Rally Barcelona – Dakar 2005, Mavretanija in Zahodna Sahara
Po dveh tekmovalnih ekipah na lanskemu Dakarju, je letošnji rally prvič, po skoraj desetih letih minil brez slovenske tekmovalne udeležbe. Miran se je poškodoval v Dubaju, Brane in Barbara pa očitno nista nabrala dovolj sponzorjev. Kar se tiče slovenskih tekmovalcev bo drugo leto zagotovo boljše, saj se kar nekaj ekip resno pripravlja na Dakar 2006.
Edino slovensko zastopstvo na letošnjem tekmovanju smo bili tako Darij, Branko in jaz, ter David Stropnik, ki je Mirana spremljal že na mnogih dirkah in Špela Pretnar, ki sta z rallya poročala za POP TV. Njun cilj je bil rally spremljati do mavretanske meje, mi pa smo načrtovali, da ostanemo z dirkači do drugega bivaka v Atarju (Mavretanija).
Darijeva Toyota Landcruser HDJ 80 je prevozila že lanski Dakar, zato je bila ustrezno pripravljena : roll bar, tekmovalni sedeži, štiritočkovni varnostni pasovi, 115 litrski dodatni rezervoar za nafto, skoraj 37″ Michelin X “sand grip”, dva GPS, tripmaster, dve rezervni gumi, alu podnice (piastre), Jack, dodatne luči, vitel, vgrajen kompresor …. Potovalna hitrost je bila dobrih 130 km/h, poraba pa cca 15 litrov nafte na 100 km. V 18-tih dneh smo prevozili 12.500 km s povprečno hitrostjo (average moving speed) več kot 92 km/h.
Puščavske rally-e je, tako kot večino velikih športnih dogodkov najbolje spremljati doma, pred televizorjem. Direktne satelitske povezave, helikopterji, internet, ponovitve, počasni posnetki in vse ostale možnosti elektronskih medijev omogočajo stalen in celovit pregled nad dogajanjem. Če si na tekmovalni progi, si naekrat lahko samo na enem mestu in zato vidiš samo delček vsega dogajanja. Edina celovita informacija so večerni briefingi, seveda če si uspel do takrat priti do bivaka in pa stalna izmenjava informacij z ostalimi udeleženci. Kar pa je najbolj bistveno, pa je čutiti utrip dirke in tekmovalcev, enostavno biti TAM – tega pa na srečo ne odtehta tudi najbolj razvita telekomunikacijska tehnologija.
Kljub težki progi, peščenim viharjem, nečloveškim naporom in ogromnim stroškom je avanturistov, ki jim je to življenski izziv, več kot jih organizator lahko sprejme. Letos se je rally-a udeležilo 250 motoristov, 265 avtomobilskih in 70 kamionskih posadk. Prostih mest v vseh kategorijah, tudi za asistenco pa je zmanjkalo že nekaj mesecev pred startom.
Letošnji rally je zaznamovalo kup tragičnih nesreč. Že začel se je brez startne številke 1. – trikratni zmagovalec Dakar-ja Richard Sainct se je smrtno ponesrečil na rally-u pred tremi meseci v Egiptu. Potem je na 7 etapi sledil je padec Španca Jose-Manuel Pereza, ki je nekaj dni kasneje umrl v bolnišnici. Na 11. etapi od Atarja do Kiffe pa še tragična nesreča enega favoritov – Fabricio Meoni se je smrtno ponesrečil. Dakar 2005 naj bi bil njegov zadnji, saj se je nameraval posvetiti motoristični karieri svojega sina. Kot da vse to še ni bilo dovolj, je dirka tudi med gledalci zahtevala najmanj tri smrtne žrtve.
Hrvaške barve sta letos že tretjič zastopala Martinčevič in Frčko, ki sta svojo Toyoto pripeljala do cilja v Dakar na solidnem 72-tem mestu. Na Hrvaškem sta imela stalno močno medijsko podporo sponzorjev, ves čas dirke pa ju je, poleg močne servisne ekipe, spremljal tudi lastni novinar.
Glede na kronično pomanjkanje časa smo spremljali rally po Evropi, celo pot v Maroku z bivaki v Rabat-u in Agadir-u pa do bivaka v Atar-ju – Mavretanija.
Prolog v Barceloni si je ogledalo ogromno ljudi, hitrostno etapo v Grenadi pa bojda celo 200.000 gledalcev. Po celi Španiji, do Algercirasa so ljudje stali cestah in na mostovih pozdravljali karavano, ki je kot vedno v kroničnem pomanjkanju časa drvela proti Afriki. Tekmovalci so mejo prečkali v Tanger-ju, mi pa zaradi gneče v Ceuti. Zvečer smo se pridružili karavani v bivaku v Rabatu. Naslednji dan smo vstali ob 4:00, da smo lahko pravočasno prišli na start prve afriške hitrostne etape. No, etapa je bila zaradi megle (sredi Afrike !!) po eni uri čakanja odpovedana, zato smo po asistenčnem road-booku oddivjali naravnost v bivak v 650 km oddaljen Agadir.
Že doma je bil naš osnovni načrt, da poskušamo, skupaj s tekmovalci, prečkati mavretansko mejo na edinem prehodu čez minska polja, južno od Smare. Bolj ko se je bližal jug Maroka, bolj jasno nam je postajalo, da ta ideja ni izvedljiva. Ta mejni prehod je zaprt, odprejo ga samo za rally in ga po prehodu zadnjega tekmovalca zopet zaprejo. Organizator na meji vsa vozila razvrsti po startnih številkah, vojska pa potem vsakega posebej spusti skozi koridor, tako da skoraj ni možnosti, da bi se pomešali med tekmovalce. Zato smo se po dolgem premisleku odločili, da gremo do Atarja po cca 1000 km daljši poti čez Zahodno (Špansko) Saharo.
