Rally El Chott 2004
Kljub bolj optimističnim obetom dva meseca pred startom, sta se letošnjega jubilejnega rallya El Chott 04 v Tuniziji udeležili samo dve avtomobilski posadki iz Slovenije. Andrej Pogačar je bil lani Zvonetov sovoznik v Hyundai Galloper, letos pa je vozil Mitsubishi Pajero V6. Njegov sovoznik je bil Janez Renko. Midva z Janezom Krivicem sva prišla poravnati lanski dolg, najin Puch je bil bolje pripravljen, čeprav še vedno bistveno pretežak. Najini konkurenti so vozili Puch-e, ki so imeli precej močnejše motorje, predvsem pa so bili skoraj za tono kg lažji.
Letos sta bila v dirki tudi dva Hummer-ja z številnim spremstvom in pa še nekaj posebnežev, kot naprimer VW Buggy. Ker tak avto ni primeren za puščavske dirke, je imel na progi kar nekaj težav.
Letos se je rally-a udeležilo 47 motoristov, 36 avtomobilskih in 7 kamionskih posadk, poleg tega pa še skoraj 100 vozil organizatorja, asistence in gledalcev.
V razredu terencev so bile razpisane 3 kategorije vozil : P – posebej predelane specialke, G1 – do 15 kg/KM in G2 – nad 15 kg/KM. Mi smo oba naša terenca prijavili v kategorijo G1, vendar je naju z Janezom organizator kasneje sam upravičeno prestavil v G2 (2450 kg, 148 KM), Andrej pa je seveda ostal v G1 (1600 kg, 200 KM). Resnici na ljubo je treba povedati, da kategorije niso bile odločilne, pomembnejša je bila vzdržljivost podvozja in puščavske izkušnje. Zaradi tega bom pri navedbi rezultatov vedno štel vse tri kategorije skupaj.
Z nami je bila močna spremljevalna ekipa : Zoran s svojim Patrolom in Mare s svojim Puchom sta peljala med drugim Andrejeva mehanika in rezervne dele, naš Tamy pa mehanika Božota in najini boljši polovici Metka in Mojca. Kot turista pa sta se nama pridružila še Samo in Matej z Suzuki Jimny. Vseh skupaj nas je bilo 16 in smo predstavljali eno močnejših ekip na rallyu. Poleg tega se nam je za teden dni pridružila ekipa s Primorske z Darijem na čelu z Landcruiser HDJ-80, ki je bil včasih Semotov. Letos je kot novinarski avto odpeljal tudi cel Dakar 2004.
Dirka se je začela v transferjem iz Hammameta in prologom blizu Kairouana. Sledil je 200 km dolg transfer in brzinec do Douza. V naslednjih dneh sta sledili dve etapi po mehkem pesku okoli Douza in brzinec po direktni liniji do Ksar Ghilena. V oazi en dan počitka, potem pa dve etapi po pesku okoli Ksar Ghilena in brzinec do Bir Auina in nazaj. Povratek je bil po daljši poti do Douza, potem pa še zadnja dva brzinca okoli Kebilija in čez slano jezero.
1. dan -Prolog in prva etapa
Prolog sva odpeljala v redu. Ker smo isto progo vozili že lansko leto sva našla kar nekaj bližnjic. Letos smo po wadi-ju dirkali bolj razpršeni in se s tem na srečo večinoma izognili skupinam otrok, ki so nam lansko leto z metanjem kamenja uspeli razbiti vsaj 5 vetrobranskih stekel.
