Osnovna ideja je bila, da se na pot odpravimo s tremi terenci. Mitja z Nissan-om, Šobi z Land Roverjem in jaz s Toyoto. Na žalost je imel Šobi, tik pred odhodom družinske zdravstvene probleme, zato sva konec novembra proti Genovi odšla samo z dvemi terenci.

Potovanje in posadke je bilo razdeljeno na tri dele. V prvem delu – transferju do Mali-ja s bili z nami trije sopotniki (Suzi, Aleš in Dora). Za pot od Ljubljane do Bamaka z nekaj manjšimi ovinki smo porabili 16 dni. Glavni del poti po podsaharski Afriki so naju spremljale najine boljše polovice in Nace, ki so bile z nama 3 tedne. Na povratku (19 dni) sta bila v moji Toyoti dva sopotnika (Nermina in Damjan), z Mitjem pa se je vračal Nace.

 Ljubljana – Genoa – (Maroko) Tanger – Casablanca – Marakesh – TanTan – (Zahodna Sahara) Laayoune – Iraifia – Dakhla – (Mavretanija) Nouadhibou – park Arguin – Nouakchot – Aleg – Kiffa – Ayoun El Atrous – (Mali) Nioro – Bamako – Segou – Djenne – Mopti – Tombouctou – Bandiagara – (Burkina Faso) Ouagadougou – Fada NGourma – Pama – (Benin) Porga – park Pendjari – Tanguieta – Djougou – (Togo) Sokode – Lome – (Gana) Accra – Kumasi – Techiman – Bolgatanga – (Burkina Faso) Ouagadougou – Koudougou – Bobo Dioulasso – (Mali) Sikasso – Bamako in nazaj

V 56 dneh smo obiskali 8 držav zahodne Afrike in prevozili 18.900 km. Števec na mojem GPS-u, ki beleži samo kilometre prevožene na črni celini, je preskočil oznako sto tisoč in se ustavil na 107.315 km

Tina je napisala zelo doživet potopis njenega dela potovanja, ki ga z njenim dovoljenjem objavljam.

12.12.2008 – BAMAKO

Včeraj okrog 11h zvečer smo prispeli na letališče v Bamako. Razen zamude pri prihodu nismo imeli nobenih zapletov. Mitja in Mišo sta nas že čakala in takoj smo se odpravili v katoliški misijon v centru Bamaka. Vsi so nas pričakali in skupaj smo se opravili na pijačo v lokal čez cesto. Po izmenjavi vtisov in domačih informacij smo se dogovorili za zgodnje vstajanje, zato smo se kar odpravili spat.

Že okrog osmih zjutraj smo se Mišo, Mojca, Mitja in jaz odpeljali s taksijem na ambasado Burkine Faso. Mesto je bilo že zelo živo, promet zelo gost in neurejen, vse pa zelo prašno. Na ambasadi razen vratarja ni bilo še nikogar, čeprav so imeli obešen delovni čas od 7.30 naprej. Vratar nam naroči naj se vrnemo okrog 10h. Vrnili smo se v misijon na zajtrk. V sosednji »prodajalni«, ki je izgledala kot mehanična delavnica, sva z Mojco kupili kruh. Zajtrkovali smo sveži pršut in potico, ki ju je s sabo prinesla Mojca. Imeli smo pravi božični zajtrk. Mišo je medtem še izkoristil Jankovo prisotnost, da sta skupaj zatesnila vetrobransko steklo, ki je zamakalo, odkar ga je zamenjal.

Po zajtrku smo se vrnili na ambasado. Izpolnjevanje obrazcev nam je vzelo, kar nekaj časa, saj smo morali za vsakega oddati tri obrazce. Ugotovila sem, da je najbolje, da si zapomnim številko potnega lista, datuma izdaje in zapadlosti, saj jih bom potrebovala skoraj vsak dan. Vize so bile tukaj dražje kot na Dunaju, saj smo za vizo za večkratni vstop odšteli vsak po približno 50 €. Na Dunaju stane trimesečna viza za večkratni vstop 35 €. So nam pa vize naredili zelo hitro, saj so nam naročili naj se po njih vrnemo še isti dan okrog 15.30.

Vrnili smo se v misijon po Jankota in skupaj peš odšli v mesto na tržnico. Sicer je tukaj zelo težko določiti kje je tržnica, saj so vse trgovine odprte na cesto in vsepovsod nekdo nekaj prodaja. Našli smo »vudu« tržnico, kjer prodajajo živalske kože, kosti, nagačene ptice in podobne »pripomočke«. Videla sem celo gepardove kože! Zraven je bila hiša umetnikov, kjer smo občudovali velike kipe iz ebenovine. Odločili smo se, da si jih pridemo še enkrat ogledati, ko se vrnemo v Bamako. Postali smo žejni, vendar je bilo zelo težko najti pijačo, saj povsod prodajajo le vrečke z zamrznjenimi pijačami. S pomočjo domačinov smo našli lokal, kjer pa niso imeli niti dovolj stolov za vse. Malo smo morali počakati na pijačo, saj se je ravno začela molitev. Jaz sem se še morala privaditi na afriški tempo, medtem ko pri ostalih to ni vzbudilo nobenega začudenja več. S pomočjo GPS smo našli pot v misijon in se odpravili po vize na ambasado. Res so jih že pripravili, tako da se bomo lahko že jutri odpravili na pot na sever Malija in nato v Burkino Faso. Na poti nazaj smo še menjali denar na »menjalniški ulici«. Opazila sem, da ima skoraj vsaka menjalnica varnostnika, vendar nismo imeli nobenih problemov.

Pred večerjo smo odhajajočim članom odprave pomagali pakirati, sami pa smo se slikali, ker smo ugotovili, da nimamo dovolj slik za vse vize. Skupaj smo odšli na večerjo k sosedu. Lokala res ne morem priporočiti, ker smo vsi dobili mrzlo večerjo z zelo mastnim krompirjem. Mitja in Mišo sta odhajajoče odpeljala na letališče, ostali pa smo odšli spat.

13.12.2008 BAMAKO – SEGOU

Zelo lahko sem se zbudila ob 7h, kot smo se dogovorili. Kmalu sem ugotovila, da zato, ker je po našem času ura že 8. Že na letalu sem prestavila uro in popolnoma pozabila na to. Po pakiranju in zajtrku smo se opravili dve ulici naprej razviti slike. Že včeraj smo se dogovorili, da gremo nato na Point G. To je razgledna točka nad Bamakom. Ker je jo že včeraj obiskal Nace skupaj z Doro, smo jo zelo hitro našli. Vsi smo bili presenečeni, da je Bamako tako zeleno mesto, saj se tega v mestu sploh ne čuti. V mestu je večina zgradb pritličnih, saj smo opazili le nekaj visokih stavb. Po slikanju smo se opravili na pot v 235 km oddaljeni Segou. Pot je bila ravna in cesta v dobrem stanju, paziti smo morali le na ležeče policaje pred vasmi. V vaseh so hiše narejene iz blatnih zidakov in krite s slamnato kritino. Nikjer nismo opazili, da bi imeli elektriko in vodo. Le tu in tam je smo opazili kakšno zidano stavbo, največkrat šolo, vendar tudi te niso imele stekel v oknih. Bila sem presenečena, da v vaseh ni bilo opaziti smeti.

Končno smo opazili težko pričakovane baobabe, ki so tudi v simbolu naše odprave. Ta drevesa so res nekaj posebnega, saj izgledajo, kot bi jih nekdo obrnil s koreninami navzgor. Od neposredne bližine njihov les izgleda skoraj kot skala. Ustavili smo se pri skupini res slikovitih baobabov. Kmalu sta se nam približali radovedni domačinki, ki pa na žalost nista znali francosko. Malo smo se pogovarjali z rokami, da sta nam dovolili slikali. Kot večina domačink sta bili oblečeni v zelo pisane obleke in rute, kar jih skupaj z njihovo temno kožo naredi zelo fotogenične. Pokazali smo jim še njihove fotografije in se poslovili. Želela sem videti še termitnjake, vendar bom morala počakati na jutri.

Segou je lepo, malo mesto ob Nigru. Niger je res mogočna reka, tako da sem kar izgubila občutek, da sem ob reki. Najprej smo se odpeljali v center mesta, da smo naročili večerjo, nato pa nazaj v katoliški misijon malo pred mestom rezervirati sobe. Ta misijon je veliko večji kot v Bamaku s številnimi poslopij in velikim dvoriščem. Dobili smo veliko okroglo sobo s pokončnimi ozkimi okni. Postelje so imele stojala za mreže, vendar mrež ni bilo. Kopalnica je bila skupna. Mišu je spuščala guma, tako da smo se odločili, da bomo kar tu počakali večerjo. Hitro je našel vijak v gumi in luknjo zatesnil s posebno tesnilno maso.

Pred večerjo smo še enkrat obnovili plan naše poti. Načrt je prečkati Burkino Faso in odditi v Benin v park Pendjari. Nato bi nekje prečkali mejo v Togo in se odpeljali do morja. Po krajšem počitku bi se čez Gano in skozi JZ del Burkine vrnili v Bamako.

Po okusni večerji nam je prišel zaigrati še lokalni glasbenik. Igral je na inštrument zelo podoben ksilofonu, samo da je imel pod ploščicami obešene še votle bučke, ki so bile razvrščene v velikosti od največje do najmanjše, tako da so odgovarjale velikosti ploščic. Sprehodili smo se še do Nigra in barantali pri lokalnih prodajalcih spominkov. Kupila sem si lonček karitejevega masla, ki naj bi ga pridelovali nekje v bližini. Vrnili smo se v misijon in se po nekaj krogih taroka odpravili spat.

14.12.2008 SEGOU – SEVARE – MOPTI

Vstali smo kar zgodaj in se odpravili na sever v Sevare. GPS je kazal, da se ves čas vozimo ob Nigru, vendar ga nismo videli. Verjetno je povodje Nigra še veliko večje v deževni dobi. Končno smo zagledali termitnjake, ki so res ogromni. Nekateri smo bili visoki več kot 4m. Našli smo enega res velikega in si ga ogledali od blizu. Na površini ni bilo videti nobenega življenja, saj menda živijo v številnih rovih pod zemljo. Nekje se prebrala, da je najdaljša stranica termitnjaka vedno obrnjena v smeri sever jug, vendar tega nisem mogla preveriti.

Zajtrk smo imeli pozno v mestu Sani. Pri dveh fantih smo naročili omlete iz jajčk in čebule za 200 CFA za jajce. Mojca in Mišo sta naročila tudi čaj, ostali smo pa pri sosedu kupili fanto.

Pokrajina je bila zelo podobna včerajšnji. Ob cesti je rasel pas zlate trave, ki je prav odsevala od rdečkastega peska bankine in temnega asfalta ceste. Drevesa so bila redka in nizka, več je bilo grmičevja in suhe trave. Še vedno je bilo veliko baobabov. Videli smo tudi veliko njiv, vendar je sedaj presuho, da bi na njih kaj raslo. Peljali smo se skozi nekaj manjših vasi, nato pa smo v eni vasi približno 15 km pred mesto Sevare naleteli na velik semenj. Najprej smo se odpeljali skozi celo vas, nato pa parkirali avtomobila na koncu vasi in se peš odpravili čez vas. Semenj je bil čisto lokalen. Bili smo prava atrakcija za domačine, kar sta izkoristila fotografa Nace in Mišo. Požela sta vsesplošno navdušenje, ko sta jim kazala njihove obraze na ekranu fotoaparata in kmalu so se vsi želeli slikati. Tu nismo naleteli niti na prosjačenje, saj očitno niso vajeni turistov. Na Mitja se je takoj obesil prodajalec in mu sledil čez celo vas. Na koncu mu je res uspelo prodati krasen klobuk, tako da sta bila oba z Mitjem zadovoljna. Privoščili smo si ocvrte miške, ki so jih sveže napekle domačinke. Nace in Mitja sta končno našla dovolj dolg šeš, saj ga je prodajalec nameril kar pred njima.

Čez približno 2 km smo se ustavili na popoldanskem počitku v senci baobabov. Načeli smo lubenico, ki smo jo kupili včeraj in naleteli na presenečenje, saj je imela belo meso. Meni je bila neokusna, saj je bila kisla in grenka. Podarili smo jo domačinkama, ki sta ravnokar prišli mimo. Nato smo rajši dokončali potico.

V Sevare smo zopet poiskali katoliški misijon, za katerega so nam povedali domačini. Na začetku nam je glavna sestra ponudila takšno ceno, da smo skoraj odšli naprej, vendar se je tik pred tem premislila. Ceno je spustila iz 15.000 na 2.000 CFA na osebo. Soba je bila sicer zelo slaba, skupna kopalnica in stranišče pa še bolj, vendar nihče ni imel veselja iskati naprej. Prenočišča smo rezervirali in se odpravili v Mopti.

Mopti je pristaniško mesto ob sotočju rek Bani in Niger. Ob vhodu v mesto je postavljen velik moderen spomenik, nas pa je bolj impresionirala stara mošeja. Sicer je stisnjena med ostale stavbe v starem delu mesta, vendar je po mnenju Mitje in Mišota lepša od sicer večje in bolj znane mošeje v Djenne. Nato smo se odpeljali oziroma bolj prerinili do pristanišča. Gneča je bila res neopisljiva, saj sploh nismo vedeli, kje je cesta, kje pot in kje reka. Ker se je bilo nemogoče obrniti, smo vztrajali do konca, kar se nam je izplačalo. Na koncu poti je namreč znani Bobo bar. Ime ima po plemenu, ki živi v tem predelu Malija, nahaja pa se na rtu in tako njegov vrt gleda na reko Bani in njen rokav, ki sega vse do starega dela Moptija. Na reki in obali rokava je bilo veliko pisano poslikanih čolnov, naokrog pa so se gnetli številni lokalni prodajalci. Tukaj smo res videli Afriko v njenih številnih močnih barvah in začutili pravi utrip življenja v njej. Popolno nasprotje pa je bil sam bar, saj je bil njegov vrt prav spokojen. Počakali smo sončni zahod, zopet barantali z domačini in pojedli okusno večerjo (riba s pečenim krompirčkom 3.000 CFA). Mislim, da smo tu posneli nekaj najbolj romantičnih fotografij do sedaj.

Že v temi smo se odpravili nazaj v Sevare, vendar je kratka pot minila brez zapletov.

15.12.2008 SEGOU – DUENTZA – TIMBOUKTU

Vstali smo zelo zgodaj, kar meni sploh ni bilo težko, saj v tej sobi nisem najbolje spala. Ponoči se nam stranišču srečala zelo visokega črnca, vendar se me je on ravnotako ustrašil kot sem se jaz njega. Zjutraj pa sva se že bolj prijazno pozdravila.

Do Duentze smo imeli približno 170 km. Danes nismo več videvali baobabov, pa tudi ostalih dreves je bilo manj. Verjetno je bilo zato tudi vasi je bilo ob poti manj. Pesek je postajal bolj temno rdeč, tako da je suha trava zraven odsevala še bolj zlato. Malo pred mestom smo se ustavili ob manjšem potoku, kjer so domačini ravno delali blatne zidake. Opazovali smo enega kako je mešal blato s suho travo in z modelom oblikoval zidake. Posušijo jih le na zraku, tako da ni prav nič čudno, da morajo svoje hiše vsake nekaj let popraviti. V Duentzi smo želeli menjati, vendar na banki niso hoteli. Odšli smo v sosednjo trgovino, kjer je domačin zlahka zamenjal 700 €. Kupili smo še kruh in vodo ter spili čaj.

Do sedaj še nisem omenila, da tu prometne oznake niso ravno pogoste. Vendar smo se na dosedanji poti držali asfaltne ceste, ki je tako in tako samo ena v naši smeri, tako da s tem nismo imeli problemov. Danes pa smo zavili levo z glavne ceste na prašno pisto v neoznačenem križišču. Takoj ko smo zavili z glavne ceste, smo opazili obcestni kamen z napisom Timbouktu 195 km, kar nam je potrdilo, da smo na pravi poti. Po nekaj kilometrih smo se ustavili pod krasnimi hribi in pozajtrkovali. Tudi tukaj smo hitro dobili družbo domačinov, ki so radovedno opazovali kaj jemo. Vsakič me preseneti kako hitro se okrog nas zberejo ljudje, čeprav se ustavimo v navidez neobljudeni in neprijazni pustinji. Potem pa še vsake toliko časa črncu zazvoni telefon! Tako si vsi malo drugače razlagamo neobljudeno naravo. Cesta je bila na začetku zelo dobra in hitra, po 100 km pa se je začela slabšati. Kmalu nam je zelo parala živce, ko smo iskali najboljše kolesnice med številnimi jamami. Malo smo se peljali po cesti, malo pa ob njej. Nam je probleme povzročala radijska antena, saj je hitro odletela, če smo se preveč približali kakemu grmu. Nekje med potjo se je pesek iz rdečega pobarval v zelo svetlo rjavega. Približno na polovici poti smo naleteli na manjša jezera med katerimi so se pretakali potočki in ob katerih se je pasla živina. Mitja si je zamislil, da bo opral avto, če se bo zapeljal čez jezerce. Na srečo se je hitro premislil, ko je začutil mehka tla pod kolesi. Tako je bil avto pošprican le po eni strani, mi pa smo srečno ušli mehkemu blatu. Na začetku smo ob poti opazovali velike grme z mesnatimi listi in melancanom podobnimi plodovi. Nace je trdil, da je v neki oddaji slišal, da so zelo strupeni. Kmalu je bilo videti le še veliko suhe zlate trave in zelo bodečega grmičevja. Ko sem bosa nič hudega sluteč stopila iz avta v pesek, sem imela takoj polno nogo bodic. Vsake toliko kilometrov smo naleteli na skupino hiš in pa kakšno čredo živine. Največkrat so nas presenetili oslički, ki so v velikem številu ležali po cesti. Le redko smo srečali kakšen avto. Po približno 5-ih urah vožnje smo zagledali veliko zeleno povodje Nigra. Cesta se je spremenila v nasip, ki nas je po vodi vodil v pristajališče splava za Timbouktu. Tu nas je v zelo zanikrni vasi pričakala kopica zelo umazanih otrok. Kljub ranim letom, so že vsi znali prosjačiti. Vsakič znova sem presenečena, kako me znajo tako majhni otroci popolnoma brez sramu prositi direktno za denar in ne za bonbone ali igrače. Poleg nas so na splav vkrcali še trop krav. Zelo sem bila presenečena, da sem videla zelenje samo tam kjer je reka, že en meter od njene obale pa se je začenjal pesek in puščava. Izkrcali smo se v malo večji vasi in se po nasipu odpeljali v Timbouktu. Ob levi strani nasipa smo opazili njive, na desni drevesni nasad. Nace je zopet lahko posnel krasen sončni zahod. Ker smo imeli koordinate Hotela Timbouktu, smo ga hitro našli. Odločili smo se, da bomo spali kar na strehi hotela. Naročili smo večerjo in se še pred temo odpeljali do prve mošeje. Kup domačinov nam je prišlo ponujati svoje usluge. Postavljali so neverjetno visoke cene za svoje ponudbe. Ne morem verjeti, da bi jim kdo plačal skoraj 50 €, da bi jih peljali pogledati karavano in to s svojim avtom. Poleg tega pa nam nihče niti ni potrdil, da je karavana sploh v mestu. Ostali so odigrali še nekaj partij taroka in skupaj smo se odpravili spat.

16.12.2008 TIMBOUKTU

Na strehi smo preživeli pestro noč. Po zatrjevanju domačinov tu naj ne bi bilo komarjev, vendar to ne drži. Popolnoma sem se zavila v spalno vrečo, kar je povzročilo Mitjevo negodovanje, da je prevroče. Vsake nekaj ur sva se pošpricala proti komarjem in nekako zdržala do jutra.

Na naše presenečenje nas je zjutraj na mizi čakal zajtrk. Okrepčani smo se odpravili v mesto do prodajalne rezervnih delov za Toyoto. Prodajalec nas je nato odpeljal še do mehanika, kjer smo prepustili Mišota njegovim užitkom. Sami smo se odpeljali v mesto, kjer so nas ulice in opisi Lonely Planeta popolnoma zmedli. Vsi smo si želeli videti stare rokopise, ki so po opisu v knjigi shranjeni v prenovljeni knjižnici. S knjigo v roki smo se peš opravili v mesto poiskati knjižnico, vendar je tam, kjer je bila na zemljevidu knjižnica, v resnici stala še nedokončana prazna stavba. Oznake in domačini so nas nato pripeljali v stari del mesta do kamnite stavbe z zaklenjenimi vrati. Po trkanju so se odprla vrata v nasprotni stavbi in domačin, ki se je predstavil za kustosa stare knjižnice, nam je zatrdil, da smo prišli na pravi kraj. Peljal nas je v majhno sobo v kateri sta bili dve visoki omari s steklenimi vrati in dve nizki mizi s steklenim pokrovom, v katerih so bili trije rokopisi. Ko so nam za to zaračunali še vstopnino 1.500 CFA na osebo, smo bili popolnoma zmedeni in nejevoljni, saj smo mislili, da so nas naplahtali. Odpravili smo se naprej po mestu in se otepali domačinov, ki so se nam ponujali za vodiče. Našli smo vse tri mošeje v mestu Djingareyber, Sankore in Sidi Yahia in razvozljali tudi uganko knjižnice rokopisov. Srečali smo južno-afričana, ki je bil nadzornik gradnje nove knjižnice, in nam je razložil, da bo otvoritev nove knjižnice šele za božič, tako da smo prej našli pravo knjižnico. V Lonely Planetu so se torej prenaglili in pred izdajo knjige niso preverili ali je nova knjižnica že dokončana.

Ugotovili smo, da je danes mesto le senca nekdanje slave. Timbouktu je najbolj ritmično afriško ime za kraj in je bil stoletja simbol skrivnostne afriške nedostopnosti. Timbouktu je postal znan zaradi svoje strateške pozicije, saj stoji na robu Sahare in ob reki Niger ter je zadnja postaja karavanskih poti, ki so povezovale zahodno Afriko in Sredozemlje. Mesto Timbouktu je bilo ustanovljeno okrog leta 1000 kot nomadska naselbina za Tuarege. Od 11. stoletja se je mesto začelo razvijati kot trgovsko središče, skozi katero so vodile karavanske poti po katerih so tovorili zlato, sužnje in slonovino. V 15. in 16. stoletju je bilo mesto intelektualna in verska prestolnica in iz tega obdobja izhaja tudi največ rokopisov. Ocenjujejo, da je v celotni regiji od 300.000 do 700.000 rokopisov, ki opisujejo zgodovino, astronomijo, logiko in razmere takratnega časa.

