Leto je okoli in zopet se začenja UAE Desert Challenge v Dubaju, zadnja dirka svetovnega prvenstva pred dirko vseh dirk – Dakarjem. Letošnja ekipa je zelo podobna kot lani, torej Tomo in Miran s spremljevalci. Tomo bo z izkušnjami z lanskega Dubaja lahko startal bolj sproščeno in na višjo uvrstitev, predvsem pa bo nabiral točke in izkušnje za enega od naslednjih Dakarjev. Za Mirana bo to prva dirka po lanskem težkem padcu na dubajskem pesku in zadnji preizkus pred novoletnim startom v Lisboni.

Tomo se je vse leto kondicijsko in organizacijsko pripravljal na Dakar 2006, vendar ga na startu letošnjega Dakarja žal ne bo. Kljub temu da se je na dirko prijavil dovolj zgodaj in po vseh pravilih, so francoski organizatorji zaradi prevelikega števila prijavljenih zavrnili njegovo prijavo. Najprej so izgovarjali da je bila prijava prepozna, ko pa jim je Tomo dokazal nasprotno so se po “francosko” zavili v molk. Šele po dveh mesecih so dokončno sporočili, da se Dakarja 2006 ne more udeležiti. Podobno se je verjetno dogajalo tudi posadki Krajnc/Prislan, ki sta prav tako prijavila na rally in tudi že našla sponzorje za ta izjemno drag projekt. Očitno pri organizatorju še kako deluje “kuhinja”, ki favorizira tekmovalce večjih in seveda finančno močnejših ekip. Duh amaterizma avanturističnih posameznikov, ki je bil od samega začetka gonilo in smisel tega najtežjega rallya na svetu, tako žal vedno bolj tone v pozabo in se umika pritisku kapitala močnih sponzorjev ter želji organizatorjev po čim lažjem zaslužku.

Kljub grenkemu priokusu, ob misli na Dakar, mu bo pridobljena kondicija in naporni tehnični treningi z lažjimi motorji še kako koristili na razbeljenem dubajskem pesku. Gripa, ki jo je prebolel samo en teden pred startom, zato ne bi smela preveč vplivati na njegovo fizično in psihično pripravljenost.

UAE Desert Challenge traja 6 dni in se večinoma odvija v puščavi Abu Dhabija, okoli bivaka, ki je postavljen sredi puščave. Skupaj morajo tekmovalci prevoziti skoraj 1600 tekmovalnih kilometrov in še dodatnih 680 kilometrov transferja. Lani je bilo tekmovanje v začetku oktobra, torej skoraj mesec dni prej, temperature pa so se takrat gibale okoli 50 stopinj Celzija pri skoraj 100% vlažnosti zraka. V takih pogojih je težko sedeti v senci, kaj šele dirkati z 240 kg težkim motorjem po mehkem pesku.

Direktno javljanje iz Dubaja

nedelja, 6. november 2005

Po običajnih zapletih s potnimi listi (letalo in vsi vkrcani potniki smo doma pozabljeni Žigov potni list čakali skoraj pol ure – vsa čast in naša velika zahvala pilotu Adrie Airways), smo iz Ljubljane preko Dunaja odleteli v Dubai, kamor smo prispeli ob dveh zjutraj po lokalnem času. Zjutraj smo seveda spali malo dlje, po zajtrku pa smo se začeli privajati na lokalno klimo. Zrak ima 33 stopinj vendar na srečo ni tako visoke vlažnosti, kot je bila prejšnje leto.

V ekipi nas je zaenkrat osem, poleg Tomota in Mirana še mehanik Thorsten, David kot novinar, midva z Žigom kot Tomotova asistenca in nekaj Miranovih prijateljev.

Popoldan smo za asistenco dobili dva najeta Landcruserja in takoj odšli na štab dirke urejat prve papirje.

Po izjavah šefa rallya bo letošnja trasa tehnično zahtevnejša, kar posledično pomeni nižje hitrosti in upajmo, večjo varnost. Zaradi lanskih problemov z dehidracijo pri nekaterih tekmovalcih, bo letos reden odvzem in analiza krvi tekmovalcev. V primeru, da računalniška analiza krvi pokaže neustrezen rezultat, je dirke za tekmovalca nepreklicno konec. Prvič do sedaj o izključitvi z tekmovanja ne bo odločal zdravnik, ampak računalnik.

Za rally je prijavljeno 79 motoristov. Miran ima startno številko 25, Tomo pa 32.

Popoldne smo neuspešno poskušali prevzeti motorje v pristanišču, saj so pakistanski uslužbenci ob 16:00 zaprli svoj urad. Logično za italjanskega špediterja z pakistanskimi uslužbenci. Tudi telefonske urgence pri Italijanih so bile neuspešne, zato bomo še enkrat poskusili jutri zjutraj.

ponedeljek, 7. november 2005

Danes zjutraj so se nas delavci Messine usmilili in nam odprli kontejner z motorji in rezervnimi deli. Preden smo se lahko odpeljali je bilo treba motorje pripraviti, zato nam je cela operacija skupaj s prevozom vzela več kot 3 ure.

Sledil je birokratski del prijave na rally, ki je na srečo potekal brez zapletov. Zbrane so bile že vse ekipe, skupaj z vodilnimi dirkači. Miran in Tomo sta prevzela GPS sprejemnike z IRI-TRACKOM, (obvezen bo tudi na Dakarju) in SENTINEL, ki je neke vrste elektronska hupa. Organizator se v imenu varnosti vsako leto izmisli kakšno dodatno elektronsko igračo, zato počasi postaja problem kam na motorju vgraditi vse antene in komandno elektroniko.

Naslednji dve uri smo skupaj preživeli v lepljenju startnih številk in sponzorskih nalepk na motorja in na spremljevalni Toyoti.

Popoldne smo se odpeljali do cca 85 km oddaljenih sipin, kjer sta se dirkača malo ogrevala (temperatura je bila znosnih 35 stopinj), fotografi pa smo napravili nekaj posnetkov, dokler sta pač bila pripravljena pozirati. Med dirko za take neumnosti seveda ne bo časa.

