Po štirih letih je prišel čas, da se vrnemo v Etiopijo in poravnamo dolg, ki smo ga imeli do obiska Danakila. Na naši vzhodnoafriški ekspediciji leta 2011 je bil Danakil za nas časovno, predvsem pa finančno popolnoma nedosegljiv. 500 evrov na osebo za štiri dni je bila vsota , ki sva jo z Mitjem v Afriki običajno porabila v enem mesecu. Poleg tega pa smo se to pot imeli namen spustiti čimbolj na jug na zahodni strani reke Omo. To področje je ena zadnjih nepokvarjenih divjin v Afriki, kjer lahko še vedno srečaš domačine, ki praktično nimajo stika s turisti.

Pred odhodom sem uporabil stike s prijatelji, ki jih ohranjam od naše zadnje poti v vzhodno Afriko. Osman je lastnik dovolj profesionalne turistične agencije, da nam je lahko organiziral kvalitetne lokalne terence z vozniki.

Kmalu po našem odhodu iz Addis Ababe se je pokazalo, da so tudi najboljši etiopski terenci po opremljenosti samo bleda slika naših Toyot. Off road gume, vitli,osnovni komplet rezervnih delov,  podnice, radijske veze, kvalitetne dvigalke … so v Etiopiji samo mokre sanje.  Zato tudi ni nič nenavadnega, da malce zahtevnejše poti na zahodni strani reke Omo, predstavljajo za njihove terence nepredstavljivo oviro. Poleg tega smo imeli vsak dan vsaj en naliv in tako je ostal novi most čez Omo pri Kangatenu za nas nedosegljiv cilj. Kljub vsemu smo uspeli priti do Kibisha v bližini sudanske meje, zmanjkalo pa nem je še zadnjih 190 kilometrov do kangatenskega mostu. Za kaj več pa se bomo prihodnjič zadeve lotili na naš, evropski off roadarski način.

Na drugem koncu Etiopije pa je Danakil je presenetil v vseh ozirih. Afari, ki živijo tam in popolnoma  nadzorujejo  to najbolj negostoljubno področje na planetu, so odbiti in nevarni precej bolj, kot kdorkoli, ki sem ga do sedaj srečal na svojih poteh. Ker smo bili majhna skupina smo se vse stvari v zvezi organizacijo in plačili dogovarjali sproti. V dogovarjanju z Afari na njihovem teritoriju ni absolutno nikakršnega prostora za pogajanja, ker imajo vse karte v svojih rokah.

Našo skupino štirih popotnikov so večino časa, poleg etiopskega voznika, spremljali dva policaja, štirje vojaki in dva vodiča. Za vse te ljudi smo morali, poleg njihovega plačila, skrbeti še za hrano, kuhanje in spanje.   Na drugi strani pa je narava nepojmljiva in jo nobena slika ne more niti približno pričarati. Bilo je prekrasno lepo, pa tudi precej nevarno, zato smo se vsi, vključno z voznikom, oddahnili, ko smo zapustili področje, ki je pod nadzorom Afarov. Verjetno se to bere precej divje, vendar je bila izkušnja Danakila vredna vseh živcev, vsakega evra in predvsem vsake minute.

Že nekaj mesecev premišljujem o načinih življenja, ki jih ljudje živimo. Večina ljudi hodi v službo, ki je ne mara, da lahko potem preživi en do dva dni na teden tako, da počne stvari, ki jih rada počne. Jaz delam 7 dni na teden, minimalno 27 dni na mesec, 9 do 14 ur na dan, 11 mesecev na leto.

“Grozno, kako preživiš?” Ja, včasih sem utrujena, včasih še vedno zaspim oblečena in pri prižgani luči, ampak zjutraj se zbudim, grem pod tuš in hop na motor, da grem lahko z nasmehom spet v “službo”. Pa je to res služba? Hmm … zame je način življenja.

Drugo najpogostejše vprašanje, ki mi ga ljudje (sploh sorodniki) postavljajo je “Kdaj boš začela hodit v *zaresno* službo?” Temu se lahko le nasmejim, saj je ta služba ravno tako resna, kot je resna njihova služba, le s to razliko, da v njej uživam. “Someone’s gotta do it, right?”

