in medicinske opreme. Pomoč je bila namenjena v južno Tunizijo, v področje okoli mesta Douz in otok Djerba, kjer se je nahajalo največ libijskih beguncev.

Ker področje južne Tunizije precej dobro poznam, s to ekipo zdravnikov pa smo dobri znanci z dirk, me je Ellen prosila, če bi lahko vodil skupino, ki je bila namenjena na področje Douza in okolice. Drugo skupino je vodil njen mož Marc. Tako smo v začetku septembra z šestimi kamioni z ladjo GNV-ja prečkali Sredozemlje in se v dveh skupinah odpravili proti jugu Tunizije. S mnogimi zapleti in precejšnjo pomočjo mojih tunizijskih prijateljev, smo v dveh dneh razdelili 20 ton hrane, medicinske opreme in oblačil. Vsi domačini, ki smo jih srečevali na poti in pri razdeljevanju, so pokazali izjemno hvaležnost za našo pomoč.

Kdor hitro da, dvakrat da, pravi slovenski pregovor. 60 ton je mogoče samo kaplja v morje pomoči, ki jo potrebuje v vsiljeni vojni uničena Libija, vendar je pokazala, da nekaj razmišljajočih in solidarnih posameznikov lahko naredi več, kot vsi politiki skupaj, s svojimi lepo zvenečimi, zlaganimi besedami.

Sezono 2011 smo preživeli v umirjenem potepanju po južnih Ionskih otokih. Prvič po nekaj letih sem ostal v Grčiji tudi avgusta, trpel poletno vročino, predvsem pa prenašal množico glasnih in brezobzirnih italijanskih jadralcev. V treh mesecih in pol se je zamenjalo kar osem posadk, kar je bilo precej več kot običajno. Kot vedno je SHIMSHAL poletno sezono končal na svojem običajnem mestu v marini v Prevezi.

Preveza – Levkas – Kefalonija – Itaka – Zakintos – Peloponez  – Kastos – Preveza

prejadrali smo 1100 Nm v treh mesecih in pol

Obogatena z lanskimi izkušnjami sva letos nameravala startati bistveno bolje pripravljena. Namesto starega Warn-ovega wincha nama je Janez letos privoščil Giglepina s pnevmatskim prostim tekom in z vrvjo, namesto jeklene pletenice. Za nočno etapo sva imela nov, pregrešno drag LED žaromet, ki pa se je na dirki vrhunsko izkazal. V Puchu je bil tudi močnejši motor, vendar je imel kljub dodatnim ventilatorjem, najin večni problem stalnega pregrevanja. Izgleda, da je to stalnica vseh Janezovih samogradenj.

Vsi najini lanski slovenski sotekmovalci so zaradi različnih vzrokov odpovedali udeležbo na letošnji dirki, zato sva bila praktično brez servisne ekipe. Janezov pomočnik Vujo se je kljub temu odlično znašel in uspešno odigral vlogo prvega mehanika dirkalnika, za ostale stvari pa sva morala poskrbeti sama.

Na sami dirki sva se bistveno bolje znašla kot lani, zato so bili tudi rezultati precej boljši. Na nočni etapi se je pokazalo, da so dobri žarometi nujen pogoj za solidno uvrstitev. Veliko večino etap sva odpeljala solidno in na koncu zasedla 5. mesto med 63. prijavljenimi ekipami. Z rezultatom jaz osebno nisem bil preveč zadovoljen, ker bi z malce bolje pripravljenim dirkalnikom in malo več moje koncentracije z lahkoto zasedla drugo mesto.

Naš osnovni načrt je bil prevoziti vzhodno Afriko od Egipta pa do Tanzanije s tremi ali štirmi terenci, v dobrih dveh mesecih. Že pri načrtovanju poti se je pokazalo, da bova z Mitjem odšla na pot sama in da je bil načrt prevoženih razdalj preveč ambiciozen. Zato sva se odločila, da pot skrajšava do juga Etiopije, na poti nazaj pa si ogledava še Sinaj, Izrael in Jordanijo.