Zvečer nam je Miran organiziral povabilo na precej gala večerjo v hotelu Royal Mirage , ki jo je za tekmovalce priredil lanski zmagovalec svetovnega pokala. Po balkansko smo se seveda do sitega najedli jastogov in ostale nezdrave hrane, ob kateri trpijo dubajski šeiki.

torek 8. november 2005

Danes je bil na sporedu samo tehnični pregled. Temperatura se je dvignila preko 35° Celzija tako da je bilo na soncu že kar precej vroče.

Pregled je izjemno natančen : pregled in testiranje vseh elektronskih igračk, čelad, škornjev, gum, rezervne vode, kompasov, baterij, označevanjem vseh vitalnih delov motorja …

Miran je pregled opravil brez posebnosti, mi pa smo imeli najprej probleme s slabimi kontakti na IRITRACKU, potem pa so se pregledniki pritoževali nad nekajkrat udarjenim sprednjim kolesom. No, z nekaj prepričevanja nam ga ni bilo potrebno zamenjati z rezervnim.

sreda 9. november 2005

Danes se je končno začelo zares. Dopoldne je bil briefing, kjer so med drugim zopet pol ure govorili o dehidraciji tekmovalcev. Teorija je bila dobra, čeprav popolnoma nasprotna od tiste, ki so jo isti zdravniki prodajali prejšnje leto. Letos bodo ves čas rallya izvajali teste na tekmovalcih, zato upajmo, da bo vsaj drugo leto jasno kaj so pravi postopki pri dehidraciji. Tukaj menda fizični delavci na prostem popijejo do 25 litrov vode na dan, pa še prihaja do dehidracije.

Popoldne se je rally končno začel. Prolog so z buldožerji na hitro naredili kar na eni redkih nepozidanih površin v mestu. Tekmovalci so startali v obratnem vrstnem redu startni številk, zato je Tomo startal pred Miranom. Ker je bila proga precej neugodna zaradi možnosti zdrsa, je začel rezervirano, zaostal 23 sekund za zmagovalcem Como in zasedel 50. mesto. Miran je kljub dolgi odsotnosti z dirk začel na polno in se uvrstil na 18. mesto z zaostankom 9 sekund.

Jutri vstajamo zgodaj, ker nas čaka skoraj 500 kilometrska etapa do bivaka v puščavi.

četrtek 10. november 2005

prva etapa: Abu Dhabi – bivak v puščavi (360 km)

Prva vožnja je končana, oba naša tekmovalca sta uspešno prišla v cilj. Organizatorji čakajo še ostale tekmovalce, tako da rezultati sledijo.

Uvrstitve: 1. mesto je dosegel Depres, Miran je dosegel 13. mesto z zaostankom 27 minut in 16 sekund, 32. mesto pa je dosegel Tomo, z zaostankom za vodilnim 61 minut in 20 sekund. Tomo je zvečer na briefingu dobil tudi dnevno nagrado “spirit of the rally”. Zgodba pa je taka: Tomo se je na transferju (to je vožnja med dvema etapama, kjer se ne tekmuje, imajo pa tekmovalci določeno v kakšnem času morajo pripeljati do kontrolne točke) ustavil pri sotekmovalcu, ki mu je zmanjkalo bencina. Iz svojega tanka je prelil bencin in ga dal nesrečnežu, to pa mu je vzelo toliko časa, da je prekoračil določen čas za transfer. Kaznovali so ga s pribitkom časa. Po objavi rezultatov smo se Tomotova ekipa pritožili organizatorju in ko je organizator slišal razloge za Tomotovo zamudo so mu preklicali kazen (pribitek časa) in mu dodelili še nagrado “spirit of the rally”.

petek 11. november 2005

Bili sta dve krožni etapi okoli bivaka (344km).

Uvrstitve: 1. etapa: Prvi je bil zopet Depres, Tomo je za njim zaostal za 29 minut in 20 sekund in tako padel na okroglo 40. mesto, Miran pa je z odlično vožnjo zasedel 15. mesto.

2. etapa: Tomo je bil tokrat 28., Miran pa je dosegel 12. mesto.

Skupni seštevek: Na koncu dneva, so bili znani še končni seštevki in sicer Tomo 29. mesto, Miran pa, kot na drugi etapi, 12. mesto.

Pa še nekaj o dogodkih po tekmi: oba naša tekmovalca imata res izredno kondicijo. Vsakodnevna nekaj urna vožnja po tako zahtevnih terenih pa je seveda zelo zahtevna, tako da si bolečine lajšata z vsakodnevno masažo. Velika spodbuda zanju so tudi navijači iz Slovenije, ki so danes prišli v Dubai.

sobota 12. november 2005

krožna etapa okoli bivaka (355 km)

Danes je hudo padel Dabrowski. Etapa je bila zelo nevarna, izmenjaval se je pesek in trda podlaga. Organizatorji so ob padcu tega izvrstnega tekmovalca prišli na prizorišče nesreče že v 18 minutah, kar je glede na oddaljenost prizorišča od civilizacije, izreden čas. Sotekmovalci so namreč sprožili IRITRACK in prav to je zelo pomagalo pri reševanju motorista. Vse skupaj je izgledalo grozno, pravijo v naši ekipi, ker je bilo polno krvi, kajti poleg vseh ostalih poškodb, je imel odprt zlom leve roke.

Na popolnoma istem mestu kot Dabrowski in tudi z podobno hitrostjo, pa je kasneje padel tudi Tomo. Ekipa ga je čakala pred ciljem, strmeli so na progo, naenkrat pa so zagledali Tomota, ki se pelje proti cilju kar “počez”, ne po progi. S spremljevalnim vozilo so zdrveli do njega. Sicer je peljal, izgledal pa je obupno, tako on, kot motor. Strgana oblačila, razbita čelada, da o motorju ne govorimo. Tomo je povedal, da ne ve koliko časa je trajalo, da se je zavedal, se s težavo “sestavil”, potem pa se lotil usposabljanja motorja za vožnjo. Vse skupaj se je dogajalo približno 40 km do cilja. Ker je do cilja prekoračil maksimalno dovoljen čas, je dobil 120 minut pribitka. Kljub temu pribitku, pa je Tomo na 35 mestu (od cca 70 tekmovalcev, ki so še v rallyu), če pa teh 120 minut ne bi dobil, torej če ne bi bilo tega nesrečnega padca, pa bi bil uvrščen približno na 25. mesto. Po prihodu na cilj je Tomota pregledal zdravnik in ni ugotovil zlomov, samo odrgnine in obtolčenine, dobil je močen udarec v rebra. Ker se ni dalo narediti nič drugega mu je dal samo močan analgetik. Motor je moral mehanik popolnoma razstaviti, zamenjati precej delov, ki jih je dobil od KTM asistence. Po njegovi izjavi bo do jutri motor nared za start.

