SAHARA RAID 2000 – Sašo
Tako kot lansko leto, se je tudi letos na pot po Sahari odpravila slovenska posadka, sicer v drugačni sestavi kot lani, a vendar pod istim vodstvom – tudi letos je Saharo raid 2000 organiziral Mišo, ki je bil že nekajkrat s svojim terencem v Tuniziji.
Plan je bil preživeti 14 dni v divjini severne Afrike, ter seveda vožnja s terenskimi vozili po sipinah, oazah in brezpotjih Sahare. Orientirali smo se s pomočjo zemljevidov in GPS sistemov, po notranjosti Sahare pa nas je vodil lokalni vodič Mohamed. Samo bivanje pa je bilo preprosto beduinsko, kar enostavno pomeni – divje.
V nadaljevanju bom nekako po dnevih opisoval Tunizijo, ter jo predstavil v malce neobičajni in “ne-turistični” luči.
Največji problem je predstavljala priprava Jeepa, ki mora seveda ustrezati tamkajšnjim reliefnim in klimatskim razmeram, le te pa se bistveno razlikujejo od naših (največja nevarnost za avtomobil je seveda pesek). Stroški priprave bi bili zelo visoki, če bi želel, da bi bil avto maksimalno dobro pripravljen. Avto bi bilo potrebno nekoliko dvigniti, kupiti “pjaštre” (aluminijaste navrtane plošče) za podlaganje na pesku, dobrodošel bi bil vitel, problem je bil z bencinom (v zadnji oazi, iz katere smo krenili bolj globoko v puščavo ni bilo neosvinčenega bencina), potreben bi bil Jack, tj. dvigalka za teren…, skratka kar nekaj opreme, ki pa seveda občutno zviša stroške potovanja. Zato sem iskal vmesno rešitev, ki bi bila cenejša.
Poskusil sem si poiskati nekaj sponzorjev, vendar le-ti niso kazali posebega zanimanja. Presenetili pa so me v podjetju Nasmeh d.o.o. v Kranju, kjer smo se dogovorili, da mi bodo pomagali pri pripravi Wranglerja. Tako mi je nekaj stroškov pokril sponzor.
Ob 5h zjutraj smo se dobili na Lomu. Posadko je sestavljalo pet terenskih avtomobilov in en osebni, ki se je odločil iti z nami, do koder bo pač zanj mogoče.
Stošestdeset kilometrov pred Genovo je nastala dolga kolona zaradi premajhnega števila cestninskih postaj, ki nam je vzela kakšno uro in pol.
Preteklo je nekaj dolgih ur, preden smo se vkrcali na ladjo v Genovi. Med tem smo si dobro ogledovali avtomobile, ki so se izkrcavali in avtomobile, ki so z nami čakali na vkrcavanje.
Notranjost ladje je bila zelo ohranjena, kabine so bile čiste in urejene. Problem je bil s hrano, vrsta za večerjo je bila neverjetno dolga, tako da je skoraj vsega zmanjkalo in če si bil med zadnjimi v vrsti, si moral vzeti kar je pač ostalo.
Cena trajekta za avto in dve osebi znaša približno 1.000 DEM (za skupino je nekoliko cenejše), vozi pa enkrat tedensko in to v soboto.
Z manjšo zamudo smo prispeli v Tunis. Hitro sem se moral navaditi na njihov način vožnje, saj sta se mi že takoj pri izkrcavanju iz trajekta dva domačina zaletela v Wranglerja. Na srečo ni bilo nič škode. Takoj so nas zasuli domačini, ki so nam hoteli oprati takrat še čiste avtomobile in prodati vse mogoče stvari. Prespali pa smo v bližnjem kampu, oddaljenem 20 km iz Tunisa.
Vsi skupaj smo bili že zelo nestrpni in hoteli smo preskusiti naše terence na sipinah, vendar nas je do njih ločilo še dobrih 500 km. Zato smo si med potjo na jug pogledali še mesto Kairouan, kjer smo v prekrasni medini z množico tržnic dobili prve izkušnje z barantanjem. Nastavljene cene na tržnici so tudi 20- krat višje, tako da na začetku človek sploh nima predstave, koliko je posamezna stvar dejansko vredna.Ta dan se nam je že dogodila prva nesreča. Blaž je s svojim avtomobilom nerodno zapeljal na robnik na bencinski črpalki, pri tem uničil gumo in poškodoval platišče. V bližnji delavnici je kupil gumo, platišče pa so mu popravili kar z kladivom in dletom.
Po obilni večerji domačih specialitet smo noč prespali v mestu Tozeur v kampu.
Iz Tozurja smo krenili preko slanega jezera v Douz, ki je zadnje mestece pred puščavo.