Medtem je Mišo že popravil Toyoto in utrujeni od vsiljivih domačinov smo se opravili na pijačo. Ker Timbouktu očitno nima niti enega lokala, smo na koncu odšli kar v hotel. Mi trije smo se odločili napisati kartice, Mojca in Mišo pa sta odšla pogledati največjo mošejo. Po zatrjevanju domačinov je ravno včeraj prispela v mesto karavana kamel, zato smo se v upanju, da bi si jo ogledali, odpeljali na sever ven iz mesta. Karavane nismo našli, smo pa odpeljali ene par sipin in malo kopali po pesku.

Na kosilo smo se odpeljali v vas ob Nigru, kjer pristaja splav. Z domačinko smo se dogovorili, da nam je spekla sveže ribe, ki so bile zelo okusne. Nato smo se igrali z vaškimi otroki. Ti so uživali v nastavljanju fotoaparatu. Peljali so nas skozi vas, kjer nam je ponosna mamica pokazala danes rojenega otroka. Deklici sta mi spletli nekaj kitk, razdelili smo vrečko bonbonov in se odpravili nazaj v hotel. Poslikali smo sončni zahod, natočili gorivo in kupili kruh, saj se bomo že navsezgodaj zjutraj odpravili na pot. Danes smo si pred spanjem postavili še mreže proti komarjem.

17.12.2008 TIMBOUKTU – SEVARE – BANDIAGARA

Ponoči nas je ujel dež, a smo se umaknili pod arkade v pritličju hotela. Noč je bila tako zelo kratka, saj smo že ob 6.30 krenili proti splavu.

Ko smo prišli v vas, smo izvedeli, da smo splav ravnokar zamudili. Otroci mi niso pustili, da bi v miru brala v avtu, tako da sem se še enkrat sprehodila po vasi. Otroci so v Niger praznili nočne posode, moški pa so nalagali vreče na pirogo. V pol ure je po nas prišel majhen splav, velik za samo tri vozila. Danes smo za vožnjo plačali 5.000 CFA za avto.

Po izkrcanju smo začeli 195 km dolgo pot do Duentze, ki nam je parala živce. Na začetku se nam je zdela pot zelo dobra, kar je v nasprotju s tem, kako smo se počutili dva dni nazaj. Ugotovili smo, da se pot slabša skupaj z našo utrujenostjo. Tudi danes smo se peljali malo po cesti in malo po poteh ob njeni strani. Pokrajina se celo pot ne spreminja. Večinoma smo videvali majhna drevesa in velike bodičaste grme, ki so praskali po avtu. Na začetku poti je bil pesek zelo bel, po poti pa se je temnil, tako da je bil na koncu v Duentzi temno rdeč. Po 100 km smo zopet prišli do kontrolne točke, kjer so nas veselo pozdravili. Šele čez nekaj minut smo ugotovili, da zato ker se je najvišji oficir hotel peljati z nami do Duentze. Seveda tega nismo mogli zavrniti, tako da je Mišo poleg domačinke, ki jo je pobral na splavu, dobil za družbo še oficirja. Sedaj si nismo upali uporabljati radio zveze, tako da nas je Mišo vsake toliko kar počakal. Končno smo po več kot šestih urah prispeli do Duentze in se veselili nadaljnje poti po asfaltni cesti. Mišo je odložil sopotnika, napolnili pa smo tudi gorivo.

Pot do Sevare smo že poznali, tam pa smo zavili za Bandiagaro, ki je izhodiščno mesto za obisk dežele Dogonov. Tja smo prispeli popoldne. Najprej smo se odpeljali do Hotela de la Falaise, ki so ga obiskali tudi naši predhodniki, vendar so sedaj hotel dokončali in pošteno zasolili cene. Hotel mi je bil všeč, saj je zelo simpatično opremljen ter izgledal zelo čist, vendar smo se držali svojih obljub in se kljub Nacetovim prošnjam, da bi se zdaj že prilegel tuš s toplo vodo, odpravili naprej. V bistvu smo se odpeljali nazaj, ker je Mišo ob poti videl nekaj znakov za kampe. Odločili smo se za kamp Togona, kjer smo nam za 7.000 CFA na osebo ponudili sobo z zajtrkom in večerjo. Sobe so bile prav luksuzne v primerjavi s prejšnjimi dnevi, saj je vsaka imela tudi svojo kopalnico. Ponudbe tako nismo mogli zavrniti.

Pred večerjo smo se opravili še v mesto. To je sicer bolj prašna vas, v centru pa je mošeja in mestna palača. Z vseh strani so se nam ponujali vodiči za deželo Dogonov, vendar smo iskali nekoga, ki bi znal angleško, ker se je Mišo že naveličal večnega prevajanja iz francoščine v slovenščino. Odpravili smo se v bar El Mosquito na pijačo in se pred mrakom odpeljali nazaj v kamp. Za večerjo smo dobili piščanca, ki ga je Mišo opisal kot zelo atletskega, omaka, krompirček in zelenjavna priloga pa so bili zelo okusni. Do nas je zopet prišel domačin, ki se je predstavil kot vodja turistične agencije, vendar nas ni hotel voditi za manj kot 20.000 CFA. Ker Mišo ni hotel pristati na več kot 15.000 CFA, smo se dogovorili, da zjutraj k nam pošlje svojega cenejšega kolega, ki govori tudi angleško.

 18.12.2008 DEŽELA DOGONOV

Ob dogovorjeni uri nas je pričakal zajtrk. Ko smo pojedli, je do nas res prišel naš včerajšnji kolega s prijateljem. Malo smo ga preizkusili v angleščini in izkazalo se je, da govori zelo dobro. Poleg tega je tudi sam Dogon. Še enkrat smo preverili ceno in ker je vse držalo, smo potrdili posel.

Kar takoj smo se opravili na pot. Po nekaj kilometrih smo malo ven iz mesta zavili levo na cesto do Dogonov. Po 20 km smo prišli do prve dogonske vasi Djiguibombo. Takoj so nas sprejeli vaški otroci. Vas je znana po malih blatnih hiškah z majhnimi linami in brez vrat. Izvedeli smo, da so to nekakšne shrambe za ženske. Malo večje hiške, ki imajo dva okenca, so pa moške »omare«. V vasi smo naleteli na Švicarko, ki je poročena z Dogonom in vsake toliko časa pride za nekaj mesecev v Mali skupaj z možem. V vasi sta naredila mini hotelček, ki je izgledal prav simpatičen. Z Mišotom sta si izmenjala email naslove, če bomo slučajno še kdaj iskali tukaj prenočišče. Ogledali smo si vas, kjer mi je bila najbolj všeč glavna vaška stavba togona. Togona je zelo nizka okrogla hiša z večimi majhnimi vhodi. V njo lahko vstopiš in izstopiš le po kolenih, kar obiskovalca prisili, da se izenači z ostalimi. V togoni starejši spoštovani vaščani tudi razsojajo v vaških sporih. Nizek strop onemogoča, da bi jezni vaščani vstali, povzdignili glasove ali na hitro zapustili sodišče. Podrediti se morajo vaškim zakonom in sprejeti razsodbo modrecev. Tu smo tudi spoznali vaškega poglavarja.

Odpravili smo se naprej in kljub zelo slabi vidljivosti smo bili očarani nad slikovito pokrajino Falaise de Bandiagara. To je približno 100 km dolg klif, ki je na nekaterih mestih visok več sto metrov, pod njim pa se nahajajo dogonske vasi. V deževnem obdobju je tu veliko slapov, sedaj pa so bile na žalost struge prazne. Spustili smo se v dolino in se odpeljali do vasi Teli, kjer smo se povzpeli so nekdanje naselbine plemena Telenov v klifu. Pleme Telenov je živelo tu pred Dogoni. V klife so na neverjetni višini izdolbli luknje in prostore v katerih so živeli in shranjevali hrano. Še danes ni popolnoma jasno, kako so se povzpeli do teh višin. Po pripovedovanju so bili lovci in so se umaknili od tu, ko so se umaknile tudi divje živali. Dogoni so se naselili pod klifom in se večinoma ukvarjajo s poljedelstvom in živinorejo.

Po pijači smo se odpravili naprej do vasi Yaba-Talu, kjer pa je bila v vaškem baru že gruča turistov. Mitja je še ugotovil, da je po poti izgubil čevelj, tako da smo se kar hitro odpravili nazaj v vas Ende. Tu so otroci takoj prileteli do nas z Mitjevim čevljem v rokah. Kasneje smo se spomnili, da je padel ven, ko smo preverjali ali lahko zapeljemo pod vejo baobaba. V zahvalo je Mitja otrokom podaril žogo, nato pa smo vsi uživali v njihovem pristnem veselju. Vas Ende je znana po tkanju bombaža in indigu. Slednjega pridelujejo ženske, tkejo in barvajo pa moški. Dogoni so se izkazali za zelo težke pogajalce, saj so navajeni pri turistih veliko zaslužiti. Na koncu smo zbarantali dva bombažna šala za 3.000 CFA.

Rastje je tukaj podobno temu, kar smo videvali do sedaj. Na ravnini pod klifom je med redkimi drevesi in grmičevjem suha trava. Po bližnjem pogledu smo ugotavljali, da so vmes tudi njive, saj smo opazili, da so na nekaterih delih narejeni jarki. Vendar sedaj v sušnem obdobju tu pač nič ne morem uspevati.

Pred manjšo vasjo je bila pod velikim drevesom zbrana skupina žensk in otrok in mlatila proso. V večji lesen čeber dajo klasje in jih z debelimi lesenimi palicami stolčejo. Sosednja skupinica to pretresa iz ene v drugo posodo, medtem pa veter ločuje zrna od plev. Zrna padejo v spodnjo posodo, pleve pa veter odnese na okrog. Preprosto in učinkovito.

Na koncu smo obiskali še vas Kani-Kombole, ki je najstarejša dogonska vas. V vasi je bila ravno ženska tržnica. Z Mojco sva si za 100 CFA privoščili še krogli mila iz karitejevega masla. Tu ga uporabljajo za umivanje, pranje posode in oblek. Ker nima dodanih nobenih dišav, ima rahlo ogaben vonj, vendar pa je koža po umivanju zelo mehka. Vodič nam je še razložil, da beseda dogo pomeni, da je boljše biti mrtev kot osramočen, končnica na pa predstavlja zvok, ki ga pri tkanju oddaja tkalski čolniček.

Povzpeli smo se nazaj na klif in se opravili nazaj v Bandiagaro na večerjo. Ustavili smo se pri starejši ženski, ki je pekla ribe na ulici. Naslonili smo se na vogalni kamen ene hiše in jih pojedli kar z rokami. Bile so še boljše kot v Timbouktuju. Če bi zraven dobili še malo krompirčka, bi se lahko primerjale s katerokoli dalmatinsko ribo, sploh, ker riba stane 500 CFA. Po večerji smo poračunali še z vodičem. Poleg dogovorjenih 15.000 CFA, nam je zaračunal še 1.000 CFA na osebo za obisk vsake vasi.

Za krasen zaključek lepega dneva so nam v kampu posodili kuhinjo in Mojca nam je spekla palačinke.

19.12.2008 BANDIAGARA – OUAGADOUGOU

Tudi danes smo se že zelo zgodaj odpravili na pot. Izbrali smo pot skozi deželo Dogonov, tako da smo se peljali po isti cesti kot včeraj, samo da pri vasi Kani-Kombole nismo zavili levo na pot ob klifu, temveč smo pot nadaljevali naravnost po makadamski cesti. Do meje z Burkino Faso smo imeli 170 km makadama, kar je vožnjo zelo podaljšalo. Na meji nismo imeli nobenih težav, tu pa se je začel tudi asfalt, kar je možno izboljšalo prvi vtis Burkine. Tukaj smo opazili, da imajo skoraj v vsaki vasi šolo. Videli smo tudi otroke, ki so hodili v šolo, kar je bilo v Maliju zelo redko. V Quagayidu smo se ustavili za kosilo. Domačini so nas vodili do neke restavracije, ki se je izkazala za pravo izbiro. Bilo je presenetljivo dobro in ceneje kot v Maliju. Meso je stalo 1.000 CFA, krompirček 500 CFA, špageti pa samo 300 CFA.

Nadaljevali smo pot proti Ouagadouguja, do kjer smo imeli še 175 km. Ob cesti je bil skoraj ves čas nasajen drevored karitejevih dreves. V Burkini menda pridelajo največ karitejevega masla. Meso zelenih sadežev uporabijo v prehrambene namene, iz približno 4 cm velikih posušenih oreščkov pa pridobivajo naravno rastlinsko maščobo – karitejevo maslo, katerega Afričanke že stoletja uporabljajo za zaščito kože pred vročim vetrom, ki prinaša prah in droben pesek, za nego dojenčkove zadnjice, po pikih insektov, ob srbečici in sončnih opeklinah, saj vsebuje naravni zaščitni faktor. Ker so drevesa sveta, je prepovedano obirati plodove, lahko jih pobirajo samo s tal. Skrivnost, kako pripravljati iz oreščkov karitejevo maslo, ženske skrbno čuvajo. Samo ženske lahko služijo z njim, zato mu pravijo žensko zlato.

Pokrajina je postajala bolj zelena, okrog vasi smo videli celo zelena polja z zelenjavo. Ouagadougou je zelo prometno mesto, zato smo se kar malo lovili, da smo našli katoliški misijon. Predvsem, ker katedrala zraven katere stoji, ne izgleda kot kakšna naša katedrala. Tisto, kar je na zemljevidu prikazano kot cerkev je v bistvu več cerkvenih poslopij zraven katerih so tudi prenočišča. Cerkev je skrita za njimi, tako da smo jo opazili šele ko smo se sprehodili po dvorišču. Rezervirali smo sobe in se peš odpravili na sprehod po mestu. Ker se je že stemnilo, se nismo odpravili do tržnice, ampak smo se držali glavne osvetljene ulice. Danes so se temperature v Burkini dvignile do 36°C. Tudi zvečer je bil zrak v mestu zelo zadušljiv, saj je bil zelo suh in poln prahu. Spili smo pijačo in kupili nekaj steklenic južnoafriškega vina. Mesto nam nekako ni priraslo k srcu, zato smo se odločili, da takoj zjutraj nadaljujemo pot v Benin v park Pendjari.

20.12.2008 OUAGADOUGOU – PORGA

Že navsezgodaj nas je zbudila glasba z ulice. Kmalu je Mitja doživel šok, saj je iz balkona opazil, da mu domačina pereta avto. Že včeraj so ga spraševali ali želi, da mu operejo avto, in jim je izrecno naročil, da pustijo avto pri miru. Preden smo prišli do avta, so začeli prati še Mišotovo toyoto. Ker tudi on s tem ni bil zadovoljen, plačila seveda niso dobili. Odšli smo na zajtrk in se hitro odpravili iz Ouagadouguja na JV. Gorivo je v Burkini dražje kot v Maliju, imajo pa boljši menjalni tečaj in cenejšo hrano in pijačo. Kosili smo v zadnjem mestu pred beninsko mejo v obcestni lokalni restavraciji. Hrana je bila zelo okusna in poceni, saj smo za vse skupaj s pijačo plačali 3.500 CFA.

Na beninski meji smo povedali, da gremo obiskati njihov narodni park in so nam vize zaračunali po polovični ceni 5.000 CFA na osebo. Lonely planet opisuje park Pendjari kot najboljši v tem delu Afrike, zato ga seveda nismo hoteli izpustiti. Takoj smo poiskali vhod v park in se kar tu dogovorili za sobe. Za zajtrk so nam hoteli zaračunati 2.500 CFA, kar se nam je zdelo preveč. Zopet smo ugotovili, da imajo v krajih, kjer se zbirajo turisti dvojne cene, ene za domačine in ene za nas. Za vodiča se nam je ponudil starejši domačin iz okoliške vasi in kar takoj smo se odpeljali približno 20 km v park. Pripeljali smo se do jezera, vendar smo videli samo stopinje slonov in povodnih konjev. Vrnili smo se v mesto Porga in naročili večerjo v hotelu ob cesti La Romance. Tu smo srečali domačina Samuela, ki nam je zaupal svojo zgodbo, da je pred nekaj leti v sosednjem mestu Tanguieta srečal skupino slovenskih zdravnic. Z eno od njih se je zapletel v razmerje. Rodil se jima je sin in on je celo odšel z njo v Slovenijo. Po očetovi želji se je vrnil v Benin in od takrat menda nimata več stikov.

21.12.2008 PARK PENDJARI

Ker nismo hoteli ničesar zamuditi, da začnemo naš safari takoj ko se odpre park ob 7h zjutraj. Malo nas je zavedlo le to, da imajo v Beninu čas eno uro naprej od ostalih zahodnoafriških držav. Na srečo Mojca ni zaspala, mi pa smo morali malo hitreje pozajtrkovati.

Ceste so v parku zelo slabe, tako da smo vozili zelo počasi. Ker smo ves čas oprezali za živalmi, nas to ni preveč motilo. Ko pa smo po parih urah vožnje opazili le nekaj antilop, smo postajali čedalje bolj razočarani. Park je v nasprotju z dosedanjo pokrajino zelo poraščen, zato sem bila začudena, da požigajo podrast. Vodič nam je razlagal, da naj bi se tako bolje obnavljala, vendar se mi to ni zdelo najbolj logično. Mislim, da tako tudi odganjajo živali, saj te po požganem območju gotovo ne hodijo.

Po 120 km, ko smo od velikih živali videli le povodne konje, smo se ustavili v hotelu na drugem koncu parka. Danes so bile temperature višje od 40°C, tako da je hladna pijača zelo prijala. Kosila si tu nismo privoščili, saj stane meni 6.000 CFA na osebo. Po krožni poti smo se začeli vračati domov, ko se nam je nasmehnila sreča. Srečali smo skupino opic – baboonov, ki pa se sploh niso zmenili za nas. Po parih kilometrih smo naleteli še na lepega slončka. Tudi v naslednjem jezeru smo imeli srečo, saj smo relativno od blizu videli štiri povodne konje, od tega je bil eden mladič. Z daljnogledom smo lahko na nasprotni obali opazovali krokodile. Za konec smo srečali še družino divjih prašičev. Na žalost nismo videli nobene velike mačke, ki naj bi tudi živele v parku po pripovedovanju domačinov in turistov.

Komaj smo še ujeli vratarje, saj se park ob 7h zapre. V parku smo prevozili 250 km. Kar utrujeni smo se zopet odpravili na večerjo v Porgo in zopet pristali v istem hotelu, saj so domačini že pospravili lonce. Poračunali smo z vodičem in se odpravili spat.

22.12.2008 PORGA (BENIN) – SOKODE (TOGO)

Zjutraj smo spakirali in se odpravili na jug proti Togu. V Tanguieti smo zajtrkovali jajčka v omleti in čaj z mlekom ter napolnili tanke. V Djougou smo zavili dol z asfaltne ceste za mejni prehod Quake. Tu pa nas je čakalo presenečenje, saj nas obmejni policist ni hotel spustiti ven iz države. Ker viza velja 48 ur, obmejni policist v Porgi pa zraven datuma ni vpisal ure vstopa, nam je policist zatrjeval, da nam je potekla viza. Po dolgem prerekanju so nam za 5.000 CFA na osebo dovolili izstopiti.

Še večje presenečenje nas je čakalo v Togu. Obmejni policisti niso našli Slovenije v nobenem seznamu za vizo. Pokazali smo jim cestni atlas Evrope in Mišotu je uspelo jih prepričati, da spadamo v isto skupino kot Nemčija in Francija, saj tudi za Evropsko unijo še niso slišali. Ko smo jim obljubili še mrzlo pivo, so nam v potni list pritisnili sedem dnevno vizo. Nace je pred potovanjem dobil nov potni list, vendar bo kmalu potreboval novega. Vsi vznemirjeni smo se takoj za mejo ustavili na pijači, Mišo pa je nazaj policistom odnesel dogovorjeno pivo.

Preostanek dneva je minil bolj mirno. V mestu Kare smo se ustavili na kosilu. Tudi tukaj je bila hrana zelo dobra, le meso je v Afriki bolj atletsko. V Togu se je rastje opazno zgostilo, konec pa je bilo tudi ravnine. Sahela je bilo konec, začeli so se tropi. Z Mojco sva opazili, da tukaj manj domačink nosi lasulje, a sva se strinjali, da izgledajo še celo lepše. V drugem največjem mestu Toga, Sokode smo poiskali prenočišče. Ker se je že temnilo, smo se odločili kar za prvega La Bonne Auberge. Lastnik je dolgo časa delal v Nemčiji in je bil zelo vesel, ker je lahko z Mišotom govoril nemško, ter nam je ponudil ugodno ceno. Ozračje je bilo kar prijetno, tako da smo povečerjali kar v hotelu. Prvič smo na našem popotovanju srečali televizijo. Po nekaj partijah taroka smo se odpravili spat.

23.12.2008 SOKODE (TOGO) – LOME (TOGO)

Ko smo se včeraj zvečer odpravili spat, smo ugotovili, da niso imeli dovolj postelj za vse. Nacetu so tako naredili posteljo kar v najini sobi na tleh in sicer so iz stolov so pobrali blazine in jih zložili po tleh. Ker je bil hotelček čisto ob cesti, se je že zelo zgodaj začel ropot zaradi prometa. Kasneje sem ugotovila, da okna sploh nimajo stekel, temveč le žaluzije iz plastike. Ob štirih pa so začeli tudi klicati k prvi molitvi. Ker je bila tudi postelja zelo boga, saj sem čutila vsako vzmet, sem spala zelo malo. Mislim, da bi bilo boljše, da bi spala na tleh kot Nace. Za zajtrk jim je sicer zmanjkalo jajc, in ker tega niso povedali že na začetku, sem samo jaz dobila celo porcijo omlete. Ostali so pa ostali brez in jedli le marmelado. Ko smo se že spakirali in odpravljali naprej, so od nekje prinesli še nekaj jajc, vendar nihče ni hotel oditi nazaj.

Do Lomeja smo imeli le 340 km, zato smo imeli več časa za razgledovanje. Togo je bolj razvit kot Mali in Burkina Faso. V vaseh so imeli več zidanih hiš, promet je bil opazno bolj gost, saj smo morali ves čas prehitevati. Ljudje so manj postavali in več delali. Pokrajina je bila bolj razgibana, saj smo se ves čas vozili med grički. Ozračje je bilo bolj vlažno, kot do sedaj, temu primerno pa je bilo razbohoteno tudi rastje. Domačini podrast zažigajo, da se jim popolnoma ne razraste, zato je bilo v zraku veliko dima. Temperature so čez dan presegle 40ºC in to ob veliki vlažnosti.