Glede na lanske izkušnje, sva po cilju prologa takoj odpeljala na start naslednje etape, tako da sva startala med prvimi. Na roadbooku za to etapo je bilo označenih samo nekaj GPS točk, brez kakšnihkoli opozoril. Pista je bila popolnoma ravna, očitno narejena po kompasu. Janez je Puch-a seveda gnal kolikor se je dalo, vendar na srečo ni šlo več kot 120 km/h. Po približno 20 km se je cesta naenkat, brez opozorila, strmo spustila v rečno strugo. Prvi spust sva preletela (cca 20 m), potem pa naju je takoj spet odbilo od tal, tako da sva spet nadaljevala po zraku (nadaljnih 20 m). Pri drugem pristanku se je točno po sredini razklalo lito platišče, snela se je še ena guma in avta ni bilo več mogoče upravljati. S cca 100 km/h sva najprej izruvala 30 kg težak obcestni kamen, potem pa počez drsela čez skale na drugo stran rečne struge. Samo izredni sreči se imava zahvaliti, da se avto ni prevrnil na bok in vsemu kar temu sledi. Iz tal sva izruvala še nekaj 50 kg skal in se ustavila na nasipu na drugi strani struge. Dirkalni sedeži, do konca zategnjeni štiritočkovni pasovi in varnostna kletka v Puch-u so pripomogli k temu, da sva jo odnesla brez praske. Avto jo je na prvi pogled odnesel precej slabše. Vse gume na tleh, dve zdrobljeni platišči, predvsem pa nazaj in navzgor zvita prednja prema in volanski drog. Poleg tega je bila celotna šasije robustnega Puch-a premaknjena nekaj centimetrov v desno. Po prvem šoku in zadovoljstvu, da se je za naju končalo brez poškodb, je prišlo grenko spoznanje, da je dirka za naju končana, še preden se je zares začela. Razmišljala sva samo o tem, kako Puch-a čim enostavneje odvleči na ladjo in potem domov.
Da napaka ni bila samo najina, ampak delno tudi posledica slabega roadbooka, se je pokazalo samo 30 sekund po najinem končanju etape. Letošnji favorit in lanski zmagovalec je, ker je imel pač boljši avto, pripeljal še hitreje kot midva. S 150 km/h je točno na istem mestu zletel s ceste, na njegovo in najino srečo na drugo stran. Puch-a je sicer uspel obdržati na kolesih, vendar so bile posledice še hujše kot pri nama – nepopravljivo zviti obe premi, odtrgani zadnji amortizerji in njihovi nosilci, uničena vsa platišča …
Najslabše jo je odnesla posadka tretjega Puch-a, ki je na podobni neoznačeni pasti zletela s ceste in se pri 120 km/h kotalila po puščavi. Posledice so bile krute : počeno lobanjsko dno enega in poškodba hrbtenice drugega tekmovalca. Puch je bil popolnoma uničen in tudi varnostna kletka ni v celoti zdržala sil pri prevračanju avtomobila.
Na srečo je organizator takoj po nesrečah na kritična mesta postavil opozorila, da so vsaj tekmovalci, ki so prišli za nami odpeljali brez težav.
Naša asistenca je potrebovala 3 ure, da naju je na podlagi GPS koordinat, ki sva jih poslala po telefonu, našla sredi puščave. Božo glede popravila ni bil tak pesimist kot midva in se je nemudoma vrgel na delo. Po nekajurnem razbijanju z macolo mu je uspelo izvleči obe prednji polosi, ki sta začudo izgledali nepoškodovani. Dve platišči smo zamenjali z rezervnimi, ki smo jih imeli na Tamy-u, ostali gumi pa smo na novo montirali na dve nepoškodovani platišči. V trdi temi je Puch, sicer res samo z zadnjim pogonom in navzven stoječima sprednjima gumama, vendar na lastnih kolesih odpeljal proti Douzu. V koloni mu je zmagoslavno sledila celotna ekipa.
rezultati:
20 mesto Pogačar – Renko
36 mesto Krivic – Goriup (šteli so nama prolog in start etape)
2. dan Douz – Douz
Božo se je že zjutraj lotil popravila, Janez pa je razmišljal samo o tem, da je dirka končana. Vendar se je zopet pokazala arabska iznajdljivost. V lokalni delavnici v Douzu so na hidravlični stiskalnici uspeli poravnati diferencial, da je bil bolj raven, kot če bi prišel iz tovarne. Proti večeru je možnost, da bova naslednji dan res startala, postajala vedno bolj realna. Ob desetih zvečer je bil Puch, po 14 urah dela, pogojno sposoben za start. Za nagrado, ker kljub težki okvari nisva odnehala, ampak nadaljevala dirko, so nama naslednji dan podelili priznanje “Spirit of the race”. Seveda je treba priznati, da gre levji delež zaslug za to ekipi mehanikov z Božotom na čelu.