Po slanem jezeru smo se podili z avtomobili. S Hubijem (mojim sovoznikom) sva najprej poiskusila samo z zadnjim pogonom, vendar pa sva se kmalu skoraj zakopala sredi jezera. Rešil naju je štirikolesni pogon in terenske pnevmatike. Kolesa so se ves čas vrtela v prazno in avtomobil je že delno nasedal na podvozje. Podlaga je bila na robovih jezera dovolj trda, čim pa si se odpravil proti sredini, pa so tla postajala mehkejša.
Peti dan smo se odpravili na nahajališče puščavskih rož. Mišo je imel kordinate tega najdišča še iz prejšnjih potovanj. Gorazd, sovoznik Janoša v Nissan Patrolu, je bil prvi, ki je zbolel, tako da je ta dan počival. Takoj smo preizkusili naše terence na prvih sipinah, toda sodeč po izrazu na Mišotovem obrazu cela stvar ni zgledala najbolj obetavno. Sam sem moral poskusiti kar štirikrat, da sem naposled le prevozil sipino, ki dejansko ni bila velika. Prva napaka je bila, da sem na začetku vozil brez reduktorja in ko sem na sipino pripeljal prepočasi, je bila moč avtomobila z izklopljenim reduktorjem premajhna. Podobne napake so delali tudi ostali, tako da smo se kasneje dogovorili, da čez sipine vozimo v drugi prestavi in z vklopljenim reduktorjem. Sipine so bile popolnoma bele, tako da je bilo zelo težko videti kdaj se sipina začne in konča. Tako vročega dneva, kot je bil ta, nismo imeli v štirinajst dnevnem popotovanju nikoli več. Temperatura je segala preko 40 stopinj. V avtomobilu brez klime in s črno streho je bilo to še toliko bolj naporno. Vendar tudi avtomobili s klimo niso bili na boljšem, saj se po sipinah ne da voziti s klimo, ker se avto pregreje.
Po mrzli noči smo se zjutraj odpravili do zadnje večje oaze – Kshar Giliane. Ta dan se nam je pridružil lokalni vodič Mohamed. Mohamed je bil včasih pastir – beduin, tako da zelo dobro pozna alžirski in tunizijski del Sahare. Do Ksara smo vozili preko sipin, možen pa je tudi dostop po zelo slabi makedamski cesti, čez katero veter napiha manjše sipinice. Za to drugo pot so se odločili Blaž in njegova družina, ki niso imeli terenskega avtomobila.
Peljali smo čez ravni del puščave, deloma kamnite ter poraščene z majhnimi grmički. Na poti smo srečali neko francosko družino, ki jim ni uspelo priti čez sipine in prosili so nas, če se nam lahko pridružijo. Prve sipine so bile zopet pretežke za nas. Tako smo porabili nekaj časa in precej Mišotovih inštrukcij. Mohamed je bil zelo razočaran nad našo vožnjo. Vendar smo se hitro navadili, več problemov pa nam je delal Francoz. Nikakor mu ni uspelo voziti preko sipin in precej se je “vkopaval”. Ker ni pravočasno zmanjšal plina, da bi se kolesa nehala vrteti, se je navadno ugreznil do podvozja v pesek. Tako smo ga morali z ostalimi avtomobili vleči ven, še prej pa mu izpod koles odmakniti nekaj peska in podstaviti “pjaštre”. Ko smo nekako ujeli ritem smo naleteli na skupino terencev in motorjev iz Italije. Poskušali so rešiti Toyoto, ki se je že skoraj prevrnila. Toyoto so namreč spodkopavali na napačni strani, tako da se je čedalje bolj ugrezala in nagibala na bok. Skupaj smo avto spodkopali na drugi strani, s tem smo ga malo poravnali in nato porinili čez sipino. Vožnjo smo nadaljevali zelo hitro in malo ukopavanji, tako da smo prispeli v Kshar Giliane po planu. Zvečer smo se namočili v tamkajšnjem toplem izviru, ki ima kar 30 stopinj.
Naslednji dan smo se odpravili do trdnjave, ki je oddaljena približno 4 km od oaze in se imenuje enako – Kshar Giliane . Do nje je možen dostop le po sipinah.
Popoldne pa se je začela resna ekspedicija v Saharo. Prevozili smo kakšnih 60 km po sipinah, po poti, ki jo je poznal le Mohamed. Vožnja je bila kar tekoča, ni bilo veliko vkopavanj.
Med potjo smo se ustavili, da je Mohamed nabral suhe veje. Občutek je bil neverjeten vse okoli nas so bile samo sipine, nikjer nikogar. Vendar pa v tej oazi ni bilo palm, kot smo si mi predstavljali, bil je le izvir vode. Zvečer je Mohamed naredil beduinski kruh, ki je sestavljen iz moke, vode in soli, pečen pa je v žerjavici v pesku. Bistvena razlika je, da je brez kvasa, nevzhajan. Seveda nam je pripravil tudi čaj. To je bilo prvo spanje na prostem. Nekateri so poiskusili spati po beduinsko, to je zunaj in ne v šotorih. Opazili smo nekaj malih škorpijonov, zato sem raje spal v šotoru, pa čeprav je bilo notri že ogromno peska.