Torej, če je vaše življenje dolgočasno, zagrenjeno in zateženo, še ne pomeni, da mora biti tudi moje. Ker sreča je vedno na strani pogumnih, predvsem pa je življenje natanko tako, kot si ga naredimo.

En prav lep pozdrav vsem, v prebujajočo se Slovenijo.

“And … follow your dreams. They know the way.”

Do sedaj sem bil prepričan, da se je za pravi off road potrebno odpeljati nekaj tisoč kilometrov daleč do Timbuktija v Maliju, Tassili n’Ajjera v Alžiriji, do saharskih sipin v Libiji in Tuniziji ali celo do prelaza Van Zyl v Namibiji. Po letošnjem poletju sem bogatejši za spoznanje, da so zelo resni izzivi za ljubitelje terenske vožnje tudi v naši neposredni bližini, v Albaniji.

V Grčiji, kjer je ima svojo luko SHIMSHAL, je avgusta peklensko vroče, poleg tega pa za dodatno nelagodje poskrbijo množice Italijanov. Zato smo za poletje 2015 načrtovali in tudi uspešno izvedli kratek skok v albanske hribe.

Kot vedno je bilo pred odhodom veliko potencialnih sopotnikov. Manj kot mesec dni pred našim odhodom pa je neuravnovešen lokalec v okolici vasi Theth, ki je bila ena od točk tudi na naši poti, med turističnim uživanjem vožnje po brezpotju,  s kalašnikom prerešetal dva Čeha v Nissanu.  Verjetno tudi zato in pa zaradi težke načrtovane poti, se je število udeležencev radikalno skrčilo na Mitjo s Polono in mene z Mojco, torej na samo 2 Toyoti in 4 osebe.

Letošnji off road po Albaniji je bil čisti odklop. Devet dni smo preživeli visoko v albanskih hribih in se družili z domačini v vaseh na koncu sveta. Jedli smo pravi ovčji sir, ki so nam ga velikodušno poklonili pastirji, ki pasejo ovce 1800 visoko v divjini, kjer so se končali vsi tracki na naši GPS navigaciji. Bili smo v napol legalnih rudnikih, kjer praktično brez uporabe tehnike, delavci ročno izkopavajo kromovo rudo za kitajske kupce. Ves čas smo spali v divjini, ob jezerih in potokih. Pitno vodo smo zajemali iz neštetih izvirov ob poti, zjutraj pa smo se kopali v ledeno mrzlih, vendar izjemno čistih rekah .

V Albaniji sem bil zadnjič z SHIMSHALOM leta 2010. Današnja Albanija je presenečenje v vseh pogledih. Ves obmorski pas živi in diha na evropski ravni. Množice tujih turistov, novi moderni hoteli, prijetne restavracije in cene, ki so bistveno nižje kot na primer na Hrvaškem. Isto velja tudi za večja mesta. Ko pa se samo malo odmakneš od tega vrveža že po nekaj kilometrih prideš v popolnoma drugačen svet, svet divjih kanjonov, odmaknjenih vasi in gostoljubnih domačinov. Poti, ki vijugajo med prepadnimi hribi in rekami v globokih kanjonih pogosto niso bile vrisane tudi v najbolj natančne zemljevide v naših GPS napravah. Za pomoč pri navigaciji nam je bila v edino pomoč knjiga malce norega off road motorista, Čeha Filipa Webra, najbolj divje predele pa smo morali odpeljati po lastnem občutku in intuiciji. Track vzpona na Lure z južne strani je bil eden najtežjih v moji dosedanji off road karieri. Za 15 km vzpona po praktično hudourniški strugi sva z Mitjem potrebovala 5 ur zbrane vožnje.

V Albaniji sem se prvič srečal s 3D satelitsko navigacijo. Podatki v naših GPS-ih so dvodimenzionalni, nadmorske višine pa običajno niso zelo bistvene. V Albaniji je drugače. Dva popolnoma različna tracka te vodita praktično do iste točke. Pri puščavskem off roadu nekaj metrov odstopanja ni pomembno, v Albaniji pa prideš na 50 metrov do želene točke, vendar si na hribu s 300 metri višinske razlike.

