Podsaharska Afrika 2008/09 Tina

Potopis TINA – Podsaharska Afrika

12.12.2008 – BAMAKO

Včeraj okrog 11h zvečer smo prispeli na letališče v Bamako. Razen zamude pri prihodu nismo imeli nobenih zapletov. Mitja in Mišo sta nas že čakala in takoj smo se odpravili v katoliški misijon v centru Bamaka. Vsi so nas pričakali in skupaj smo se opravili na pijačo v lokal čez cesto. Po izmenjavi vtisov in domačih informacij smo se dogovorili za zgodnje vstajanje, zato smo se kar odpravili spat.

Že okrog osmih zjutraj smo se Mišo, Mojca, Mitja in jaz odpeljali s taksijem na ambasado Burkine Faso. Mesto je bilo že zelo živo, promet zelo gost in neurejen, vse pa zelo prašno. Na ambasadi razen vratarja ni bilo še nikogar, čeprav so imeli obešen delovni čas od 7.30 naprej. Vratar nam naroči naj se vrnemo okrog 10h. Vrnili smo se v misijon na zajtrk. V sosednji »prodajalni«, ki je izgledala kot mehanična delavnica, sva z Mojco kupili kruh. Zajtrkovali smo sveži pršut in potico, ki ju je s sabo prinesla Mojca. Imeli smo pravi božični zajtrk. Mišo je medtem še izkoristil Jankovo prisotnost, da sta skupaj zatesnila vetrobransko steklo, ki je zamakalo, odkar ga je zamenjal.

Po zajtrku smo se vrnili na ambasado. Izpolnjevanje obrazcev nam je vzelo, kar nekaj časa, saj smo morali za vsakega oddati tri obrazce. Ugotovila sem, da je najbolje, da si zapomnim številko potnega lista, datuma izdaje in zapadlosti, saj jih bom potrebovala skoraj vsak dan. Vize so bile tukaj dražje kot na Dunaju, saj smo za vizo za večkratni vstop odšteli vsak po približno 50 €. Na Dunaju stane trimesečna viza za večkratni vstop 35 €. So nam pa vize naredili zelo hitro, saj so nam naročili naj se po njih vrnemo še isti dan okrog 15.30.

Vrnili smo se v misijon po Jankota in skupaj peš odšli v mesto na tržnico. Sicer je tukaj zelo težko določiti kje je tržnica, saj so vse trgovine odprte na cesto in vsepovsod nekdo nekaj prodaja. Našli smo »vudu« tržnico, kjer prodajajo živalske kože, kosti, nagačene ptice in podobne »pripomočke«. Videla sem celo gepardove kože! Zraven je bila hiša umetnikov, kjer smo občudovali velike kipe iz ebenovine. Odločili smo se, da si jih pridemo še enkrat ogledati, ko se vrnemo v Bamako. Postali smo žejni, vendar je bilo zelo težko najti pijačo, saj povsod prodajajo le vrečke z zamrznjenimi pijačami. S pomočjo domačinov smo našli lokal, kjer pa niso imeli niti dovolj stolov za vse. Malo smo morali počakati na pijačo, saj se je ravno začela molitev. Jaz sem se še morala privaditi na afriški tempo, medtem ko pri ostalih to ni vzbudilo nobenega začudenja več. S pomočjo GPS smo našli pot v misijon in se odpravili po vize na ambasado. Res so jih že pripravili, tako da se bomo lahko že jutri odpravili na pot na sever Malija in nato v Burkino Faso. Na poti nazaj smo še menjali denar na »menjalniški ulici«. Opazila sem, da ima skoraj vsaka menjalnica varnostnika, vendar nismo imeli nobenih problemov.

Pred večerjo smo odhajajočim članom odprave pomagali pakirati, sami pa smo se slikali, ker smo ugotovili, da nimamo dovolj slik za vse vize. Skupaj smo odšli na večerjo k sosedu. Lokala res ne morem priporočiti, ker smo vsi dobili mrzlo večerjo z zelo mastnim krompirjem. Mitja in Mišo sta odhajajoče odpeljala na letališče, ostali pa smo odšli spat.