Po glavni cesti, ki pelje po Togu od severa na jug, smo se pripeljali naravnost v Lome. V želji, da bi videli stari kolonialni center mesta in tam pojedli kosilo, smo se zapeljali predaleč v mesto in padli v prometni zamašek. Promet se je popolnoma ustavil, saj so se ljudje ustavili kar sredi ceste in raztovarjali svoje avtomobile. Zapeljali smo čez nekaj pločnikov in se po stranskih uličicah vrnili do glavne ceste. Medtem je Mišo našel mehanično delavnico za Toyote. Že na poti čez Mavretanijo mu je počil hladilnik za klimo, zaradi visokih temperatur, pa se je tu odločil, da ga bo popravil. Ker so imeli na zalogi nov hladilnik, se je dogovoril, da pripelje avto jutri zjutraj. Nov hladilnik in delo naj bi skupaj stala neverjetnih 170 EUR! Mi smo medtem našli restavracijo in se dogovorili za kosilo. Vsi smo se odločili za ribo in krompirček, moški del pa si je za sladico naročil še špagete.

Odločili smo se, da bi nam po napornem potovanju prijalo nekaj dni dopusta, zato smo začeli iskati hotelček na plaži. Iz mesta smo se odpeljali po obalni cesti na vzhod in iskali hotel Coco Beach, ki je bil edini opisan v Lonely Planetu. Zopet smo naleteli na zamašek na cesti. Preden smo se premaknili naprej in našli kakšen hotel, se je že stemnilo. Hotel Coco Beach smo komaj našli, saj nismo predvidevali, da do njega vodi pot skozi barakarsko naselje, ki je ponoči še bolj strašljivo kot podnevi. Hotelček je izgledal prav prijetno, vendar so imeli zelo visoke cene, saj so za nočitev zahtevali kar 32.000 CFA na sobo. Ko smo se s kanadskim lastnikom želeli dogovoriti glede cene, sploh ni želel priti do nas. Malo razočarani smo se odpravili naprej in našli hotel ob cesti, ki sicer še ni bil popolnoma dokončan, vendar je imel zasebno parkirišče in klimatizirane sobe. Dogovorili smo se za 10.000 CFA na sobo z zajtrkom. Zvečer je vlaga v zraku tako narasla, da smo bili mokri, kot bi stopili iz tuša. Preostanek večera smo načrtovali nadaljnjo pot.

24.12.2008 LOME (TOGO)

Mišo in Mitja sta se že navsezgodaj odpravila k mehaniku, ostali pa smo počasi vstali in pozajtrkovali. Kmalu se je Mitja vrnil sam in skupaj smo se odpravili v Lome. Najprej smo se ustavili na plaži. Plaža je zelo impresivna, saj je ob cesti zasajen pas palm, nato je 30 metrski pas drobnega peska. Od blizu pa smo ugotovili, da je res kar sem do sedaj prebrala o zahodnoafriških plažah, in sicer jo domačini uporabljajo za smetišče in stranišče. Kljub temu smo odšli do morja in opazovali ribiče pri pospravljanju mreže. Valovi so bili zelo visoki, ker pa smo bili malo nepazljivi, nam je presenetljivo topla voda zalila noge.

Odpravili smo se naprej in parkirali avto pred glavno tržnico tik zraven švedskega konzulata. V senci z mrzlo pijačo pred seboj smo počakali Mišota in od uličnih prodajalcev nakupili kup krame. Ko se nam je pridružil še Mišo, smo skupaj izbrali še ebenovinaste maske. Močno smo zbili cene, vendar so nas na koncu ob prešernih nasmehih prodajalcev vseeno obdajali dvomi, da so nas napeli.

Odločili smo se še malo pregledati obalo, zato smo se odpeljali ob obali na vzhod skoraj do beninske meje. V vasi Aneho tik pred mejo smo se ustavili na plaži in opazovali domačine. Moški so ravnokar prispeli domov z ulovom. Ženske so jih pričakale in takoj začele čistiti mreže. Naši fantje so priskočili domačinom na pomoč, ko so se trudili zvleči čoln na obalo. Ker so bili valovi zelo visoki, je bilo to precej naporno. Obala je bila tu veliko bolj čista kot v mestu, vendar se zaradi visokih valov in mnogih opozoril, ki smo jih prebrali v vodnikih, nismo odločili za plavanje.

Ko smo v vasi iskali kakšno restavracijo za kosilo, se je v nas zaletel motorist. Na srečo mi nismo imeli nobene škode, saj je udaril ravno v kolo. Domačin pa se je malo udaril in poškodoval motor. Kljub temu se je zelo hitro zbrala velika množica domačinov, vendar se je Mišotu uspelo z nekaterimi razumno pogovoriti, da pač nismo krivi. Da bi pomirili razburjene domačine, smo motoristu, ki se še vedno ni opomogel od šoka, dali 10.000 CFA. Hitro smo se obrnili in se napotili nazaj v hotel.

Zopet smo se prepričali, da se tu zelo hitro stemni. Popolna tema nas je ujela še preden smo se uspeli vrniti v hotel. Na poti smo še napolnili rezervoarje za 495 CFA za liter. Mojca je tik pred bencinsko postajo opazila stojnico s hrano. Imeli so kar veliko izbiro. Gospa je skuhala dober pikanten golaž, njen sosed pa je pekel ražnjiče. Mojca si je naročila tudi jam, tako da smo ga lahko poizkusili še ostali in se prepričali, da ima res okus sladkega krompirja. Cena večerje je bila popolnoma afriška, saj smo za vse skupaj odšteli 3.500 CFA. Po večerji smo v trgovini čez cesto nakupili še vodo in nekaj malenkosti.

Zgodaj smo se odpravili spat, saj smo naročili zajtrk že ob 6.30. Šele ko sem se ulegla v posteljo, sem se zavedla, da je v bistvu božični večer. Ker pa je bilo tu tako vroče in vlažno, nihče od nas tega sploh ni opazil.

25.12.2008 LOME (TOGO) – KUMASI (GANA)

Kot smo se dogovorili smo vstali zelo zgodaj, pozajtrkovali in kmalu prišli do meje. Pri izstopu iz Toga smo morali izpolniti obrazce za izstop, nato pa smo se odpravili na gansko mejo. Kot vedno so tudi sedaj, takoj ko smo parkirali, pristopili domačini. Razložili so nam, da imamo napačne informacije, saj se ganske vize ne da dobiti na meji. Preverili smo tudi v Lonely Planetu in videli, da smo se res zmotili, saj se gansko vizo lahko dobi le na letališču v Accri. Policisti so nas najprerj napotili v Lome na njihovo ambasado, vendar je Mišo “big bossa”policistov prepričal, da nam je dal 48-urno tranzitno vizo za Gano za 20 $ po osebi. Za njega smo skupaj dali še 10 $. Celotno pregovarjanje je trajalo kaki dve uri, tako da smo se Mišotovega uspeha zelo razveselili.

Dobre volje smo se odpravili do carinskih poslopij. Tukaj smo doživeli drugi šok, saj je carinik trdil, da je za vstop v Gano v avtomobilom obvezen karnet. Ker smo že doma preverili ali za katero od teh držav potrebujemo karnet, smo vedeli, da nobene ni na seznamu. Seznam smo pokazali cariniku, vendar ni popustil. Morali smo se obrniti. Mišo je odšel nazaj na policijo, da bi nam stornirali vize. Tu je povedal celo zgodbo in policist z veliko epoletami na ramenih se je odločil, da nam bo pomagal. Skupaj smo odšli do tretje večje stavbe na meji in izpolnili obrazca za začasni uvoz naših avtomobilov. Za niti to nismo rabili nič plačati, policistu pa smo samovoljno za njegovo pomoč zopet dali 10 $. S tem smo po petih urah uspeli prečkati gansko mejo.

Sedaj smo bili omejeni na 48 ur, ki jih lahko preživimo v Gani. Dogovorili smo se , da moramo izpustili Accro in še danes prispeti v centralno Gano, v Kumasi. Čakalo nas je približno 450 km. Pot se je začela izredno slabo, saj je bilo prvih 60 – 70 km ceste katastrofalnih. Vozili smo več kot dve uri, saj se je le na redkih odsekih dalo voziti več kot 30 km/h. Skoraj smo že obupali, da nam bo uspelo priti do Kumasija, ko se je pred Accro začela normalna cesta. Ker je tudi Accra, kot vsa velika mesta do sedaj, izgledala umazana, natrpana in z izredno slabim zrakom, mi ni bilo prav nič hudo, ko smo se le odpeljali mimo. Že v Lonely Planetu smo zasledili opazko, da se v Accri vozi podobno kot v Rimu s primesmi New Yorka. Do sedaj smo ugotovili, da je promet takšen v vseh afriških mestih. Zelo težko je karkoli najti, saj so smerokazi redki, oznak ulic pa največkrat ni ali pa jih zakrivajo stojnice, ki so postavljene vsepovprek.

Ker nam je primanjkovalo časa, se nismo ustavili niti za kosilo. Poskušali smo kupiti kruh, vendar nismo imeli ganskega denarja. Nikakor nismo našli delujočega bankomata, nato pa smo kar med čakanjem v nekem zastoju pri domačinu uspeli menjati. Ker je bil tudi tu danes božič, so povsod prodajali nekakšen sladek kruh. Nace ga je sicer kupil, vendar ga je ves razočaran pustil in se odločil počakati do večerje.

Ko smo prispeli v Kumasi je bila že tema. Vsi hoteli, ki so opisani v Lonely Planetu so v centru mesta, vendar nihče ni imel energije, da bi se peljal tja, saj je bila že na obvoznici neverjetna gneča. Zato smo zavili na obvoznici za Tamale in se ustavili v prvem hotelu ob njej. Bil je zelo beden, vendar pa je imel notranje dvorišče na katerem smo lahko varno pustili oba avtomobila. Hotel je izgledal kot iz kakšne grozljivke ali šund filma. Že recepcija je bila slabo razsvetljena, na hodnikih pa je bila rdeča svetloba. Sobe so bile zelo temne, kar pa je bilo še boljše, da vsaj nismo videli umazanije. Midva sva na posteljo pogrnila kar šotorsko platno, saj mi je bilo škoda položiti spalne vreče na posteljo.

Nace se je medtem na recepciji dogovoril za neko restavracijo. Naslov so povedali kar taksistu, ki nas je na naše presenečenje odpeljal na veliko črpalko, kjer so imeli dve veliki fast food restavraciji. Seveda nismo bili zadovoljni in odpeljal nas je v neko fino restavracijo. Ker smo bili že res lačni, smo se odločili, da taksistu ne bomo več morili, ker nas očitno ni želel peljati v lokalno restavracijo. Izkazalo se je, da je ta fina restavracija pravzaprav kitajska restavracija. Tako smo pač danes jedli kitajsko hrano in upali, da nam bo vsaj jutri uspelo najti kakšno lokalno restavracijo.

26.12.2008 KUMASI (GANA) – BOLGOTANGA (GANA)

Spala sem zelo malo, saj so bile vse sobe odprte na ulico. Hrup ni zamrl celo noč, tako da sem se na lastni koži prepričala, da življenje v Afriki nikoli ne zamre. Zjutraj me je kar odneslo iz postelje, saj se bila kar vesela, da smo se odpravili iz tega hotela. Pred hotelom smo kupili kruh in zajtrkovali kar v avtomobilu.

Naš plan je bil priti do meje z Burkino Faso, natančno do mesta Bolgatanga, približno 30 km pred mejo. Narediti smo morali približno 530 km. Cesta je bila le na nekaterih odsekih slaba, zato smo napredovali kar hitro. Cestnine so v Gani smešno nizke, plačali smo trikrat skupaj približno 30 centov € za oba avtomobila.

Ko smo se odpeljali iz Kumasija, smo se še nekaj časa vozili skozi tropski gozd. Med gostim rastjem so izstopala zelo visoka drevesa, ki imajo krošnjo le na vrhu. Tako kot včeraj smo se vozili med hribčki, na levi strani pa nas je spremljal klif. V vaseh so bile večinoma zidane hiše, le tu in tam je stala kakšna iz blata in krita s slamo. V vaseh ni bilo več toliko prosto spuščenih živali, nismo tudi več videvali oslov, ki so nas spremljali skozi Mali. V eni od vasi smo kupili šop banan. Vsi smo se strinjali, da so afriške banane veliko bolj okusne od ameriških, ki jih lahko kupimo v naših trgovinah. Promet je bil še bolj gost kot v Togu. Ves čas smo prehitevali preveč naložene tovornjake in male avtobuse. Vsa vozila so bila zelo stara, poškodovana, nekatera so bila tako zategnjena, da so se peljala kar postrani.

Največje mesto na poti je bil Tamale. Tu se je vse zopet spremenilo. Trava ob cesti je spet postala suha, visoka drevesa je zamenjalo grmičevje in le kakšno manjše drevo tu in tam. Počasi smo zapuščali trope in se vračali nazaj v Sahel. Napredovali smo hitro in še podnevi prispeli v Bolgatango.

Poiskali smo Hotel Sand gardens, ki se je izkazal za pravo osvežitev po včerajšnjem hotelu. Sicer ni bil poceni, saj skoraj niso spustili ceno, vendar se mu nismo mogli upreti. Ko smo rezervirali, smo se odpravili v mesto, saj smo morali menjati, da bi imeli za večerjo. Po poti smo ves denar, ki smo ga menjali včeraj, porabili za gorivo. Menjalnice nismo našli, smo pa našli bankomat. Z restavracijo nismo imeli takšne sreče, saj so bile vse, ki so bile omenjene v Lonely Planetu, zaprte, popolnoma prazne ali pa nam niso izgledale užitne. Vrnili smo se v hotel in tik pred njegovim vhodom našli barček. Izkazalo se je, da imajo pripravljeno tudi hrano. Omaka je bila sicer pikantna, vendar zelo okusna. Mojca je za prilogo izbrala pate, ostali pa smo rajši izbrali riž. Za sladico smo pojedli ananas, ki smo ga s sabo vozili še iz Toga.

Vsi smo si še malo oddahnili, ker nam je uspelo prevoziti Gano v dveh dnevih. Vrnili smo se v hotel in pred spanjem odigrali še nekaj partij taroka. Jutri bomo se bomo zopet zgodaj odpravili na mejo.

27.12.2008 BOLGOTANGA (GANA) – KOUDOUGOU (BURKINA FASO)

Zajtrk smo naročili že ob 6.30, tako da smo bili do 7.30 res že vsi postreženi. Odšli smo okrog 8.00 in v pol ure smo prišli do obmejnega mesta Paga. Že takoj smo srečali skupino Francozov z majhnim otrokom, ki so nam razložili, da čakajo na meji že od včeraj, saj je meja zaprta. Mejo so zaprli zaradi volitev že včeraj in naj bi bila predvidoma zaprta do nedelje, vendar tudi to ni bilo gotovo. Ker nismo mogli kar verjeti govoricam, smo šli preveriti še na carino in imigracijo. Carinik ni hotel nič komentirati, saj so za to pristojni na imigraciji, tam pa so nas hladno odslovili ter nam naročili, naj se vrnemo v ponedeljek. Vrnili smo se k cariniku, ki se je bil bolj pripravljen pogovarjati. Tudi ta carinik ni bil, kot večina višjih uradnikov do sedaj, oblečen v uniformo, temveč v pisano jamajca srajco. Najprej smo mu razložili, da nam danes poteče viza, vendar ga to ni zanimalo. Nato pa smo malo priredili najini letalski karti in najin odhod prestavili na 29.12. To in 10 $ je zaleglo, da nas je carinik začel resno poslušati. Še enkrat smo se odpravili na imigracijo, kjer so fotokopirali našo letalsko karto in nam za predčasen prehod meje zaračunali 50 $. Vsi smo bili zelo olajšani, počakati smo morali le še na to, da nam odprejo vrata, ki so zapirala cesto na mejnem prehodu. Ker so se odločili, da bodo počakali konvoj s cianidom, ki smo ga prehiteli že včeraj, smo morali počakati še slabi dve uri. Gano smo zapustili okrog 12h. V Burkini smo zopet morali pridobiti laisse-passe, tako da smo šele okrog 13.30 krenili na pot proti Ouagadouguju.

Gano si bomo vsi zapomnili, kot najbolj razvito zahodnoafriško državo, vendar tudi najbolj zbirokratizirano in s podkupljivimi državnimi uradniki. Veseli smo bili, ko smo prispeli v Burkino, saj smo se tu počutili bolj domače. Razlika med državama je sicer zelo očitna, saj so v Burkini hiše še vedno večinoma zidane iz blata in krite s slamo. Prometa je veliko manj in ljudje so bolj tradicionalno oblečeni.

Do Ouage smo imeli le 125 km, cesta je bila dobra in okrog 15.30 smo že kosili tam. Ustavili smo se v prodajalni z rezervnimi deli, nato pa smo poiskali še spodobno »restavracijo« za kosilo. Kosili smo v zaprtem dvorišču, kjer sta imeli dve mladenki pripravljen riž z mesno-zelenjavno omako, ki se je izkazala za zelo okusno. Ponudili sta nam tudi svež paradižnik in papriko, tako da smo si pripravili še svežo solato. Ouaga nam že na poti na jug ni bila preveč všeč, zato smo se odločili, da se odpeljemo 100 km naprej do manjšega mesta Koudougou. Tudi tukaj smo imeli dobro cesto, tako da nam je uspelo prispeti na cilj do noči. Izbrali smo Hotel Photo Luxe tik pred mestom, ki nam je bil vsem všeč. Kopalnica je bila sicer skupna, vendar razmeroma čista in celo s toplo vodo. Za dvoposteljno sobo smo plačali 7.700 CFA. Ker se je že stemnilo, smo večerjo naročili kar v hotelu. Presenetili so nas z francoskim krompirčkom, meso pa je bilo zelo »atletsko«, česar smo se do sedaj tudi že navadili. Naslednji dan nas je čakala dolga pot do Bobo-Dioulassa, saj smo načrtovali še postanek pri nilskih konjih, tako da smo se zgodaj odpravili spat.

28.12.2008 KOUDOUGOU (BURKINA FASO) – BOBO-DIOULASSO (BURKINA FASO)

Tudi tukaj se nisem uspela naspati, saj so naši sosedi žurirali celo noč. Soba je imela okno na notranji hodnik, tako da so vsi glasovi še bolj odmevali po hodniku.

Odpravili smo se ob 7.45 po makadamski cesti do Sabua. Tam smo se ustavili pri jezeru krokodilov. Vodiči so z mrtvo kuro na vrvi na obalo zvabili dva krokodila, dolga približno 1,50m. Vsi smo se slikali z njegovim repom v roki, saj je bil verjetno zaradi jutranjega hlada še otrpel. Ob doplačilu smo lahko še opazovali, kako je za zajtrk pojedel tisto kuro, ki so mu jo do sedaj ponujali pred gobec. Z vodičem se nismo mogli nič pogoditi za ceno vstopnine, vendar smo bili po ogledu vsi zadovoljni, tako da smo odšteli 1.000 CFA/osebo. V trgovinici sem si za spomin kupila pobakreno drevo baobaba.

Odpeljali smo se do vasi na zajtrk. Na stojnicah so imeli samo mleko v prahu, zato smo si sami kupili jajca in prinesli vodo, čajne vrečke ter tunine konzerve. Kot vedno smo imeli obilen zajtrk, saj bi drugače prehitro začeli iskati prostor za kosilo in tako izgubljali čas. Odpravili smo se na JZ proti Bobu. Prispeli smo hitro in se v skladu z včerajšnjim planom odpravili še približno 40 km naprej v smeri mesta Ouahigouyi. V kraju Satiri smo zavili levo iz glavne ceste na makadamsko pot proti Mare aux Hippopotames. Po približno 20 km smo prišli v park. Zopet so se začela pogajanja za vstopnino. Na srečo se Mišo rad pogaja, ker meni se to ne bi več dalo in bi jim rajši plačala, kar zahtevajo, saj mi to že kar malo preseda. Zato je res boljše, da potuješ v malo večji družbi, da se lahko izmenjuješ pri raznih »opravilih«. Tukaj smo srečali še nemški par, ki je sam potoval po Burkini, in smo se pogajali kar skupaj. Iz začetnih 3.000 CFA na osebo, sta Mišo in Nemec znižala na 16.000 CFA za vseh sedem. Mi smo bili zadovoljni, Nemcema pa se je še vedno zdelo kar drago.

S pirogo smo se peljali na severni del jezera približno 20 minut. Srečali smo kar nekaj zanimivih ptic, na koncu pa nas je pričakala družina hipotov. Ker so med rastjem ležali eden na drugem, jih sploh nismo mogli prešteti. Glede na to kako so veliki in obilni, plavajo zelo hitro. Mene je šele po vrnitvi na kopno spreletelo, da smo se jim zelo približali, glede na to, da je bil naš čolniček velik kot odrasel samec, ki pa jih je bilo v skupini kar nekaj.

Na poti nazaj smo se ustavili v vasi na pečenih ribah in sladkem krompirju. Na žalost so se kuharici ribe malo preveč zapekle, tako da se nisem ravno najedla, saj skoraj ni bilo mesa. V vasi se je okrog nas hitro zbrala gruča otrok in odraslih. Sedaj sem se jaz počutila opazovano, saj so vsi z zanimanjem opazovali kaj in kako jemo.

Odpeljali smo se nazaj v Bobo in poiskali hotel Le Zion na obrobju mesta, ki je bil v Lonelyju opisan z vsemi možnimi presežki. Vodi ga mlada Francozinja, ki si je z domačinom tukaj ustvarila družino. Hotelček je narejen bolj po naših standardih, kot smo bili vajeni do sedaj, vendar pa izgubi malo afriškega vtisa, ko pride sem večerjat vsaj deset belcev. Sobe so razporejene ob strani pokritega dvorišča, tako da imaš stalen pogled na dogajanje. So majhne, z lastno prho in za te razmere zelo čiste. Stranišče je skupno. Cena sobe je 7.000 CFA za dve osebi. Naročili smo tudi večerjo in se dobro najedli. Nace je komentiral, da ražnjiči po dolgem času niso bili iz »tekmovalnega mesa«, moj capitaine pa je bil krasen, mogoče le premalo slan. Večer se je zopet zaključil z načrtovanjem jutrišnjega dne in nekaj partijami taroka.