Dve uri po padcu, se Tomo počuti že dosti bolje (analgetiki), tako da jutrišnji start verjetno ne bo vprašljiv.

Tudi Miran je na 1. etapi padel, vendar se je srečno končalo.

Uvrstitve: v skupnem seštevku ima 1. mesto Depres, Tomo je 35. in je dobil danes 120 min pribitka, Miran pa je odličen 11. Čestitamo našima!

nedelja 13. november 2005

krožna etapa okoli bivaka (291 km)

Tomotov motor sta Thorsten in Žiga sestavljala celo noč, praktično do samega starta. Roadbook smo vstavili šele nekaj minut pred samim startom. Tomota pa seveda vse boli (zaradi vpliva na reflekse noče vzeti analgetika), vendar je cel in motiviran za dosego dobrega rezultata bolj kot kdajkoli prej.

Oba naša tekmovalca sta že v cilju. Oba pa še morata odpeljati transfer in priti v bivak v določenem limitu. Pravita, da sta dobro odpeljala današnjo etapo. Tomotu je odpovedal GPS, tako da je vsaj polovico etape odpeljal brez njega. Ker je GPS povezan s satelitskim varnostnim sistemom, ga je zaradi varnosti del dirke nadzoroval helikopter.

Današnji rezultati: vodi Depres, Tomo je v skupnem seštevku na 34. mestu in na 7. mestu v svoji kategoriji, Miran pa je na 9. mestu v skupnem seštevku in 1.prvi v svoji kategoriji (razred maraton).

Tomo ima še vedno bolečine od padca, lajša si jih na razne načine: z masažami, analgetiki. Ko pa tudi to nič ne pomaga, pa mu ne preostane nič drugega, kot da malo stisne zobe. Jutri je zadnji tekmovalni dan, čaka jih več kot 500 km dolga trasa, skupaj s transferji pa bodo morali prevoziti skoraj 700km. Ko so se danes javili, je bila pri njih ura okoli 23h (je tri ure zamika) in so zaključevali z mehaničnimi deli, treba je bilo še napolniti gorivo (to je cela znanost, saj razpored in količina goriva bistveno vpliva na težo motorja). Glede na jutrišnjo zelo dolgo etapo, je vstajanje predvideno ob 5h zjutraj.

ponedeljek 14. november 2005

bivak – Dubai (520 km) in uradni zaključek tekmovanja

Za našima tekmovalcema je prva etapa uspešno končana. Tomo ima močne bolečine v pljučih zaradi padca pred dvema dnevoma, vendar bo šel do konca. Danes ju čaka še transfer, še ena etapa in zaključni krog.

Miran je že v cilju celotne dirke in je prvi v svoji kategoriji. Na rezultate Tomota pa še nestrpno čakamo!!

Evo jih! Tomo je uspešno prišel na cilj. V končni razvrstitvi je na 32. mestu in na 7. mestu v svoji kategoriji. Zelo je zadovoljen in obžaluje tisti nesrečni padec, ki mu je dodal 120 min. pribitka. Padec je bil izredno nevaren in bi se lahko končalo tudi veliko slabše za Tomota, kot se je. Miran pa je v končni razvrstitvi 10 skupno in prvi v svoji kategoriji. Več kot očitno je, da je v odlični formi in bo lanski nesrečni padec na tej isti tekmi samo še spomin.

Fantje se bodo vrnili na Brniško letališče v četrtek v dopoldanskem času. Obljubili so, da bodo v naslednjem tednu pripravili tudi predstavitev dirke DUBAI 05, popestrili s slikovnim materialom in lastnimi vtisi. Datum, kraj in čas bo pravočasno objavljen na spletni strani.

Moje osebno mnenje je, da je bil Dubai 2005 za Slovenijo zelo uspešen. Oba tekmovalca sta prišla v cilj in dosegla vsak za sebe odlično uvrstitev. Tomo bi se brez padca uvrstil okoli 25-tega mesta in bi bil 6. v kategoriji maraton. Seveda pa rezultat ni na prvem mestu. Po padcu v četrti etapi bi se lahko za Tomota končalo še veliko slabše kot za Dabrovskega in samo svojim angelom varuhom se ima zahvaliti, da jo je odnesel brez posledic. Dva stara dakarska mačka (več kot 15 Dakarjev) sta mu potem, ko sta v bivaku videla kako razbit je bil motor, povedala da lahko 12 november praznuje kot svoj drugi rojstni dan.

Puščavski rallyi so seveda nevarni, predvsem za motoriste. Hkratno obvladovanje GPS, tripmastra, roadbooka, kompasa in piste pred sabo zahteva pri hitrostih več kot 130 km/h in etapah, ki trajajo nekaj ur, popolno koncentracijo. Bistvena je tudi priprava motorja doma. Vsaka, še tako majhna površnost se lahko maščuje z okvaro, izgubo časa, nakupom dragih rezervnih delov z asistenčnih tovornjakov, zelo hitro pa tudi z odstopom in končanjem rallya.

Letošnje delo asistence je bilo zaradi Tomotovega padca in precej drugih okvar kar naporno. V povprečju smo spali 4 ure in na dan prevozili približno 400 km. Letos so nam bile vremenske razmere kar naklonjene, saj se temperatura nikoli ni povzpela na 35stopinj pri relativno nizki vlažnosti. Za razliko od lani pa smo tudi obe najeti Toyoti na koncu vrnili nepoškodovani.

Nekaj utrinkov iz ladijskega dnevnika :

*********************************************************************************

10.07. 2005 Paxos – Platarias

Ogled okolice Lake z Živo (peš). Zelo zanimivo, nato nazaj v GAIOS po Mojco, življensko sopotnico našega skipperja Mišota, potem pa na sidro v Platarias.