Andrej je tekmo začel odlično in se kljub pomanjkanju izkušenj v pesku prebil v vodilno skupino.
rezultati :
6 mesto Pogačar – Renko
midva nisva startala – 24:30 ur pribitka
3. dan Douz – Douz
Ker prejšnji dan nisva vozila, sva startala kot zadnja avtomobilista, tik pred kamioni. Bala sva se za sprednji diferencial, zato sva etapo vozila kot po jajcih. Če startaš med zadnjimi je nemogoče doseči dober rezultat, ker so se vozniki pred nama kar naprej ustavljali in zakopavali, za nama pa sta ves čas hrumela dva Unimoga z meter in pol velikimi valjarji. Kljub vsemu sva v brez okvare prišla do konca in prehitela kar nekaj tekmovalcev. Božo je zvečer v taboru ugotovil, da diferencial zopet popušča, zato je nanj dodatno navaril se 15 kg ojačitev. Z dodatnim varjenjem, kasneje v Ksar Ghilenu, je sprednja prema zdržala do konca dirke. Andrej je uspešno izkoristil odlično startno mesto in v cilj prišel veliko pred nama.
rezultati :
10 mesto Pogačar – Renko
12 mesto Krivic – Goriup
4. dan Douz – Ksar Ghilene
Boljše startno mesto, glede na rezultat prejšnjega dne in povrnjeno zaupanje v Puch-a so nama vlili malce optimizma, vendar sva še vedno vozila z 70% polne obremenitve. Na prvi tretjini na makadamu sva zaradi tega izgubila nekaj mest, kasneje na sipinah pa se je začela stvar popravljati. V cilj sva prispela po pričakovanju, z majhnim zaostankom za prvimi. Ker je Andrej startal samo dve minuti pred nama, sva ga v sipinah ujela. Napačno je namreč izbral tlak v gumah, zato sta ga morala s sovoznikom med tekmo znižati, kar jima je vzelo nekaj dragocenih minut. Določitev tlaka v gumah je ena od pomembnejših stvari za vožnjo v pesku. Previsok tlak pomeni težjo vožnjo in več vkopavanja, pri prenizkem tlaku pa lahko preveč grob ovinek sname gumo s platišča, kar pomeni precejšnjo izgubo časa.
rezultati :
12 mesto Krivic – Goriup
14 mesto Pogačar – Renko
5. dan dan počitka v Ksar Ghilenu
6. dan Ksar Ghilene – Bir Soltane – Ksar Ghilene
Na pipeline pisti sva spet izgubila nekaj minut, glede na tekmovalce z brezhibnimi podvozji, vendar sva v mehkem pesku to z lahkoto nadoknadila.
rezultati :
8 mesto Krivic – Goriup
19 mesto Pogačar – Renko
7. dan Ksar Ghilene – Bir Auine – Ksar Ghilene
Etapa izključno po pistah nama, zaradi stanja najinega Puch-a, sploh ni ustrezala, še posebej ne 90 km dolg povratek po pipeline pisti iz Bir Auina. Rezultat je bil glede na okoliščine za naju prijetno presenečenje, delno tudi po zaslugi okvar nekaterih najinih konkurentov. Andrej je imel poleg zgrešenih kontrolnih točk, še probleme s hlajenjem, saj sta morala na progi dolivati vodo v hladilnik. Mehaniki v bivaku so stvar bliskovito rešili – počena je bila ena od cevi za hladilno tekočino.
rezultati :
8 mesto Krivic – Goriup
26 mesto Pogačar – Renko (zgrešila sta kontrolne točke)
8. dan Ksar Ghilene – Ksar Ghilene
Čista sipinska etapa je bila, zaradi najinih izkušenj s peskom in manjših obremenitev podvozja, priložnost za vrhunsko uvrstitev. Na polovici proge sva bila celo na drugem mestu. Zaradi moje navigacijske napake sva morala prevoziti več kot 7 km popolnoma sama, izven proge, zato sva bila na koncu nad uvrstitvijo malce razočarana. Zaradi težko prevoznih sipin je nekaj tekmovalcev ostalo na progi čez noč. Hummerju, ki je zaradi okvare obtičal v sipinah, pa so rezervne dele naslednje jutro odvrgli kar z letalom.