29.12.2008 BOBO-DIOULASSO (BURKINA FASO) – SIKASSO (MALI)

Danes smo si privoščili malo daljši spanec, saj smo načrtovali pot le do Sikassa (Mali), ki je oddaljen 170 km. Krasen je bil tudi zajtrk, tako da sem dobila kar občutek nekega luksuza. Po zajtrku sem si šla ogledat domačo trgovino, Mitja in Mišo pa sta preverila stanje naših štirikolesnikov. Poslovili smo se od gostiteljice in odšli v mesto na glavno tržnico. Tu smo menjali denar, saj je v Burkini menjalni tečaj bolj ugoden kot v Maliju, imajo pa občutno dražje gorivo. Gorivo stane 650 CFA/liter, kar je skoraj 1 EUR.

Sprehodili smo se po tržnici, ki je bila kot vedno polna neuporabnega blaga. Na nas se je prilepilo kup domačinov, ki so se izdajali za vodiče. Od prodajalcev na stojnicah so zahtevali provizijo, če smo kaj kupili. Mimogrede je eden od njih dal Mišotu svojo vizitko, čez par minut pa se je kar začel z njim pogajati o plačilu za njegovo vodenje po tržnici. Bili smo prav presenečeni nad njegovo domislico. Fantje so se navdušili nad izbiro tehničnega blaga, našli pa so tudi mehanično delavnico, kamor smo se kasneje vrnili po rezervne dele. Mišo je zamenjal zračni filter za 25.000 CFA, Mitja pa si je privoščil nove metlice za brisalce za prednje vetrobransko steklo za 10.000 CFA. Sedaj bomo lahko čistili steklo, če nas bo sredi sušne sezone slučajno ujel dež. Ampak pot je še dolga.

Zapustili smo Burkino in se odpravili v Sikasso v Maliju. Mejo smo prečkali brez problemov in zastojev. V Sikassu smo se odločili za prvi hotel ob cesti, saj nihče ni imel več volje do iskanja. Malo smo si oddahnili in se opravili nazaj v mesto na večerjo. Ker se je že stemnilo, promet pa je bil prav hektičen, smo se odločili, da se bomo rajši kar sprehodili. Našli smo krasno restavracijo, kjer so imeli celo meni s fotografijami jedi. Ko smo naročili pijačo, si je Mitja seveda zaželel pivo. Na naše presenečenje je natakarica odgovorila, da ga nimajo in mu predlagala, da si ga gre iskati v sosednjo trgovino. To je pač Afrika!

Tu smo še enkrat srečali Kanadčana, ki je vodja konvoja cistern s cianidom. Pohvalil je našo izbiro restavracijo, a nam predlagal drug hotel. Vendar se nam seveda ni dalo premikati, vendar pa je dobro vedeti za drugič.

30.12.2008 SIKASSO (MALI) – BAMAKO (MALI)

Že takoj po vstajanju smo se odpravili na pot, saj večini prija malo kasnejši zajtrk. Cesta do Bougounija je bila slaba. Meni je bilo od neprestanega zaviranja zaradi ogromnih, nenapovedanih lukenj na cesti že kar slabo.

Zajtrkovali smo v majhni vasi ob glavni cesti. V vasi so zopet komaj nabrali dovolj jajc za vse. Jajca smo kombinirali še s »uvoženimi« paštetami in se tako najedli, da je zdržalo vse do Bamaka. Cesta je bila sicer ves čas asfaltirana, vendar morali smo ves čas paziti na ogromne luknje v katerih bi lahko tudi odtrgali kolo. Voznika sta se ves čas menjavala na prvem mestu, saj sta morala biti ves čas popolnoma zbrana. Na novo cesto smo naleteli šele 150 km pred Bamakom. Na koncu tega odseka pa je stala tabla, da je prenovo ceste financirala EU. Seveda smo morali komentirati kam gre »naš« denar. Mitja je pripomnil, da bi morali zraven viseti še vse zastave članic, da bi si nas domačini bolj zapomnili, Mišo pa mu je pikro odvrnil, da bi oni iz njih zagotovo sešili obleke.

V Bamaku smo se kar takoj odpravili na mavretansko ambasado po vizo za Naceta. Našli smo jo brez problemov, izpolnili obrazce in naročili so nam, da naj jo jutri do 14h pridemo iskati, saj se potem zaradi praznikov ambasada zapre. Ker še nismo bili lačni, smo se odpeljali le v slaščičarno na tortice in pijačo. Tam smo se odločili, da gremo danes pogledati še mesto Koulikoro. Mesto je približno 60 km severno od Bamaka ob Nigru in je pristanišče Bamaka. Na poti smo zopet naleteli na cestno kontrolo, le da sta bila tu policista bolj radovedna. Odpreti smo morali prtljažnik, Mišotov policist pa je celo prosil za hrano. Ker mi ne znamo francosko, naš policist pa ni znal angleško, smo se temu izognili. V mestu nismo opazili ceste proti pristanišču, tako da smo se odpeljali kar naprej in zapustili mesto. Malo ven iz mesta smo obrnili in se ustavili na nasutem pomolu ob obali Nigra. Pomol je vodil približno 200 m v Niger do pristajališča splava. Hitro smo sklenili, da se splavom odpeljemo na nasprotni breg in se od tam vrnemo v Bamako. Med čakanjem na splav smo se še malo ohladili v Nigru in se odpočili ob pogledu na zeleno obalo in vodo. Vožnja s splavom je bila kratka, v vasi pa smo se ustavili na kratkem sprehodu. Slikali smo se z otroki in od njih kupili pohane miške. Te so bile slane in malo pikantne. V Bamako smo se vrnili po makadamski cesti, približno 20 km, in nato še po znani cesti Bamako – Segou. Na poti sem opazila zelo lep par živo zelenih papig.

Pot je bila zelo slaba, ker pa je medtem tudi že padel mrak, smo se v Bamako vrnili kar pozno. Na srečo smo sedaj mesto že dobro poznali, tako da smo hitro našli že znani misijon, kjer so nas že pričakovali, saj smo postelje rezervirali že pred odhodom. Dobili smo zopet našo staro skupno sobo, ki smo si jo delili še s Francozinjo z majhnim temnopoltim posvojenčkom. Pred večerjo sem si privoščila še tuš. Večerjali smo zopet pri sosedih, kar pa vsem odsvetujem. Hrana je tukaj najmanj okusna od vsega, ker smo jedli na naši krožni poti.

31.12.2008 BAMAKO (MALI)

To je moj zadnji dan v Afriki, vsaj za letos. Noč je bila kar pestra, saj je bilo Mišotu ponoči zelo slabo, najverjetneje od naravnega soka iz slaščičarne. Zbudili smo se vsi razen dojenčka. Pa še pred spanjem je malo za šalo malo zares spraševal Francozinjo ali bomo ponoči lahko kaj spali. Danes smo si privoščili in spali malo dlje. Zjutraj sva šli z Mojco po kruh v sosednjo ulico v trgovino, ki na prvi pogled izgleda kot mehanična delavnica. Po zajtrku sva z Mitjem sama odšla v mesto na tržnico. Jaz sem si zaželela še nekaj lončkov karitejevega masla, Mitja pa orodne ključe. Loček karitejevega masla stane tukaj 1.200 CFA (2 EUR), pri nas pa 40 EUR. Podobno razmerje je opazil tudi Mitja, saj je posamezne ključe kupoval za 1.000 CFA.

Ko sva se vrnila, smo se skupaj z Nacetom odpeljali na mavretansko ambasado, kjer nas je potni list z vizo že čakal. Vrnili smo se v misijon in se skupaj z Mojco in Mišotom odpravili na tržnico. Ker se je Mišo počutil še malo slabo, nama pa se tudi ni dalo še enkrat pešačiti, smo najeli kar taksi. Zopet smo iskali različne vrste in velikosti ključev, Mitja pa je našel dolgo iskane nalepke Afrike za na avto.

Zvečer nam je Mitja skuhal silvestrsko večerjo: špagete z zelenjavno omako, zraven pa smo nazdravili z srebrno radgonsko penino. Ko so naju odpeljali na letališče, se je rajanje začelo tudi že v mestu, čeprav seveda primerjava s kakšnim glavnim evropskim mestom ni mogoča. Z Mojco sva malo po polnoči odleteli iz Bamaka in končali najino potovanje po zahodni Afriki.

Posadka : Maja, Andrej, Mojca, Mišo

To leto zopet nova posadka. V treh tednih smo se dodobra prečesali Kambodže in Tajsko, si ogledali Angkor, mesta na vodi in potopljene gozdove, se potapljali v kamboškem in tajskem morju, raftali po tajskih brzicah, jahali slone, se igrali s tigri, drseli in se spuščali po vrveh napetih 40 metrov visoko v pragozdu, presopli 3 dnevni treking skozi pragozd s tropskimi nalivi …. in na koncu komaj preživeli shopping v Chiang Mai in Bangkoku.

Ljubljana – Munchen – Doha – Bangkok – Poipet – Siem Reap (Angkor) – Phnom Penh – Sihanukville – Ko Chang – Bangkok – Chiang Mai – Bangkok – Doha – Munchen – Ljubljana

Moška posadka je odpeljala SHIMSHAL iz Ionskega morja, preko Egeja, na Samos, ki leži tik ob turški obali. Nato smo se cel mesec potikali po prekrasnih, vendar (v poletnih mesecih) obupno vetrovnih Dodekanezih. Sledilo je nekaj skokov med Turčijo in grškimi otoki, avgust pa je bil namenjen južni turški obali. Za mene je bila Turčija to pot, zadnjič sem jadral v teh vodah davnega 1998, precejšnje razočaranje. Vso pristnost (vsaj na južni obali) je zamenjal masovni turizem, privezi se, za razliko od Grčije, pogosto zasoljeno zaračunavajo, pa tudi cenovno je Grčija precej ugodnejša. Sezono smo končali v krasni marini v Marmarisu, verjetno pa bo že maja 09 SHIMSHAL spet zaplul v grške vode.

Preveza – Levkas – Patras – Galaxidia – Corinth – Atene – Kitnos – Mikonos – Ikaria – Samos – Patmos – . – Agathonisi – Lipso – Leros – Kalimnos – Kos – Kidnos – Simi – Rhodos – Marmaris – Gocek – Fethiye – Castellorizon – Kalkan – Marmaris

po Egejskem morju in Turčiji smo prejadrali 1200 Nm v treh mesecih

Enomesečno spomladansko potepanje po Tuniziji je bilo spet razdeljeno na dva popolnoma različna dela.

V prvem delu se nas je zbralo 10 odklopnjencev z 4 terenci in pogumnimi načrti za južno Tunizijo. Če bi raid potekal popolnoma po načrtih, bi bila pot celo malo preveč rutinska in preveč predvidljiva. Na srečo so se naši načrti začeli spreminjati že na samem začetku.

Ko smo se zbirali v tuniškem pristanišču je poklical Nute in javil, da je eden iz skupine land-roverašev obtičal v blatu v Chott El Jeridu. Seveda smo spremenili naš osnovni načrt, naredili nekaj sto kilometrski ovinek in se takoj usmerili proti Chottu. Ob polnoči smo bili na asfaltni cesti, ki vodi čez Chott. “Koštrunc”, kot smo ga poimenovali kasneje, je obtičal sredi blata 19,2 km zahodno od ceste. Na srečo sva lahko vzpostavila zvezo po CB postajah, da nam je poskušal natančneje opisati situacijo. Operacija reševanja je trajala cca 4 ure, tudi zato, ker smo zaradi Koštrunčeve napačne ocene trdote podlage izgubili precej časa z obračanjem moje Toyote na ozkem pasu malo tršega blata. Iz razmočenega Chotta smo se izvlekli s polno hitrostjo (precej preko 100 km/h) 10 minut po začetku precej zoprnega naliva.

Kasnejša analiza akcije je pokazala, da je imel naš prijatelj kar precejšnjo srečo:
- naša skupina je bila prav takrat v Tuniziji
- kljub precejšnji oddaljenost od bazne postaje mu je še vedno deloval mobilni telefon
- jaz sem imel v Toyoti tudi CB postajo (mi uporabljamo UKV), da smo lahko komunicirali
- z terenci in opremo smo se mu po blatu lahko dovolj približali (najbližji terenec cca 500 m)
- če bi dež začel eno uro prej bi bilo reševanje še nekaj dni popolnoma nemogoče

Koštrunc se je kasneje za nekaj dni pridružil skupini in odpeljal z nami nekaj sipin. Za reševanje sicer ni “častil” cele ovce, kot smo si zaželeli, vendar smo se razšli dobro volje, kot prijatelji.

Tudi nadaljevanje raid-a sploh ni potekalo po načrtih. Naš namen je bil 10 dni peska južno od El Borme, vendar je bila vojaška cona zaradi ugrabitve dveh Avstrijcev hermetično zaprta, vsa že izdana dovoljenja pa preklicana. Zato smo se odločili za eno težjih tunizijskih variant : Bir Aouine – Ain Huilat Richet – El Faouar v direktni liniji, kar pomeni 150 km čistega, vendar precej neugodnega peska. Odločitev je bila prava, saj je bila to za mene ena boljših sipinskih avantur.

Po 14 dneh se je večina skupine v La Goulette poslovila, trije pa smo počakali novo skupino 18 avanturistov, ki jih je pripeljala Maša.

Ta del je bil bolj klasičen in je razen “generalnega servisa” na motorju enega od Land Roverjev in nekaj zvitih odbijačev minil po načrtih. Bili smo na “Rommlu”, Star Wars-ih, spali v puščavi, pekli kozlička in “hopse”, se preganjali po pesku, se otepali ščurkov v Matmati … skratka, počeli vse neumnosti, ki pritičejo pravemu raid-u. Za popestritev se je pri povratku, tik pred Fernetiči, na enem od Land Roverjev odlomil križ na kardanu. Tudi to nas ni vrglo iz tira, samo za nekaj ur je premaknilo povratek domov.

Raid-a se je skupno udeležilo 31 udeležencev, v obeh delih skupaj pa smo prevozili skupno 7100 km, od tega skoraj 370 km čistega peska.

Zelo zanimiv potopis je napisal tudi Mitja, zato ga z njegovim dovoljenjem objavljam.

To je bilo moje tretje potovanje v Tunizijo in drugo s svojim lastnim avtomobilom. Doslej mi je Nissan Patrol GR služil odlično. Prvič pa sem imel, če odštejemo mojo drago Mašo, sopotnika, za katerega sem si želel, da je z mano. Rok je končno našel čas za odkrivanje čarov Sahare. Potovanje je trajalo tri tedne in je bilo razdeljeno v dva dela. Prvi del je predstavljala čisto resna puščavska avantura, katere glavni cilj je bilo doseči oazo Ain Huilat Richet oziroma Ain Ouadette, drugi del pa je bil povsem turističen, tudi za tiste, ki so v Tuniziji ostali še, ko smo se bili mi že primorani vrniti. Ko sem se vrnil v Tolmin, je GPS naprava zabeležila (skupaj z vožnjo po Evropi) približno 6300 prevoženih kilometrov, pa še kakih sto jih je bilo najmanj zraven, ko GPS ni bil vklopljen. Od tega je bilo najmanj 700 kilometrov offroada, vsaj polovico po čistem pesku. Biserčki, vsaj zame, so bili Aih Huilat Richet ter vlečenje špure na izletu južno od Ksar Ghilana ter na rože v drugem delu. Pa seveda čaj in šiša, tako kot se spodobi, kulturno.

MINUS 1. DAN: PETEK, 11.04.2008 – VODA TEČE V GRLO PRED ODHODOM
TOLMIN

Enako kot minulo jesen se me je nekaj dni pred odhodom lotil neugoden prehlad. Verjetno je kriva psiha, preveč nervoze, tisti »komaj čakam odhod občutek«, kaj pa vem. Bolezen je naredila zadnje priprave še težje.

Res mi ni jasno, kako mi nikoli ne uspe, da bi bil pripravljen na odhod kaj prej kot točno ob načrtovani uri. Ne glede na to, da je že kake dva meseca jasno, kdaj se gre, se najnujnejša opravila pred odhodom samo kopičijo in seznamu ni videti konca. OK, strešni prtljažnik smo naredili, ampak elektrika za luči še ni zvezana. Dodatni tank za gorivo je sešvasan, ampak dan pred odhodom je še puščal na dvanajstih mestih – jebeš profesionalne varilce, če moraš sam flikati luknje za njimi. Pa puščavske gume je še treba našraufati in pritrditi rezervo na streho. Pa amortizerji škripljejo. Pa vsi vijaki niso zategnjeni. Pa spakirano nimam še nič. Do odhoda pa manjka še dobrih osem ur.

12. aprila ob pol enih zjutraj je avto zmontiran in začuda vse deluje, kot mora. Ob dveh zjutraj je osebna in druga prtljaga, vključno s kompletno kuhinjo in servisnim orodjem, spakirana, ob teh zjutraj je vse na svojem mestu v avtu. Še vroč tuš in skodelica toplega mleka, da se živčki malo pomirijo in mi naklonijo vsaj kakšno uro spanja.

1. DAN: SOBOTA, 12.04.2008 – GREMO!
TOLMIN – GENOVA – LADJA

Petnajst minut pred peto zjutraj me zbudi telefon – kliče me Aleš, kje za vraga sem. Upam, da sem dovolj prisebno zatrdil, da ravnokar prihajam. Budilka na telefonu bi moral zvoniti ob štirih, pa ni – seveda ne, ker je sobota, in ob vikendih imam ponavljanje bujenja izključeno. Lekcija za naslednjič.

Na hitro še preverim, ali mi kaj manjka, zmečem v avto sebe in še par neumnosti, in se odpeljem. Grozljivo deževje, ki je že cel teden zalivalo Tolmin, je nekoliko prenehalo. Odpeljem se do Suzi in Aleša, stanujeta le par sto metrov od mene. Tlačimo še njuno robo v avto, prostora zmanjkuje. Da ne bi poškodovali kitare, ko začasno odložim na streho. Ko se odpeljemo, jo ravno tam tudi pozabim.

Ko pobiramo še Roka v Volčah, ugotavljam, da kitare ni. Ne preostane drugega, kot da se vrnemo v Tolmin. Na srečo jo najdemo, kljub temu pa sem jezen sam nase.

V trdi temi se vozimo proti Novi Gorici. Spet dežuje. Voziti moram zelo previdno, ker Michelin X gume niso namenjene vožnji po mokrem asfaltu. Počasi pa le gre. Na zadnji bencinski črpalki še natočimo do vrha nafte, jaz si izborim še zadnji latte machiatto, potem pa smo že čez mejo v Italiji in drvimo po avtocesti proti Gonarsu, kjer se dobimo še z ostalimi tremi avtomobili naše odprave. Mišo in Boris s Toyoto, k njima bosta prisedla Aleš in Suzi, Šobi in Dorica v Defenderju ter Mitja in Janko v Navari. Presenečen sem, ko na Gonarsu ugotovim, da kljub temu, da sem zaspal 45 minut in da smo kakih dvajset minut porabili zaradi izgubljene kitare, na zborno mesto ne zamujamo. Zato pa so več kot pol ure zamujali ostali. Ko smo bili končno vsi zbrani, se je že popolnoma zdanilo.

Sledila je umirjena vožnja preko Italije do Genove, začinjena edino z malo divjanja po Genovi, ki je bilo posledica zgrešenega odcepa, ampak tega smo pravzaprav že vajeni od lanske ekspedicije. Le da tokrat za pomoto nisem bil kriv jaz.

V vrsti za trajekt smo skoraj med prvimi. Čakanje na ladjo poteka mirno, Mišo uredi vse potrebne papirje. Nato se skupaj sklanjamo nad zemljevidom Tunizije in kujemo načrte, kam vse bomo zalezli. Prvi sklep mi je bil zelo všeč – nič obotavljanja na severu, nič turizma, ko pridemo z ladje, jo mahnemo direktno do vrat Sahare – v Douz. Potem pa, odvisno od dovoljenj, čim dalj na jug, vrnitev pa načrtujemo preko Ain Huilat Richet oziroma Ain Ouadette. Smeli načrti.

Ko smo na ladji, ujamemo kak ceteen (gurtno). Moja zbirka je še majhna, in vedno pridejo prav. Potem se namestimo v kabine, čaka nas še večerja. Ladja je zapustila pristanišče in Rok je posnel pristaniškega pilota, ko je ta zapustil ladjo. In čeprav med vožnjo nisem imel problemov z zaspanostjo ter utrujenostjo, zdaj čutim, da mi počasi zmanjkuje moči. Naporne priprave in bolezen pač terjajo svoj davek. Večerjo še preživim, preživim tudi frustracijo, da v kopalnici kabine ne gori luč. Komaj pa preživim morsko bolezen – ladja se tako ziblje, da mi je iz trenutka v trenutek bolj slabo. Ko se končno sit in umit vržem na posteljo, se zavedam, da imam natanko minuto časa, da zaspim. Če mi ne bi uspelo, bi moral laufat bruhat. Ampak utrujenost naredi svoje. Preden si pod glavo udobno uredim blazino, že spim. In ne bruham.

2. DAN: NEDELJA, 13.04.2008 – PRVI DAN V AFRIKI, PA SE ŽE GRE ZARES
LADJA – LA GOULETTE – TUNIS – GAFSA – CHOTT EL JERID – DOUZ

Ne maram nedelj. Skoraj tako daleč sem, da jih sovražim. Nikoli niso kaj preveč prida. Ampak ta nedeljska jutra, ko se zbudiš na ladji in počasi poiščeš pot na palubo, da ti telo osveži morski veter in včasih tudi sonce, ta jutra, ko veš, da boš še pred večerom stopil na afriška tla, si morda celo nekje na robu Sahare izkopal luknjo v pesek namesto postelje, ta jutra imajo v sebi nekaj pomirjujočega.

Zajtrk sva z Rokom brez slabe vesti prespala, do kosila pa sva se na srečo le spravila pokonci. Dopoldansko sonce je kar lepo grelo, ko smo se zbrali na krovu. 14 ur spanja je naredilo skoraj čudež – počutil sem se bistveno bolj živega kot dan poprej. Na žalost ne bi mogli enako trditi za Doro – povedala je, da je ponoči štirikrat bruhala. Jajks.

Že med kosilom se skozi okna restavracije začno risati obrisi Afrike, zato ni treba nikogar posebej priganjati k pospravljanju kabin. Kmalu se zberemo na zgornjem krovu in opazujemo pristanek. Smo v Afriki. Res je.