11.07.2005 Platarias – Krf

Čiščenje Shimshala + vodni športi in vožnja na Krf.

P.S. Razvili spinaker. UA kakšne barve! Mojca in Živa izpluli s čolnom in nas fotografirali.

Dogodek sezone : Mišo ulovil prvo ribo v sezoni (palamida cca 2 kg). Kosilo bo vrhunsko, če pridemo do vina.

POSEBNA OPOZORILA

• - Na ladjo NIKOLI ne stopi v čevljih (v nobeni vrsti obuval!)
• - NE ZLIVAJ ZOCA od kave v korito!
• - Če uporabljaš toaletni papir, ga meči v stranišče in pumpaj toliko časa, da zapusti ladjo (po preciznih analizah vsaj 20x)
• - Z vodo varčuj
• - Posodo pred pomivanjem dobro očisti od ostankov hrane, da ne zamašiš odtoka
• - Če želiš, da bo kapitan čez dan dobre volje mora zjutraj OBVEZNO dobiti skodelico kakava
• - Elektrike ni v neomejenih količinah, zato jo uporabljaj racionalno
• - Ne odlagaj stvari na navigacijsko mizo brez dogovora z kapitanom
• - Ne naslanjaj se na mizo v cokpitu

Če se držiš teh napotkov bo tvoj dopust lepši. Kapitan bo zadovoljen in bo poskrbel, da boš tudi ti . Z žalostjo v srcu pišem te vrstice, ker se moj dopust izteka in težko se poslavljam od čudovitih grških otokov in SHIMSHALA.

*********************************************************************************

menjava posadke

26.07.2005 Preveza – Meganisi

Nadaljujemo pot proti otoku Meganisi. Med potjo vidimo jato delfinov. Nekaj posnetkov je prav lepih, posebej na Mišotovi mašini. Zvečer zasidramo v zalivčku.

Liča, Lena in jaz gremo na plavanje, smemo plavati le ob obali, da nas kdo ne poglisira. Ostali pa vadijo, eni wake board , drugi pa smučajo. Na vrsti je tudi pranje barke. Zvečer je polna luna. Mišo nam sicer nekaj razlaga, kako se pride v neko mesto, ampak vse zgleda zelo komplicirano, zato ostanemo na jadrnici.

22.7.2005 Meganissi – Vathi na Itaki

Zjutraj se sprehodimo do mesta po kruh. Ugotovimo, da je prva taverna 5 minut stran in da bi jo prejšnji večer z lahkoto takoj našli. Gremo na kavo, prečekiramo prispeli trajekt in se vrnemo na barko. V kar močnem vetru “sunki okoli 30 vozlov” odplujemo proti Itaki. Vmes se ustavimo na otočku Atokos. Na otočku je hiška in cerkvica z obešeno ladjico pod stropom in vodnjakom pred cerkvico. Po kopanju nadaljujemo proti Vathiju na Itaki. Vožnja je kar športna, saj smo ves čas zelo nagnjeni. V zaliv priplujemo s polnimi jadri. Želimo se privezati na obali, kjer pa je zelo malo prostora, zato se komaj zrinemo med motorno jahto in jadrnico.

Recept za pripravo hobotnice za naše zanamce:

• - Mišo ujame dve hobotnici (ne napeljujte ga , da bi jih uplenil več)
• - Hobotnice morajo hitro v krop, ker se kar dolgo kuhajo
• - Zdaj je zadnji čas, da ekonom kupi krompir, če ga ni ostalo od prejšnje posadke
• - V lonec s hobotnico damo jušno zelenjavo, 4 stroke česna, peteršilj, paprika sveža, Vegeta
• - Kuhamo do mehkega
• - Odcedimo in juho prihranimo
• - Hobotnici slečemo, narežemo na primerne koščke
• - Pripravimo česen, peteršilj, olive, olje, krompir, belo vino (kuharica/ar naj poleg žvižga, da ne popije, tako kot naša, vsega vina), poper
• -Na olivnem olju popražimo česen, peteršilj, krompir, poper, zalijemo z belim vinom, ki je ostalo po odžejanju kuharice. Dodamo še koščke hobotnice, dosolimo po potrebi in na koncu zalijemo z juho, ki smo jo shranili
• - Pokuhamo do mehkega in postrežemo.

Dober tek, še prej pa dober ulov!

*********************************************************************************

menjava posadke

31.07. 2005 prihod Igumenitsa

Mišo nas je sprejel razprtih rok in z nasmeškom (le zakaj?). Z malim avtekom smo se v dveh furah odtransportirali do marinice zraven Igomenitse (ime: Plateria). Vkrcanje, razporeditev po kabinah. Nobenih nesporazumov glede razporeditve po kabinah, razen rahlih klavstrofobičnih skrbi. Kopanje v bližnjem zalivu. Vid ni izgubljal časa in si nadane wake board. Izkušen boardar na snegu se v sekundi požene iz vode in nakaže par manevrov. Čabi Italjan na smučkah ga zaman skuša posnemati. Zvečer pričnemo odkrivati zaklade Grčije : giros, souvlaki, grške solate… Mljask! Pa še gratis sladica. Mal zmatrani, spanje.

P. S. Prvič razvili špinaker

01.08. 2005 Plateria – Paxos

subjekt: IZVEDEL JE MIZARJA. Ko se sestavimo skupaj, odvežemo štrike in dopust se nadaljuje po morju. Prvi pristanek v zalivčku nad Platerio (luštkan preliv), kjer preizkusimo vse pripomočke, ki smo jih vzeli s sabo (plavalna očala, plavutke..) in pa novopečene na Shimshalu navdušimo nad wakeboardanjem, ki se izkaže za zelo krut šport (Špela po 5 dneh še vedno trpi zaradi muskelfibra). Popoldne odjadramo proti Paxosu. Veter ugoden (22–25 vozlov), pol-orca, zato preizkusimo znanje Šegedinove, ki se izkaže za zelo dobro krmarko (čestitke).