13.12.2008 BAMAKO – SEGOU

Zelo lahko sem se zbudila ob 7h, kot smo se dogovorili. Kmalu sem ugotovila, da zato, ker je po našem času ura že 8. Že na letalu sem prestavila uro in popolnoma pozabila na to. Po pakiranju in zajtrku smo se opravili dve ulici naprej razviti slike. Že včeraj smo se dogovorili, da gremo nato na Point G. To je razgledna točka nad Bamakom. Ker je jo že včeraj obiskal Nace skupaj z Doro, smo jo zelo hitro našli. Vsi smo bili presenečeni, da je Bamako tako zeleno mesto, saj se tega v mestu sploh ne čuti. V mestu je večina zgradb pritličnih, saj smo opazili le nekaj visokih stavb. Po slikanju smo se opravili na pot v 235 km oddaljeni Segou. Pot je bila ravna in cesta v dobrem stanju, paziti smo morali le na ležeče policaje pred vasmi. V vaseh so hiše narejene iz blatnih zidakov in krite s slamnato kritino. Nikjer nismo opazili, da bi imeli elektriko in vodo. Le tu in tam je smo opazili kakšno zidano stavbo, največkrat šolo, vendar tudi te niso imele stekel v oknih. Bila sem presenečena, da v vaseh ni bilo opaziti smeti.

Končno smo opazili težko pričakovane baobabe, ki so tudi v simbolu naše odprave. Ta drevesa so res nekaj posebnega, saj izgledajo, kot bi jih nekdo obrnil s koreninami navzgor. Od neposredne bližine njihov les izgleda skoraj kot skala. Ustavili smo se pri skupini res slikovitih baobabov. Kmalu sta se nam približali radovedni domačinki, ki pa na žalost nista znali francosko. Malo smo se pogovarjali z rokami, da sta nam dovolili slikali. Kot večina domačink sta bili oblečeni v zelo pisane obleke in rute, kar jih skupaj z njihovo temno kožo naredi zelo fotogenične. Pokazali smo jim še njihove fotografije in se poslovili. Želela sem videti še termitnjake, vendar bom morala počakati na jutri.

Segou je lepo, malo mesto ob Nigru. Niger je res mogočna reka, tako da sem kar izgubila občutek, da sem ob reki. Najprej smo se odpeljali v center mesta, da smo naročili večerjo, nato pa nazaj v katoliški misijon malo pred mestom rezervirati sobe. Ta misijon je veliko večji kot v Bamaku s številnimi poslopij in velikim dvoriščem. Dobili smo veliko okroglo sobo s pokončnimi ozkimi okni. Postelje so imele stojala za mreže, vendar mrež ni bilo. Kopalnica je bila skupna. Mišu je spuščala guma, tako da smo se odločili, da bomo kar tu počakali večerjo. Hitro je našel vijak v gumi in luknjo zatesnil s posebno tesnilno maso.

Pred večerjo smo še enkrat obnovili plan naše poti. Načrt je prečkati Burkino Faso in odditi v Benin v park Pendjari. Nato bi nekje prečkali mejo v Togo in se odpeljali do morja. Po krajšem počitku bi se čez Gano in skozi JZ del Burkine vrnili v Bamako.

Po okusni večerji nam je prišel zaigrati še lokalni glasbenik. Igral je na inštrument zelo podoben ksilofonu, samo da je imel pod ploščicami obešene še votle bučke, ki so bile razvrščene v velikosti od največje do najmanjše, tako da so odgovarjale velikosti ploščic. Sprehodili smo se še do Nigra in barantali pri lokalnih prodajalcih spominkov. Kupila sem si lonček karitejevega masla, ki naj bi ga pridelovali nekje v bližini. Vrnili smo se v misijon in se po nekaj krogih taroka odpravili spat.