Izkrcanje in mejne formalnosti so mimo v dobre pol ure? Ja kakšna Arabija pa je to? Komaj smo imeli dovolj časa, da smo evrčke zamenjali v tunizijske dinarčke. Iz pristanišča pripeljemo med prvimi, le Mitja in Janka z Navaro še ni – ker sta imela prenizek avto, so ju stlačili v podpalubje in sta morala čakati, da se najprej sprazni glavni krov. Medtem ko jih čakamo, iz skritih kotičkov avtomobilov privlečemo GPS-e in radijske postaje ter našraufamo antene. Vse tiste igračke, za katere smo carinikom sveto trdili, da jih nimamo, so sedaj na svojih mestih v avtomobilih.

Med čakanjem pa Mišotu zazvoni telefon – kliče ga Nute in mu pravi, da je izvidnica landroveraške odprave, Jure M. oziroma »Rambo« skupaj s sopotnico zakopal svojega defenderja 110 na Chottu el Jeridu. Ne kje blizu, okoli avtobusa recimo, ampak približno dvajset kilometrov daleč od ceste. Čeprav Ramba nismo sploh poznali, izbire nismo imeli in jasno je bilo, da mu bomo priskočili na pomoč. Nute nam je posredoval še koordinate, kje točno sta zakopana. A ura je že kazala blizu pete popoldan, ko smo bili vsi zbrani in smo zapustili pristanišče. Od Chotta nas je ločilo slabih 600 kilometrov poti, noč je bila blizu in za nameček se je obetal celo dež. Dež v Sahari. Pravzaprav me to niti ne preseneča več.

Brez obotavljanja, le z nujnim postankom za točenje goriva ob prihodu na avtocesto, kjer smo na srečo lahko od domačinov nabavili še neke sorte ploščat kruh, smo začeli drveti proti jugu s hitrostjo, primerljivo tisti, s katero smo prečili Italijo. Na ladji smo se dobro naspali in odpočili in verjetno ne zgrešim veliko, ko rečem, da je akcija prijala vsakomur izmed nas. Moja bolezen je, tako kot prejšnjo jesen, crknila na ladji ali pa je ostala v Evropi. Ni me brigalo. Počutil sem se dobro.

Tako smo šibali mimo Tunisa preko Kairouana do Gafse, kjer smo ponovno natočili gorivo (da ne bi slučajno komu zmanjkalo nafte na Chottu) in si privoščili kratek odmor za prvi tunizijski čaj, pa do Tozeurja in potem na cesto proti Douzu, preko slanega el Jerida. Po poti smo s pomočjo radijske komunikacije seveda ugibali, kdo za vraga je ta Rambo in kaj hudiča ga je neslo dvajset kilometrov daleč na slano jezero. Pametne razlage nismo našli, smo pa skovali drug načrt – Rambo se nam bo oddolžil z ovco. Ne pijačko. Ovco. Mogoče koštrunom. In kaj kmalu je Rambo postal Koštrunc. Tega vzdevka se še zlepa ne bo otresel.

Ura je bila nekaj minut do polnoči, ko smo prispeli do avtobusa, ki je pred davnimi leti obtičal na Chottu, kake pol kilometra od ceste preko jezera, in sedaj služi kot neke vrste turistična atrakcija. Noč je bila tako temna, da sprva sploh nismo našli rampe, ki se z nasipa spusti na slano skorjo, ki prekriva jezero. Morali smo se obrniti in lepo počasi poiskati odcep. Potem pa gas po ravni površini. Mišotu je preko CB postaje uspelo vzpostaviti kontakt z Koštruncem, zato smo vedeli, da sta se peljala po sledovih kolesnic, ki so vodili naprej od avtobusa preko slanega jezera, misleč, da jima bo uspelo po tej poti priti do Douza. Po Koštrunčevih besedah naj bi bila ta pot dovolj trdna in primerna za vožnjo še na razdalji 150 metrov od točke, kjer sta se zakopala. Zaradi varnosti, da bi preprečili obtičanje še večih vozil, smo se raztegnili v dolgo kolono. Prvi je vozil Mišo, za njim smo se razporedili ostali. Z Rokom sva bila najprej izvidnica, ko pa je Mišo izginil že par kilometrov naprej, sva šla sama naprej, Šobija in Mitja pa pustila približno deset kilometrov stran od ceste. Oblaki nad bližnjim gorovjem pa so neprestano grozili s strelami.

Ko sva hitela za Mišotom, je Rok sedel na oknu sovoznikovih vrat, se držal za prtljažnik in svetil na sprednjo desno gumo, da sva vsaj približno lahko ocenjevala, koliko se avto pogreza. Panike sicer ni bilo, vedela sva, da je pred nama Mišo, ki je med tem skoraj že dosegel Koštrunca. Kar naenkrat, ko nama je manjkal le še slab kilometer do točke, kjer naj bi bil landrover zakopan, nama Mišo po radiu veli, naj se ustaviva. Težave so se začele – toyota se je 420 metrov od kraja, kjer je bil Koštrunc, pogreznila v slano skorjo. Tam, kjer naj bi bila podlaga po Koštrunčevih besedah še povsem trdna in varna za vožnjo.

Obrnila sva nissana, po radiu sporočila še Šobiju in Mitju, naj prideta lepo počasi do najinega avtomobila in prineseta pjaštre, potem pa sva vzela najine pjaštre, lopato in dvigalko, in se odpravila Mišotu na pomoč. Pol kilometra sva praktično pretekla po ravni podlagi, in prizor, ki naju je na koncu čakal, ni bil nič kaj vzpodbuden. Toyota je ležala, rahlo nagnjena na levi bok, skoraj do šasije zakopana v mastno slano blato.

Težava izkopavanja na Chottu je v tem, da avto ne obtiči v kake pol metra ali pa metru blata, pod katerim je trdna podlaga, okoli pa so kakšne primerne skale ali lepo drevo, na katerega se lahko obesiš z vitlom. Pod blatom slanega jezera je samo slano blato, vedno bolj redko, dokler se nekje iz njega ne izcimi slana voda. Nikjer v krogu najmanj dvajsetih kilometrov, v nekatere smeri pa še dosti dalje, ni niti kamenčka, kaj šele skale ali drevesa. Res bi lahko poskušal priti z nissanom do toyote in vitlati, a podlaga je bila najmanj sto metrov naokrog premehka, da bi se splačalo tvegati – če bi se v blato potopil še moj avto, bi morali izkopati kar tri vozila, ne samo dveh. In da ne pozabim, ves čas se je tam nekje na robu Chotta prav zlovešče bliskalo.

Naslednji dve uri sta bili samo garanje. Pjaštre, dvigalke, lopate, lesene deščice, roke – delali smo kot črna živina, kopali, podlagali, dvigali, podlagali, preklinjali. Če si avto dvignil za pet centimetrov, si imel morda minuto časa, preden se je pogreznil nazaj. A centimeter po centimetru smo toyoto izvlekli. Čakal nas je samo še landrover.

Sreča v nesreči je bila ta, da je landrover mnogo mnogo lažji od toyote. Tako ni bilo treba vsakega centimetra pridobiti z dvigalkami, ampak smo, ko sem se tega enkrat spomnil, samo zgrabili za sprednji odbijač in avto toliko privzdignili, da smo lahko pod diferenciale podložili dvigalke. Bilo je dosti dosti lažje in hitreje. V manj kot uri je bil defender zunaj, obrnjen, in Mišo je drvel z njim proti mestu, kjer so čakali naši avtomobili, ostali pa smo vlekli s seboj pjaštre, dvigalke in lopate, in tekli kot zmešani. V trenutku, ko smo prišli do avtomobilov, so namreč začele padati prve dežne kaplje.

Kar je motorna duša dala, smo drveli nazaj proti avtobusu, nazaj proti nasipu, nazaj proti cesti in rešitvi. Če bi se dež vlil prej, bi razmočena slana skorja popustila pod težo avtomobilov in vsi skupaj bi lahko šli peš domov. Tako pa nam je bil Alah milosten in brez žrtev smo se prebili do asfalta. Edina resna škoda, ki smo jo utrpeli, so bili umazani slani avtomobili, pjaštre, lopate in čevlji, in moja uničena dvigalka. Sol in blato sta tako zabasala polža, da se je povsem nehal vrteti.

Na cesti smo še počakali Koštrunca, da je napolnil pnevmatike svojega avta, potem pa smo nadaljevali pot proti Douzu, kamor smo prispeli, ko je bila ura že več kot štiri zjutraj. Ves čas med potjo je lilo kot iz škafa. S Chotta smo se rešili za las.

Ob prihodu v Douz seveda pride na vrsto obvezni obvoz kamele, potem pa iskanje prostora za spanje. Ker ni bilo misliti, da bi ob pol petih zjutraj dobili prenočišče v kampu, je Mišo modro ugotovil, da bi bilo najbolje spati kar pod arkadami ob vhodu na mestni souk, tržnico. Res smo dobili streho nad glavo in suha tla, preko katerih smo razgrnili armaflekse in spalne vreče. Ni trajalo dolgo, in že smo smrčali smrčanje pravičnega.

3. DAN: PONEDELJEK, 14.04.2008 – VRAČANJE V USTALJENE TIRNICE
DOUZ – GIV EL BUM

Ponedeljek se je za nas pravzaprav začel nekje na Chottu, a nov dan nas je prebudil pod arkadami nekaj pred sedmo uro zjutraj, ko so nas prebudili začudeni arabski trgovci, hoteč odpreti svoje trgovinice, pred vrati katerih smo spali. Spali nismo niti tri ure skupaj, toda kadar človek spi na betonu, je kar vesel dneva in trenutka, da lahko vstane, pa čeprav je bilo spanja malo.

Koštrunc in njegova draga sta še spala v svojem defenderju, ko smo mi pospravili svoja ležišča in se odpravili na čaj. Šef kavarnice prepozna Mišota in za čaje in kave, ki smo jih popili, noče plačila. Mišo se obrne k meni in reče: »Kolikokrat boš še moral priti v Tunizijo, da ti bodo dali čaj zastonj?«

Od nočne pustolovščine na slanem jezeru so avtomobili grozljivo umazani. Slano blato je sicer še vlažno, zato poiščemo avtopralnico, kjer se mojstri lotijo čiščenja vseh štirih vozil. Ko se blato s Chotta posuši, postane trdo kot beton. Pranje traja več kot uro, in ravno toliko časa traja barantanje za ceno. Nisem presenečen, ko na koncu obvelja Mišotova. Sledijo nakupi hrane, predvsem kruha in zaloge vode. Zamenjamo še nekaj denarja na banki, pojemo prve brike, skupaj s hariso in tunino… Začenjam se počutiti v Tuniziji.

Mišo kupi predplačniško telefonsko kartico in pokliče vodiča, s katerim je bil dogovorjen, da nas bo peljal na jug Tunizije. Mož se imenuje Tahar Smida, vodil nas je že lansko jesen. Izvemo, da je še vedno v Tatauinu, kjer poskuša dobiti dovoljenje za potovanje po vojaški coni na jugu Tunizije. A kaže slabo – zaradi dveh Avstrijcev, ki jih je domnevno v Tuniziji ob meji z Alžirijo ugrabila Al Kajda in odvlekla v Mali, in drugih turistov, ki so jih nevešči vodiči zapeljali v Libijo, lokalne oblasti nočejo izdajati dovoljenj. Mišo se s Taharjem dogovori, da se srečamo naslednji dan v Ksar Ghilanu, pa naj dovoljenja bodo ali ne.

Odločimo se, da v Douzu nimamo kaj več početi. Od Koštrunca smo se poslovili, zato le še nafto natočimo do vrha, tudi dodatne rezervoarje, in jo mahnemo proti Caféju. Vse nas matra, da okusimo pesek. Mene še posebej, ker še ne vem, kako se bo obnašal polno natovorjen Nisko z Michelin XL gumami v sipinah.

Izmotamo se mimo zadnjih hiš in kupov smeti, pa je Douz, mesto, ki mu pravijo vrata puščave, za nami. Pred nami je samo Sahara, Sahara s svojim peskom, sipinami, kamelami in kameljo travo, skritimi oazami, redkimi nomadskimi bivališči in vso neskončnostjo, ki si jo lahko predstavljam.

Ko se pesek malo bolj resno pojavi, naredimo postanek in znižamo pritisk v gumah. Pomaga, da se avto manj udira v pesek. Seveda je postanek v Caféju Porte du Désert obvezna sestavina poti od Douza do Ksar Ghilana. Tu še srečamo nekaj popotnikov in vojakov iz bližnje postojanke, od tod naprej pa ostanemo sami s puščavo. Vozimo se in presenečen ugotavljam, da se Nisko pelje povsem drugače kot na navadnih gumah. Ne koplje, ne rije, ne naseda, ne zaletava se v sipine, ampak se… pelje. Mišo samo navrže svoj »saj sem ti rekel«, jaz pa se čudim. In peljem. Skoraj preveč enostavno je vse skupaj.

Mitja z navaro nima take sreče. Rok hitro osvoji veščine upravljanja z gurtno in vitlom, ko snemava navaro s sipin ali jo vlečeva iz lukenj. Šobi in Mišo nimata problemov, tako vseeno dokaj hitro napredujemo. Kmalu popoldne prispemo do Giv el Buma, pozdravi nas streha marabouta. Ko pregledam avto, ugotovim, da je mojster Polanc za en k… zavaril zadnji desni stabilizator – spet je odpadel. Vzamem orodje in z Rokom ga imava v nekaj trenutkih odšraufanega. Preostanek potovanja bo prebil v škatli z orodjem .

Ker vsi skupaj ugotovimo, da se nam pravzaprav nikamor ne mudi, se odločimo, skladno z Mišotovo običajno prakso, da prespimo kar pri Giv el Bumu. Sledi še kuhanje prvega kosila v puščavi, kopanje prve spalne luknje v pesek, nabiranje dračja za ogenj, skratka, vsa prijetna opravila postavljanja puščavskega tabora. Mišo poskuša ugotoviti, zakaj mu zadnja špera ne deluje, z Rokom mu pomagava, a uspeha ni. Med tem droben ptič neprestano leta okoli ogledala toyote in ga poskuša kljuvati. Utrganec. Tako se dan počasi preveša v večer in zdi se mi, da se nam pozna neprespana noč.

Sede ob ognju pijemo čaj, ki ga Šobi skuha s pomočjo svojega novega vulkana. Gre za hecno pogruntavščino, nekakšno veliko kovinsko flaško z dvojno steno, ki ima v sredini kurišče, v katerega namečeš vse od papirja in vejic do kameljih drekcev, v prostor med stenami pa naliješ vodo. Ta skoraj v trenutku zavre.

Prijetno je spet spati pod širnim puščavskim nebom, na gladkem pesku, in se, preden se ti dokončno zapro oči, zagledati v milijone zvezd.

4. DAN: TOREK, 15.04.2008 – V KSAR GHILANE ALI PRAVZAPRAV – DOMOV
GIV EL BUM – KSAR GHILANE

Za zajtrk na ognju, v lončenih posodah pečemo hbso. Nekaj posebnega je začeti dan s svežim, pred tvojimi očmi na ognju pečenim kruhom. Ne samo to, da ti stare bagete s svojo skorjo ne ostrgajo vsega neba v ustih, hbsa je topla in dišeča. Še celo zažgana je okusna.

Ko pozajtrkujemo in pospravimo taborišče, nadaljujemo s potjo proti Ksar Ghilanu. Zgodi se ne nič pretresljivega, nekaj vkopavanj, predvsem (pravzaprav edino) navare, postanki za fotkanje, in že se z roba planote razkrije razgled na oazo. Za Roka je to prvi pogled na Ksar Ghilane, meni pa se zdi, kot da bi po dolgem času spet prišel domov, kjer so me vsi veseli.

Ob prihodi v oazo najprej namakanje v jezercu, čaj, potem pa postavljanje taborišča. Lupiva krompir in reževa sir – v Sahari bova jedla friko. Po kosilu pa iz avtomobilov razložimo vso odvečno prtljago in se namenimo na pojanje po sipinah. Odhod se malo zavleče, ker se Mitju na navari prižge kontrolna lučka za olje. Elektronika, eh? Mojster mehanik Janko pregleda mašino in z diagnozo, da ni hudega, odrinemo proti trdnjavi.

Rok prvič vozi po pesku. Zakadimo se med sipine in ne traja dolgo, da se povsem razkropimo. Le Mitja vozi za nama, nekje na najini levi občasno zagledam Šobija, Mišo je že daleč naprej. Rok je živčen, pesek je nekaj novega. In ko zapelje avto v luknjo in se vkoplje, tako kot se spodobi, imam občutek, da se mu vse skupaj sploh ne zdi pretirano zabavno. Kako gre že tista, da je brez veze iti v puščavo, če se ne zakoplješ? Pride Mišo in naju izvleče, a Rok noče voziti naprej.

Ko pridemo do trdnjave, se izognemo vzhodni strani, kjer je normalen dostop, in poskušamo do nje pripeljati preko sipin na severni strani. Pesek v Sahari se neprenehoma spreminja, in severna stran je čisto drugačna, kot je bila jeseni. Zaženemo se v sipino in z Rokom prva prideva do vrha. Ostali poskušajo bolj desno, kjer se sipina prelomi, a razen Mišota nimajo uspeha. Na koncu Šobi in Janko, ki vozi navaro, na vrh pripeljeta po najini špuri. Ravno v pravem trenutku, ko sonce tone za obzorje in obda kamenje starodavnega ksara s svojim oranžnim plaščem.

Ob vrnitvi v kamp nas pričaka Tahar. Z žalostjo ugotovimo, da dovolilnic ni. S tem so nam vrata na jug Tunizije, tja do El Borme in Borj el Khadre, zaprta. Ostane nam le še drugi del načrtovane poti – poskusiti priti od Bir Auina do Ain Huilat Richeta oziroma Ain Ouadetta. Po Taharjevih besedah je to najtežji pesek v Tuniziji. Mišo je do Ain Huilat Richeta poskusil priti že trikrat, a vsakič mi je spodletelo. To je še dodatna spodbuda, da vsi upamo, da nam tokrat uspe.

Vprašam Taharja, zakaj različni imeni za isti kraj – Ain Ouadette in Ain Huilat Richet. Popolnega odgovora sicer ne dobim, pojasni mi le, da pomeni richet kamen, ki jih je baje obilo okoli jezera, na večini zemljevidov pa stoji oznaka Ain Ouadette. Mislim, da točno tudi njemu ni jasno.

Privoščimo si še večerni čaj in kopanje, potem pa v zavetju oaze mirno zaspimo.

5. DAN: SREDA, 16.04.2008 – POT NA JUG
KSAR GHILANE – BIR AUINE

Tokrat za zajtrk ne pečemo hbse, ampak jo gremo skupaj z Mišotom kupiti k Aliju. Ko čakamo, da se kruh speče, občudujemo majhnega feneka, ki ga imajo privezanega za svojo kolibo z zelo debelo vrvjo. Živalca ima ostre zobe, dobro se jih vidi, ko preplašena renči na vsakogar, ki se ji približa, in se skuša skrivati v luknjo pod koreninami drevesa.

Tahar veli Mitju odstraniti pragove na navari. Nima smisla, da bi jih polomili. Pustimo jih kar v Ksaru, domačini obljubijo, da bodo pazili nanje. Brez namakanja in čaja seveda ne gre, zgodaj popoldne pa se odpravimo proti Bir Auinu. Bilo bi dosti lažje in hitreje, če bi odšibali po glavnem pipelinu, a Tahar noče tvegati vojaške kontrole pri Kamourju. Zato se bolj počasi prebijamo po stranskih pistah. Tahar potuje v navari. Med potjo srečamo truplo kamele, a lobanje nima več. Sicer pa je še premalo razpadla, da bi lahko od nje dobil kakšne kosti za Mašo.

Po nekaj urah vožnje prispemo do Bir Auina. Ta izvir je izredno močan in pri njem se napajajo številne beduinske črede. Dorica in Suzi božata dva ravnokar skotena, še krvava kozlička, ki prav nemočno meketata. Potem pa jih pastir spravi v torbo in se odpravi proti svojemu bivališču.

Tabor postavimo kakih štiristo metrov stran od izvira, v kotanji pod nekoliko višjim gričkom. Tja gor Šobi postavi svoj stol in gleda okoli kot angleški lord na svoje kolonije. V daljavi je videti več sto metrov dolg in zelo širok pas puščave, ki je popolnoma očiščen. Ugotavljamo, da je to lahko bilo le letališče. Tahar naša ugibanja potrdi. Nekaj kilometrov od nas je tudi vojaška postojanka, a se je ne vidi.

Zvečer je Tahar spekel kruh in skuhal čaj, a kmalu smo se odpravili spat z mislijo, da nas jutri čaka verjetno najbolj zahteven in naporen del potovanja, tako za ljudi kot za avtomobile.

6. DAN: ČETRTEK, 17.04.2008 – AIN HUILAT RICHET – KONČNO!
BIR AUINE – AIN HUILAT RICHET

Ponoči je začel pihati močan veter in le šotorskemu krilu, s katerim sem se pokril čez glavo, se lahko zahvalim, da sem sploh spal. Med zajtrkom je morda zaznati nekoliko nervoze, vsaj pri manj izkušenih voznikih (sem spadamo itak vsi z izjemo Mišota).

Sprejmemo odločitev, da bo prva šla navara, Tahar bo Mitju kazal pot, za njo Šobi, potem pa midva z Rokom in nazadnje Mišo. Ko naložimo v avte vso kramo, odšibamo proti sipinam. Peljemo se tudi po letalski pisti, ki smo jo opazovali minulega večera. Tako hitro se ne bomo več premikali, dokler ne pri El Faouarju spet srečamo asfalta.

Po Taharjevih navodilih spustimo pritisk v gumah na en bar. Zdi se mi nekoliko preveč, in kasneje se izkaže, da sem imel prav. A že pri prvih manjših sipinicah se nam zatakne. Psihološki pritisk očitno dela svoje in navara sedi na trebuščku na sipinici, ki ne meri niti metra v višino. Šobi jo poskuša izvleči, a je pretežka za defenderja 90. Zato spremenimo vrstni red in drugo mesto v koloni zavzameva midva. Mitja sprejme zelo modro odločitev – njegov avto bo vozil Tahar. Priznam, da se je tudi meni oddahnilo, Mitju verjetno še bolj.

Zagrizemo se v prvi pas sipin. Do cilja jih moramo prepeljati sedem, tako pravi Tahar. A napredujemo dokaj hitro, Tahar vleče kar drzno špuro precej poševno na hrbte sipin, tako da vozimo precej postrani, trudi se za čim manjše vstopne in izstopne kote, vse, da gre navara naprej. Včasih se mu vseeno zatakne, a takrat sva z Rokom brž za njim, da ga izvlečeva. Šobi in Mišo nimata težav, in s takim ritmom hitro požiramo sipine.