Pristajanje na Paxosu dobi oceno -1. Špela skoraj jadrnico zapelje v sosednjo, štriki ne letijo na obalo, temveč v vodo … Vendar hrabri Mišo uspešno reši situacijo in nas varno priveže direkt pred srčkanim kafičem. Zraven nas ostane prostor še za kak katamaran ali večji gliser. Malo za našim pristankom se prej navedeni opciji znajdeta pred tem zadnjim privezom in se začneta dobesedno puliti za privez. V silnem prerivanju in prerekanju se oba nevede rahlo odmakneta od obali, pri tem pa se iz ozadja prikaže MIZAR (6-7 metrska lupinica), ki izvede tako imenovanega »Mizarja«. Za krmo naglo odvrže sidro in se priveže na premec. Ladja in katamaran povesita usta in ostaneta brez besed. Odločimo se v prihodnosti uporabiti ta manever Mizarja, ki se je očitno izkazal kot uporaben. Po slastnih Vidovih fužih z vsem dobrim, si privoščimo Martini v posodi za led in z Mašo nakaževa salso na obali. Občinstvo seveda zopet onemi. Zvečer se prestavimo na sidro, ker si zaželimo nočnega kopanja. Odlično!

02.08.2005 Paxos – Preveza

Še vedno Paxos. Zjutraj vstanemo, zapeljemo okrog vogla, da bi Barbara v svojo zbirko dodala še eno fotko svetilnika. Ideja dobra, izvedba je malo šepala. Svetilniku se ni dalo približat na dostojno (beri trotelziher kameri primerno) bližino, pa še zajtrk je bil prestavljen za dobro uro zaradi iskanja varnega pristana. Zaliv, ki smo ga izbrali je bil krasen! Ena velika jama polna meduz, ki niso bile zlobne in zato niso nobenega opekle. Mišo je našel morskega polža, on mu reče zajček, v resnici pa mu je ime morski safr (dolga zgodba). Da ne bi pozabila, Urška že od prvega dne grozi z ribjo pojedino, ki jo bo sama nalovila (za pečenje se zaenkrat še ni javila), ima pa resno težavo, ker se ji nobeno mesto ne zdi primerno, pa še noben ji vabe ne nalovi – baje so dobri samo repki od rakcev. Sej je zajeban, če imaš na krovu samo sir, pa kruh, pa še voda je preplitva al pa pregloboka, če pa vse to štima pa itak ni rib.

Kmalu se nam je pridružil kup turistk prevažajočih ladjic, katerih moški potniki so sicer kao slikali jamo, v resnici so pa slikali nage riti (in mufe tud) Shimshalovih siren. Preden so nas turisti odgnali, je večina skoraj dve uri šnorklala in Mašo je ornk v rito zabrenal.

Naslednja postaja: Antipaxos. Spet en lep zalivček, prvič se privežemo na obalo. Luka pogumno splava z vrvjo na skalo in nas priveže. Od takrat se ga drži ime »shifting dick« … Zgodba o šnorklanju in plavanju se ponovi. Špela intenzivno jamra o bolečinah po vsem telesu – je sicer ful fit, pravi, ampak tale wake-boarding, jo je pa čist iztiril.

Medklic: danes 6.8.05 ob 13.15 se je naš dragi Vid odločil, da nas ne zapusti v nesreči. Jupiii!

Privez v Prevezi. Tokrat delamo babe, v čisti formi smo izvedle pristanek in vezanje za »5«tko in s tem celi ekipi prislužile Shimshal crew majice, v katerih smo paradirale po preveški promenadi. Mišo je reku, da smo ful lušne in da bo naredu par fotk. Na foto-sešn še vedno čakamo in vsak dan ful skrbimo za razdlačevanje, pa nič. V Prevezi smo odkrili en dobr sladoled in medtem ko sta ga šla Mišo in Barbara iskat, so ostale punce sestavile koreografijo »Shimshal dance« – dokumentirano na filmu. Pridobili smo tudi novega člana posadke – Dolfi the dolphin.

P.S. Na poti do Preveze smo videli tudi delfine.

03.08.2005 Preveza – Meganisi

Bujenje po naravni poti, zajtrk, odhod. Špela se je stvari lotila resno in dan začela s treningom parkiranja ob veliko železno barko. Kot Mišo reče: vaja dela vajenca. Je pa potem odlično manevrirala po ozkem kanalu med bojami.

06.08.2005 Vathi – Sami

Zbudimo se precej zgodaj (za spremembo). Zajtrk. To je bil naš najdražji obrok do zdaj. Po dobri papici se z Mašo podava v šoping in ugotoviva, da fantov vedno zmanjka, ko je treba kaj nosit. Hkrati ugotoviva, da sva z jadranjem pridobili na mišičnjakih, saj z levim mezincem dvigneva 6 pack pirov (kire mišice!!!) Ker naju noben ne pričaka pri tenderju, morava na floater v bližnji lokal, kjer uspeva zamašiti WC. Pestra vožnja do jadrnice, uspe nam streti eno jajce, kar se nam kasneje maščuje z zlomljenim navijalcem genoe. V zalivčku pred Samijem našim močnim fantom uspe brez težav zadevo urediti, medtem ko Urška ne ulovi niti ene ribe. Maša , Špela in Barbi pa se razgibavamo kot stare mame v vodi, opravljamo in delamo slike za erotični koledar za ročno orodje. Genoa popravljena, dvignemo jadra in Špela zagrabi za krmilo in z orco do ovinka, potem pa s par obrati spretnega Dušana, Luka in Vida direkt v Sami. Pristanemo uspešno in se ga rahlo začenjamo opijati, Maša in Barbi pripravljata večerjo, Špela in Urška pa pridno pozirata Dušanu, ki zelo rad slika. Ko pomol ni več navdihujoč za slikanje, se Urška odloči oprijeti ulične svetilke na pomolu, okoli katere si je želela uprizoriti kako sexi pozo. Žal si je izbrala edino svetilko, ki ni bila pritrjena na pomol, ampak je tam stala le provizorično. Kar je posledično pomenilo, da ji jo je uspelo dobesedno iztrgati iz tal in je z njo poletela v morje. Hvala bogu je svetilka pristala desno od nje, tako da vse dogajanje ni imelo resnejših posledic kot samo mokre svetilke in mokre Urše. Vrli fantje zopet s svojimi mišičastimi rokami pogumno rešijo svetilko in nekaj skakljajo z orodjem okoli nje. Napijemo se ga (vsaj nekateri), plešemo kolo okoli jambora, z Barbi se uspeva polulat s špice (dokaze hrani Dušan). Potem pa še giro po mestecu, en pir v luštkanem lokalu, nato pa v mižole.