Piste so izjemno ozke in običajno vodijo skoraj po vrhovih gora, tako da so pod tabo večino časa nekaj sto metrski prepadi. Srečevanja na ozkih pistah s starimi vzhodno nemškimi tovornjaki, s katerimi v dolino vozijo ilegalno posekan les so posebno doživetje. Včasih moraš peljati tudi cel kilometer vzvratno, kar se pri 3 metre široki pisti, s prepadom takoj na robu, ne konča vedno dobro. O tem pričajo tudi na vsakih nekaj kilometrov posejani nagrobni kamni.

Ker nas je pot zanesla tudi v bližino meje z Makedonijo, smo skočili še v Debar, kjer smo v vsako Toyoto natočili več kor 200 litrov goriva, ki je v Makedoniji bistveno cenejši kot v Albaniji.

Seveda nismo zamudili niti enega od najbolj zanimivih trajektov v Evropi, od Fierze do Komanija po impresivnem jezeru Komani.

Vsekakor je Albanija v vsakem pogledu vredna obiska in odlična destinacija za off road izzive. Zato se bomo drugo leto zanesljivo vrnili.

V devetih dneh smo po Albaniji prevozili 2000 km

Prevožena pot :

Sagiada (meja) – Butrint – Saranda – Palase Beach – Gjipe beach – Borsh – Tepelene – Girokaster – Blue eye – Permet – Corovoda – Berat – Durres – Kruje – Micekut – Lure – Arras – Peshkopi – Debar – Burrel – Kolsh – Fierza – Komani – Skadar – Kir – Theth – Skadar – Baks Rrjoll – Lezhe – Durres – Berat – Kismata (meja)

Tako kot nekaj zadnjih let je SHIMSHAL celo poletje 2015 umirjeno jadral med Ionskimi otoki. Grčija je bila kljub krizi, referendumu in pogajanji z Evropsko unijo, prijazna kot vedno. Poletje 2015 je bilo za razliko od nekaj prejšnjih izredno vroče, zato smo se v največji vročini za nekaj dni umaknili v bistveno bolj hladne albanske hribe

Za majsko Tunizijo je bilo, kot vedno, prijavljenih precej posadk. Teroristični napad na muzej Bardo v Tunisu, ki se je zgodil dober mesec pred odhodom, pa je stvari postavil na glavo. Glavnina ekipe se je po dvodnevnem premisleku odločila, da je tveganje za potencialne nove napade v mejah naše sprejemljivosti. Če bi pristali na predpostavko, da vsak potencialni teroristični napad predstavlja nesprejemljivo tveganje, lahko z potovanji v praktično katerokoli državo za vedno zaključimo. Ostali potencialni udeleženci seveda niso bili enakega mnenja, zato so konec aprila z ladjo iz Civitavecchie odpluli štirje terenci z osmimi »neodgovorneži« in en pes.

Tunizija nas je pričaka taka kot vedno, mogoče z malenkostno pogostejšimi check pointi.

V Douzu smo imeli, kot običajno, probleme v dovoljenji za puščavo južno od Tembaina, vendar smo v z afriško ležernostjo tudi to uredili v doglednem času.

Naš cilj je bil glede na ekipo kar precej ambiciozen – sipine Sif Es Souane, 36 kilometrov zračne črte jugozahodno od Ain Huilat Richeta  in samo 15 kilometrov od alžirske meje.

Izziva smo se lotili odločno , vendar se je na Mitjevi Toyoti že nekaj kilometrov po Tebainu zdrobil homokinetični zglob. Povratek v Douz smo opravili rutinirano, samo z zadnim pogonom, brez vkopavanja. Nakup in zamenjava zgloba je bila v Douzu mala malica, ki smo jo opravili do naslednjega opoldneva. Ker smo bili že malo na kratkem s časom, smo v šestih urah odpeljali traso Douz – Ain Huilat Richet. Ta tempo bi predstavljal zelo soliden dosežek tudi za posebej pripravljene tekmovalne terence, na katerem od amaterskih severnoafriških relijev  .

 Po obveznem kopanju v topli vodi sredi sipin Hulat Richeta smo se polni energije, pa vendar z nekaj pomisleki odpravili proti sipinam Sif Es Souana. Že kmalu so se pomisleki izkazali za upravičene. Tahar ni izbral najbolj optimalnega pristopa, bili smo bili že skoraj sredi maja zato je bil pesek prevroč in težko prevozen, zaradi prejšnjih zamud smo bili kakšen dan prekratki, pa tudi terenci in vozniki niso bili v dovolj optimalnem stanju, potrebnem za dosego tako težkega cilja.