Začetek popoldneva nam začne nagajati difuzna svetloba. Tudi tej gre pripisati, da sem eno sipinico, preko katere je Tahar peljal brez težav, slabo ocenil in nisem prišel čez. Prepozno sem pritisnil na gas, nič novega. A to sploh ne bi bil problem! Problem sem skuhal sam, ko sem rikvercal, da bi dobil zalet za nov poskus. Gledal sem pač, kakor sem gledal, in zapeljal avto naravnost v luknjo, da ni šlo več ne naprej ne nazaj. Moral je priti Mišo, da mi je z vitlom zvlekel ven. Pri tem mu je celo počil zaključek zajle – naenkrat nam je ostal samo en vitel. K sreči hujšega ni bilo in kmalu smo nadaljevali. A ni trajalo dolgo, pa je Mišo pri strmem spustu z enega pasu sipin v kotlino pod njimi snel sprednjo desno gumo. Očitno imajo Michelin X previsoke boke za takšno poševno vožnjo po sipinah s pritiskom zgolj enega bara. Odločimo se za postanek. Med njim s pomočjo Šobijevega ARB kompresorja napolnimo gumo, nekaj pojemo in si vsaj malo spočijemo živce.

Ko se sonce nekoliko nagne proti obzorju, se vidljivost zboljša, a veter, ki po malem piha že cel dan, začne naraščati. Hitro spet ujamemo ritem se bližamo cilju. V zadnjem pasu sipin Mišo skoraj zvrne toyoto na levi bok preko sipine, ki se mu je vdrla pod kolesi, ker je pripeljal preblizu roba. Na srečo se avto s strešnim prtljažnikom nasloni na suho drevo in morda je tudi to pomagalo, da se ni začel prevračati. Sicer je antena za UKV nalomljena, ampak dokler ni hujšega, ni problema! Tudi Taharja je zanimivo gledati, kako ovinkari med sipinami in redkimi drevesi, in ne le enkrat se mi zdi, da včasih prav malo manjka, da bi kakšnega podrl. Poskušam so predstavljati Mitjevo faco ob tem, pa mi ne uspeva najbolje, preveč dela imam z vožnjo. Sipine so postale višje, a med njimi so tudi zelo globoke luknje s strmimi stenami, preko katerih se zaganjamo. Tako obtičiva v eni izmed teh lukenj in nikakor mi ne uspe prebiti se naprej. Pa reče Rok: »Pomiriva se, postani eno z avtom, in odpelji preko!« Začuda uspe.

Ko Tahar začne nabirati suha debla in vejevje, mu vsi priskočimo na pomoč, čeprav je neugodno biti izven avta v močnem vetru, ki nosi s seboj ogromne količine peska. Začenja me prevzemati občutek, da smo blizu. In res, ko dosežemo najvišji hrbet sipin, se pod nami odpre kotlinica, v kateri je z zelenjem obraščeno jezerce, ki ga napaja arteški vodnjak. Občutek, da nam je uspelo, vsem nariše zadovoljstvo na obraz. In res se po devetih urah prebijanja skozi pesek, pri čemer smo premagali približno petindvajset kilometrov zračne črte sipin, počim v izvir Ain Ouadette. Voda je topla, mehurčkasta, prav čutim, kako mi iz por čisti pesek, sol in prah. Mišo me gleda in pravi: »A si vesel kot radio!« In res sem. Ne verjamem, da je Mišo kaj manj. V četrto mu je uspelo priti do Ain Huilat Richeta.

Idilo kvari zgolj še ena skupina turistov romanskega porekla, ki tabori ob jezercu. Pri tem glasno nabijajo muziko in kričijo, da ni miru. Ampak preveč smo dosegli, da bi se dali motiti. Skoraj v tišini postavimo tabor, skuhamo popoldanski obrok. Ko dodajam hariso, se Tahar smeji, kakšne otročje količine nam zadoščajo. On pa začne peči kruh in pripravljati vse potrebno za svojo juho, v kateri bo zagotovo dosti več harise kot v najini pašti. Nikomur se kaj dosti ne da, utrujenost terja svoje. Po hranjenju se odločim, da je čas, da pretočim nafto iz dodatnega rezervoarja v glavnega, in imam srečo, ker je višinske razlike med enim in drugim ravno toliko, da lahko gorivo prečrpam kar s pomočjo natege. Tudi Šobi počne isto, a si pomaga z jerrycani.

Pred nočjo se še malo sprehodim po sipinah okoli kampa, kjer srečam oslička. Lepo se pozdraviva, moja afiniteta do osličkov je pač velika. Počutim se, da me poznajo, da me razumejo. Soul-connection pač. Za večerjo jemo Taharjev kruh in zelenjavno juho, ki tako peče, da ti ob vsaki žlici tečejo solze iz oči. A je dobra, zelo dobra. Občutek imam, da se mi moči iz požirka v požirek vračajo.

Mitja kadi cigaro, potihem se pogovarjamo, ocenjujemo dogajanje minulega dne, a kaj kmalu se zavlečemo v spalne vreče. Veter je pod večer pojenjal, zato lahko v miru zaspimo.

7. DAN: PETEK, 18.04.2008 – NAZAJ PROTI SEVERU IN CIVILIZACIJI
AIN HUILAT RICHET – DEKAMIS – TEMBAINE

Kombinacija celodnevnih naporov in vroče pekoče Taharjeve juhe je bila zanesljiv recept za celonočno trdno spanje. Jutro pa se zame začne s slabo voljo. Niskotova sprednja leva guma je namreč na tleh in po njej se plazi majhen kuščar. Tako sem zmeden, da sploh ne vem, kaj naj naredim. Pod vtisom te »katastrofe« pojem zajtrk, sledi pospravljanje taborišča. Nazadnje s pomočjo Šobijevega kompresorja napolnim gumo in začuden ugotovim, da očitno nima luknje, ker – drži. Najverjetneje je včerajšnja divja vožnja tako zvijala pnevmatiko, da se je med njo in platišče nabral pesek. Tako guma ni več popolnoma tesnila in se je čez noč lahko lepo spraznila.

Preden zapustimo Ain Ouadette, sledi še kopanje čisto pri izviru, potem pa odhod proti severu. Tahar je načrtoval pot mimo Velikega in Malega Dekamisa pa do Tembaina. Sprva nas res čaka nekaj sipin, ki pa so prava mala malica v primerjavi s tistimi, ki smo jih izkusili dan poprej. Pravzaprav bi skoraj lahko rekel, da s severa vodi cesta do Ain Huilat Richeta. Kljub temu vsem po tej cesti ne gre, vidimo zakopane Range Roverje in celo enega Touarega z nemškimi registrskimi tablicami. Ker smo prijazni popotniki, celo pomagamo pri izkopavanju belgijske Toyote 100. Z Rokom jo previtlava preko sipine in jim prihraniva odmetavanje kake tone peska.

Dalje proti severu gremo, manj je peska in več je kamnitih in s kameljo travo poraslih predelov. Srečamo še skupino nemških motoristov s podpornim tovornjakom. Ko nekoliko kasneje Roka prime na tazaresno potrebo in odkoraka med sipine, se ti motoristi kar naenkrat napopajo okoli njega, kot bi poskakali iz kamelje trave. Pa bi si človek mislil, da lahko vsaj v Sahari greš v miru srat!…

Bolj izstopajoče skalnate gmote v daljavi, mizaste gore pravzaprav, Tahar označi za Dekamis in razlaga, kje je Mali, kje pa Veliki. Naša pot se vije med skalami in na trenutke lahko po trdni podlagi vozimo zelo hitro, od časa do časa pa le prečimo še kakšno sipino. Veter od jutra po malem narašča in ko si privoščimo opoldanski počitek pod napeto šotorko med avtomobili, je prav zoprno močan in nam nosi pesek v čaj in oči. Obenem je tudi dan zaenkrat najbolj vroč na tem potovanju – če bi imeli običajne termometre, bi lahko zapisal, da se je živo srebro povzpelo nad 45 stopinj Celzija.

Popoldne se približujemo Tembainu in spotoma nabiramo drva. Do Tembaina nas loči še pas sipin, ki so se formirale ob robu višje kamnite planote. Tahar se z navaro zažene vanje, čeprav se meni zdi, ko ga opazujem skozi vetrobran od daleč, da mu ne bo uspelo. In res se prav grdo zatakne, zato mu hitiva na pomoč. Standardna izkopalna operacija in kmalu je zunaj. Bolj s pomočjo surove sile kot pa elegance se pririne na vrh, a midva, ko se odpraviva za njim, nimava te sreče. Zaženeva se v breg, poskušava speljati zavoj po zelo razritem pesku, a takrat naredi samo pof! in sprednja desna guma se je snela.

Ob že drugi »katastrofi« s pnevmatikami ta dan sem počasi izgubil živce. Vsakič znova se je izkazalo, da je Tahar napačno ocenil primeren tlak v pnevmatikah za pot, ki smo jo vozili. Na srečo so vsi požrtvovalno pritekli in lotili smo se reševanja mojega ubogega Niskota. Podložili smo pjaštre, avto smo dvignili dovolj v zrak, da se je lahko guma zravnala, Šobi je pripeljal čisto zraven, da smo lahko uporabili njegov kompresor, in zelo kmalu je bil Nisko spet vozen.

Po drugi poti sem zlahka pripeljal na vrh skalnatega platoja in pred nami se je odprl pogled preko zadnjih sipin na Tembaine, berbersko sveto goro, ki se je bleščala v zahajajočem soncu le slab kilometer jugozahodno od nas. Med vožnjo smo jo lahko še lep čas opazovali. Žal se mi želja, da bi se povzpel na njen vrh, ni uresničila, ker smo se odpeljali naprej in šele nekaj kilometrov zahodno postavili tabor. To pa bi bilo preveč pešačenja.

Ko je večerja mimo, dobim še tretjo porcijo gumaste »katastrofe«. Sprednja desna guma je ponovno na tleh. Očitno se je med pnevmatiko in platišče nabralo toliko drobnega puščavskega peska, da je zrak neprestano uhajal. Z Rokom se odločiva za resen napad težave – s pomočjo Doričinih drobnih rok in mini električnega sesalca, ki ga je v navari s seboj tovoril Mitja, poskusiva izsesati iz gume ves pesek. Grebemo in sesamo, dokler nismo vsi mnenja, da je naloga opravljena. Dorica se je res potrudila. Šele nato očistimo robove gume in platišča in s pomočjo Mišotovega kompresorja napolnimo gumo na skoraj tri bare pritiska. Naj se uleže, prasica!

Med najinim početjem so si ostali privoščili prijeten družabni večer z uničevanjem zalog rdečega vina, ki jih je imel Mitja. K vsesplošnemu veselju je veliko pripomogel tudi Tahar, kateremu se je čisto odpulilo, ko so izstreljevali najprej male raketice (ne rdeče barve, ki pomenijo klic na pomoč!), potem pa je še pokal s strašilno pištolo in se igral, da je agent spécial. Smeha ni zmanjkalo…

Ko sva z Rokom dokončno opravila z gumo, so že praktično vsi polegli, le Šobi se je sprehajal nekje po z zvezdnatim sijem obliti pokrajini. Tako tudi nama ni preostalo drugega, kot da se zalezeva v že skopane luknje in končava ta dan »katastrof« z gumami.

8. DAN: SOBOTA, 19.04.2008 – TRPLJENJE V BELEM PESKU
TEMBAINE – EL FAOUAR – DOUZ

Zjutraj sem tako zaspan, da še opazim ne, kdaj z Niskota spravijo cel tovor drv in zakurijo ogenj, da Tahar lahko speče jutranji kruh. Že jutro je vetrovno in prav ubija voljo. Niti nimam pretiranega apetita in zajtrk mi gre težko po grlu, zato komaj čakam, da se odpravimo naprej. Na srečo vsaj guma ni na tleh.

Odpravimo se po pistah mimo parka Jebil, kjer je rezervat za gazele. Sicer med potjo zijamo skozi ograjo, a vidimo ne nobene. Ustavimo se na zahodu parka, kjer s pomočjo velike vetrnice črpajo vodo v bir. Ravnokar se je tam ustavil gonjač štirih kamel, ki je s Taharjevo pomočjo napolnil mehove z vodo in jih obesil na sedla. Suzi se noče slikati preblizu kamel. Vsi izkoristimo vodo, da se vsaj malo umijemo in osvežimo. Termometri kažejo že več kot 45 stopinj.

Pot naprej nas zapelje med sipine iz belega peska, temperature se dvigajo nad 50 stopinj Celzija. Vijuganje med preperelimi drevesi in nizkimi sipinami v vetru, ki zmanjšuje vidljivost, in pod žgočim soncem, je že prava muka in vsi postajamo razdražljivi. Na srečo naletimo še na en bir, okoli katerega raste zelena trava, nekoliko dalj rastejo palme, okoli pa se podijo ovce. Prvo zelenje po dolgih dnevih v puščavi! Ne vem, kaj bolj osveži – to, da vtakneš glavo pod vodo, ali pogled na zelene liste.

Kmalu nato se izmotamo iz puščave in drvimo po potkah med palmerijami proti El Faouarju. Vas, civilizacija, asfalt. Taharju se spet odtrga in oddivja proti Douzu. Kasneje Mitja pove, da je vozil tudi hitreje kot 140 kilometrov na uro. Ostali si te hitrosti nismo privoščili, predvsem ne zaradi napol praznih gum. Kljub temu smo v dobre pol ure v Douzu. Zdi se mi, da je minilo sto let, odkar smo za štirideset kilometrov, kolikor je bilo asfalta do Douza, potrebovali manj kot pol dneva.

V Douzu se nastanimo v kampu, v senci pletene strehe postavimo svoje mize, zaboje in ležišča. Sledi slovo od Taharja, ponj je prišel taksi in kar mudi se mu. Časa si vzame le za plačilo, fotografiranje s Šobijem in krepak stisk rok – in našega vodiča ni več. Hvaležni smo mu lahko za marsikaj, ne le za odlično vodenje. Če drugega ne, je Mitjeva navara cela prišla nazaj do Douza.

Večerja in tuš, tekoča voda, kokakola, fanta, pivo – blagodati civilizacije. A zaspati je le lepše v peščeni luknji kot na steptanih tleh kampa. Se pa mesto odkupi s tem, da lahko poslušamo petje muezina, preden utonemo v sen.

9. DAN: NEDELJA, 20.04.2008 – VETER IN VROČINA
DOUZ – ROŽE – DOUZ

Jutro in dopoldne mineta v »civiliziranih« opravkih – pregledovanje in čiščenje opreme, nakupi hrane in vode, tankanje nafte ter čiščenje ljudi in avtomobilov. Nato pa smo se odpravili na iskanje puščavskih rož, le Suzi se je odločila, da ima peska zaenkrat dovolj in da bo ostala v mestu. Douz jo bo že zabaval.

Šibamo nazaj proti El Faouarju, od koder smo prišli včeraj, potem pa brž nazaj v bele sipine. Že med vožnjo po asfaltu je bilo jasno, da bo dan vroč in vetroven. Še Niskotov motor se je segreval bolj kot običajno. Na trenutke se asfalta tudi videlo ni, ko je čez potegnil s peskom nasičen veter.

Pot do rož gre preko obrobij Chotta el Jerida, malo po slani skorji, malo po pesku. Že kmalu po tem, ko zapustimo asfalt, nas preseneti voda. Ogromne kotanje so prekrite z bistro vodo, le nekaj decimetrov na globoko, a tudi več sto metrov na široko. Običajna, rutinska pot do rož je tako kar naenkrat majhna pustolovščina. Pomlad je bila očitno radodarna z dežjem.

Ko se poskušamo zaganjati preko ozkih rokavov slane skorje, ki izgledajo trdni, kjer smo se prejšnjo jesen vozili brez problema, kaj kmalu ugotovimo, da ne bo šlo. Avtomobili se pogrezajo in vsi imamo v mislih Koštrunca, kako je zagazil v blato. Zato se poskusimo naprej prebiti po zahodnejši poti in res nam uspe priti do Bira Marcho. Tam srečamo vojsko, ki je prav pri biru postavila komunikacijsko postajo. Vojaki so prijazni, pojasnijo, da je zaradi izginotja Avstrijcev tunizijska vojska ob meji z Alžirijo v pripravljenosti.

Od bira proti rožam pelje pot po odprtih planjavah, preko katerih vleče veter s prav noro močjo. Avtomobilov, ki vozijo nekaj metrov pred nama, skorajda ne vidiva. Roku pravim, naj slika, da se bo videlo, kako se nič ne vidi. Tudi temperatura raste. Znamka 50 je že mimo. Očitno je Suzi že vedela, zakaj je ostala v Douzu…

Ko pripeljemo do prvih sipin, dobrih pet kilometrov od Bira Marcho, je vidljivost že tako slaba, da je vožnja po pesku prava muka. Mišo, ki vozi prvi, že po nekaj sto metrih sploh ne vidi luknje in tako nesrečno zapelje vanjo, da sname sprednjo levo pnevmatiko. Peklenski veter, ki nas biča s peskom, naredi iz reševanja pravo nočno moro. Najprej vitlanje, da dobimo toyoto iz luknje na kolikor toliko trden teren, potem dviganje, čiščenje gume, pumpanje… Vsi se trudimo po najboljših močeh, saj komaj čakamo, da se bomo lahko vrnili nazaj v zavetje svojih avtomobilov. Približno eno uro porabimo, pa je toyota spet na svojih gumah. Sklep: nazaj v Douz, to nima smisla!

Kolikor nam dajo konji pod pokrovom, drvimo nazaj, mimo Bira Marcho v El Faouar, na asfalt in v Douz. Na srečo v mestu ni vetra in peska, tako da življenje teče povsem normalno. Suzi nam je pripravljala pojedino, a bilo je še tako zgodaj, da smo si lahko privoščili oddih za čaj, kavo, šišo in domine v kavarni. Prava relaksacija po peklenskem dnevu.

O večerji à la Suzi le toliko – bila je odlična. Od juhe do sladice. De luxe pred vrati Sahare. In s polnimi želodci je bilo lahko zaspati.

10. DAN: PONEDELJEK, 21.04.2008 – NAZAJ V DOMAČI KSAR GHILANE
DOUZ – KSAR GHILANE

Zjutraj je Mišo poiskal vulkanizerja, da so mu odmontirali sprednjo levo gumo, ki jo je prejšnji dan na sipinah snel. V njej je bilo dva kilograma peska. Sledila je montaža in centriranje, da je bila toyota spet normalno vozna. Po jutranjih nabavah hrane, vode in nafte jo mahnemo spet proti Ksar Ghilanu, to pot ne kar naravnost od Caféja, ampak za spremembo po pistah, kar je zame prvič. Pri Caféju smo srečali invalidno osličko, ki je imela obupno preraščeno kopito. Bilo je kakih dvajset centimetrov predolgo, očitno posledica poškodbe noge. Bila je zelo preplašena in komaj nam je uspelo, da smo jo ujeli. Ko pa sva z Dorico poskusila izvesti operacijo in ji predolgo kopito odrezati, se je tako upirala, da so drugi odpovedali svojo pomoč. Sama pa ji nisva bila kos in sva jo morala prepustiti negotovi usodi.

Ko smo divjali po pistah, smo srečali celo skupino štirih ameriških starodobnikov, modela se ne spomnim več. Ko pa smo poskušali zapeljati na manjši griček ob poti, je Mitju uspelo izprazniti in sneti sprednjo gumo. Spet je stekla reševalna akcija, najprej s kompresorjem, potem pa še z injekcijami, ko smo ugotovili, da je guma prebita. Drugega kot flikanje ni preostalo, ker je rezervna guma že počivala preluknjana v prtljažniku. No, problem smo sanirali kar hitro. Goodyear Ultragrip zimske gume pač niso najprimernejše za kamnito peščena saharska tla.

Ko smo prispeli do Ksar Ghilana, smo ponovno naleteli na Koštrunca in njegovo drago. Znanci v puščavi! Tako smo se po večerji (druga frika v Ksaru!) dobili v caféju pri bazenu in prav kulturno skupaj popili čaj, tazaresno fanto in si podelili šišo.

11. DAN: TOREK, 22.04.2008 – POJANJE PO SIPINAH
KSAR GHILANE – DI ZMILA – AIN ESSIBAT – KSAR GHILANE

Dan smo posvetili celodnevnemu igranju v pesku. Z raztovorjenimi avtomobili, zgolj z zalogami vode in nekaj malega hrane, smo se odpodili najprej do trdnjave, potem pa po robu sipin do na novo nastajajočega kampa Di Zmila, ki smo ga odkrili prejšnjo jesen. Koštrunca sta se nam pri tem izletu pridružila in s svojim starim defenderjem sta se prav lepo peljala. Počasi, ma z občutkom…

Z Rokom sva vlekla špuro. Kolovratila sva med sipinami in camel grassom, ki je bil na trenutke prav neugoden, tako na gosto so bili kupi. Ker sem prejšnjo jesen pozabil prav v kampu Di Zmila pritisniti GPS točko in sem jo določil le »na oč«, je bilo vse skupaj bolj podobno kolovratenju po puščavi in iskanju cilja, kot pa vožnji do točke. Na srečo se pri ocenjevanju lege kampa nisem zmotil kaj več kot za kilometer, tako da ni trajalo dolgo, pa smo prispeli. Na naše veliko razočaranje pa dobrot, ki so jih lani obljubljali, tokrat ni bilo na voljo – piva ni bilo! Srečali pa smo Američanko s spremljevalcem. Skupaj sta na kamelah prijahala iz Ksar Ghilana, zdaj pa sta čakala, da pridejo ponju in ju odpeljejo v Douz. Težava je bila le v tem, da je dogovorjen prevoz že en dan zamujal. Ponudili smo jima prevoz do Ksara, a sta po nekoliko daljšem razmisleku sklenila počakati. Ne vem, ali je bila to krivda našega vonja ali izgleda, čeprav nisem imel občutka, da bi se nas bala. Skratka, ker nismo mogli opraviti dobrega dela, piva pa ni bilo, je hitro padla odločitev, da nas Di Zmila ne zanima, ampak gremo raje v Ain Essibat. Poskakali smo v avtomobile in se odpeljali naprej v pesek, naravnost na jug. Iz camel grassa smo kmalu prešli v pravi pesek, v obrobje Grand Erga. Sipine so se dvignile visoko nad ravnino in moram reči, da je bil, čeprav so bile težko prevozne, pravi užitek iskati pod med njimi in preko njih, predaleč v notranjost pa vseeno nisem hotel zapeljati. Ko smo prišli vzporedno z Ain Essibatom, smo sipine zapustili in zapeljali do začetka piste, ki je vodila skoraj naravnost do kampa. A preden smo se odpravili, je Mišo predlagal, da se zapeljemo še naravnost na zahod do vrha sipin. Mitju se je zdelo, da navara ne bo zmogla, in se je odločil, da nas bosta z Jankom počakala, Šobija in Koštrunca pa ni bilo treba dvakrat prositi.

