SAHARA oktober 2000 – Branko
21.10.2000
LJUBLJANA – GENOVA
Ob 5:00 zbor vseh udeležencev za pot po Tuniziji. Zbrali smo se na PETROL-ovi črpalki na Lomu. Skupaj smo krenili do mejnega prehoda na Fernetičih, kjer smo najprej natočili gorivo za pot po Italiji, nato pa še prestopili mejo z Italijo. Pot smo nadaljevali po avtocesti proti Genovi, na enem izmed počivališč, pa so se nam pridružili tudi udeleženci s Primorske strani.
V Genovo smo prispeli ob 14:00 uri, pot do tja pa nam je prikazala vsa ‘nemogoča’ presenečenja, kajti zaradi povečane teže vozila, se je poznala tudi poraba in tako je eno vozili ostalo brez goriva. Pripetljaj se je gladko rešil, nakazal pa je, da je biti potrebno biti pozoren na vse.
Vkrcanje na trajekt je trajalo do 20:00, ko smo tudi izpluli na nočno vožnjo. Prvi zbor udeležencev je bil kakopak, v najvišje ležečem lokalu. Vsi smo se strinjali, da je trajekt zelo lep in udoben za bivanje. Razvnemale so se razne šale, katere so se pripovedovale v ladji, kakor tudi na prijetnem morskem zraku zunaj nje.
22.10.2000
GENOVA – TUNIS – HAMAM LIF
Ker kabine II. razreda nimajo oken, je večina prespala zajtrk. Ob 17:00 smo prispeli v pristanišče v Tunis. Tu se je že začutil afriški zrak in pa pričakovana vročina, katera naj bi nas spremljala na potovanju. Iz pristanišča smo krenili po ‘bližnjici’ z lokalnim trajektom, kateri nam je prihranil 30 kilometrov odvečne poti. Od tu smo se zaradi bližajoče noči odpravili v naš prvi kamp v mestu Hamam Lif. Tu smo tudi videli, kako naj bi izgledal skupni tabor v puščavi. Kamp je ustrezal slabšim kampom v Istri, kar pa nas ni prav nič motilo. Večere nam bo, kot je kazalo popestril še spremljajoči zdravnik, ki ima prste prilagojene tudi za kitarske strune.
23.10.2000
HAMAM LIF – KAIROUAN – GFASA – TOZUOR – KEBILI – DOUZ
Pot nas je po zajtrku in odhodu ob 8:00 vodila proti jugu, na današnji cilj v mestecu Douz. Prva polovica poti, dolge 550 km, nas je vodila po avtocesti, katera pa se je spreminjala v običajne lokalne ceste, čim bolj smo se približevali Douz-u. Proti poznemu popoldnevu smo prišli tudi do prvih sipin, katerih smo si vsi tako zelo želeli.
Kakopak smo se takoj zapodili v sipine, tam pa smo ugotovili, da je pesek zelo mehak in bo potrebno dosti previdnosti in spretnosti, da bi prihajalo do kar najmanj vkopavanj. Seveda smo takoj poizkusili kako ‘dela’ lopata in pa vlečna vrv. Zaradi bližajoče se noči smo se odpravili naprej, pot pa nas je vodila tudi mimo (posušenega) slanega jezera, v katerem je bilo nekakšno pol blato. Seveda smo se večino jezera peljali ‘vzporedno’ s cesto, po jezeru. Tu je bila potrebna še posebna previdnost pri vožnji, kajti hitro so nas znale presenetiti jame, ki so jih povzročila vozila pred nami. Vožnja je zanimiva vse dotlej, dokler ima vozilo hitrost, kasneje pa milo gledaš na števec hitrosti, ki se le rahlo vzpenja, zaradi, kar se tedaj izkaže, mehkega blata. Tukaj smo imeli tudi prvo presekano pnevmatiko, kateri pa je najverjetneje botrovalo izmikanje na ozki cesti in pa ostri stranski robovi cestišča. Zamenjava je potekala brez težav, kajti do tedaj smo imeli še vsi po eno rezervno kolo. Prihod v mestece Douz in kamp, ter postavitev šotorov, v večernih urah
24.10.2000
DOUZ – puščavske rože – DOUZ