Že pred odhodom so nam trajekt prestavili za en teden naprej, tako da smo leto 2011 dočakali na ladji nekje v grških vodah. Manjkajoči teden je precej skrajšal naše egiptovske načrte, vendar je bilo časa kljub temu dovolj. Do konca poti se je nabralo 84 dni in več kot 17.000 km. Poleg Mitjeve družine, ki je bila z nama v Jordaniji, so se nama tudi v Egiptu, Sudanu in Etiopiji pridružili prijatelji, ki dokaj redno potujejo z mano. V najinih dveh terencih se je tako, poleg naju, do konca izmenjalo 17 popotnikov.

Skupaj smo si tako ogledali piramide in muzeje v Kairu, ter templje in grobnice v Luxorju. 8 nas je preživelo pet dni, potrebnih, da z trajektom in terenci vstopiš v Sudan. Prevozili smo dolge kilometre ob Nilu v Sudanu, si ogledali piramide v Merovi in Karimi, derviše v Khartoumu in bili vsi skupaj prijetno presenečeni nad varnostjo in razvitostjo Sudana in prijaznostjo tamkajšnjih ljudi.

Po našem odhodu iz Slovenije je etiopska carina spremenila pogoje za vstop tujih vozil v Etiopijo. Z izdatno pomočjo MZZ RS, Mojce in španske ambasade v Adis Ababi smo manjkajoče dokumente uredili v štirih dneh in konec januarja vstopili v Etiopijo. Videli smo gradove v Gonderju, se ponoči borili z višinsko boleznijo in mrazom v šotorih na 3800 metrih nadmorske višine in se z terenci povzpeli na 4296 metrov. Ogledali smo si samostane na jezeru Tana, slapove in sotesko Modrega Nila, v kamen izklesane cerkve v Lalibeli in preživeli kaos Adis Ababe. Štiri dni smo šotorili v Turmiju, med 200 domačini smo bili edini turisti pri hamerski ceremoniji skakanja čez bike, in se vsi skupaj v desetih minutah naveličali popolnoma skomercializiranih Mursijev na področju Jinke. V Arba Michu smo se s čolnom vozili med nilskimi konji, pet metrskimi krokodili, s terenci pa med čredami zeber.

Na poti nazaj sva z Mitjem spet plesala z derviši v Khartoumu, uživala en cel dan na feluki na Nilu in se potapljala v Dahabu. Mitja je celo opravil potapljaški izpit. Preživela sva draginjo Izraela (cena litra dizelskega goriva je cca 2 EUR, v Egiptu pa cca 0,12 EUR ) in 6 popolnih varnostnih pregledov na njegovih mejah. Skupaj z Mitjevo družino smo se kopali v Mrtvem morju, fotografirali nabateansko Petro, se potapljali v Aqabi, raziskovali Wadi Rum in puščavske gradove. Zadnji dan smo preživeli v Jerahu med pešačenjem po rimskih amfiteatrih in ogledom gladiatorskih iger.

Pred povratkom v Evropo sva si privoščila še 5 dni razvajanja in tečaj kajtanja pri mojem izraelskem prijatelju Royu in njegovi družini.

Na koncu nama je ostalo samo še 1000 km vožnje do Alexandrije, še peti po vrsti varnostni pregled na izraelsko-egiptovski meji, in 3 dni vožnje s trajektom do Benetk. O šoku pri povratku po tako dolgem času, v Evropo in »civilizacijo« pa ne tem mestu ne bom pisal.

Skozi Egipt, Sudan, Etiopijo, Izrael in Jordanijo smo prevozili 17.130 km v 87 dneh.

originalni zapis s slikami
Posted in Januar 12th, 2011
by Ipsilon in POTOVANJA

Že kdor se le poigrava z mislijo, da bi z lastnim vozilom poskušal priti iz Egipta v Sudan ali obratno, naleti na svojevrstno pojavo, zapreko pravzaprav – trajekt iz Asuana v Wadi Halfo preko velikega Naserjevega jezera. Ko rečemo »trajekt«, to seveda ni nekaj, kar si evropski možgani predstavljajo pod to besedo, in čeprav je večina overlanderjev že sprijaznjena z dejstvom, da v Afriki nikoli ni nič tako, kot si človek predstavlja, zloglasni Wadi Halfa ferry požene mravljince po hrbtu vsakemu, ki spozna, da ni načina, kako se mu izogniti.