Zagnali smo se nazaj v pesek in preko prvih nižjih sipin je šlo hitro. A že po nekaj sto metrih so sipine postale višje in predvsem dosti bolj strme. Vozili smo skorajda pravokotno na smer njihovih hrbtov, gor, čez, pa nazaj dol in tako naprej. Razgibana vožnja, precej podobna tisti, ki smo jo izkusili na poti do Ain Ouadetta, le da smo tokrat imeli dosti manj otovorjene avte in je šlo bistveno laže.

Na vrhu sipin se nam je odprl pogled na celotno kamnito ravnino, od Ksar Ghilana na severu proti pistam do El Borme na jugu. Direktno, kakih pet kilometrov pred nami pa je v mrču ždel Ain Essibat. Šobi in Koštrunc sta se bolj počasi, a z landroveraško požrtvovalnostjo, prebijala proti vrhu. Tako sta bila le Mitja in Janko prikrajšana za pogled z vrha.

V Ain Essibatu smo, po obveznem ritualističnem krogu pred vhodom, končno dobili želeno pivo in si ga tudi privoščili, kljub praktično oderuški ceni 3 tunizijske dinarje na pločevinko, ki drži dva deci in pol. Običajna cena je polovico nižja. Kamp so v dveh letih, odkar sem bil prvič tu, kar precej ozelenili, a še vedno ni niti bleda senca Ksar Ghilana. Je pa turistov bistveno manj.

Vožnja nazaj do Ksar Ghilana je bila namenjena zgolj adrenalinu. Do spomenika francoskemu generalu Leclercu sva tiščala, kolikor je duša dala. Se mi je kar nasmešek risal na obraz. Šobi, ki se je tudi trudil peljati hitro, je do spomenika prispel precej za nama. Ko smo se vsi zbrali, smo se šli zabavat še na velike sipine v sami oazi Ghilane, tiste, pod katerimi smo lansko jesen spali. Končno je tudi Rok spet malo prijel volan v roke. Sipina se lepo stopničasto dvigne, potem pa se strmo spusti proti centru oaze. V eno smer smo jo prevozili vsi, nazaj pa je, kljub premnogim poskusom, uspelo priti le Mišotu, in še to samo v prvem poskusu. Potem razmehčan pesek tega ni dovolil nikomur več.

Zvečer spet kopanje, čaj in šiša, pa ščepec obžalovanja, da je to naša zadnja noč v Ksar Ghilanu.

12. DAN: SREDA, 23.04.2008 – STRAN OD PUŠČAVE
KSAR GHILANE – BIR SOLTANE – MATMATA

To jutro je smola z gumami spet doletela Mišota. Enako kot se je mojemu nissanu zgodilo v Ain Huilat Richetu, je bila tudi toyotina sprednja guma zjutraj prazna. To, da so se praznjenja dogajala zgolj sprednjim gumam, potrjuje teorijo, da so se gume zaradi premalo pritiska pomalem snemale s platišč. Sprednja kolesa so zaradi ovinkanja bočno dosti bolj obremenjena od zadnjih. Na srečo je za rešitev problema ponovno zadostoval le kompresor. Za razliko od GY Ultragrip pnevmatik Michelin X zdržijo nekaj vožnje po kamnih in vejicah.

S Suzi sva stavila, da bo za zadnje kosilo v Ksaru naredila kruhove cmoke, če ji dam peljati Niskota do trdnjave. Kruhovi cmoki so zakon, Nisko pa tudi. Tako smo po zajtrku brž spakirali našo kramo, jo zložili na kupe, in se še zadnjič odpravili do trdnjave, vsak po svoji poti in svojem občutku. Kaj naj rečem, Suzi je vozila kot profesor. Ne samo, da se ni niti enkrat zakopala, peljala je s takim občutkom, kot da bi to počela že najmanj tri dni pred rojstvom. Rok je kar zelenel, pa tudi meni je bilo kar malo mučno ob spominu na moje prve peščene kilometre. Tako pač je, če si dober, si dober …

Sledil je ponoven naskok na trdnjavo s severne strani, tokrat dokumentiran s pomočjo več digitalnih fotoaparatov. Nazadnje je bila cela severna stran razrita od naših uspešnih in neuspešnih poskusov. Lahko si je misliti, katerih je bilo več…

Nazaj grede od trdnjave smo si privoščili še čaj v senci velikega grma, o katerem kroži zgodba, da se je pod njim rodil Mohammed, Mišotov nekdanji vodnik po Sahari. Zdaj je tam le ogromno živalskih bobkov, tudi kameljih, ki najdejo svoje mesto v Šobijevem vulkanu. Pravzaprav je presenetljivo, kako je v puščavi, pri dobrih štiridesetih stopinjah, prijetno piti vroč čaj. Potem še vožnja do kampa, za spremembo Mišo pelje Niskota, da se spomni, kako je bilo z nissanom v pesku, jaz pa peljem njegovo toyoto. Dober občutek je, da motorne moči ne manjka, a veselja do vrtenja pa na žalost nima. Na koncu še Mitja preizkusi peljati po sipinah okoli tako Šobijevega defenderja kot Mišotovo toyoto in mojega nissana – in ugotovi, da se vsaka od teh starih kišt boljše pelje od njegove nove navare.

Po kosilu, zasluženih kruhovih cmokih z nekoliko manj posrečeno sirasto omako, sledi še zadnje kopanje in čaj v bazenu, potem pa zapustimo Ksar Ghilane in se po asfaltiranem pipelinu odpeljemo na sever. Peščeno puščavo puščamo za seboj.

Do Matmate se ni zgodilo nič kaj pretresljivega, le na čajnem postanku pri Bir Soltanu je Mišo s Toyoto podrl reklamno tablo za café. Tabli ni bilo hudega, skupila pa jo je zadnja desna luč Toyote. Še postanek v starodavnih berberskih hišah, kjer so nam postregli s čajem in že nas je pozdravila Matmata. Kot običajno smo se namestili v hotelu Les Berberes, v veliki skupni sobi, le Suzi in Aleš sta si prisvojila svojo sobo in s tem končno malo intime na potovanju.

Po večerji je sledil izhod v mesto, najprej obisk brivca, kjer so nekateri poskrbeli za svoj naglavni okras, drugi pa smo gledali nogometno tekmo, potem pa domine, čaj in šiša v kavarni na križišču. Bili smo dobre volje in šal ni manjkalo. Tudi tiste, da Matmata Express vozi direktno v Mali in kdor noče domov, naj se vkrca. Pogrešana Avstrijca, ki naj bi ju ugrabila Al Kajda, sta se baje zadnjič javila iz Matmate. Res si ne morem predstavljati, kako bi te v Matmati kdorkoli ugrabil in odvlekel čez pol Tunizije v Alžirijo in še dlje na sever Malija.

Pred spanjem je sledila še vojna z blazinami – pri povprečni starosti tam nekje slabih štirideset let se očitno še najde volja za neumnosti. Mlad si samo enkrat, otročji si lahko celo življenje. Nehali smo šele takrat, ko smo bili skoraj vsi zasuti z drobci in celimi kosi ometa, ki so ga blazine sklatile s stropa in sten.

13. DAN: ČETRTEK, 24.04.2008 – DAN LAKOTE
MATMATA – SFAX – MONASTIR

Pri hotelu Les Berberes premorejo nočnega čuvaja, ki za plačilo nekaj tunizijskih dinarjev skrbi, da so avtomobili, parkirani pred hotelom, na varnem. Tokrat pa njegovo plačilo niso bili samo dinarčki, ampak sva ga z Rokom na njegovo prošnjo odpeljala do Matmata Nouvelle. Mesto je ležalo ob naši poti naprej proti severu. Nočnega čuvaja smo odložili, mi pa smo se znova založili z nafto in nekoliko spihali pesek iz avtomobilov s pomočjo kompresorja za polnjenje pnevmatik, ki so ga imeli na bencinski pumpi.

Potem smo vzeli pot pod noge in jo mahnili mimo Gabesa proti Sfaxu. Sfax je drugo največje tuniško mesto. Ker smo se odločili, da bomo jedli šele po nakupih, in to slastno ob cesti pečeno ovco, naju z Rokom v Sfaxu hrana ni premamila, privoščila sva si le vsak nekaj krofu podobnega, tako malo, za po poti. Zajtrki v Matmati so namreč neka mešanica en dan starih francoskih baget, ki so tako trde, da bi za njihovo uporabo potreboval orožni list, masla in marmelade, človek je po taki hrani upravičeno švohoten.

V Sfaxu smo najprej poiskali Toyotin servis, Mišotu razbita luč ni dala miru. Res smo ga hitro našli in toyota je kaj kmalu imela spet vse luči cele. Potem pa smo komaj uspeli parkirati v gneči strogega centra in se podati po nakupih. Skoraj si upam trditi, da sem videl, kako so se Suzi začele svetiti oči in tresti roke…

Ker sta Rok in Dorica potrebovala veliko spominkov, da jih bosta odtovorila svojim dragim v domovino, jaz pa sploh nisem nameraval zapravljati, sem prevzel vlogo pogajalca, ki sem jo kljub lakoti, ki se je iz trenutka v trenutek bolj naseljevala v moje shirano telo, po svojem skromnem mnenju kar dobro opravil. Tako smo po nekaj urah Sfax zapustili z goro robe, tudi s skoraj kilo harise, ker smo jo kupili po sistemu – koliko jo dobimo za štiri dinarje? In podobno je bilo tudi z žafranom.

Pot naprej je bila iz kilometra v kilometer bolj žalostna. Sprva je bilo razumeti, da se bomo ustavili kmalu, ko pustimo Sfax za seboj, in si privoščili ovco. A ta kmalu se je začel raztezati v neskončnost. Poleg švohosti se me je začel lotevati še glavobol in posledično slaba volja, in Rok ni bil v nič boljšem stanju. In res so se uresničili najini največji strahovi – z ovco ni bilo nič. Pravzaprav ni bilo nič z ljudmi, k bi hoteli z nama jesti ovco. Do Monastirja sva si izborila le kratek postanek, da je šel Rok lahko srat med oljke, in to je bilo vse. To je bil najhujši del potovanja.

V Monastirju sva takoj, ko sva znosila robo v hotel, zdrvela v mesto do prvega kioska s hrano in si privoščiva polmetrske sendviče s hariso in tunino. Kar začutil sem, kako me slaba volja in celodnevna utrujenost z grižljaja v grižljaj zapuščata.

Večerni Monastir je ponudil vse tisto, kar od Monastirja pričakuješ – nekaj nakupovanja oziroma v najinem primeru ogledovanja, jagodne sokove, vanilijeve napitke, šišo in seveda brik pri Samiri, prav tisti Samiri, ki nas je lansko jesen nategnila s ceno brika, ko je hotela po dva dinarja za komad. Ampak njeni briki so še vedno najboljši daleč naokrog. Žal je rekla, da se namerava poleti poročiti in zapustiti Monastir. Njen bodoči mož je z Mauritiusa (Île Maurice) in odseliti se je nameravala k njemu. Ob vrnitvi v hotel je sledilo tuširanje v zaresni banji in spanje v zaresni postelji. Kar malo žalostno se človek počuti v takšnih trenutkih.

14. DAN: PETEK, 25.04.2008 – PRVO SLOVO
MONASTIR – TUNIS, LA MARSA

Ker nihče ni hotel ali mogel podaljšati svojega bivanja v Afriki, niti Šobi ne, nam v petek po zadnjih jutranjih nakupih in čaju v Monastirju ni preostalo drugega kot to, da smo se odpeljali do pristanišča.

Tam smo naleteli na cel dirkališki cirkus – začenjal se je namreč Rallye de Tunisie 2008. Celo pristanišče je bilo polno dirkalnih in asistenčnih avtomobilov, tovornjakov in motorjev, na veliko se je šraufalo in lepilo nalepke. Zelo zanimiv pogled in čudovita zabava, da je čas, ko smo čakali na ladjo, hitreje minil.

Privoščili smo si še to, da smo zapeljali na plažo in izvedli skupinsko slikanje, čemur sledili so še poslednji briki in pečene kokoške v pristaniški restavraciji. Potem pa še zadnje slovo in ostali smo sami – Mišo, Rok in jaz.

Do nedelje, ko se ladja vrne iz Evrope, smo imeli še več kot dva dni časa. Odpravili smo se v La Marso, eno od predmestij Tunisa, in se namestili v hotelu Dar Naouar. Še pred odhodom do hotela smo poiskali vulkanizerja, ker je hotel Mišo centrirati eno gumo, jaz pa sem hotel odstraniti še tisti pesek iz gume, ki ga Dorica pri Tembainu morda ni uspela. Najdemo vulkanizersko delavnico in fantje so se resno lotili dela. Hitro so sneli mojo gumo in ugotovili smo, da ni več kaj dosti peska v njej. Še centriranje in ponovna montaža na avto, za konec pa prijetna gesta – za vse skupaj so nam zaračunali dva tunizijska dinarja! Res so bili prijazni fantje in če koga zanima, rade volje povem koordinate. Pa da ne pozabim, prodajali so tudi Sava gume.

Po namestitvi v hotel smo se odpravili nazaj v La Goulette na večerjo, po večerji pa smo šli v Sidi Bou Said na čaj in na šišo. Do polnoči smo modrovali v kavarni, od katere je bil čudovit razgled na Tuniški zaliv in naselja, ki ga obdajajo, potem pa smo se le spravili do hotela in zaspali, žal spet na posteljah.

15. DAN: SOBOTA, 26.04.2008 – STARI KAMNI, NEUGODNOSTI ČUDNE SORTE IN DYLAN DOG
TUNIS, LA MARSA

Da je bila ta sobota pravi dan počitka, je kazalo že to, da smo se vzdignili iz postelj šele proti deseti uri. Če nam ne bi grozilo, da bodo zaprli restavracijo in bi tako ostali brez zajtrka, bi najverjetneje dremali še naprej.

Tudi po zajtrku se lenobno razpoloženje ni nič spremenilo. Mišotu se ni dalo nič in se je prepustil branju, z Rokom pa sva se odločila za raziskovanje ruševin stare Kartagine. Če smo že tu in imamo čas, pa pojdimo gledat stare kamne! V lenobnem stilu sva seveda krenila na to raziskovanje šele proti popoldnevu in prvi cilj, ki sva si ga zadala, je bilo prehranjevanje. Da slučajno ne bova lačna gledala starih kamnov, se razume. Ko sva zavila proč od glavne ceste med La Marso in Tunisom, sva v senci obcestnih dreves kmalu zagledala postavljene stole in nekaj mizic. Pa majhno trgovino s sendviči. Mlada dama, spodobno z ruto pokrita, ki je stoje za pultom olepševala ta mali pajzl, mi je sicer dajala tak vtis, da francoščino razume približno tako dobro kot jaz arabščino, a temu navkljub sva si z Rokom z lahkoto priborila dva velika sendviča s tunino in hariso, liter tunizijske fante in dve kavi, ki ju je dekle svojeročno prinesla iz bližnjega kafiča. Kmalu sva bila sita in zadovoljna, še bolj zadovoljna pa sva bila s ceno, ki je za vse skupaj znesla štiri tunizijske dinarje in pol. Tako kot je treba, ustrezno »local«.

Sledeč Lonely Planetu sva nadaljevala pot skozi obmorska naselja, ki so izgledala zelo urejeno in nobel, sploh ko sva se približevala centru nekdanje Kartagine, kjer sedaj stoji predsedniška palača. Cel Beverly Hills imajo tu Tunizijci. In veliki Ben Ali ima svojo privatno mošejo. Tudi veliko. Prav v bližini te mošeje sva začela stikati po ruševinah nekdanje bazilike.

A stikanje ni trajalo dolgo, ker je Roka začelo črvičiti po črevesju. Take stvari imajo lahko neugodne posledice. Le odbrzela sva nazaj v hotel, kjer je Rok lep del popoldneva preživel zaprt v vece, jaz pa sem si privoščil konkretno dozo stripov. Dylan Doga je v Afriko prinesel Rok, da si bo z njim krajšal dolgočasne trenutke, a tokrat je imel sam s seboj dovolj dela. Še celo Niskota je bilo čas pospravit in zmetati iz njega smeti in pesek, ki se je nabral v štirinajstih dneh. Na žalost je romala v smeti tudi moja prva skleda za pečenje hbse. Komaj pred pol leta sem jo kupil v Sfaxu, v njej pekel hbso doma in celo na novoletnem Ipsilovanju. A vse stvari se enkrat končajo in razpadle v tri kose je res nisem mogel več rabiti. Premagal sem nostalgijo in jo, priznam da s težkim srcem, odvrgel v koš za smeti pred vhodom v hotel.

V hotelu smo naleteli na starega znanca, Slovenca Daria iz Kopra, ki smo ga spoznali že pred dvema letoma, ko sem bil prvič v Tuniziji. Z Dariom je tako, da mu redko zmanjka besed. Skupaj smo šli večerjat, kar v isto prijetno »local« restavracijo v La Goulette, potem pa še v Sidi Bou Said na čaj in šišo, in ves čas smo si pripovedovali takšne in drugačne štorije. Do takrat, ko smo se pozno ponoči vrnili v hotel in zaspali, še vedno na posteljah.

16. DAN: NEDELJA, 27.04.2008 – PRIHOD NOVINCEV
LA MARSA – LA GOULETTE – TUNIS – MONASTIR

Po zajtrku smo se poslovili od Daria in zapustili hotel. Maša je sporočila, da so še vsi člani njene skupine na ladji, kljub temu, da so nekateri minulo noč nekoliko pretiravali z alkoholom. Ko smo izvedeli, da je ladja že blizu, smo se odpravili v pristanišče. Tja smo prispeli še ravno pravi čas, da smo skozi velika okna potniškega terminala lahko opazovali pristajalni manever. Kmalu zatem so z ladje že prišli naši novi »varovanci«, eni naspani, eni skozlani, ampak vsi živi in nekoliko bledični. Končno sem lahko spet objel mojo Maši…

Carinske formalnosti so bile hitro mimo, Zoranu so sicer hoteli zapleniti UKV postajo, pa jim je na srečo uspel pobegniti, in že smo se peljali proti Monastirju. Mišotov recept je tak, da turistov ne gre takoj ob prihodu v Afriko preveč šokirati, zato jim najprej ponudi malo shopinga in civilizirano spanje v hotelu. Seveda v kompletu z brikom pri Samiri in čajem, tako kot se spodobi.

Ko spet zaspim v postelji, se tolažim, da bom naslednjo noč zopet lahko spal pod milim nebom.

17. DAN: PONEDELJEK, 28.04.2008 – NAZAJ NA JUG V RAZTEGNJENI KOLONI
MONASTIR – KAIROUAN – TOZEUR

Z novo ekipo se začne čisti turizem. Po odhodu iz hotela shoping v Monastirju, premik do Kairouana, kjer sledi ogled mesta, postanek za čaj v Gafsi, kjer komaj vsi sedimo za mizo, ker nas je toliko, in končni cilj dneva je prispetje v Tozeur. Pot se je vlekla, težko je bilo vozit zadnji v koloni osmih vozil, katerim je enakomerna hitrost španska vas. Pod večer je Mišo organiziral posvet, kako bodo potekali naslednji dnevi. Sedeli smo v krogu in pridno poslušali, in seveda čakali, da bomo naslednji dan videli, kako se bodo novi prišleki obnesli v pesku.

Nekateri so, hoteč pivo, sledili Pumpiju, ki si je prejšnjo pomlad zapomnil, kje v Tozeurju dobiš zlatorumeni opoj, drugi pa smo se zadovoljili s čajem in šišo s tobakom »au naturel« v centru mesta. Tako kot se spodobi, da se na pesku pod palmami lažje zaspi.

18. DAN: TOREK, 29.04.2008 – KONČNO SPET PESEK IN KOPICA NEUMNOSTI
TOZEUR – NEFTA – STAR WARS – ROMMEL PISTA – CHEBIKA – TOZEUR

Po zajtrku smo se iz Tozeurja odpeljali proti Nefti in od tam na peščena obrobja slanih jezer, kjer je George Lucas za potrebe snemanja Star Wars postavil fantazijsko vas Mos Espa. Seveda pridemo do prvega malo bolj resnega peska, kjer se takoj začnejo neumnosti. Kot zadnji v koloni opazujem, kako noben od mojih predhodnikov noče počakati tistega pred sabo, da varno preči sipino. Kar naenkrat se v eno in isto sipino pred nami zaganja hkrati šest vozil, eni gor, drugi rikverc dol, ker jim ni uspelo priti čez, eni se zakopavajo… skratka cel kaos na nekaj kvadratnih metrih peska. Vpijem po radiu, naj se umirijo, dokler se ne zgodi kakšna nezgoda, pa nič ne zaleže. Mišo je bil že naprej, onstran sipine, in ni videl cirkusa, ki so ga zganjali. Na srečo se nikomur nič ne zgodi in počasi se le prebijejo preko sipine. Pa to je šele prva na poti, ojej…

Nekako le prispemo do Star Warsov, kjer mi napademo peščene zgradbe s fotoaparati, nas pa napadejo prodajalci spominkov. Eden je na vsak način vztrajal, da mi bo zavezal šeš na glavo, potem pa je bil ves užaljen, ker mu nisem hotel plačati treh dinarjev toliko stane nov šeš za turiste!), kot je zahteval, čeprav sem mu povedal že vnaprej, da mu nič ne dam.

Po Star Warsih se odločimo še za malo potepanja po pesku. Sipine okrog naselbine so kar zanimive in nekatere tudi solidno visoke. Že pri prečkanju prve se štorija začne komplicirati. Od spodaj opazujem Frenka, kako se s svojim defenderjem 110 zaganja v breg, pa komaj kam prileze. Ostali so se prebili preko, le Keber se je na vrhu usedel na trebuh. Ko Frenk le komaj pririne čez, mu sledimo še mi. Kebra je z vitlom rešil Čufer, ki je operacijo le malo zatem ponovil pri Bojčiju – klasične napake pač, ko se ustrašiš, kaj je na drugi strani sipine, in prehitro spustiš gas.

