Konec decembra se je na pot odpravila ekipa 16 udeležencev (dva otroka) in šestih terencev. Večina udeležencev so bili stari mački s prejšnjih raid-ov – Aleš, Semo, zdravnik Jani, Žarko in cela naša družina.

Osnovno idejo za Alžirijo je dal Duško M. Du Swami, ki je bil tam prvič lansko leto in je bil nad Alžirijo tako navdušen, da se je želel še enkrat vrniti.

Odprava ni bila mišljena kot organiziran raid, ampak je D. uredil vse potrebno za vize in prevzel tudi stike z alžirskimi oblastmi, jaz pa sem nabavil karte za trajekt Genova – Tunis in uredil formalnosti z tunizijskimi policaji in cariniki. Ostale stvari smo se skupno dogovarjali sproti.

Pot Ljubljana – Genova je minila brez posebnosti. Ker je bil čas okoli novega leta, ko se domov vračajo tunizijski delavci iz Francije in Italije, je zaradi gneče vozila tudi stara ladja – HABIB, ki se po udobju ne more primerjati z ladjo CARTHAGA, s katero običajno potujemo.

600 km od Tunisa do alžirske meje smo, takoj po prihodu v Tunizijo, ponoči prevozili v enem kosu, tako da smo bili po nekajurnih korektnih formalnostih naslednje jutro že v Alžiriji.

Naš glavni cilj je bil seveda Djanet in Tassili n’Ajjer, ki je po mnenju večine poznavalcev eden najlepših predelov Sahare.

Pot do Djaneta je bila razen zelo prijetnega postanka v mestu Ghardaia, drvenje na jug po večinoma dobrih cestah. Največji problem so bile globoke luknje (do 30 cm) v asfaltu, ki si se jim zaradi velike hitrosti težko izognil. Na dan smo prevozili od 800 do 1000 km spali pa smo kar ob cesti.

Celotno področje Tassili n’Ajjer je razglašeno za narodni park, zato mora vsakdo, ki se giblje po parku dobiti dovoljenje uprave in najeti vodiča z lastnim terencem pri eni od lokalnih turističnih agencij.

Pri off road-u v Tassili-ju smo bili zaradi možnih okvar vsi veliko bolj zadržani kot običajno. Neizprosno dejstvo namreč je, da je od Djaneta do trajekta v Tunisu okoli 2500 km, kar v primeru okvare terenca pri off road-ih na jugu Alžirije bistveno oteži povratek domov.

Takoj po povratku v Djanet je za nami prišla skupina Nemcev, ki so prečkali mejo z Nigrom, kakih 100 km južneje. Na nigrski strani meje so jih napadli roparji, enega od njih obstrelili in jih zadržali v ujetništvu. V tem času so jim pobrali praktično vse kar so imeli vrednega v terencih, vključno z obleko. Po treh dneh so jih izpustili praktično brez vsega in samo z veliko sreče se jim je uspelo vrniti v Alžirijo. Tam so jim v bolnici oskrbeli ranjenca v campu pa so hitro nabrali nekaj obleke od ostalih popotnikov.

Temperature v Alžiriji v tem letnem času so podnevi prav prijetne, ponoči pa se je živo srebro včasih spustilo tudi do minus pet stopinj, kar pri spanju v šotoru ni prav nič prijetno. Na srečo nas je imelo veliko udeležencev šotore na strehah terencev, pa tudi spalne vreče za tovrstne razmere, ki smo jih kupili prav za to pot.

Ne glede na opozorila iz knjige “Lonely Planet”, ter skepse prijateljev in naših domačih, se nam je zdela Alžirija dovolj varna dežela. Vojaške in policijske kontrole so na vsakem bolj resnem križišču, vsi uradniki pa so korektni. Če se popotnik drži nekaterih osnovnih pravil (vožnja samo podnevi, izogibanje nevarnim področjem), je potovanje tako varno, kot v večini drugih podobnih držav.

Za mene osebno so največja privlačnost Alžirije njeni prebivalci. Tako prijaznih in ustrežljivih ljudi na svojih potovanjih še nisem srečal. Ne samo, da so pravo nasprotje svojih zahodnih sosedov, tudi v nearabskem svetu je težko najti toliko prijaznosti.

Ena od prednosti Alžirije je tudi nizka cena dizelskega goriva (cca 30 SIT), kar je glede na velike razdalje še kako pomembno. Sam sem samo v Alžiriji porabil več kot 800 litrov nafte.

Glede na veliko število prevoženih kilometrov (cca 7000) smo imeli relativno malo okvar. Pri mojem Land Rover-ju smo zamenjali križ na zadnjem kardanu, D. je imel probleme s pregrevanjem svojega Mitsubishi-ja, tako da smo morali hladilnik odmontirati, ga odpeljati v najbližje naselje na čiščenje in ga ponovno montirati. Pri povratku se mu je odlomil zadnji amortizer, odpovedala pa sta še dva amortizerja v dveh drugih terencih. Vsi ti amortizerji so bili sorazmerno novi “Old Man Emu” – OME, tako da izgleda, da tudi OME ni več tisto, kar je bil včasih. Na mojem Nissanu pa sta dokončno odpovedala sprednja amortizerja, kar pa po petih afriških off road odpravah niti ni tako tragično. Tako sem se na poti nazaj zibal kot kakšna jadrnica na razburkanem morju.

Pri povratku smo v pristanišču v Tunisu srečali udeležence italijanskega raid-a, ki so v približno istem času prevozili še daljšo pot kot mi. Glede na veliko število udeležencev (več kot 30 terencev) in ne najbolj primerna vozila za pravi off road, izgleda da so italijanski raid-i predvsem v ogromnem številu kilometrov po asfaltu in drvenju iz enega mesta v drugega.