Blažu se je uspelo prebiti do oaze Kshar Giliane po slabi cesti, imenovani Pipe line. Ker pa je za pot porabil skoraj dva dni, nas je za nazaj prosil, da ga pospremimo. Za nazaj pa smo se odločili, da gremo po sipinah, za katere je Mohamed trdil da so neprehodne.
Na poti smo pomagali iz peska razen Blažu še dvema nasproti vozečima avtomobiloma in enemu manjšemu kamiončku. Srečali pa smo tudi skupino zelo naloženih motoristov, ki so se pošteno namučili, da so prišli skozi. Z Blažem smo se v obcestni gostilnici dogovorili, da se dobimo v Matmati ali pa v Monastirju.
Pot nazaj pa je bila najtežja do sedaj. Izredno visoke sipine, ki so bile povrhu vsega še zelo odrezane, tako da smo jih morali ali prebijati, ali pa smo padali “na nos” v luknje. Na nasedanje s trebuhom avtomobila na sipine smo se že navadili. Najhuje je bilo za Mišota, ki je vozil prvi, kajti težko je oceniti, s koliko hitrosti je potrebno zapeljati na sipino. Zato smo se zamenjali. Hubiju in meni je pokazal približno smer in zapeljala sva prva. Prevozila sva nekaj sipin, pošteno skakala, ter se po nekaj sto metrih skoraj prevrnila, zato smo naprej zopet spustili Mišota. Na sipino je vedno potrebno zapeljati naravnost in ne postrani, da se ne prevrneš. Vendar pa so sipine razmetane in niso v vrstah, tako da hitro na katero zapelješ narobe. Najbolj napeto pa je bilo, ko so se kar trije terenci vkopali, le midva s Hubijem sva bila še zunaj. Vendar pa smo to situacijo uspeli rešiti z vitlom.
Vsem se nam je zelo mudilo, saj smo le počasi napredovali, ob 18h pa smo bili zmenjeni z ostalimi, ki so ostali v kampu. Takrat naj bi namreč jahali kamele. Za pot dolgo približno 30 km smo potrebovali 6 ur, Wrangler pa je porabil skoraj 40 lirov bencina (133 litrov na 100 kilometrov). Kamele so nas čakale kar eno uro, smo pa vseeno ujeli prelepi sončni zahod s kamelami sredi puščave.
Naslednje jutro smo nadaljevali vožnjo po puščavi. Tokrat smo šli le 4 terenski avtomobili, najin s Hubijem je bil edini, ki ni bil Nissan Patrol. Cilj je bil ponovno oaza, ki jo je izbral Mohamed. Prekrasne sipine, vendar težavna vožnja. Vozila sva zadnja, ko sva opazila po prevoženi sipini pred nama kolo. To sva sporočila po CB-ju ostalim, vendar naju niso jemali resno. Ko pa sva kolo opisala, sta Janoš in Gorazd ugotovila, da je to njuno rezervno, ki se jima je snelo iz nosilca med poskakovanjem. Čez nekaj časa pa jima je skozi odprto zadnje okno padel ven še kompresor za polnenje gum.
Počasi smo se morali odpraviti nazaj proti civilizaciji in kar hudo se je bilo posloviti od puščave. Vračali smo se preko Matmate (berbersko mesto z izdolbenimi prebivališči v blatu), Sfaxa, zadnjo noč pa smo prespali v tipičnem turističnem mestu – Monastirju.
Nato pa zopet prerivanje na trajekt. Tokrat smo s seboj na trajekt vzeli tudi makarone in omako, kajti na poti v Tunis smo v vrsti pred restavracijo zelo dolgo čakali in tudi hrana ni bila najboljša. Tako smo si v majhni kabini naredili svoje kosilo.
Tokrat izkrcavanje v Genovi ter pot domov. Dolgočasne italjanske avtoceste je popestrilo dogovarjanje po CB postajah, kam gremo naslednjič.
Prišli smo do zaključka, da bo naslednji raid ponovno v Afriki. S terenci naj bi se odpavili v Tunis, Egipt ali Libijo.
Pri tokratnem raidu po Tuniziji pa sta mi pomagala Jeep servis Nasmeh iz Kranja, ki mi je zelo dobro pripravil Jeep-a, tako da nisem imel nobenih težav, krila pa nam je dal Red Bull.
Vsi, ki bi se radi udeležili takih popotovanj, ali pa vas to zanima, mi lahko pošljite E-mail na moj naslov turk.saso@siol.net