Če hočes na takšnih potovanjih odnesti celo kožo in terence na kolesih pripeljati domov, je včasih potrebno pravočasno spoznati, kdaj moraš odnehati. Po dobri polovici prevoženih sipin, sredi premehkega peska in z utrujeno ekipo,  je bil eden teh trenutkov.

Kljub »umiku« iz peska Sif Es Souana  smo v naslednjih dneh odpeljali še precej sipinskih etap, pojedli zadostne količine škampov na Kerkenahu in v Sfaxu nakupili dovolj olivnega olje, da smo bili na koncu poti vsi zadovoljni.

Z Mišom Goriupom, ki je v saharski Afriki skoraj že doma, smo se pogovarjali o Tuniziji, Libiji in Egiptu. Revolucijah tam, njihovih posledicah in tudi o ljudeh. Intervju objavljamo v dveh delih. V prvem delu govorimo o Tuniziji: „Situacija se radikalizira. Gre za najbolj brutalno, pa vseeno zelo preprosto obliko terorizma, v kateri za tisoč žrtev rabiš le enega človeka.“

Ime mu je Darko, a raje vidi, da ga kličejo Mišo. Mišo Goriup, popotnik in adrenalinski odvisnež. Njegova strast je vožnja s terenskimi avtomobili po puščavskih brezpotjih. Ta strast ga vedno znova žene v Afriko, v Tunizijo, Libijo … Od blizu je spremljal dogodke, ki so vodili v Arabsko pomlad in se o njih pogovarjal z domačini. Med prvomajskimi prazniki se vrača v Tunizijo, ki jo je nedavno pretresel najhujši teroristični napad v njihovi zgodovini.

Kakšna je bila Tunizija pred januarjem 2011 in jasminsko revolucijo ter kakšna je danes?

“Pred jasminsko revolucijo je bila država, ki jo dvakrat letno obiskujem že od leta 1994, vseskozi enaka. Bila je avtoritativna dežela, a stabilna. Ljudje se niso veliko pritoževali. Po drugi strani pa se je že kakšno leto pred vsakimi volitvami vedelo, da bo zmagovalec aktualni predsednik Ben Ali (Zine El Abidine Ben Ali, tunizijski predsednik med leti 1987 in 2011 op. a.). Nato pa se je zgodilo, kar se je zgodilo. Pol leta po revoluciji je vladala evforija svobode. Kaj pomeni ta svoboda? Spijem lahko nekaj alkohola, lahko srfam po internetu in na glas rečem, da je bil Ben Ali tat. Čez kakšno leto pa je gospodarska situacija začela strmo padati. Padel je standard. Razmišljanje ljudi je bilo še vedno v stilu: zdaj je nekoliko slabše, a na krilih svobode in demokracije se bo tudi to obrnilo navzgor. Po dveh letih pa je večina ljudi, s katerimi sem se pogovarjal, začela ugotavljati, da je bilo pred revolucijo bolje.”

Tunizija je torej druga dežela, kot je bila pod Ben Alijem?

“Veliko več je brezposelnih. Zvečer, ko greš po ulici, se ne počutiš več tako varnega. Pojavljajo se razne skupine sumljivih mladih fantov. Tega prej ni bilo. Konec meseca gremo ponovno v Tunizijo, a bojim se, da bo to zadnjič. Pod Ben Alijem je bilo na cestah veliko policije ter kontrolnih točk. Po padcu režima so te patrulje praktično izginile, zdaj pa jih je vedno več. Tudi realna nevarnost se je povečala.”

Nevarnost v kakšnem smislu? Nevarnost zaradi, če smem tako reči, navadnih tatov, ali bolj organiziranih oblik kriminala?

“Organiziranega kriminala nisem nikoli opazil. Povečal pa se je občutek teh drobnih kraj, drobnih nadlegovanj. Napetost pa se seveda veča tudi zaradi terorizma, kakršnemu smo lahko bili priča ob napadu na muzej Bardo.”

Je tudi vaš občutek, da je oblast pozabila na ljudi, ki so bili jedro revolucije, na mlade, ljudi iz urbanih okolij, ki so zadnje predsedniške volitve množično bojkotirali?