Po obilnem zajtrku in podaljšanem spanju smo zjutraj popolnima razložili vozila in se samo z najnujnejšo opremo odpravili do turistično redko obiskanega prostora, kjer se nahajajo znamenite Saharske rože. Vozili smo po makadamski cesti, kjer smo srečevali še zadnje turiste. Kasneje nas je vodil Mišo, ob uporabi zanesljivega GPS sistema. Prvič smo se podali v sipine z nalogo priti preko njih do, za nas, skrivnostnega cilja, kateri je predvsem rezerviran za domačine, ki kasneje na trgih prodajajo stvari, katere prosto ležijo po puščavi. Na poti proti našemu cilju smo prišli do pravega izvira vode, kjer se je nahajal tudi vodnjak, kateri je služil za napajanje ovac. Izredno zanimiv je kontrast med zeleno oazo in pa golo, pusto puščavo v okolici. Po kaki uri vožnje smo prišli do nahajališča rož. Ležale so vsepovsod, z malce kopanja v pesek, pa si se z malo sreče lahko dokopal do zelo velikih in zanimivih primerkov, kateri so lahko spominjali na marsikaj. Pri hoji smo morali biti zelo previdni, kajti rože so kar ostre. Pojavila se je tudi težava z transportom rož, kajti bile so zelo krhke. Večina jih je v vrečkah obsula s peskom, kateri bo tudi služil kot spominek, kajti tudi pesek v tem delu puščave je zanimiv, ker je zelo svetle ali že skoraj bele barve. Pot nazaj nas je zopet vodila preko sipin in z veseljem smo se vrnili v kamp, kjer so nas že čakali postavljeni šotori. Preostalo nam je samo še kuhanje večerje…
25.10.2000
DOUZ – KSAR GILANE
Na današnji dan nas je pot vodila po ‘bližnjici’ preko sipin do Ksar Gilana. Ker je preko noči rahlo deževalo, se je na pesku naredila tanka skorja, katera nam je olajšala vožnjo preko sipin. Tega veselja pa je bilo vedno manj, kajti sonce je kmalu posušilo pesek, kar je za nas pomenilo težje napredovanje. Pri iskanju poti nam je pomagal tudi lokalni vodič Mohamed, kateri se je v nepreglednih sipinah zelo dobro znašel. V začetku smo imeli nekoliko težav z vožnjo, katero pa so spretni vozniki kmalu pridobili, kar se je kazalo tudi v vratolomnih skokih in hitrih prehodih preko, za na prvi pogled, skorajda neprehodnimi gorami peska. Nekateri so tu spoznali, da vsa terenska vozila niso popolnoma opremljena in prilagojena za saharske razmere. Imeli smo tudi nekaj ‘zelo dobrih’ vkopavanj, za zmagovalca pa je bil proglašen Stane, kateri je kljub zelo mehkemu pesku dobesedno snel pnevmatiko s platišča. Seveda je tudi obtičal na najbolj neugodnem mestu, tako da smo se kar pošteno namučili z izkopavanjem, kasneje pa tudi z zamenjavo pnevmatike. Tukaj se je izkazala namenska dvigalka za pesek, ki sliši na ime “Jackall”, katero je velikodušno odstopil za uporabo naš zdravnik. Zaradi vseh dogodkov nas je začela loviti noč. V poznem popoldnevu in začetku noči smo postavili šotor in prigriznili večerjo, kasneje pa se ob raznih drobnih popravilih zabavali pozno v noč. Kamp je premogel tudi nekakšen bazen, kateri je imel kar ‘termalno’ vodo, katera je zelo koristila razbolelim mišicam.
26.10.2000
KSAR GILANE – TATAQUINE – REMADA – LORZOT
Začetek dne smo začeli z karseda hitro vožnjo po makadamski cesti, kajti ujeti smo morali 12:00 uro za dvig dovoljenj za vstop v vojaško cono. Nekako spodnji del Tunizije je pod vojaško upravo, kjer opravljajo tudi občasne kontrole gibanja. Po dvigu dovoljenj smo se ustavljali tudi v mestecih ob poti, kjer smo nabavili tudi večjo količino vode za nemoteno gibanje v vojaškem območju. Po prvih sipinah in težkem makadamskem vozišču so se pojavile tudi prve okvare na vozilih. Tako smo bili na našem avtomobilu prisiljeni improvizirati popravilo amortizerja in stabilizatorjev, ki smo jih odlomili v prejšnjem dnevu. Vse to smo opravili v vaški mehanični delavnici ob pomoči spremljajočih mehanikov in serviserjev. Vsakdo se je izkazal z kakšno spretnostjo. Tudi danes nas je čakala dolga pot. Po vstopu v vojaško območje se je nadaljevala zelo široka, vendar slaba cesta. Tukaj je svoje delo nastopila tudi Katarina, kot prva voznica terenskega vozila na tokratni odpravi. Pot nas je tudi tokrat vodila po trdi temi do obcestnega prostora, kjer smo prenočili. Zvečer je Mohamed pripravil večerjo na žaru, kjer je pekel ovco. Nekaj mesa smo kasneje ‘prepustili’ divjim psom, kateri so se celo noč preganjali po šotorišču.