Ob načrtovanju poti iz Egipta v Sudan se hitro izkaže, da obstaja le en način, kako svoje vozilo spraviti preko državne meje. Priti je treba do Asuana, naložiti avto na trajekt in se izkrcati v Wadi Halfi. To je princip, ostalo pa so nianse. Nianse so recimo to, da traja samo urejanje papirjev in vkrcavanje kakšna dva do tri dni, če gre vse po sreči, in podobno se dogaja tudi ob izkrcavanju. Pomembna niansa je to, da tvoj avtomobil ali motor ne potuje na isti ladji kot ti, ampak na posebnem splavu, pontonu ali barki, ki ga nekakšna motorizirana ladjica brez radarja, tako da pluje zgolj podnevi, odvleče včasih kak dan pred odhodom ladje, včasih pa tudi kak teden po odhodu, tebi pa se sanja ne, kje je tvoje vozilo in kaj se z njim dogaja. Niansa je tudi to, da je ladja običajno tako nabito polna potnikov in krame, da si je težko izboriti prostor za spanje na krovu med ljudmi in zaboji, tako imenovane »kabine prvega razreda« pa si tega naziva niti približno ne zaslužijo, in še vnaprejšnjo rezervacijo potrebuješ, da se dokoplješ do nje. In ne nepomembna niansa je tudi ta, da trajekt vozi le enkrat tedensko, ali pa še to ne.

Ko sem zgodnjega nedeljskega jutra dne 9. januarja 2011 vozil ob Nilu od Luksorja proti Asuanu, so se mi vse videne slike in informacije o famoznem trajektu trkljale po glavi in mi zbujale mešana čustva. Mišo je s Polono in Alešem je v Asuan prispel že prejšnji dan in se lotil spopada z mejno in pristaniško birokracijo – nabave kart za trajekt in izvoza vozil iz Egipta, Nermina, Eva, Damjan in Ivo pa so si še ogledali Luksor, zato smo se v Asuan odpravili dan za njimi. Zgodnji jutranji odhod nam je na zadnji kontrolni točki ob izhodu iz Luksorja preprečila policija in čakati smo morali do šestih zjutraj, preden smo se lahko odpeljali. Jutranja vožnja po praznih cestah je bila prijetna in sončni vzhod ob zgornjem Nilu res enkratno doživetje.

Ko smo ob devetih zjutraj le prispeli v Asuan, se je začela dirka. Najprej je bilo treba za vsakega od nas pripraviti vso potrebno prtljago za tri dni, potem pa poskrbeti za vkrcanje avtomobilov. Mišota, ki je po mestu skakal za papirji za nas in še za druge, sem ponovno srečal šele v pisarni gospoda Saleha, velikega šefa malega trajekta na velikem Naserjevem jezeru. O gospodu Salehu ti internet pove veliko, a nič kaj lepega. Priznati moram, da mi ni jasno, od kje izvirajo vse negativne kritike tega malega ostrega možička. Do nas je bil povsem korekten in do neke mere celo ustrežljiv.

Kar devet avtomobilov različnih narodnosti se nas je tokrat nameravalo vkrcati na trajekt, in en overland kamion ali bolje rečeno avtobus podjetja Dragoman. To je bila pravzaprav sreča, ker je Dragoman zakupil celoten ponton, kar je pomenilo, da bodo avtomobili tudi dejansko takoj odpluli. Drugače tovorna barka včasih čaka, da se napolni s tovorom, preden odpluje, in to lahko traja kdo ve koliko časa. V Asuanu smo srečali Nizozemca, ki je že dva tedna čakal, da njegov avto prispe iz Wadi Halfe. Deloval je nekolikanj nesrečno. Ko je Mr Saleh izmeril še dolžino mojega avtomobila, smo se vsi skupaj odpravili na postajo egiptovske prometne policije. Potrdilo egiptovskega prometnega sodišča, da v prometu nismo zakuhali nobene prevelike traparije v času svojega bivanja v državi, je Mišo že zrihtal. Oddali smo papirje in po slabih dveh urah čakanja je prišel ukaz, da se odpeljemo v pristanišče. Samo pristanišče leži 12 kilometrov od Asuana in varuje ga visoka železna ograja, pred katero smo se ustavili in spet čakali, čakali, čakali.