*********************************************************************************

menjava posadke

14.08.2005 Sivota – Paxos

Po dveh dneh na barki, smo že nekako »udomačeni«.

Danes smo jadrali iz smeri celine na Paxos – Laka, z za nas rekordnimi 7,9 vozli. Seveda ne ves čas, čeprav je bilo povprečje 7,5. Tako da smo prišli s kopna v Lako v urici in pol. Šlo je tako hitro, da nismo imeli časa zapreti oken in sedaj (ob 20.30 lokalnega časa) sedim ob mizi v salonu na še mokrih blazinah.

Makota je tako zmatralo , da že veselo »žaga« kar v sedečem položaju v salonu, saj je zunaj kar še preveč vetra.

Mišo napoveduje še močnejši veter za naslednje dni. Danes smo imeli 20 vozlov vetra in smo se z barko nagibali do roba. Ajasji je bilo nekoliko slabo, bruhal pa ni! Malo mu je odleglo ko smo prišli do zaliva s sidriščem, ker je bilo veliko dela s pospravljanjem jader. Čeprav bi jih Mišo zmogel kar sam, kot za malo malico, nam je poskušal dali malo samozavesti. Kasneje smo morali sidrati 2x. Prvič ni bilo v redu, ker je bilo dno polno trave.

Potem pa smo se šopirili in se norčevali iz bark, ki so pristajale za nami v zalivčku in iskale varno sidrišče.

Maja, Joži in Ajasja (katerega je slabost minila takoj, ko smo pripravili večerjo) so šli na potem na kopno, mi stari junci, pa smo si kopno ogledovali z morske strani. Sklenili smo, da bomo morda zvečer tarokirali.

18.08.2005 Paxos – Platarias

Objadrali smo Paxos, obiskali špilje na Z obali, prenočevali v Pargi, Gajosu, obiskali Antipaxos in sedaj plujemo zopet iz Lake na kopno v Platarias. Jadrali smo vse dni, nekako 2 – 3 ure, saj smo čakali na popoldanski zahodnik. Imeli smo veter do 30 vozlov, ker pa je bil Mišo malo bolj milostljiv z nami, smo jadrali s skrajšanimi jadri, običajno le hitrostjo okoli 6 vozlov.

Mesteca, ki smo jih obiskali, so vsa silno prisrčna, stisnjena na kupu kot piščeta ob koklji. Vsako pa ima svoj čar …

Pula – Olib – Split – Lastovo – Erikoussa – Corfu – Sivota -Paxos – Parga – Preveza – Levkada – Itaka – Kefalonia – Levkada – Antipaxos – Plataria – Corfu – Erikoussa – Palagruža – Vis – Šolta – Kaprije – Dugi otok – Unije – Pula

po Jadranu in Ionskem morju smo prejadrali 2600 Nm v treh mesecih

Raid je bil namenjen predvsem motoristom, zaradi odpovedi (kako klasično) nekaterih motoristov, pa so se nam pridružili še turisti v terencih.

Bilo nas je 12, s štirimi terenci in tremi motorji.

Ljubljana – Genoa – Tunis – Douz – Ksar Ghilene – Bir Auine – Ksar Ghilene – Douz – Nefta – Kairouan – Monastir – Tunis – Genoa – Ljubljana

z terenci in motorji smo prevozilo 3500 km v 14 dneh

Tako kot vsake zimske počitnice smo se tudi letos družinsko odpravili na potapljanje v tople kraje.

Poleti do Tajske so tako dolgi in dragi, da potovanje za en teden ni smiselno. Ravnateljica gimnazije je Maši odobrila še dodaten teden počitnic, zato smo se lahko na pot odpravili za 14 dni.

Prvi teden je bil namenjen potapljanju na precej odmaknjenem otoku Lanta, ki leži v Andamanskem morju, enem od najlepših svetovnih akvatorijev. Priti do Lante sploh ni enostavno. Najprej z avtom do Munchna, z letalom do Dohe in naprej do Bangkoka. Ker smo prišli pozno zvečer, smo morali prespati, v zelo prijetnih bungalovih, v bližini letališča in nadaljevati naslednji dan, z letalom do mesta Krabi. S taksijem z letališča do postajališča za lokalne prevoze, potem pa dve in pol ure vožnje z lokalnim kombijem, ter dva trajekta in že si v Ban Sala Dan-u na Lanti. Iz Ljubljane, vse skupaj dober dan in pol.

Potapljanje, domačini, plaže in vzdušje na otoku je več kot vredno naporne poti. Z ladjo smo vsak dan odpluli na otoke in čeri, raztresene na tem delu Andamanskega morja. Potapljanje v vodi, ki ima ves čas 30 stopinj, med koralnimi grebeni, kirnjami, tropskimi ribami, barakudami in morskimi psi je nekaj, kar je pač treba doživeti. Za mene je bil nedvomno vrhunec potop na čeri Hin Daeng, kjer smo srečali skoraj 5 metrov veliko manto, ki je vsaj 15 minut plavala samo nekaj metrov od nas.

Cene so v primeri z drugimi potapljaškimi lokacijami po svetu ugodne, saj stane najem bungalova s klimo cca 7 EUR na osebo, vsak potop pa me je stal cca 20 EUR (tanks + weights, transfer, ladja, zajtrk, kosilo).

Naslednji teden je bil za nas nekakšna Tajska za telebane. V 6 dneh, kolikor smo jih imeli na razpolago, smo si hoteli na kratko ogledati večino znamenitosti te raznolike dežele. Meni osebno se zdi ta način kar primeren, saj si lahko za naslednja potovanja vzameš dovolj časa izključno za stvari, ki te resnično zanimajo.

Vmes smo bili, kot pravi turisti, za eno uro v Laosu, si ogledali farmo slonov, kač, gorska plemena “dolgih vratov” in “velikih ušes”, gojišče metuljev in orhidej, z več kot 50 km/h s čolni drveli po brzicah reke Kong in srečno preživeli brodolom, si ogledali nešteto budističnih templjev, vmes pa veselo tavali po tržnicah med poceni originali znanih blagovnih znamk in uživali v lokalni hrani (tipičen obrok stane manj kot 1 EUR).