27.10.2000
LORZOT – TIARET – BORJ EL KADRA – TIARET
Za današnji cilj smo izbrali cilj, kateri je bil tudi želja na začetku odprave in to je skrajni jug Tunizije na tromeji med Tunizijo, Alžirijo in Libijo, kjer leži mejni prehod Bjord El Khadra. Vozili smo se po utrjeni cesti do Tiaret-a, vožnjo pa so oteževale sipine na cesti, katere so bile neenakomerno razporejene, različno globoke in dolge, spreminjala pa se je tudi trdota tega peska, kar se je vse kazalo v občasnem zanašanju vozila, različno dolgih skokih in pa tudi občasnih vkopavanjih. Tiaret je bila naša prva postojanka, kjer leži visoka in strma sipina, katero smo ob čaju in manjšem okrepčilu vsi izkoristili za otroško dričanje in razno razne oblike sankanja. Nekateri so bili zelo izvirni, kar se je kasneje pokazalo tudi na kameri. Kmalu smo odrinili še južneje in proti popoldnevu dosegli cilj odprave. Tu smo se izdatno okrepčali in pa naredili arhivske posnetke o dokazu doseženega cilja. Na žalost smo ugotovili, da smo zopet poškodovali amortizer, katerega smo za silo nadomestili z jermenom, vendar smo morali vožnjo prilagoditi razmeram v katerih smo se znašli. Poleg tega so nam ponagajale tudi luči, katere so sedaj svetile ali pa tudi ne. Ob vračanju v Tiaret smo zaradi globoke sipine, slabe vidljivosti in pa nenadnega skoka zavijugali s ceste, kar je povzročilo nočni postanek za servis. Ob tem smo zamenjali jermen, kateri je nadomeščal amortizer, za silo popravili luči in pa na novo nastavili sklopko, katera je utrpela neljubi ‘tlačni skok’ ob izletu s ceste. V trdi temi smo postavili camp pod prelepo sipino.
28.10.2000
TIARET – KSAR GILANE
Po izdatnem spancu smo se odpravili proti Ksar Gilanu. Na poti smo se ustavili v prečrpališču nafte, kjer smo zopet vzeli pod drobnogled naše vozilo in postorili na njem vse potrebno. Zopet so se izkazali naši mehaniki in pa osebje črpališča, katero nam je nesebično odstopilo svoje prostore in orodje. Ponovno smo zavarili amortizer, naredili pa smo tudi nove stabilizatorje, kateri so bili sedaj, po našem mnenju, še močnejši. Zaradi boljših pogojev dela smo tudi delo opravili bolje. Upali pa smo tudi, da bo amortizer zdržal vsaj do konca popotovanja. Tokrat smo v kamp prišli še pred mrakom, kjer smo se razporedili po karseda lepih prostorčkih okoli palm. Po obvezni večerji je sledil sprehod po okolici kampa, kjer se nahaja tudi hotel, ki pa se zaradi kičastega in razkošnega videza, kar nekako ne vklaplja v špartansko puščavsko okolje. Večer se je zaključil s kopanjem v bazenu, kajenju ‘šiše’ in kramljanju ob čaju.
29.10.2000
KSAR GILANE
V Ksaru smo se odločili ostati kar tri dni. Podrobneje smo si ogledali oazo in njeno okolico. V okolici je ogromno peska in s tem tudi sipin, katere so kot nalašč za naša terenska vozila. Po posvetovanju se je Janoš odločil, da bo tudi njegovo vozilo zdržalo pričakovane napore, zato smo se družno pognali proti namišljenemu cilju, katerega je izbral Mišo. Razdelili smo se v tri skupine, katere smo med seboj tekmovale za dosego točke. Izkazalo se je da je pesek močnejši in smo se prebili kake tri četrtine zadane poti. Imeli smo mnogo vkopavanj in vlečenja z vrvjo, podlaganja podnic in otepanja peska. Zaradi tega smo se vrnili v tabor nekoliko hitreje in si privoščili obilno kosilo. Zvečer smo se družno odločili za jahanje kamel in ogled sončnega zahoda. Kamele so bile vajene turistov in se niso pretirano mudile po sipinah. Ker je bilo oblačno nismo imeli sreče, da bi popolnoma uživali ob zaključku dneva. Konec dneva smo zaključili s partijo Enke.