“Vedno je tako. Poglejte si Egipt. Tam je to očitno. Tudi v Sloveniji se je po vstajah zgodilo enako. Po logiki stvari na oblast pridejo vedno drugi ljudje kot tisti, ki so med revolucijo nosili glavo naprodaj. Tunizija ni v tem nobena izjema.”

Foto: osebni arhiv Miša Goriupa

Z jasminsko revolucijo se je začela arabska pomlad. Zdelo se je, da je bil v Tuniziji prehod še najbolj mirem, če jih primerjamo s situacijo v Egiptu ali Libiji. Večjih pretresov vsaj navzven ni bilo videti. Kje se je torej zalomilo?

“Ne strinjam se, da je jasminska revolucija sprožila arabsko pomlad. Seveda so dogodki povezani, a spremembe v Libiji in Egiptu bi se skoraj zagotovo zgodile brez revolucije v Tuniziji. Poglejte samo v Maroko. Tam so od blizu spremljali to vretje, pa Maročanom niti na misel ni prišlo, da bi se šli česa podobnega. Ljudje v Tuniziji so šli skozi različne faze. Takrat se jim je zdelo prav, da veliki tat, kot so poimenovali Ben Alija, odide. Počutili so se utesnjene, podobno kot je v vseh avtoritativnih režimih. Toda vsak politični sistem in vsaka ureditev ima svoje dobre in slabe vidike. Zdaj lahko Tunizijci sicer na ves glas vpijejo, kar želijo, a dosti jih je brez službe. Mariskdo že razmišlja v smeri, da je vseeno boljše, da nekaterih stvari ne smeš povedati na glas, a imaš službo.”

Jih je zajela nostalgija po (dobrih) starih časih? 

“Ne gre za nostalgijo, ampak za preprosto ekonomsko računico. Ne želijo si vrnitve Ben Alija. On je v očeh navadnih Tunizijcev še vedno tat, ki je, podobno kot drugi diktatorji, na oblasti veliko naredil za svoj žep. Želijo pa si nazaj tistega načina življenja, ko so lahko zvečer varno hodili po ulicah in imeli plačo. Situacija je bila zelo podobna kot v Jugoslaviji, kjer so ljudje sorazmerno dobro živeli, a določene stvari pač niso bile dovoljene.”

Je torej izvolitev 88-letnega predsednika Bedžija Saida Esebsija, ki je dolgo veljal za Ben Alijevega človeka, na decembrskih volitvah odraz želje po tem starem načinu življenja?

“Že v številnih državah se je to zgodilo. Politiki, ki so bili odstavljeni, so prišli nazaj. Mladi in novi politiki se na oblasti žal hitro povampirijo, izkušeni politiki pa vendarle prinašajo nekaj več stabilnosti, kakorkoli trapasto se že to sliši. Tunizijci so tako verjetno glasovali za več stabilnosti. A s krepitvijo Islamske države (IS) se je ta stabilnost porušila. Situacija ni več samo v njihovih rokah.”

Napada na muzej Bardo verjetno ne moremo označiti kot mikro problem, za katerega je kriva peščica skrajnežev?

“Situacija se radikalizira. Kot sem že omenil, gremo letos verjetno zadnjič v Tunizijo. Gre za najbolj brutalno, pa vseeno zelo preprosto obliko terorizma, v kateri za tisoč žrtev rabiš le enega človeka. Ko avtoritativnost popusti, razlike med ljudmi pridejo bolj na plano in se začnejo napihovati. Nekaj, kar pod režimom sploh ni bil problem, lahko čez noč postane nacionalna težava. V Tuniziji, podobno kot drugod v regiji, so se razdelili zmerni muslimani in zagovorniki radikalnega islamizma.”

Kako vas med vašimi potovanji sprejemajo Tunizijci?

“Zdaj smo bili že tolikokrat tam, da nas poznajo, vedo, kaj hočemo. Vedo, da smo malo ubrisani. Tja prihaja kar nekaj posebnežev, ki imajo dovolj nori, da se po puščavi preganjajo s terenskimi avtomobili. Mi seveda nismo klasični turisti. Mi gremo tja, kamor drugi ne gredo. Tako nekako nas dojemajo. Do domačinov smo korektni in ne vzvišeni, kot denimo Nemci. Že davno nazaj, pred leti smo postali prijatelji.”
Vas v te konce vleče adrenalin, avanturizem, radovednost?