V 14 dneh smo leteli na osmih poletih s šestimi letalskimi prevozniki, spali v sedmih različnih prenočiščih in uporabili vse vrste prevozov od letal, kombijev, taksijev, motorjev in tuk-tukov, pa do ladij, trajektov, motornih čolnov in slonov.

Razen oddaljenosti in zato sorazmerno dragih letalskih prevozov, je Tajska skoraj sanjski turistični cilj. Izjemna prijaznost vseh domačinov in pa cene potapljanja, hrane in bivanja, ki so vsaj za sedaj še izjemno ugodne, so zame dovolj dober razlog za to, da bo naše potapljanje 2006 skoraj zanesljivo v Andamanskem morju.

 Munchen – Doha – Bangkok – Krabi – Bangkok – Chiang Mai – Chiang Rai – Mae Sae – Chiang Mai – Bangkok – Doha – Munchen

Po dveh tekmovalnih ekipah na lanskemu Dakarju, je letošnji rally prvič, po skoraj desetih letih minil brez slovenske tekmovalne udeležbe. Miran se je poškodoval v Dubaju, Brane in Barbara pa očitno nista nabrala dovolj sponzorjev. Kar se tiče slovenskih tekmovalcev bo drugo leto zagotovo boljše, saj se kar nekaj ekip resno pripravlja na Dakar 2006.

Edino slovensko zastopstvo na letošnjem tekmovanju smo bili tako Darij, Branko in jaz, ter David Stropnik, ki je Mirana spremljal že na mnogih dirkah in Špela Pretnar, ki sta z rallya poročala za POP TV. Njun cilj je bil rally spremljati do mavretanske meje, mi pa smo načrtovali, da ostanemo z dirkači do drugega bivaka v Atarju (Mavretanija).

Darijeva Toyota Landcruser HDJ 80 je prevozila že lanski Dakar, zato je bila ustrezno pripravljena : roll bar, tekmovalni sedeži, štiritočkovni varnostni pasovi, 115 litrski dodatni rezervoar za nafto, skoraj 37″ Michelin X “sand grip”, dva GPS, tripmaster, dve rezervni gumi, alu podnice (piastre), Jack, dodatne luči, vitel, vgrajen kompresor …. Potovalna hitrost je bila dobrih 130 km/h, poraba pa cca 15 litrov nafte na 100 km. V 18-tih dneh smo prevozili 12.500 km s povprečno hitrostjo (average moving speed) več kot 92 km/h.

Puščavske rally-e je, tako kot večino velikih športnih dogodkov najbolje spremljati doma, pred televizorjem. Direktne satelitske povezave, helikopterji, internet, ponovitve, počasni posnetki in vse ostale možnosti elektronskih medijev omogočajo stalen in celovit pregled nad dogajanjem. Če si na tekmovalni progi, si naekrat lahko samo na enem mestu in zato vidiš samo delček vsega dogajanja. Edina celovita informacija so večerni briefingi, seveda če si uspel do takrat priti do bivaka in pa stalna izmenjava informacij z ostalimi udeleženci. Kar pa je najbolj bistveno, pa je čutiti utrip dirke in tekmovalcev, enostavno biti TAM – tega pa na srečo ne odtehta tudi najbolj razvita telekomunikacijska tehnologija.

Kljub težki progi, peščenim viharjem, nečloveškim naporom in ogromnim stroškom je avanturistov, ki jim je to življenski izziv, več kot jih organizator lahko sprejme. Letos se je rally-a udeležilo 250 motoristov, 265 avtomobilskih in 70 kamionskih posadk. Prostih mest v vseh kategorijah, tudi za asistenco pa je zmanjkalo že nekaj mesecev pred startom.

Letošnji rally je zaznamovalo kup tragičnih nesreč. Že začel se je brez startne številke 1. – trikratni zmagovalec Dakar-ja Richard Sainct se je smrtno ponesrečil na rally-u pred tremi meseci v Egiptu. Potem je na 7 etapi sledil je padec Španca Jose-Manuel Pereza, ki je nekaj dni kasneje umrl v bolnišnici. Na 11. etapi od Atarja do Kiffe pa še tragična nesreča enega favoritov – Fabricio Meoni se je smrtno ponesrečil. Dakar 2005 naj bi bil njegov zadnji, saj se je nameraval posvetiti motoristični karieri svojega sina. Kot da vse to še ni bilo dovolj, je dirka tudi med gledalci zahtevala najmanj tri smrtne žrtve.

Hrvaške barve sta letos že tretjič zastopala Martinčevič in Frčko, ki sta svojo Toyoto pripeljala do cilja v Dakar na solidnem 72-tem mestu. Na Hrvaškem sta imela stalno močno medijsko podporo sponzorjev, ves čas dirke pa ju je, poleg močne servisne ekipe, spremljal tudi lastni novinar.

Glede na kronično pomanjkanje časa smo spremljali rally po Evropi, celo pot v Maroku z bivaki v Rabat-u in Agadir-u pa do bivaka v Atar-ju – Mavretanija.

Prolog v Barceloni si je ogledalo ogromno ljudi, hitrostno etapo v Grenadi pa bojda celo 200.000 gledalcev. Po celi Španiji, do Algercirasa so ljudje stali cestah in na mostovih pozdravljali karavano, ki je kot vedno v kroničnem pomanjkanju časa drvela proti Afriki. Tekmovalci so mejo prečkali v Tanger-ju, mi pa zaradi gneče v Ceuti. Zvečer smo se pridružili karavani v bivaku v Rabatu. Naslednji dan smo vstali ob 4:00, da smo lahko pravočasno prišli na start prve afriške hitrostne etape. No, etapa je bila zaradi megle (sredi Afrike !!) po eni uri čakanja odpovedana, zato smo po asistenčnem road-booku oddivjali naravnost v bivak v 650 km oddaljen Agadir.