14.12.2008 SEGOU – SEVARE – MOPTI

Vstali smo kar zgodaj in se odpravili na sever v Sevare. GPS je kazal, da se ves čas vozimo ob Nigru, vendar ga nismo videli. Verjetno je povodje Nigra še veliko večje v deževni dobi. Končno smo zagledali termitnjake, ki so res ogromni. Nekateri smo bili visoki več kot 4m. Našli smo enega res velikega in si ga ogledali od blizu. Na površini ni bilo videti nobenega življenja, saj menda živijo v številnih rovih pod zemljo. Nekje se prebrala, da je najdaljša stranica termitnjaka vedno obrnjena v smeri sever jug, vendar tega nisem mogla preveriti.

Zajtrk smo imeli pozno v mestu Sani. Pri dveh fantih smo naročili omlete iz jajčk in čebule za 200 CFA za jajce. Mojca in Mišo sta naročila tudi čaj, ostali smo pa pri sosedu kupili fanto.

Pokrajina je bila zelo podobna včerajšnji. Ob cesti je rasel pas zlate trave, ki je prav odsevala od rdečkastega peska bankine in temnega asfalta ceste. Drevesa so bila redka in nizka, več je bilo grmičevja in suhe trave. Še vedno je bilo veliko baobabov. Videli smo tudi veliko njiv, vendar je sedaj presuho, da bi na njih kaj raslo. Peljali smo se skozi nekaj manjših vasi, nato pa smo v eni vasi približno 15 km pred mesto Sevare naleteli na velik semenj. Najprej smo se odpeljali skozi celo vas, nato pa parkirali avtomobila na koncu vasi in se peš odpravili čez vas. Semenj je bil čisto lokalen. Bili smo prava atrakcija za domačine, kar sta izkoristila fotografa Nace in Mišo. Požela sta vsesplošno navdušenje, ko sta jim kazala njihove obraze na ekranu fotoaparata in kmalu so se vsi želeli slikati. Tu nismo naleteli niti na prosjačenje, saj očitno niso vajeni turistov. Na Mitja se je takoj obesil prodajalec in mu sledil čez celo vas. Na koncu mu je res uspelo prodati krasen klobuk, tako da sta bila oba z Mitjem zadovoljna. Privoščili smo si ocvrte miške, ki so jih sveže napekle domačinke. Nace in Mitja sta končno našla dovolj dolg šeš, saj ga je prodajalec nameril kar pred njima.

Čez približno 2 km smo se ustavili na popoldanskem počitku v senci baobabov. Načeli smo lubenico, ki smo jo kupili včeraj in naleteli na presenečenje, saj je imela belo meso. Meni je bila neokusna, saj je bila kisla in grenka. Podarili smo jo domačinkama, ki sta ravnokar prišli mimo. Nato smo rajši dokončali potico.

V Sevare smo zopet poiskali katoliški misijon, za katerega so nam povedali domačini. Na začetku nam je glavna sestra ponudila takšno ceno, da smo skoraj odšli naprej, vendar se je tik pred tem premislila. Ceno je spustila iz 15.000 na 2.000 CFA na osebo. Soba je bila sicer zelo slaba, skupna kopalnica in stranišče pa še bolj, vendar nihče ni imel veselja iskati naprej. Prenočišča smo rezervirali in se odpravili v Mopti.

Mopti je pristaniško mesto ob sotočju rek Bani in Niger. Ob vhodu v mesto je postavljen velik moderen spomenik, nas pa je bolj impresionirala stara mošeja. Sicer je stisnjena med ostale stavbe v starem delu mesta, vendar je po mnenju Mitje in Mišota lepša od sicer večje in bolj znane mošeje v Djenne. Nato smo se odpeljali oziroma bolj prerinili do pristanišča. Gneča je bila res neopisljiva, saj sploh nismo vedeli, kje je cesta, kje pot in kje reka. Ker se je bilo nemogoče obrniti, smo vztrajali do konca, kar se nam je izplačalo. Na koncu poti je namreč znani Bobo bar. Ime ima po plemenu, ki živi v tem predelu Malija, nahaja pa se na rtu in tako njegov vrt gleda na reko Bani in njen rokav, ki sega vse do starega dela Moptija. Na reki in obali rokava je bilo veliko pisano poslikanih čolnov, naokrog pa so se gnetli številni lokalni prodajalci. Tukaj smo res videli Afriko v njenih številnih močnih barvah in začutili pravi utrip življenja v njej. Popolno nasprotje pa je bil sam bar, saj je bil njegov vrt prav spokojen. Počakali smo sončni zahod, zopet barantali z domačini in pojedli okusno večerjo (riba s pečenim krompirčkom 3.000 CFA). Mislim, da smo tu posneli nekaj najbolj romantičnih fotografij do sedaj.