30.10.2000
KSAR GILANE
Današnji dan je bil namenjen lenarjenju in sprehajanju okoli oaze. Večino časa smo preživeli v vodi ali ob njej. Pozno popoldne smo se odpravili proti trdnjavi, katere pa zaradi sončnega zahoda nismo dosegli. Tokrat pa smo imeli srečo z sončnim zahodom, ob katerem smo se slikali. Alenka je naredila krasne posnetke. Večer se je odvijal naprej ob tabornem ognju in igranju kitare, katere strune je ubiral Janoš.
31.10.2000
KSAR GILANE – MATMATA
Po poznem vstajanju in pospravljanju stvari smo se ob 12:00 uri odpravili na krajšo pot do Matmate. Začeli smo se približevati civilizaciji, s tem pa se je izboljšala tudi cesta. Vožnja nam je vzela vsega 3 ure. Na poti smo se ustavili še v berberski hiši, v kateri živijo ljudje. Hiše so vklesane v hribu, oziroma v skali. Kmalu za tem smo prispeli do našega prenočišča in sicer hotela, kateri je bil vkopan v zemlji. Za parkiranje smo se morali kar pošteno potruditi, ni pa manjkalo tudi prerekanja, katerega smo kasneje zaključili s policisti na čaju in kavi. Po obilni večerji smo se podali na sprehod v okolico mesta, kjer nas je prijazni domačin popeljal, med drugim tudi do hotela, kjer so pred mnogimi leti snemali film ‘Vojna zvezd’. Ker je bilo to v letu 1976, so tudi filmski efekti nekoliko zbledeli, vendar je mesečina in pa pritajena tema še dala pravi vtis površine Meseca.
01.11.2000
MATMATA – SFAX – MONASTIR
Pot do Monastira nas je vodila mimo Sfax-a, drugega največjega mesta v Tuniziji. Popoldan smo prispeli v Monastir, kjer smo se namestili v čudovitem hotelu, kateri je bil pravcato nasprotje tega, kar smo bili vajeni do sedaj. Mesto je namenjeno predvsem nakupovanju in rahlo spominja na slovenski Portorož. Leži ob Sredozemskem morju in ima nekaj turističnih znamenitosti, katere smo se namenili ogledati naslednji dan. Večerjo smo si privoščili v restavraciji v marini, kjer smo si postregli z vinom in morskimi jedmi. Prijetno zastavljen večer smo zaključili v lokalu na ‘šiši’, sadnem soku in sladici.
02.11.2000
MONASTIR
Današnji dan je bil namenjen nakupovanju. Po hotelskem zajtrku smo se odpravili do lokalne tržnice, kjer smo si najprej ogledali artikle in pa cene. Oborožili smo se tudi z strategijo zniževanja cen, katera pa s tako izkušenimi trgovci ne bo prišla prav do izraza. Cene so kljub zemljepisni širini kar visoke. V dopoldnevu smo nakupili bolj malo. Kosilo, ki je bilo namenjeno ‘čiščenju’ zalog, smo si privoščili na skali ob morju. Kljub vetrovnemu vremenu smo imeli čudovit dan z obilo sonca. Nekatera dekleta so si ‘privoščila’ kopanje v znamenitem Hammam-u, vendar se niso vrnila najbolj navdušena. Zvečer je sledila zabava v slogu pitja tradicionalnega čaja in kajenja ‘šiše’.
03.11.2000
MONASTIR – TUNIS
Ob 8:30 smo se odpravili na zadnji dan popotovanja po Tuniziji v smeri pristanišča. Po prihodu v pristanišče in ureditvi vseh formalnosti smo se kar malo žalostni vkrcali na trajekt. Proti Evropi smo izpluli ob 16:30 uri. Čakalo nas je 20 ur vožnje do Genove. Večerja je bila po mnenju vseh udeležencev tokrat mnogo boljša. Zaključek pa je sledil v zgornjem baru, ob premlevanju vseh god in nezgod na popotovanju.
04.11.2000
GENOA – LJUBLJANA
Prebudili smo se v razburkano jutro. Ob 9:00 smo zapustili ladjo in se napotili po avtocesti v smeri Slovenije. Ustavili smo se na skupnem kosilu, katero je bilo naš zadnji skupni obrok. Pred slovensko-italijansko mejo so se od nas poslovili udeleženci s Primorske, sami pa smo nadaljevali proti Fernetičem. V Sloveniji nas je presenetila toča, tako da smo doživeli na tem potovanju prav vse vremenske pogoje. Za kratek čas smo prevedrili na bencinski črpalki, kjer smo se oborožili s sladkarijami in pa dokončno poslovili.
Potovanja je bilo konec.