Zaradi strahu pred terorizmom so se začeli tudi evropski off roaderji izogibati severne Afrike. Tako se nas je na jesenskem raidu zbrala majhna, vendar uigrana ekipa treh terencev. Na trajektu iz Civitavecchie smo bili edini turisti z terenci, na povratku pa sem na carini pred vkrcanjem opazil še eno Toyoto.

Sami smo bili tudi v campu v Douzu in Ksar Ghilenu, samo na Hilat Richetu smo srečali dva Avstrijca. Kljub temu, ali pa prav zato, smo se imeli odlično. Ves čas našega potepanja po Tuniziji je sijalo sonce, prav tako pa nam je bilo prizanešeno z vetrom, ki je bil velik problem zadnjih raidov.

Po pesku, ki je bil letos  bolj prevozen kot kadarkoli dosedaj, smo odpeljali čudovito novo smer mimo Jebila do Tembaina, potem pa klasiko čez Ain Huilat Richet do Ksar Ghilena. Kot vedno smo se na koncu ne Kerkenahu do sitega najedli rib in naslednji dan v Sfaxu pokupili neizmerne količine oliv, olivnega olja, dateljev in čičerike.

 V 17 dneh smo prevozili 3800 km

Posadka : Anita, Uroš, Grega, Helmut, Erich, Mišo

Ker je z lanske poti po jugu Afrike ostalo še nekaj neizvedenih neumnosti, smo v avgustu sestavili mednarodno posadko popotnikov : 2 avstrijca in štirje slovenci v dveh terencih. Organizacije sem se lotil že maja, kar bi moralo biti po moji oceni dovolj zgodaj. Vendar je avgust v južni Afriki glavna sezona, zato sem imel kar nekaj problemov z logistiko. Na koncu se je vse zložilo v smiselno celoto, čeprav je bilo časovno kar precej napeto.

Logistika :
Z GoOptijem do Dunaja, zvečer letalo do Dubaja, dopoldne letalo do Cape towna, spanje v Cape townu, zgodaj zjutraj letalo do Windhoeka, 15 dni Toyota rent a car in spanje v šotorih Namibiji, Botswani in Zimbabweju, zgodaj zjutraj letalo do Cape towna, Hyundai kombi rent a car, dve noči v RSA, popoldne letalo do Dubaja, noč na Dubajskem letališču, dopoldne let do Dunaja, GoOpti do Ljubljane in po treh tednih smo bili spet doma.

Počeli smo vse kar, se za jug Afrike spodobi : plezali na prekrasne sipine v puščavi Namib, od blizu opazovali tjulne v eni največjih kolonij na svetu, boardali (dokaj neuspešno) po pesku na Skeleton coastu, občudovali okamenela drevesa in predzgodovinske slikarije, učili smo se prvinskega načina življenja ljudstva Damara, se kopali v toplih izvirih sredi puščave, preživeli dan s hitro izginjajočimi Himbami, hranili divje geparde in se igrali z “udomačenimi”, podolgem in počez prevozili narodni park Etosha, zvečer skoraj povozili slona, se z čolni spustili po Zambeziju na najbolj divjem raftingu na svetu, z Bušmani smo se učili preživetja v naravi,  povzpeli smo se na Mizasto goro v Cape townu, slikali na Rtu dobre nade, sprehodili med pingvini in na se koncu za posladek potapljali z belimi morskimi psi.

V Etoshi in zunaj nje smo videli nebroj živali od žiraf do slonov, nosorogov, gepardov, springbookov, tjulnov, kudujev, zeber, pingvinov, hijen, šakalov, divjih svinj …

Predvsem pa smo veliko jedli. Meso v Namibiji in Botswani je smešno poceni. Kilogram goveje pljučne pečenke je okoli 6 EUR, zebrine pa okoli 3 EUR. Zato je bila pri nakupovanju hrane edina dilema, kdo med nami bo pojedel 500 gramski steak, kdo pa 400 gramskega. Še Helmut, ki je med nami največji jedec, je po nekaj kilogramih mesa, ki ga je pojedel vsak od nas priznal, da je to na robu njegovih zmožnosti.

Jug Afrike je res malce daleč in tudi ne poceni, vendar vseeno vreden poti

V 21 dneh smo prevozili skoraj 6000 km

Sezona 2014 je bila zelo umirjena. Posebej prijetno je bilo vreme, saj je bilo malo hladneje kot je običajno za zmeraj vročo Grčijo. Tudi vremenskih ujm, ki so vso poletje pustošile po Hrvaški, v Grčiji sploh ni bilo.

SHIMSHAL je celo poletje plul v Ionskem morju, sezono pa smo zaradi poti v Namibijo končali že v začetku avgusta

Spomladanski raid 2014 je bil v času avstrijskih velikonočnih počitnic, ker je bil v osnovi namenjen avstrijskim posadkam z šoloobveznimi otroci. V času priprave raid-a so se nam pridružili še štiri slovenski tereneci. Skupaj se nas je tako nabralo 24 popotnikov (skupaj z Gilan, ki je v Tuniziji praznovala svoj prvi rojstni dan) v osmih terencih. Na ladjo smo se vkrcali v Genovi, ker so tako želeli avstrijci. Kljub precej nižji ceni trajekta iz Civitavecchie, se jim je zdela vožnja do sredine Italije enostavno predolga.

Ker smo imeli v ekipi dva novinca smo odpeljali enostavno standardno traso : Douz – Tembain – Hiullat Richet – Di Zmila.

Glede na zadnje afriške raide smo imeli precejšnjo sreče z vremenom, saj je veter začel pihati po zadnjem bivaku, šele potem, ko smo se varno vrnili v Ksar Ghilen.

Po konzervah in kus-kusu smo vsi skupaj uspeli na Kerkenahu pojesti poleg zabojčka rib še 15 kilogramov sip, hobotnic in škampov. Naslednji dan pa smo, z nakupom preko 200 litrov olivnega olja, podvojili tedensko količino lokalne prodaje na tržnici v Sfaxu.