Krog okoli Sredozemlja 2007/2008
Posadka : Andrej, Matej, Tamara, Mojca, moja malenkost in dve Toyoti
Ideja o potovanju na Bližnji vzhod se mi je porodila konec novembra, ko je postalo jasno, da Mavretanija trenutno ni najbolj varna in zato Timbouctou za to leto odpade. Za tovrstne neumnosti se hitro najdejo somišljeniki in tako nas je 15.12.2007 iz Ljubljane odšlo 5 pacientov z dvema Toyota-ma.
Začetek je bil čisto zimski. Snežilo je do Niša, kjer smo prvič prespali. Niš bi moral biti v primerjavi z “svetovljansko” Ljubljano prava vas. Kljub temu, pa smo ob 0:30 zjutraj brez problema našli odprte restavracije z vrhunsko srbsko kulinariko. Po drugi strani pa je res, da edini resni hotel v mestu – Ambasador (60 EUR), pri zunanji temperaturi -10 stopinj ne premore sobe z normalnim ogrevanjem.
Naslednji dan smo morali pred vstopom v Bolgarijo na meji prehiteti cca 3 km dolgo kolono stoječih tovornjakov. Prestop meje je minil hitro in brez problemov. Zabavna stvar je bila samo nakup vinjete za avtoceste (ki jih ni prav veliko), ker je bila tedenska vinjeta cenejša od dnevne. Za kosilo in ogled mesta smo se ustavili v Sofiji, vendar samo za kratek čas, ker so bili naši cilji seveda veliko južneje. Tik pred mejo smo natočili polne rezervoarje nafte (Turčija ima najdražjo nafto v Evropi – 1,5 EUR/liter) in spet po pločnikih in zelenicah prehiteli nekaj kilometrsko kolono tovornjakov, ki so čakali na prestop meje.
Formalnosti na meji, skupaj z urejanjem turške vize smo opravili v pol ure, tako da smo zvečer že večerjali v Istanbulu. Za Istanbul si je smiselno vzeti nekaj dni, vendar nas je časovni načrt, predvsem pa slabo vreme že po dveh nočeh pregnalo naprej. V enem kosu smo prevozili skoraj pol Turčije, s kratkim postankom v Ankari, v impresivnem muzeju ustanovitelja moderne Turčije Kemala Ata Turka. Spali smo v votlinah v mestu Goreme, v središču znamenite Cappadocie. Cel naslednji dan smo porabili za oglede pokrajine in podzemnih mest, tako da smo prišli v Antakio na sirijski meji šele pozno zvečer.
Za prehod sirijske meje smo potrebovali nekaj ur, ker so turški cariniki pri vpisu v računalnik zamenjali 0 (ničlo) in O (črko) na andrejevi registrski tablici. Zaradi napačnega vnosa nekaj ur (dokler stvari v računalnikih niso uredili) nismo mogli zapustiti Turčije.
Sirija nas je pričakala s soncem in nafto po 0,08 EUR, ki se je prev prilegla našim popolnoma praznim rezervoarjem. S prvo sirijsko črpalko se je tudi začela serija urejenih dežel, kjer vsi normalni črpalkarji pri točenju goriva ves čas kadijo. Prva dva dni smo preživeli v Allepu in se počasi navajali na bližnjevzhodne cene. Obrok hrane v lokalnih restavracijah stane 2 do 4 EUR, prenočišča v lokalnih “hotelih” pa so bila od 3 do 10 EUR/noč/osebo. Andrej je velik ljubitelj raznih izkopanin in muzejev, zato se je že drugi dan začelo obiskovanje vseh arheoloških najdbišč, ki so bila našteta v Lonely Planetu. Ogledi so se v ustaljenem in nezmanjšanem ritmu nadaljevali mesec in pol, vse do odrešitve s prestopom libijsko-tunizijske meje.
Del našega osnovnega načrta poti je bil tudi izlet v Libanon. Ideja je bila, da terence pustimo v Siriji in v Libanonu najamemo rent-a-car. Tej ideji smo se po napornem tekanju po uradih v Damasku dokončno odpovedali po dveurnem prerekanju na sirijsko-libanonski meji. Na poti proti jugu smo v bližini Al Hamre, na srečanju z neko beduinsko družino spoznali mlado dekle (cca 17 let), v katero se je Matej nesmrtno zaljubil. Res je bilo sicer, da z njo ni spregovoril niti besede, si pa je zato izmenjal tobak z njenim očetom, kar sploh ni bil slab znak. Po nekaj urah skrivnega spogledovanja smo morali nadaljevati pot, vendar smo načrtovali, da se pri povratku vrnemo v njihovo vas in nadaljujemo zgodbo.
V Damasku se je pravi Orient zares začel. Bazarji, lokalne čajnice, izvrstna hrana, vsak večer posedanja ob vodnih pipah, za moški del posadke lokalni hamam …
Čez nekaj dni smo nadaljevali proti jugu v Libanon, veliko bolj urejeno, zato pa manj pristno in precej dražjo hašemitsko kraljevino. Točke vredne ogleda v Jordaniji so znane vsem : Amman, Mrtvo morje, Wadi Rum, Petra, Aqaba. Odkljukali smo vse, mimogrede pa še nekaj razvalin iz Lonely Planeta. V Wadi Rumu smo v šotorih sredi peska skupaj z beduini in nekaj turisti dočakali Novo leto 2008.
Naš prvotni cilj je bil Aqaba, kjer naj bi se naše dame vkrcale na letalo in vrnile domov, mi pa počasi po isti poti nazaj. Ko smo nekega večera ob vodnih pipah in čajih premlevali smiselnost našega početja, smo ugotovili, da smo na polovici poti okoli Sredozemlja. Izhajajoč iz tega dejstva je bilo popolnoma vseeno, v katero smer se obrnemo. Ko smo začeli malo resneje razmišljati o tem, smo seveda izbrali zanimivejšo pot proti zahodu, čez Egipt in Libijo.
O 3000 km po Egiptu, vožnji brez spremstva skozi Libijo in uživanja v domači Tuniziji pa kdaj drugič …
Ljubljana, Zagreb, Srbija (Beograd, Niš), Bolgarija (Sofia, Svilengrad), Turčija (Istanbul, Ankara, Goreme, Antakia), Siria (Aleppo, Latakia, Tartus, Apamea, Hamma, Palmyra, Damascus, Bosra), Jordanija (Amman, Azraq, Karak, Wadi Rum, Petra Aqaba), Egipt (Nuweiba, Dahab, Sharm El Sheik, Cairo, Asyut, Luxor, Assuan, Abu Simbel, Hargla, Dakhla, Farafira, El Alamain, Sallum), Libija (Tobruk, Benghazi, Sirta, Tripoli), Tunizija (Ras Adir, Ksar Ghilene, Monastir, Tunis), Italija (Salerno, Bologna, Venezia), Ljubljana
14850 km v 40 dneh