Že doma je bil naš osnovni načrt, da poskušamo, skupaj s tekmovalci, prečkati mavretansko mejo na edinem prehodu čez minska polja, južno od Smare. Bolj ko se je bližal jug Maroka, bolj jasno nam je postajalo, da ta ideja ni izvedljiva. Ta mejni prehod je zaprt, odprejo ga samo za rally in ga po prehodu zadnjega tekmovalca zopet zaprejo. Organizator na meji vsa vozila razvrsti po startnih številkah, vojska pa potem vsakega posebej spusti skozi koridor, tako da skoraj ni možnosti, da bi se pomešali med tekmovalce. Zato smo se po dolgem premisleku odločili, da gremo do Atarja po cca 1000 km daljši poti čez Zahodno (Špansko) Saharo.

Čez Zahodno Saharo vodi samo ena 1150 km dolga pot preko Tarife, Layouna, Boujdour-ja, Dakhle do Nouadhibou-ja na mavretanski strani. Vsakih sto kilometrov je na cesti vojaška kontrolna točka, kjer vsakič znova popišejo vse podatke iz potnih listov, vključno z poklici vseh potnikov in datumi prestopa mej. Ponoči so te kontrole še posebej neprijetne, saj so vojaki neprespani in zoprni, zapore pa so neosvetljene, zato se znak “STOP”, seveda v arabščini, pojavi iz teme brez kakršnega predhodnega opozorila. Pri vožnji cca 130 km/h, po popolnoma ravni cesti, to lahko postane problem. Nam se je mudilo, ker smo hoteli rally dohiteti že prvi dan v Atarju, zato smo 2000 km od Agadirja v Maroku do Timirista v Mavretaniji, prevozili v enem kosu, samo s postanki na mejah in kontrolnih točkah.

Zahodna Sahara se razteza v dolžini 1000 km ob obali Atlantika in je razen Layouna, Boujdoura in Dakhle praktično prazen prostor. Po umiku Špancev leta 1975 so področje masovno zasedli Maročani in uspešno izgnali praktično vse tam živeče nomade. Ko so se ti začeli vojaško upirati (Polisario) so Maročani zgradili 1600 km dolg peščen zid. Bodeča žica in minska polja ob skoraj celotni dolžini zidu, so uspešno zaustavili upornike in s tem praktično potrdili maroško okupacijo Zahodne Sahare. Od leta 1991 področje nadzirajo Združeni narodi, ki pa bodo lahko po referendumu, enkrat v prihodnosti, samo formalno priznali aneksijo. Na naši poti modrih čelad nismo opazili, razen po tem, da so zasedli najboljše hotele v Layounu.

Meja med Zahodno Saharo in Mavretanijo pri Nouadhibou-ju je za evropske razmere nekaj posebnega. Do pred tremi leti je bila odprta samo v eno smer, to je proti Mavretaniji, povratek pa ni bil možen. Še do pred kratkim je bila, zaradi nadzora nad potniki in zaradi minskih polj ob meji, obvezna vožnja v konvoju, od Dakhle pa do mavretanske meje. Mi smo na mejo prišli sami, zgodaj zjutraj, eno uro pred sončnim vzhodom, zato smo morali počakati, da se maroški policaji in vojaki šele zbudijo. Sam prehod vseh šestih kontrolnih točk na obeh straneh meje traja v najboljšem primeru nekaj ur. Malo pred zidom, ki na maroški strani označuje začetek na gosto miniranega nikogaršnjega ozemlja, se konča asfalt, pot pa se nadaljuje po težko prevoznem kamnitem popolnem brezpotju med izropanimi razbitinami avtomobilov. Po 6 km vožnje “po jajcih” prideš do prve mavretanske vojaške kontrole. Prehod te in vseh naslednjih brez podkupnine v obliki denarja (cca 10 EUR na vsaki), cigaret, oblačil in podobnih “daril” praktično ni možen. Po prehodu vseh ovir na meji, te pričakajo še vsiljivi vodiči, ki te na vsak način želijo peljati, vsak v svojo, agencijo za sklenitev, v Mavretaniji sicer obveznega, dodatnega avtomobilskega zavarovanja v nekaj kilometrov oddaljenem Nouadhibou-ju. Poleg tega te želijo prepričati v menjavo EUR v lokalno valuto prijateljevi menjalnici. Zaradi provizije seveda želijo da zamenjaš čimveč. Nam so predlagali kar 1500 EUR, vendar smo pristali samo na 100 EUR. Na koncu smo v vsem času v Mavretanji za plačilo nafte, hotela v Nouakchott-u, hrane in campa v Terjit-u porabili vsega skupaj 350 EUR.

V Atarju je bil bivak kot vedno na letališču. Ves teden je divjal peščeni vihar, zato spanje na odprti ravnini ni bilo preveč prijetno. Nekaj kilometrov zahodno pa je v skalnem kanjonu oaza Terjit, ki je za moj okus precej blizu tistega kar si Evropejci predstavljamo kot raj. V kamniti puščavi, kjer 100 km naokoli ni niti grmovja, kaj šele dreves in niti kapljice vode med ogromnimi palmami izvira hladna, pitna voda. V naravnih bazenih skozi katere teče, smo si sprali pesek in znoj zadnjih nekaj dni peska in vročine.

Po dnevu počitka za tekmovalce in seveda tudi za nas, nas je čakala še dolga pot proti domu. Nekaj sto kilometrov vožnje po kompasu, kar počez čez brezmejne mavretanske ravnice, mavretansko-maroška meja, težave z gorivom v Zahodni Sahari, Maroko, 3000 km evropskih avtocest – in že smo spet doma, polni vtisov, z mislimi pri Dakarju 2006.

Tako, poskušal sem na kratko strniti moje osebne vtise ob spremljanju najbolj nore od vseh norih dirk. Za uvrstitve tekmovalcev in ekip ter medijske učinke zmagovalnih blagovnih znamk in sponzorjev, pa je seveda bolj primeren Eurosport, časopisi in ostale pridobitve sodobne tehnologije.

Ljubljana – Nova Gorica – Genoa – Barcelona – Algeciras – Ceuta – Rabat – Agadir – Dakhla – Nouadhibou – Nouakchott – Atar – Nouadhibou – Layoune – Ceuta – Gibraltar – Barcelona – Nica – Genoa – Ljubljana

pri lovljenju dakarske karavane smo prevozili 12.500 km v 18 dneh