Osnovno pot smo si začrtali že v Ljubljani in smo se je dokaj dobro tudi držali.

Tunis – Kairouan – Touggourt – Ghardaia – Ouargla – In Amenas – Djanet – Tassili n’Ajjer – Illizi – El Oued – Tozeur – Kairouan – Monastir – Tunis

po Evropi, Tunizija in Alžiriji smo prevozili cca. 7000 km.

Spomladanski raid je bil zaradi letošnjih praznikov nekaj prej kot ponavadi, saj smo se na pot odpravili že 21 aprila. Udeležencev je spomladi vedno manj kot jeseni, čeprav je termin bolj ugoden, saj so dnevi bistveno daljši. Očitno si avanturisti lažje vzamejo čas jeseni, kot spomladi. Tako se nas je na običajnem mestu na Lomu zbralo 5 terencev in 10 udeležencev. Prvič je bil z nami v Afriki moj preurejen Land Rover DEFENDER, ki ga je vozil Jure.

Letos je bilo vseh 5 terencev odlično pripravljenih. Vsa vozila so imela poleg vse nujne opreme še CYCLON-e, imeli smo dva vitla, 5 parov “piaster”, in kar tri vozila z dodatnimi rezervoarji za nafto. Skupna kapaciteta mojega DEFENDER-ja je skupno 300 litrov, ki pa jih uporabljam delno tudi za Nissana (95 litrov). V vsakem terencu sta bila samo dve osebi, kar nam je omogočilo, da smo lahko vzeli s seboj več potrebne opreme.

Avtoceste po Italiji, ladja iz Genove do Tunisa in carinske formalnosti pri vstopu v Tunizijo so minili, kot bi mignil. Ker sta Aleš in Travca, ki sta bila že udeleženca jesenskega raid-a, komaj čakala da pridemo do peska, smo zreducirali turistični del raid-a na minimum, tako da nam je ostalo čimveč časa za pesek.

Kljub vsemu smo si vzeli nekaj časa in se ustavili pri svojevrstnem kopališču pri mestu Tozeur. Tam vre iz tal skoraj vrela voda, ki se potem pretaka po sistemu kanalov, v katerih se namakajo kopalci. Ker se voda po poti seveda hladi, si lahko vsakdo izbere natančno tisto temperaturo, ki mu najbolj ustreza.

V Douzu smo srečali zanimivega 65 letnega Francoza z odlično opremljenim DEFENDER-jem, ki se je ravno upokojil, sedaj pa se je z ženo odpravil na nekaj mesečno potepanje po Sahari. Prišel je preko Maroka in Alžirije, pot iz Tunizije pa je nadaljeval preko Libije in Egipta do Izraela.

Z vodičem Mohamedom smo se kot običajno dogovorili v campu v Douzu, vendar ga tam začudo ni bilo. Ponudilo se nam je nekaj drugih vodičev, vendar smo jih odklonili, ker je Mohamed pač zakon.Po nekaj poizvedovanjih pri domačinih smo ga poiskali v puščavi, v 110 km oddaljenem Ksar Ghilenu. Razlog njegove neresnosti je bila mlada Švicarka, delno arabske krvi. Pod pogojem, da še njo vzamemo s seboj, je bil takoj pripravljen, da gre z nami. Na srečo smo imeli letos v terencih prostor za oba. Dovoljenja za vojaško cono, za katera je običajno potreboval en teden, je uredil v 24 urah. Ljubezen očitno premega tudi birokratske ovire. Tudi v nadaljnih skupnih dneh v puščavi sta se držala zaljubljeno bolj zase.

Pri eni od nočnih voženj po puščavi, sem imel prvič odkar hodim v Afriko, priložnost v divjini videti feneka ali puščavsko lisico. Ker je zaradi Nissan-ovih močnih luči v popolni temi za nekaj trenutkov otrpnil, sta si ga lahko posadki prvih dveh terencev v konvoju dobro ogledali.

Domačini v vročih podnebjih opoldne vedno ležejo h kratkemu počitku. Zaradi stalnega pomankanja časa in evropskega načina razmišljanja smo na prejšnjih raid-ih vozili cel dan. Letos pa smo se kljub klimatskim napravam v terencih, tudi mi vdali tej razvadi in moram priznati, da imajo domačini kar prav. Puščava pač nikamor ne uide.

Poleg Karmen, ki je bila glavni fotograf odprave in naša dežurna zdravnica (zdravnik je nujni sopotnik na mojih raid-ih), sta bila z nami tudi 10-letna Sara in 13-letni Gaber. Še enkrat se je pokazalo, da starost ni nikakršna ovira pri tovrstnih potovanjih.

Tudi letos nas je ponoči sredi puščave presenetil močan naliv. Vsa oprema, ki ni bila v avtomobilih je bila mokra in umazana od peska, vsi mi pa premočeni do kože. S seboj v Saharo pač ne nosiš oblačil, ki pomagajo proti hudim nalivom. Mohamed trdi, da se take stvari dogajajo samo vsakih nekaj let. Meni se je to do zdaj zgodilo samo jeseni 2000 in sedaj. Obakrat sta bila zraven Aleš in Travca, tako da zaenkrat še ni jasno, kdo od njiju je odgovoren za ta, v puščavi zelo redek pojav.

Predvidevam, da nekdo, ki še ni okusil vožnje po saharskem pesku, ne more razumeti naše obsedenosti z vožnjo po sipinah. Mogoče bi bilo lažje, če bi videli naše nestrpno pričakovanje pred prvimi sipinami in naše obraze po nekaj prvih sto metrih Sahare. Gicko, ki je bil z nami prvič, je ugotovil, da mu je šele sedaj jasno, kaj je zamujal zadnjih 37 let.