“Na potovanja te vedno vleče radovednost. Konkretno v Tunizijo pa nas vleče le ena stvar – Sahara. Smo obsedeni z vožnjo s puščavo. To je naša strast in svojevrstna odvisnost, ki je zelo močna. Uživam pa tudi v odklopljenosti od vulgarnosti zahodnega sveta. Veliko se pogovarjam z ljudmi, zanima me njihov pogled na svet. Te stvari te bogatijo.”

Večkrat ste bili tudi v Libiji. Kako ste dojemali državo pod vodstvom Moamerja Gadafija?

“Libijci so zelo ponosni ljudje. Avtoritativnost Gadafijevega režima je bila zelo močna, močnejša kot je bila v Tuniziji. Po drugi strani pa je bila Libija zelo prijetna dežela, z enim najvišjih standardov v celi Afriki. Imeli so svoje južnjake iz Sudana, Malija, ki so opravljali težja fizična dela. Država je bila urejena, ljudje pa zadovoljni. Stvari, ki so se zgodile leta 2011 niso bile po želji velike večine ljudi.”

Upor proti režimu ni bil iskrena želja ljudi?

“V vsaki družbi so posamezniki, ki se z nečim ne strinjajo, in v vsaki družbi so radikalci, ki so za svoje ideale pripravljeni poseči po skrajnih ukrepih. V Libiji se še vedno prisotne razlike med različnimi plemeni. Plemenska trenja so bila marginalen problem, ki pa se je nato od zunaj izrazito napihnil. V trenutku, ko je padel Gadafi, bi se po neki logiki moralo zgoditi množično rajanje, ljudje bi morali preplaviti ulice. V Libiji se to ni zgodilo. Najbolj simbolen in katarzičen moment revolucije je vedno zrušenje kipa diktatorja. Takrat cela dežela proslavlja in se veseli svobode. Ob zrušenju kipa Gadafija v Tripoliju ni bilo na ulicah nikogar.”

Libija je država z dvema vladama, država, ki je v permamnentnem konfliktu.

“Temu, kar imajo danes Libijci, sploh ne moremo več reči država.”

Je bil izvirni greh za današnjo situacijo, da se je v libijski konflikt vmešal Nato oziroma Zahod?

“Zahod se ni vmešal. Zahod je to naredil. Konflikt je bil umetno sproduciran. Američani oziroma cel Zahod je prepričan, da je edini pravi način življenja, naš način življenja, da je demokracija edini sistem, ki funkcionira za cel svet. Pod krinko svobode in demokracije pa se sledi interesom velikih korporacij. Če ste pozorno spremljali posnetke v času vojne z Gadafijem, ste opazili, da so je na vseh posnetkih pojavljalo vedno nekaj istih belih toyot. Nikjer nisi opazil petstotih ali tisoč borcev, upornikov proti režimu. Teh ljudi je bilo blazno malo. Nato je z letali naprej počistil teritorij, nato pa je prišlo par upornikov z nekaj belimi toyotami.”

Vtis je, da so po odstavitvi Gadafija ZDA pozabile na Libijo, si oprala roke in zapustile državo.

“Še prej so pa podpisali pogodbe za črpanje nafte. Ta situacija je zdaj pisana na kožo Zahodu. Dlje časa, ko traja državljanjska vojna, bolje je za izkoriščanje naravnih virov. Libijci se tolčejo med sabo, tujci pa lahko nemoteno črpajo nafto.”

Vas še vleče v Libijo?

“Seveda me vleče. V Libiji je najlepši del Sahare, tam so najlepše sipine. A nor bi bil, če bi zdaj šel tja. Samomor bi bil, če bi rinili v državo, v kateri divja vojna. Mi se ne zadržujemo v mestih, v hotelih, mi gremo ven, v puščavo, kjer se možnosti preživetja zelo zmanjšajo.”

Velika večina ladij z begunci, ki jih prestrežejo v sredozemskem morju in so namenjene v Evropo, je začela pot iz Libije. Teh ladij je v zadnjem obdobju vedno več. Je tudi to ena od posledic konfuzne politične situacije v Libiji? Je država postala bolj “propustna” za migrante in tihotapce?