Ko so se vrata končno odprla in so nas spustili v sam kompleks pristanišča, pa se je začelo. Prvi carinik, ki bi moral pregledati avte, je jasno namignil, da se počasi že bliža konec delovnega časa pristanišča in da bi bilo modro kaj prispevati, če hočemo, da pospeši svoje delo, da ne zamudimo naslednjih uradnikov. Seveda smo pozni zato, ker so nas pustili tri ure čakati pred vrati, seveda si lahko razpizden in seveda plačaš 20 egiptovskih funtov, da avta ne pregledajo in se lahko odpelješ naprej. Izbire itak nimaš, ti hočeš na trajekt, njim je pa povsem vseeno, ali boš en teden čakal na naslednjega, če bo Alahova volja taka, da bo sploh peljal.

Sledilo je tekanje po pristanišču, iz ene zgradbe v drugo, nekje smo morali kupiti karte za trajekt za avtomobile, drugje oddati egiptovske registrske tablice skupaj z 10 egiptovskimi funti za »transportne stroške«, dokler se nismo znašli v zadnji pisarni, kjer nam je veliki šef izpolnil karnete in ostale dokumente, seveda z zahtevanim »dodatkom za delo preko običajnega delovnega časa«. In celo vrnil je drobiž! Po nekaj urah se je končno zaslišalo, da so vse formalnosti opravljene in da je čas za vkrcanje avtomobilov.

V koloni smo se odpeljali po nasipu do vode, in tam je bil privezan niti ne tako majhen ponton. Najprej so spravili nanj Dragomanov kamion, potem pa so se žogali z našimi avtomobili. Mišo je bil že vkrcan, mene pa so poslali še enkrat na kopno, tako da je na koncu šlo precej na tesno. Kot zadnji avto sem na tovorni del splava zapeljal šele s pomočjo skrivljenih plehov, ki so jih privlekli od kdo ve kod in postavljali pod sprednje kolo, da je zapeljalo čez usek na rampi in Nisko je bil stisnjen na plovilo. Cmok v grlu, ki je nastajal ob misli, da bo zmanjkalo prostora, se je počasi raztopil, ko smo se s taksijem vračali v Asuan.

Prav tako s taksijem smo se naslednje jutro ponedeljkastega 10. januarja 2011 vsi odpeljali v pristanišče. Pontona ni bilo več, baje je odplul že prejšnji dan, čakala pa nas je ladja. Seveda šele po vseh opravljenih carinskih formalnostih. Spet smo nekaj ur stali pred ograjo pristanišča, le da tokrat nismo bili sami, ampak je naokoli gomazela cela množica Egipčanov in Sudancev, vsak s svojo goro krame, ki je iskala pot iz Egipta na jug. Ko je prišel gospod Saleh, smo lahko kupili še karte za trajekt za potnike, potem pa smo le stopili skozi ograjo in spet so se začele mejne »formalnosti«. 10 funtov tu, 20 funtov tam, navsezadnje smo se po nekaj urah prebili skozi vse kontrolne točke in zakorakali po pomolu do ladje.

Ladja, veleslavni Asuan-Wadi Halfa trajekt, nas je čakala ob pomolu po opravljenih carinskih formalnostih

Na krovu smo poskušali najti čim boljši prostor, in po nasvetu gospoda Saleha smo se utaborili pod rešilnimi čolni. Ta prostor je za ograjo, ki te varuje pred navalom množice ostalih potnikov. Na vrhnji železni palubi smo si spalne vreče postlali na kartone, ki jih je prožrtvovalno priboril Aleš, in nato opazovali, kako je reka ljudi in zabojev počasi zalivala ladjo. Ta plima je trajala kar nekaj ur, na sosednjo barkačo, namenjeno tovoru, so nakladali vse možno, od televizorjev do plastičnih streh za tuktuke, na tisoče kartonastih škatel, ki so vsebovale kdo ve kakšno robo, pa so naložili tudi na našo ladjo. Ljudje so se borili za prostorčke, kjer bodo v miru ležali, kjer bo njihova prtljaga na varnem, in kjer bo vsaj nekoliko manj verjetno, da jih bo kdo pohodil. Celo ladjo je zajel čisti kaos.

Ko je bilo vse naloženo, se je sonce že krepko bližalo zatonu. Tedaj se je ladja končno premaknila in zaplula na širno Naserjevo jezero. V rožnatih barvah sončnega zahoda smo lahko uzrli še veliki asuanski jez, ki zadržuje toliko vode, da zadošča za sto let egipčanskih potreb, potem pa smo se obrnili proti jugu, Sudanu naproti. Še pred večerjo je bilo treba poskrbeti še za malo birokracije, človek že izgubi občutek, katere vse papirje je moral izpolniti in oddati, potem pa so ugasnili luči in ladja se je zavila v temo.