Že v temi smo se odpravili nazaj v Sevare, vendar je kratka pot minila brez zapletov.

15.12.2008 SEGOU – DUENTZA – TIMBOUKTU

Vstali smo zelo zgodaj, kar meni sploh ni bilo težko, saj v tej sobi nisem najbolje spala. Ponoči se nam stranišču srečala zelo visokega črnca, vendar se me je on ravnotako ustrašil kot sem se jaz njega. Zjutraj pa sva se že bolj prijazno pozdravila.

Do Duentze smo imeli približno 170 km. Danes nismo več videvali baobabov, pa tudi ostalih dreves je bilo manj. Verjetno je bilo zato tudi vasi je bilo ob poti manj. Pesek je postajal bolj temno rdeč, tako da je suha trava zraven odsevala še bolj zlato. Malo pred mestom smo se ustavili ob manjšem potoku, kjer so domačini ravno delali blatne zidake. Opazovali smo enega kako je mešal blato s suho travo in z modelom oblikoval zidake. Posušijo jih le na zraku, tako da ni prav nič čudno, da morajo svoje hiše vsake nekaj let popraviti. V Duentzi smo želeli menjati, vendar na banki niso hoteli. Odšli smo v sosednjo trgovino, kjer je domačin zlahka zamenjal 700 €. Kupili smo še kruh in vodo ter spili čaj.