Počena zaščitna guma (manšeta) na sprednji polosi, ki je Andrejevemu mehaniku že nekaj dni povzročala sive lase, je botrovala popolnemu uničenju enega od homokinetičnih zglobov na Andrejevemu Mitsubishi-ju. Ker rezerve nismo imeli s seboj, niti jo ni imel nihče drug, se je dirkanje po pesku za Andreja končalo. Na pistah pa je zadoščal tudi zadnji pogon.
rezultati :
9 mesto Krivic – Goriup
24 mesto Pogačar – Renko (okvara prednjega pogona – obstala na progi)
9. dan Ksar Ghilene – Douz
30% sipin, ostalo pa pista, ni bil pravi teren za podvozje najinega Puch-a. Čeprav sva na pisti vozila zelo previdno, je prednost, pridobljena v težko prevoznem pesku, zadostovala za odličen rezultat. Andrej je zaradi okvare homokinetičnega zgloba in s tem odpovedjo prednjega pogona, peljal samo skozi start in cilj.
rezultati :
5 mesto Krivic – Goriup
21 mesto Pogačar – Renko
10. dan Douz – Nefta
En brzinec po pisti od Douza do Kebili-ja in potem še druga etapa čez slano jezero. Za blato v slanem jezeru najine gume in teža Puch-a nista bila najprimernejša, vendar je pred nama en LR 110 obtičal v blatu, LR 90 pa se je prevrnil, tako da je bila uvrstitev kljub vsemu v redu. Andrej je odpeljal prvi brzinec samo z zadnjim pogonom, na začetku drugega pa mu je počila zadnja vzmet in na srečo ni nadaljeval vožnje. V nasprotnem primeru bi, samo z zadnjim pogonom, zanesljivo za nekaj ur obtičal v blatu Chott El Jerida. Blata je bilo za nekaj kilometrov in je bilo tako mehko, da sva tudi z zaporo obeh diferencialov komaj prilezla na drugo stran jezera. Reševanje obtičalih terencev je bilo mukotorpno, saj po nekaj kilometrov ni bilo trdne oporne točke za vlečno vozilo.
rezultati :
9 mesto Krivic – Goriup
24 mesto Pogačar – Renko
Cilj rally-a je bil v Nefti, razglasitev rezultatov in podelitev nagrad je bila, tako kot vsako leto, v Hammametu. Kljub velikemu zaostanku, posledici dveh zamujenih tekmovalnih dni, sva med 36 avtomobilisti zasedla 17 mesto, v grupi G2 pa celo tretje, kar nama je prineslo celo pokal. Andrej je bil zaradi okvar v zadnjih dneh tekmovanja na 21 mestu, v grupi G1 pa na 15 mestu.
Še hipotetično poigravanje s številkami. Če seštejemo čase vseh etap, razen prvih dveh, v katerih zaradi okvare nisva nastopila, bi skupno zasedla 7 mesto, v grupi G2 pa celo drugo. To je tudi realno razmerje, saj je bilo teh 6 tekmovalcev pred nama toliko hitrejših, da sva jih lahko s Puch-om, kakršen je bil letos, lovila le v primeru njihovih okvar ali grobih napak v pesku.
Zoran je s podporo Noisa v Ljubljani pošiljal, kolikor se je dalo, redna poročila o rallyu. V Douzu so prvič pojavili problemi s GSM linijami, ki so delovale samo občasno, v Ksar Ghilenu pa smo bili seveda odvisni samo še od satelitskih telefonov. Kljub vsemu mislim, da so vsi, ki jih je to zanimalo dobili vsaj približen občutek kako nam gre.
Vztrajnostni puščavski rally je posebno vrste tekmovanje, kjer ne štejeta toliko moč motorja, kot pa teža vozila in vzdržljivost podvozja. Brezhibno pripravljen terenec je samo eden od pogojev za udeležbo. Nujno potrebna je usposobljena asistenca, z vsemi rezervnimi deli in z vozilom, ki do tekmovalca, v primeru resne okvare, lahko pride tudi globoko v sipine. Zlomljene polosi in kardani, zdrobljeni zobniki v diferencialih in prežgane sklopke so namreč redne okvare, počene vzmeti in uničeni blažilci pa so tako ali tako potrošni material.
Vsi tovrstni rally-ji pa se zmagajo predvsem v glavi. Zaletavi tekmovalci, s pretežko nogo na plinu, na takih tekmovanjih nimajo skoraj nobenih možnosti. Vsaka vožnja preko zmogljivosti voznika ali vozila, se skoraj nemudoma konča z odstopom ali z resno okvaro vozila in ogromno izgubo časa.
Zaradi vsega tega bodo tovrstna tekmovanja še dolgo izziv za vse generacije zanesenjakov, ki si enkrat ali dvakrat na leto privoščijo to drago sprostitev.