“Kot sem dejal že prej Libija v tem trenutku ni država. To je področje, ki ga obvladujejo različne oborožene skupine, vsaka s svojimi cilji. Marsikatera od njih ima verjetno tudi finančni interes pri teh migracijah. Bolj radikalne skupine pa imajo pri tem tudi druge, bolj dolgoročne namene.”

Ali bi bilo prav, da se vprašanja migrantov v severni Afriki loti tudi EU, ali je bolje, da se lokalnim oblastem prepusti, da sami rešijo ta problem?

“Lokalne oblasti večinoma nimajo niti volje, niti možnosti, včasih pa tudi ne namena storiti karkoli omembe vrednega. Vprašanja migrantov se mora lotiti EU, vendar na popolnoma drug način, kot dosedaj. Treba je najprej prepoznati, potem pa vsaj začeti odpravljati vzroke. To kar EU počne sedaj, je samo umivanje rok po požaru, ki smo ga zanetili.”

Sami pravite, da se na potovanjih veliko pogovarjate z domačini. Ste predvsem v podsaharski Afriki dobili vtis, da Evropo dojemajo kot obljubljeno deželo? Kaj jih vleče na to nevarno pot?

“Evropa je v večini afriških držav vedno bila obljubljena dežela. Plaz migracij pa se je sprožil, ko smo mi, Evropa in ZDA zanetili vojno praktično po celi severni Afriki in Bližnjem vzhodu. Veliko teh ljudi se danes na sredozemskih obalah ne vkrcava na prenatrpane ladje zaradi ekonomskih razlogov, ampak si s tem obupano poskušajo rešiti samo golo življenje.”

Ravno v času protestov proti Mubaraku ste bili v Egiptu. Kako ste od blizu spremljali to poglavje arabske pomladi?

“Priznati moram, da smo se takrat manj pogovarjali z ljudmi. Prišli smo s trajektom v Aleksandrijo in seveda hitro opazili, da se nekaj dogaja. Pred Kairom so bile večkilometrske kolone policijskih vozil, a situacija se ni zdela tragična. Nismo točno vedeli, kaj se dogaja, saj so bili ti dogodki, začenši z vstajo na Tahrirju, zelo lokalni.”

Potem revolucije niste občutili na lastni koži?

“Moja izkušnja je bila bolj marginalna. Egipčani so obsedeni s kontrolnimi točkami na cesti. Na cesti ob Nilu, ki povezuje spodnji in zgornji Egipt, so te ustavili na vsakih deset kilometrov, natančno prerisali vse dokumente in ti v spremstvo poslali terenca, ki te je spremljal do naslednje kontrolne točke, kjer se situacija ponovi. Takrat smo šli v Sudan. Ko smo se vračali, bilo je že po revoluciji, je cel varnostni sistem razpadel. Vse kontrolne točke so bile prazne. S kolegom sva se nato odpravila še v Izrael in Jordanijo in ko sva se vrnila, je te kontrolne točke že prevzela vojska.”

Se zdaj situacija v Egiptu stabilizira?

“Moj občutek je, da se arabske družbe vedno nekoliko bolj nagibajo k avtoritativnim sistemom. Bolje se počutijo. Preveč demokracije jim ne godi. Seveda se politične razmere stabilizirajo, čeprav denimo Egipt nikoli ne bo povsem obvladoval severnega Sinaja. A tudi v Egiptu je nastal problem s terorizmom in IS.”

IS je že močno prisotna v celi regiji?

“Ta prisotnost povsod ni samo IS, to je ideja IS. Tudi v krščanstvu so verniki, ki so bolj verni od drugih. V islamu ni nič drugače. Povsod imaš ljudi, ki sveto verjamejo v neko zadevo. Če ti ljudje ugotovijo, da se da z akcijami, ki jim mi na Zahodu rečemo terorizem, poudarjati svojo vero, nekaj narediti za svoje prepričanje, jih v bistvu ne moreš več ustaviti. IS jim je dal krila, ker so videli, da so te akcije lahko uspešne. Direktna povezava z IS ni potrebna, dovolj je, da tak posameznik v časopisu prebere o njihovih dosežkih.”