Do sedaj še nisem omenila, da tu prometne oznake niso ravno pogoste. Vendar smo se na dosedanji poti držali asfaltne ceste, ki je tako in tako samo ena v naši smeri, tako da s tem nismo imeli problemov. Danes pa smo zavili levo z glavne ceste na prašno pisto v neoznačenem križišču. Takoj ko smo zavili z glavne ceste, smo opazili obcestni kamen z napisom Timbouktu 195 km, kar nam je potrdilo, da smo na pravi poti. Po nekaj kilometrih smo se ustavili pod krasnimi hribi in pozajtrkovali. Tudi tukaj smo hitro dobili družbo domačinov, ki so radovedno opazovali kaj jemo. Vsakič me preseneti kako hitro se okrog nas zberejo ljudje, čeprav se ustavimo v navidez neobljudeni in neprijazni pustinji. Potem pa še vsake toliko časa črncu zazvoni telefon! Tako si vsi malo drugače razlagamo neobljudeno naravo. Cesta je bila na začetku zelo dobra in hitra, po 100 km pa se je začela slabšati. Kmalu nam je zelo parala živce, ko smo iskali najboljše kolesnice med številnimi jamami. Malo smo se peljali po cesti, malo pa ob njej. Nam je probleme povzročala radijska antena, saj je hitro odletela, če smo se preveč približali kakemu grmu. Nekje med potjo se je pesek iz rdečega pobarval v zelo svetlo rjavega. Približno na polovici poti smo naleteli na manjša jezera med katerimi so se pretakali potočki in ob katerih se je pasla živina. Mitja si je zamislil, da bo opral avto, če se bo zapeljal čez jezerce. Na srečo se je hitro premislil, ko je začutil mehka tla pod kolesi. Tako je bil avto pošprican le po eni strani, mi pa smo srečno ušli mehkemu blatu. Na začetku smo ob poti opazovali velike grme z mesnatimi listi in melancanom podobnimi plodovi. Nace je trdil, da je v neki oddaji slišal, da so zelo strupeni. Kmalu je bilo videti le še veliko suhe zlate trave in zelo bodečega grmičevja. Ko sem bosa nič hudega sluteč stopila iz avta v pesek, sem imela takoj polno nogo bodic. Vsake toliko kilometrov smo naleteli na skupino hiš in pa kakšno čredo živine. Največkrat so nas presenetili oslički, ki so v velikem številu ležali po cesti. Le redko smo srečali kakšen avto. Po približno 5-ih urah vožnje smo zagledali veliko zeleno povodje Nigra. Cesta se je spremenila v nasip, ki nas je po vodi vodil v pristajališče splava za Timbouktu. Tu nas je v zelo zanikrni vasi pričakala kopica zelo umazanih otrok. Kljub ranim letom, so že vsi znali prosjačiti. Vsakič znova sem presenečena, kako me znajo tako majhni otroci popolnoma brez sramu prositi direktno za denar in ne za bonbone ali igrače. Poleg nas so na splav vkrcali še trop krav. Zelo sem bila presenečena, da sem videla zelenje samo tam kjer je reka, že en meter od njene obale pa se je začenjal pesek in puščava. Izkrcali smo se v malo večji vasi in se po nasipu odpeljali v Timbouktu. Ob levi strani nasipa smo opazili njive, na desni drevesni nasad. Nace je zopet lahko posnel krasen sončni zahod. Ker smo imeli koordinate Hotela Timbouktu, smo ga hitro našli. Odločili smo se, da bomo spali kar na strehi hotela. Naročili smo večerjo in se še pred temo odpeljali do prve mošeje. Kup domačinov nam je prišlo ponujati svoje usluge. Postavljali so neverjetno visoke cene za svoje ponudbe. Ne morem verjeti, da bi jim kdo plačal skoraj 50 €, da bi jih peljali pogledati karavano in to s svojim avtom. Poleg tega pa nam nihče niti ni potrdil, da je karavana sploh v mestu. Ostali so odigrali še nekaj partij taroka in skupaj smo se odpravili spat.

16.12.2008 TIMBOUKTU

Na strehi smo preživeli pestro noč. Po zatrjevanju domačinov tu naj ne bi bilo komarjev, vendar to ne drži. Popolnoma sem se zavila v spalno vrečo, kar je povzročilo Mitjevo negodovanje, da je prevroče. Vsake nekaj ur sva se pošpricala proti komarjem in nekako zdržala do jutra.

Na naše presenečenje nas je zjutraj na mizi čakal zajtrk. Okrepčani smo se odpravili v mesto do prodajalne rezervnih delov za Toyoto. Prodajalec nas je nato odpeljal še do mehanika, kjer smo prepustili Mišota njegovim užitkom. Sami smo se odpeljali v mesto, kjer so nas ulice in opisi Lonely Planeta popolnoma zmedli. Vsi smo si želeli videti stare rokopise, ki so po opisu v knjigi shranjeni v prenovljeni knjižnici. S knjigo v roki smo se peš opravili v mesto poiskati knjižnico, vendar je tam, kjer je bila na zemljevidu knjižnica, v resnici stala še nedokončana prazna stavba. Oznake in domačini so nas nato pripeljali v stari del mesta do kamnite stavbe z zaklenjenimi vrati. Po trkanju so se odprla vrata v nasprotni stavbi in domačin, ki se je predstavil za kustosa stare knjižnice, nam je zatrdil, da smo prišli na pravi kraj. Peljal nas je v majhno sobo v kateri sta bili dve visoki omari s steklenimi vrati in dve nizki mizi s steklenim pokrovom, v katerih so bili trije rokopisi. Ko so nam za to zaračunali še vstopnino 1.500 CFA na osebo, smo bili popolnoma zmedeni in nejevoljni, saj smo mislili, da so nas naplahtali. Odpravili smo se naprej po mestu in se otepali domačinov, ki so se nam ponujali za vodiče. Našli smo vse tri mošeje v mestu Djingareyber, Sankore in Sidi Yahia in razvozljali tudi uganko knjižnice rokopisov. Srečali smo južno-afričana, ki je bil nadzornik gradnje nove knjižnice, in nam je razložil, da bo otvoritev nove knjižnice šele za božič, tako da smo prej našli pravo knjižnico. V Lonely Planetu so se torej prenaglili in pred izdajo knjige niso preverili ali je nova knjižnica že dokončana.