Tik pred sončnim vzhodom smo pluli mimo Abu Simbla, a nekateri smo ta veličastni prizor malomarno prespali. Tega mi je še vedno žal, kljub temu, da sem sončni vzhod že občudoval buden. Nekaterim pa je jutro prineslo drugačne občutke – Nermini so ponočni zmanjkali čevlji in cel kup stvari iz damskega kovčka, med drugim tudi steklenica viskija.

Ko je bilo mimo še eno izpolnjevanje obrazcev, smo že zagledali sudansko obrežje in ladja je pristala. Nanjo je spet navalila množica ljudi, ki so premetavali in razkladali zaboje, ki jih je ladja pritovorila, in kmalu smo se lahko izkrcali tudi mi. Po pomolu nismo smeli iti peš, pač pa nas je dobrih 500 metrov daleč do carinskih poslopij pristanišča v Wadi Halfi odpeljal avtobus. Spet mejni postopki, ugibanje, kje so naši avtomobili, in srečanje z Mazarjem.

Tako kot o Salehu tudi o Mazarju internet marsikaj pove. Predvsem to, da je pravi monopolist in da papirjev za vstop v Sudan brez njega ne boš dobil. Kakršne koli informacije že krožijo, bil je prijazen, ustrežljiv in pravzaprav poceni, sploh v primerjavi s korumpiranimi egiptovskimi mejnimi uradniki na drugi strani jezera. Ko so nas sudanski mejni organi pregledali, smo najeli taksi, star razšklepetan Land Rover, ki nas je iz pristanišča pripeljal do Kilopatra hotela v mestu. Tam smo vse papirje predali v roke Mazarju in se prepustili čakanju na avtomobile.

Z Mišotom sva se blagovolila ostriči, privoščili smo si čudovito večerjo in še bolj čudovito metino šišo, se razveselili čudovite novice, da je ponton z našimi avtomobili prispel, uživali v čudovitem sončnem zahodu in spali na malo manj čudovitih posteljah, ki so bile tako uničene, da je bilo treba na koncu jogi položiti na tla, če si hotel ohraniti vsaj malo cel hrbet.

Zjutraj smo kar lep čas čakali Mazarja, ki je po mestu tekal s papirji, da je uredil vse potrebno za pridobitev potovalnega dovoljenja za Sudan in za uvoz avtomobilov, nato smo se odpravili v pristanisce, spet s starim razšklepetanim Land Roverjem. In res, tam je bil ponton, tam so bili nasi avtomobili, Niskotove lučke so me veselo pozdravile. Izkrcanje se je sicer zavleklo za nekaj časa, ker so morali vkrcati čredo kakih tristo krav, namenjenih v Egipt, a vseeno sem bil zadovoljen. In občutek, ko svoj avto po nekaj dneh negotovosti, kaj kaj se z njim dogaja, ali so ga potopili ali ukradli, zapelješ ponovno na terro firmo, je neprecenljiv.

Odpeljali smo se še do carinskih poslopij, avtomobile so še pregledali, preverili številke, izpolnili karnete, in zgodaj popoldne smo končno lahko zapustili pristanišče in se po lepi gladki cesti odpeljali dobra dva kilometra daleč do Wadi Halfe. Mazar je za ceno 5 USD po glavi uredil vse papirje, avtomobilski karneti so bili žigosani, v naših potnih listih se je svetilo potovalno dovoljenje, in pot naprej je bila mogoča.

Ko sem Wadi Halfo prvič zagledal, med vožnjo s taksijem iz pristanišča, me je presunilo kakšna luknja je to, a v tistih nekaj kratkih urah, ki sem jih preživel v njej, mi je prirasla k srcu. Verjetno veliko po zaslugi odlične metine šiše. Z veseljem bi ostal še eno noč, a odločilo smo se drugače. Naložili smo kramo v avtomobile, se poslovili od Mazarja in Wadi Halfe, in se odpeljali naprej proti jugu, po novi puščavski cesti, čudovito gladki in široki, proti Dongoli in novim dogodivščinam naproti.