Imate izkušnjo z dirkanjem na reliju Dakar. Ali lahko, v luči zdajšnje situacije v Afriki, še pričakujemo, upamo, da se bo znamenita dirka še kdaj vrnila v Dakar?

“Po naravi sem optimist, a tu je odgovor ne. Dakar je medijsko blazno odmeven, veliko ljudi ga spremlja. Tu se vrtijo velike vsote denarja. Potrebuješ zelo veliko ljudi, da tak dogodek naredijo, dovolj pa je samo en norec, da ga ustavi. Če lahko v imenu svojega verskega prepričanja ustaviš dogodek, ki je vreden več deset milijonov dolarjev, boš to seveda naredil, ker je to idealna propaganda za tvoje ideje. In takih ljudi je v Mavretaniji, Maliju, Senegalu in praktično v celotni regiji vedno več.”

Vi bi se udeležili Dakarja v Južni Ameriki?

“Seveda! To je kot droga. A udeležba na tej dirki je ekstremno draga. Leta 2007 me je nemška ekipa povabila, da mi plačajo praktično vse stroške dirke, če tekmujem v njihovi ekipi. Če bi se zdaj odločil, da grem na Dakar, bi potreboval vsaj 400 tisočakov. Nihče od nas pa nima toliko denarja da bi ga zapravil za eno samo dirko.”

Avtor :

Marko Kovačevič

Posadka : Zvone, Sonja, Helmut, Herbert, Mojca, Mišo

Letošnjo azijsko popotovanje tokrat prvič ni bilo družinsko, ampak sem ga organiziral za skupino popotnikov. Bilo nas je šest, štirje slovenci in dva avstrijca.

Leteli smo s Turkish airlines iz Benetk preko Istanbula. Najcenejše karte je ponujal Aeroflot (zaradi velikega padca tečaja rublja), vendar se nam je zdelo to malce preveč eksotično.

Eden od pomembnih razlogov za potovanje na Tajsko je bil ta, da sva z Mojco želela obiskati najino hči Mašo, ki že eno leto živi na otoku Koh Samui, kjer si služi kruh (pravzaprav riž) kot potapljaški instruktor.

V 17-tih deh, ki smo jih preživeli na Tajskem smo si ogledali v Bangkok, Koh Samui, Koh Phangan in Chiang Mai. Počeli smo vse, kar se za prave turiste spodobi. Bili smo plavajoči tržnici Damnoen Saduak in seveda množici drugih. Ogledali smo si kar lepo število pagod in še veliko večje število Bud, uživajočega v vseh mogočih položajih. Jahali smo slone, se spuščali po zip line, raftali, lovili ribe, pešačili po pragozdu, spali pri domačinih v odmaknjenih hribih … Nagledali smo se kač, slonov, metuljev, orhidej. Božali smo krokodile in tigre.  Z motorji smo prevozili cel Koh Samui in Koh Phangan. Popili smo pijačo na plaži Haad Rin, v svetu poznani po žurki Full Moon Party.

Preizkusili smo vsa možna prevozna sredstva od  avtobusov, taksijev, tuk-tukov, motorjev, čolnov, trajektov, raftov, bambusovih splavov,  slonov, pa vse do avionov in luksuznih kombijev. Na poti iz Koh Samuja do Chiang Maia smo v enem dnevu uporabili kar sedem različnih prevozov.

Prehranjevali smo se na lokalnih stojnicah ali na food marketih. Jedli smo običajne stvari, kot so rezanci pad thai ali juha tom yum, pa tudi bolj eksotične, katerim večinoma sploh nismo poznali imen.

Seveda smo se vsi potapljali z Mašo v narodnem parku Angthong, kjer je Sonja celo opravila začetniški tečaj (DSD).

Na koncu ni manjkal shopping na Khao San road in kitajski četrti v Bangkoku, ter znamenitem Night Bazaarju v Chiang Maiu. Bili smo celo v središču razvrata v Bangkoku, na razvpiti ulici Patpong.

Predvsem pa smo si skoraj vsak dan privoščili tajsko masažo na vse mogoče načine.

Med poletom nazaj smo se za 24 ur ustavili še v Istanbulu in vsaj malo okusili orientalski duh tega 14 miljonskega mesta, ki leži na dveh celinah.

Celo potovanje, skupaj z letalskimi prevozi in postankom v Istanbulu je trajalo 20 dni.