Da pa pesek ne bo terjal samo vkopavanja, ampak bodo žrtve večje, se je pokazalo takoj za tem. Frenkov defender spušča zelo grde ropotajoče zvoke in nikamor noče. Ko se modro naberemo okoli odprtega pokrova motorja, lahko ugotovimo le, da sam ne pojde naprej. Za nameček smo še v kotanji sredi sipin. En sam avto defenderja sploh ni mogel potegniti naprej, pa naj se je Bojči zaletaval, kolikor se je hotel. Nazadnje ga je Čufer z vitlom zvlekel iz kotanje, od tam naprej po pisti pa je Bojčijeva toyota zmogla delo. Tako smo se poraženi vračali od Star Warsov, milost nam je bila izkazana le s tem, da smo našli konjsko lobanjo za Mašo, sicer še precej obloženo z mesom in polno žužkov, in domačin ob cesti je imel ujeto lisico, s katero so se vsi fotografirali. A ni šlo za pravega feneka.

Bojči in Mišo sta v vlakcu, ker en sam avto ni zmogel bremena, odvlekla LR razbitino proti Tozeurju, ostali pa smo si še lahko privoščili čaj. Z Rokom pa sva še izkoristila bližnjo bencinsko črpalko, da sva napolnila gume in dodobra spihala konkretne količine peska iz avta.

Mehaniki v Tozeurju so ugotovili, da je preskočila odmična gred in da je motor zrel za generalko, ker se je Frenk očitno vozil brez olja. Brez motornega olja pa tudi stari defenderji ne gredo daleč…

Tako smo po kosilu najprej šli kupiti usnjene copate – babuše za Rokovega in mojega tata, potem pa na Rommla, in to kar povprek od glavne ceste naravnost do gorovja. Prav zanimiv offroad je bil to, sicer je bilo samo enkrat treba uporabiti štirikolesni pogon, a videli smo veliko kamenja, od vode izdolbene struge in celo kačo, ki pa je žal nismo uspeli fotografirati. V avto smo dobili Frenka, ker je revež ostal brez lastnega prevoza.

Rommel pista je taka, kot običajno, z impozantnimi razgledi, in še vedno ni jasno, kako je nemškim inženircem uspelo ta podvig opraviti v dobrem tednu, da so rešili svoje tanke iz zavezniškega obroča (dasiravno nisem nikjer zasledil zgodovinskega vira, ki bi podpiral to zgodbo). Tudi domačina na vrhu prelaza se spomnita Mišota in ni več treba groziti, da bomo povozili hladilnik – kar sama ga umakneta in nas spustita naprej. Sledi vožnja preko ogromnega smetišča, spust nazaj v dolino in pot po prašnih pistah do Chebike. Vozili smo zadnji in prašilo se je tako grozno, da še lastnega nosa nisi videl. Že tretji teden požiranja prahu, pa se mi je začelo malo mešati. Tako smo divjali malo po pisti, malo izven, in do Chebike prehiteli večino ostalih avtov. Neumno, ampak prah mi je šel že resnično na kurac.

Čeprav se mi v Chebiki ni nič dalo, me je Rok uspel pregovoriti, da sva šla najprej v sotesko ob potoku, potem pa sva se odpravila še na najvišje točke sprehajalne poti, od koder je bil lep razgled na gorovje na eni in kamnito ravnino na drugi strani. Vmes sva malo preganjala kače, malo ptice, in končno po neki cesti zašla kar daleč stran od vasi, v prostrano kotlino, od koder se potok v Chebiki očitno napaja. Videla sva tudi neke čudne majhne živali, a jih brez daljnogleda nisva mogla identificirati. Skratka, rezultat najinega početja je bil tak, da sva krepko zamujala. Ostali so se že odpeljali naprej v Tamerzo, le Maša naju je vsa besna čakala. To je bilo zelo neugodno. Bilo je že tako pozno, da nismo šli za njimi, ampak smo se odpravili direktno po cestah nazaj v Tozeur, kar brez Frenka. V tistem trenutku me je prav bolel kurac, kdo ga je vozil.

19. DAN: SREDA, 30.04.2008 – ŽIVALSKI VRT IN VROČINA
TOZEUR – DOUZ

Dan smo lenobno preživljali v Tozeurju in čakali na novice glede Frenkovega defenderja. Lenobnost ni nič nenavadnega glede na to, da so bile temperature kar hitro preko štiridesetih črtic na Celzijevem termometru. Dan preživljamo ob pivu, pa z izletom v zabaviščni park s plastičnimi dinozavri in štirimetrsko nago Evo in v živalski vrt, kjer imajo tudi tisto slavno kamelo, ki pije kokakolo (ampak je že druga kamela, prva, ki je to počela, je namreč že crknila). Slaba volja zaradi včerajšnjega popoldneva je še vedno prisotna.

Popoldne, ko je postalo jasno, da ne bo še nič s Frenkovim defenderjem, smo se odpravili proti Douzu, seveda z obveznim postankom na Chott el Jeridu pri obtičalem avtobusu. Vozil je Rok, jaz pa sem večinoma spal na zadnjem sedežu. Volje za kaj drugega nisem imel.

Ob prihodu v Douz Mišo ni odpeljal sicer obligatornega kroga okrog kamele. Nekatere stvari niso za vse.

Po namestitvi v kampu smo se odpravili na pozno kosilo skupaj s Pumpijevci, potem pa sem Kebru pomagal zrihtati t.i. »capot à l’australienne«, distančnike, s katerimi je podložil pokrov motorja svojega galloperja, da je omogočil boljše kroženje zraka in posledično manjše pregrevanje. V neki kovinarski delavnici so nama distančnike razrezali in pobrusili za nekaj dinarjev. Keber je tako dobil malo več hladnega zraka, jaz pa pivo.

Ob večernem izletu v mesto si z Rokom privoščiva britje in striženje, da sva po dolgem času spet prav lepo civilizirana. Ob tem smo srečamo našega dragega vodiča Taharja, ki je pomagal tudi pri sporazumevanju z brivcem. Tale Tahar je bil pravi mestni frajer, v šik hlačah in oprijeti črni majici, z lepo negovano bradico in bleščečo uro. Jasno je bilo, da se tudi v mestu znajde tako dobro kot v sipinah.

Na željo nekaterih (ki so to željo kasneje verjetno obžalovali), zvečer v kampu še mučim kitaro, pri kruljenju mi pomagajo tudi ostali, predvsem Pumpi in Don, tako da je ura že krepko čez polnoč, ko se končno odpravimo spat. Vročina niti ponoči ni hotela kaj prida ponehati.

20. DAN: ČETRTEK, 1.05.2008 – ROŽE, VROČINA IN SLOVO
DOUZ – ROŽE – DOUZ – GABES – KAIROUAN – ENFIDHA

Jutro našega zadnjega dne v Sahari je napočilo in kot je navada pri takih jutrih, se oklepaš edino misli na dan, ki je pred teboj. Misliš, da bo dolg, da ga zlepa ne bo konec, nočeš se zavedati, da bo prišel večer in da bo tudi zadnjega dneva nepreklicno konec, da se bo treba vrniti nazaj na staro celino in se znova spopasti z vsemi neznosnimi nesmiselnimi nevšečnostmi »civiliziranega« vsakdana »razvitega« sveta.

Zjutraj smo se dobili s Taharjem. Obljubil je namreč, da nam bo priskrbel prave nomadske šeše, takšne čez štiri metre dolge in skoraj meter široke, povsem drugačne od rutic, ki jih izdelujejo za turiste. Res nas je peljal v trgovino, predstavil lastniku, in pogajanja so se lahko začela. Tudi končala so se dokaj hitro in s tem smo postali Mišo, Rok, Šobi in jaz lastniki prave stvari! Mišo je namreč en šeš kupil posebej za njegovo lordstvo Šabca.

Ker se nam je mudilo naprej na rože, čakala nas je namreč vsa preostala ekipa, smo se na hitro poslovili od Taharja. Stisk roke in odšel je. Priznam, da mi je bilo hudo, ko je izginjal med množico, in spraševal sem se, če se bomo sploh še kdaj videli.

Spet smo se peljali od Douza proti El Faouarju in rožam. Upali smo, da bo ta poskus uspešnejši od prejšnjega, ko je bil edini resni izkupiček Mišotova sneta pnevmatika. Z nami se je vozil Frenk, ki po svoje niti ni bil preveč škodljiv. Le radijska komunikacija mu ni šla kaj prida od rok – preden si mu dopovedal, da mora kaj sporočiti, in preden je ugotovil, kako naj to pove, se je običajno situacija že tako spremenila, da ni bilo več smisla sploh kaj govoriti.

Mišo našemu avtu nakloni častno vodstvo in poskušamo vleči špuro skozi sipine. Najprej načrtujemo, da se bomo vozili nekoliko stran od običajne piste, po pesku, da bo bolj zabavno. A hitro postane jasno, da je to misija nemogoče. Pesek je tako mehak, da nimajo kolesa nobene trdne podlage in se avtomobili kar vkopavajo. Tudi mi smo se pogreznili in na srečo nas je Mišo z vitlom dosegel. Ni preostalo drugega kot priznati poraz in jo pobegniti iz sipin nazaj na pisto.

Po pistah je šlo hitro do Bir Marchoja, kjer so nas tam stacionirani vojaki že poznali, pa potem naprej mimo mesta, kjer je Mišo snel gumo, do prvih rož. Skorja slanih jezer se je že toliko posušila, da smo lahko napredovali, in sipine, po katerih smo se peljali, so bile normalno prevozne. Kratek postanek pri prvih rožah za nabiranje, in že smo se peljali naprej, sploh Čufer je bil neučakan, verjetno zaradi lakote.

Pot do drugih rož je minila brez večjih pretresov, tudi ni bilo preveč zahtevno vleči špuro, a hoteli smo še naprej, preko velikih belih sipin do Bira Chtoou. Zračne razdalje je le za štiri kilometre, a sipine so velike in težavne. Ne traja dolgo, ko se kolona raztegne. Avto sem ustavljal na primernih mestih, da so drugi lahko prišli za nami, in peš smo se vračali gledat, kaj se dogaja, in seveda pomagat. Keber je kljub včerajšnji modifikaciji imel probleme s pregrevanjem motorja in pomanjkanjem moči, tako da so bile nekatere kotline med sipinami zanj prave pasti. Pa ne le zanj, tudi drugi so imeli obilo dela. Ko smo se prebili na vrh sipin in se je pred nami odprl pogled na palme pri Biru, je bila kolona raztegnjena na več kot pol kilometra. Zadaj je Mišo poskusil pomagati, kolikor je šlo, Čufer je z vitlom nesebično vlekel vsakega, ki je to potreboval, še jaz sem miril živce Bojčiju in mu odkopaval kolesa, da se je prebil na vrh. Vročina pa je naraščala in je bila že skoraj neznosna. Maša je zaradi tekanja padla skupaj. Sledilo je histerično polivanje z vodo, potem pa smo jo dali v Mišotovo Toyoto, ki je imela vsaj kolikor toliko delujočo klimo, in Mišo jo je odpeljal naravnost do Bira. Ostali smo se izkopali in mu sledili, tokrat smo spet vozili kot zadnja straža.

Pri Biru smo si končno lahko odpočili , okrepčali z napolitankami ter dateljni in osvežili z vodo, v kateri so ležali crknjeni puščavski skakači. Mene ni nič motilo, da ne bi vtaknil glave noter.

Ker je popoldan hitro mineval, smo se odločili, da se ne bomo vračali preko sipin, ampak okoli njih, in poskušali najti še Bir Mehdet. Spet smo vlekli špuro, Frenka je na navigatorskem sedežu zamenjal Rok, kar mi je bilo bistveno ljubše, pa tudi vožnjo je olajšalo, da ne govorim o radijski komunikaciji, ki je spet lahko obstajala. Bir Mehdet smo našli zasut, le obod iz kamnov je nakazoval, kje naj bi nekoč bila voda. Potem pa smo jo mahnili nazaj mimo Bir Marchoja v El Faouar in Douz. Spotoma smo naleteli še na vojaški hummer, ki je kar spodobno požiral kratke sipine na pisti.

V Douzu nas je čakalo le še pakiranje, zadnja večerja in slovo. Čeprav sem ju poskušal prepričati, sta Rok in Maša silila domov. Res je bilo, da smo bili dogovorjeni le za tri tedne, ampak še enega se ne bi branil, niti v bolj papkasti družbi ne.

Zadnje slovo torej, ko je padla noč, smo jo mahnili proti severu. Čisto sami samcati. Zelo žalostna vožnja je bila to, ki je ne bi rad ponovil. Ceste so bile puste in dolgočasne. Le tam okoli Kairouana so bile ob treh zjutraj osvetljene nekakšne tržnice in male trgovinice, kjer so prodajali pijačo in sladkarije. Razmišljali smo, da so morebiti odprti zaradi kakšnih romarjev, Kairouan je namreč četrto najsvetejše muslimansko mesto, za Meko, Medino in Jeruzalemom. Privoščili smo si čudne sladkorčke in kokakolo, a kljub temu nekje ob štirih zjutraj, pred Enfidho, nismo mogli več voziti dalje. Utaborili smo se nekaj sto metrov stran od ceste v nasadu oljk. Postlal sem si na šotorkah poleg avta, Maša in Rok pa sta se raje odločila za spanje na sedežih.

20. DAN: PETEK, 2.05.2008 – ADIEU, AFRIQUE
ENFIDHA – TUNIS – LA GOULETTE

Okoli devete ure zjutraj me prebudi lajanje psov in vedno bolj vroče sonce. Čemerne volje in brez zajtrka se odpeljemo naprej. Kmalu smo že na avtocesti in monotona vožnja do Tunisa je v manj kot dveh urah mimo. Na bencinski črpalki pred pristaniščem, kjer do vrha točimo še zadnjo poceni tunizijsko nafto, naletimo na Koštrunca. Vračali se bomo z isto ladjo.

Ko smo uspešno zrihtali vse obveznosti v zvezi z ladijskimi kartami, smo se odpravili še v La Goulette na zadnje kosilo, zadnji brik, hariso in pečeno kokoš. Poskušali smo nabaviti še kaj tunizijskega piva, a žal neuspešno.

Vkrcanje in izplutje je minilo brez zapletov, a po nekaj urah vožnje smo se vrnili v Bizerte, ker je nekdo na ladji zbolel in so ga morali odpeljati nazaj na kopno. Na ladji srečamo mnogo znancev, tu so landroveraši, pa Darij iz Nove Gorice in Dario. Hitro je minilo teh nekaj dni, odkar smo se poslovili v Dar Naouarju.

Ker Maša uradno ni imela večerje, jo je pod okrilje vzel Dario in jo prešvercal v restavracijo, z Rokom pa sva legalno vstopila. Kljub temu se je bilo treba praktično za vsak grižljaj hrane boriti z natakarji. In vina nama ni uspelo dobiti. Banda.

Z nočjo se nam je Afrika skrila v spomin.

21. DAN: SOBOTA, 3.05.2008 – SPET DOMA
GENOVA – TOLMIN

Na ladji sva z Mašo zgladila spore in olajšano sem se vračal domov. Sonce je na palubi prav prijetno grelo, kosilo smo si uspeli izboriti, in že je bila pred nami v mrč zakrita italijanska obala. Sledilo je še izkrcanje, spet brez posebnosti, potem pa slovo od Maše – odšla je namreč z landroveraši naravnost v Ljubljano, z Rokom pa naju je pot vodila v Tolmin. Vreme je bilo na srečo lepo, gneče na cesti ni bilo pretirane. Čakalo naju je le še ogorčenje, kako je mogoče, da ti za eno usrano pašto zaračunajo skoraj deset evrov, in še pred polnočjo sva vozila po slovenski zemlji. Bila sva doma in meni je hodila po glavi le misel, kdaj gremo nazaj…

Posadka : Andrej, Matej, Tamara, Mojca, moja malenkost in dve Toyoti

Ideja o potovanju na Bližnji vzhod se mi je porodila konec novembra, ko je postalo jasno, da Mavretanija trenutno ni najbolj varna in zato Timbouctou za to leto odpade. Za tovrstne neumnosti se hitro najdejo somišljeniki in tako nas je 15.12.2007 iz Ljubljane odšlo 5 pacientov z dvema Toyota-ma.

Začetek je bil čisto zimski. Snežilo je do Niša, kjer smo prvič prespali. Niš bi moral biti v primerjavi z “svetovljansko” Ljubljano prava vas. Kljub temu, pa smo ob 0:30 zjutraj brez problema našli odprte restavracije z vrhunsko srbsko kulinariko. Po drugi strani pa je res, da edini resni hotel v mestu – Ambasador (60 EUR), pri zunanji temperaturi -10 stopinj ne premore sobe z normalnim ogrevanjem.

Naslednji dan smo morali pred vstopom v Bolgarijo na meji prehiteti cca 3 km dolgo kolono stoječih tovornjakov. Prestop meje je minil hitro in brez problemov. Zabavna stvar je bila samo nakup vinjete za avtoceste (ki jih ni prav veliko), ker je bila tedenska vinjeta cenejša od dnevne. Za kosilo in ogled mesta smo se ustavili v Sofiji, vendar samo za kratek čas, ker so bili naši cilji seveda veliko južneje. Tik pred mejo smo natočili polne rezervoarje nafte (Turčija ima najdražjo nafto v Evropi – 1,5 EUR/liter) in spet po pločnikih in zelenicah prehiteli nekaj kilometrsko kolono tovornjakov, ki so čakali na prestop meje.

Formalnosti na meji, skupaj z urejanjem turške vize smo opravili v pol ure, tako da smo zvečer že večerjali v Istanbulu. Za Istanbul si je smiselno vzeti nekaj dni, vendar nas je časovni načrt, predvsem pa slabo vreme že po dveh nočeh pregnalo naprej. V enem kosu smo prevozili skoraj pol Turčije, s kratkim postankom v Ankari, v impresivnem muzeju ustanovitelja moderne Turčije Kemala Ata Turka. Spali smo v votlinah v mestu Goreme, v središču znamenite Cappadocie. Cel naslednji dan smo porabili za oglede pokrajine in podzemnih mest, tako da smo prišli v Antakio na sirijski meji šele pozno zvečer.

Za prehod sirijske meje smo potrebovali nekaj ur, ker so turški cariniki pri vpisu v računalnik zamenjali 0 (ničlo) in O (črko) na andrejevi registrski tablici. Zaradi napačnega vnosa nekaj ur (dokler stvari v računalnikih niso uredili) nismo mogli zapustiti Turčije.

Sirija nas je pričakala s soncem in nafto po 0,08 EUR, ki se je prev prilegla našim popolnoma praznim rezervoarjem. S prvo sirijsko črpalko se je tudi začela serija urejenih dežel, kjer vsi normalni črpalkarji pri točenju goriva ves čas kadijo. Prva dva dni smo preživeli v Allepu in se počasi navajali na bližnjevzhodne cene. Obrok hrane v lokalnih restavracijah stane 2 do 4 EUR, prenočišča v lokalnih “hotelih” pa so bila od 3 do 10 EUR/noč/osebo. Andrej je velik ljubitelj raznih izkopanin in muzejev, zato se je že drugi dan začelo obiskovanje vseh arheoloških najdbišč, ki so bila našteta v Lonely Planetu. Ogledi so se v ustaljenem in nezmanjšanem ritmu nadaljevali mesec in pol, vse do odrešitve s prestopom libijsko-tunizijske meje.

Del našega osnovnega načrta poti je bil tudi izlet v Libanon. Ideja je bila, da terence pustimo v Siriji in v Libanonu najamemo rent-a-car. Tej ideji smo se po napornem tekanju po uradih v Damasku dokončno odpovedali po dveurnem prerekanju na sirijsko-libanonski meji. Na poti proti jugu smo v bližini Al Hamre, na srečanju z neko beduinsko družino spoznali mlado dekle (cca 17 let), v katero se je Matej nesmrtno zaljubil. Res je bilo sicer, da z njo ni spregovoril niti besede, si pa je zato izmenjal tobak z njenim očetom, kar sploh ni bil slab znak. Po nekaj urah skrivnega spogledovanja smo morali nadaljevati pot, vendar smo načrtovali, da se pri povratku vrnemo v njihovo vas in nadaljujemo zgodbo.

V Damasku se je pravi Orient zares začel. Bazarji, lokalne čajnice, izvrstna hrana, vsak večer posedanja ob vodnih pipah, za moški del posadke lokalni hamam …

Čez nekaj dni smo nadaljevali proti jugu v Libanon, veliko bolj urejeno, zato pa manj pristno in precej dražjo hašemitsko kraljevino. Točke vredne ogleda v Jordaniji so znane vsem : Amman, Mrtvo morje, Wadi Rum, Petra, Aqaba. Odkljukali smo vse, mimogrede pa še nekaj razvalin iz Lonely Planeta. V Wadi Rumu smo v šotorih sredi peska skupaj z beduini in nekaj turisti dočakali Novo leto 2008.

Naš prvotni cilj je bil Aqaba, kjer naj bi se naše dame vkrcale na letalo in vrnile domov, mi pa počasi po isti poti nazaj. Ko smo nekega večera ob vodnih pipah in čajih premlevali smiselnost našega početja, smo ugotovili, da smo na polovici poti okoli Sredozemlja. Izhajajoč iz tega dejstva je bilo popolnoma vseeno, v katero smer se obrnemo. Ko smo začeli malo resneje razmišljati o tem, smo seveda izbrali zanimivejšo pot proti zahodu, čez Egipt in Libijo.

O 3000 km po Egiptu, vožnji brez spremstva skozi Libijo in uživanja v domači Tuniziji pa kdaj drugič …

Ljubljana, Zagreb, Srbija (Beograd, Niš), Bolgarija (Sofia, Svilengrad), Turčija (Istanbul, Ankara, Goreme, Antakia), Siria (Aleppo, Latakia, Tartus, Apamea, Hamma, Palmyra, Damascus, Bosra), Jordanija (Amman, Azraq, Karak, Wadi Rum, Petra Aqaba), Egipt (Nuweiba, Dahab, Sharm El Sheik, Cairo, Asyut, Luxor, Assuan, Abu Simbel, Hargla, Dakhla, Farafira, El Alamain, Sallum), Libija (Tobruk, Benghazi, Sirta, Tripoli), Tunizija (Ras Adir, Ksar Ghilene, Monastir, Tunis), Italija (Salerno, Bologna, Venezia), Ljubljana

14850 km v 40 dneh