Čez Zahodno Saharo vodi samo ena 1150 km dolga pot preko Tarife, Layouna, Boujdour-ja, Dakhle do Nouadhibou-ja na mavretanski strani. Vsakih sto kilometrov je na cesti vojaška kontrolna točka, kjer vsakič znova popišejo vse podatke iz potnih listov, vključno z poklici vseh potnikov in datumi prestopa mej. Ponoči so te kontrole še posebej neprijetne, saj so vojaki neprespani in zoprni, zapore pa so neosvetljene, zato se znak “STOP”, seveda v arabščini, pojavi iz teme brez kakršnega predhodnega opozorila. Pri vožnji cca 130 km/h, po popolnoma ravni cesti, to lahko postane problem. Nam se je mudilo, ker smo hoteli rally dohiteti že prvi dan v Atarju, zato smo 2000 km od Agadirja v Maroku do Timirista v Mavretaniji, prevozili v enem kosu, samo s postanki na mejah in kontrolnih točkah.
Zahodna Sahara se razteza v dolžini 1000 km ob obali Atlantika in je razen Layouna, Boujdoura in Dakhle praktično prazen prostor. Po umiku Špancev leta 1975 so področje masovno zasedli Maročani in uspešno izgnali praktično vse tam živeče nomade. Ko so se ti začeli vojaško upirati (Polisario) so Maročani zgradili 1600 km dolg peščen zid. Bodeča žica in minska polja ob skoraj celotni dolžini zidu, so uspešno zaustavili upornike in s tem praktično potrdili maroško okupacijo Zahodne Sahare. Od leta 1991 področje nadzirajo Združeni narodi, ki pa bodo lahko po referendumu, enkrat v prihodnosti, samo formalno priznali aneksijo. Na naši poti modrih čelad nismo opazili, razen po tem, da so zasedli najboljše hotele v Layounu.
Meja med Zahodno Saharo in Mavretanijo pri Nouadhibou-ju je za evropske razmere nekaj posebnega. Do pred tremi leti je bila odprta samo v eno smer, to je proti Mavretaniji, povratek pa ni bil možen. Še do pred kratkim je bila, zaradi nadzora nad potniki in zaradi minskih polj ob meji, obvezna vožnja v konvoju, od Dakhle pa do mavretanske meje. Mi smo na mejo prišli sami, zgodaj zjutraj, eno uro pred sončnim vzhodom, zato smo morali počakati, da se maroški policaji in vojaki šele zbudijo. Sam prehod vseh šestih kontrolnih točk na obeh straneh meje traja v najboljšem primeru nekaj ur. Malo pred zidom, ki na maroški strani označuje začetek na gosto miniranega nikogaršnjega ozemlja, se konča asfalt, pot pa se nadaljuje po težko prevoznem kamnitem popolnem brezpotju med izropanimi razbitinami avtomobilov. Po 6 km vožnje “po jajcih” prideš do prve mavretanske vojaške kontrole. Prehod te in vseh naslednjih brez podkupnine v obliki denarja (cca 10 EUR na vsaki), cigaret, oblačil in podobnih “daril” praktično ni možen. Po prehodu vseh ovir na meji, te pričakajo še vsiljivi vodiči, ki te na vsak način želijo peljati, vsak v svojo, agencijo za sklenitev, v Mavretaniji sicer obveznega, dodatnega avtomobilskega zavarovanja v nekaj kilometrov oddaljenem Nouadhibou-ju. Poleg tega te želijo prepričati v menjavo EUR v lokalno valuto prijateljevi menjalnici. Zaradi provizije seveda želijo da zamenjaš čimveč. Nam so predlagali kar 1500 EUR, vendar smo pristali samo na 100 EUR. Na koncu smo v vsem času v Mavretanji za plačilo nafte, hotela v Nouakchott-u, hrane in campa v Terjit-u porabili vsega skupaj 350 EUR.
V Atarju je bil bivak kot vedno na letališču. Ves teden je divjal peščeni vihar, zato spanje na odprti ravnini ni bilo preveč prijetno. Nekaj kilometrov zahodno pa je v skalnem kanjonu oaza Terjit, ki je za moj okus precej blizu tistega kar si Evropejci predstavljamo kot raj. V kamniti puščavi, kjer 100 km naokoli ni niti grmovja, kaj šele dreves in niti kapljice vode med ogromnimi palmami izvira hladna, pitna voda. V naravnih bazenih skozi katere teče, smo si sprali pesek in znoj zadnjih nekaj dni peska in vročine.
Po dnevu počitka za tekmovalce in seveda tudi za nas, nas je čakala še dolga pot proti domu. Nekaj sto kilometrov vožnje po kompasu, kar počez čez brezmejne mavretanske ravnice, mavretansko-maroška meja, težave z gorivom v Zahodni Sahari, Maroko, 3000 km evropskih avtocest – in že smo spet doma, polni vtisov, z mislimi pri Dakarju 2006.
Tako, poskušal sem na kratko strniti moje osebne vtise ob spremljanju najbolj nore od vseh norih dirk. Za uvrstitve tekmovalcev in ekip ter medijske učinke zmagovalnih blagovnih znamk in sponzorjev, pa je seveda bolj primeren Eurosport, časopisi in ostale pridobitve sodobne tehnologije.
Ljubljana – Nova Gorica – Genoa – Barcelona – Algeciras – Ceuta – Rabat – Agadir – Dakhla – Nouadhibou – Nouakchott – Atar – Nouadhibou – Layoune – Ceuta – Gibraltar – Barcelona – Nica – Genoa – Ljubljana
pri lovljenju dakarske karavane smo prevozili 12.500 km v 18 dneh