Ugotovili smo, da je danes mesto le senca nekdanje slave. Timbouktu je najbolj ritmično afriško ime za kraj in je bil stoletja simbol skrivnostne afriške nedostopnosti. Timbouktu je postal znan zaradi svoje strateške pozicije, saj stoji na robu Sahare in ob reki Niger ter je zadnja postaja karavanskih poti, ki so povezovale zahodno Afriko in Sredozemlje. Mesto Timbouktu je bilo ustanovljeno okrog leta 1000 kot nomadska naselbina za Tuarege. Od 11. stoletja se je mesto začelo razvijati kot trgovsko središče, skozi katero so vodile karavanske poti po katerih so tovorili zlato, sužnje in slonovino. V 15. in 16. stoletju je bilo mesto intelektualna in verska prestolnica in iz tega obdobja izhaja tudi največ rokopisov. Ocenjujejo, da je v celotni regiji od 300.000 do 700.000 rokopisov, ki opisujejo zgodovino, astronomijo, logiko in razmere takratnega časa.

Medtem je Mišo že popravil Toyoto in utrujeni od vsiljivih domačinov smo se opravili na pijačo. Ker Timbouktu očitno nima niti enega lokala, smo na koncu odšli kar v hotel. Mi trije smo se odločili napisati kartice, Mojca in Mišo pa sta odšla pogledati največjo mošejo. Po zatrjevanju domačinov je ravno včeraj prispela v mesto karavana kamel, zato smo se v upanju, da bi si jo ogledali, odpeljali na sever ven iz mesta. Karavane nismo našli, smo pa odpeljali ene par sipin in malo kopali po pesku.

Na kosilo smo se odpeljali v vas ob Nigru, kjer pristaja splav. Z domačinko smo se dogovorili, da nam je spekla sveže ribe, ki so bile zelo okusne. Nato smo se igrali z vaškimi otroki. Ti so uživali v nastavljanju fotoaparatu. Peljali so nas skozi vas, kjer nam je ponosna mamica pokazala danes rojenega otroka. Deklici sta mi spletli nekaj kitk, razdelili smo vrečko bonbonov in se odpravili nazaj v hotel. Poslikali smo sončni zahod, natočili gorivo in kupili kruh, saj se bomo že navsezgodaj zjutraj odpravili na pot. Danes smo si pred spanjem postavili še mreže proti komarjem.

17.12.2008 TIMBOUKTU – SEVARE – BANDIAGARA

Ponoči nas je ujel dež, a smo se umaknili pod arkade v pritličju hotela. Noč je bila tako zelo kratka, saj smo že ob 6.30 krenili proti splavu.

Ko smo prišli v vas, smo izvedeli, da smo splav ravnokar zamudili. Otroci mi niso pustili, da bi v miru brala v avtu, tako da sem se še enkrat sprehodila po vasi. Otroci so v Niger praznili nočne posode, moški pa so nalagali vreče na pirogo. V pol ure je po nas prišel majhen splav, velik za samo tri vozila. Danes smo za vožnjo plačali 5.000 CFA za avto.

Po izkrcanju smo začeli 195 km dolgo pot do Duentze, ki nam je parala živce. Na začetku se nam je zdela pot zelo dobra, kar je v nasprotju s tem, kako smo se počutili dva dni nazaj. Ugotovili smo, da se pot slabša skupaj z našo utrujenostjo. Tudi danes smo se peljali malo po cesti in malo po poteh ob njeni strani. Pokrajina se celo pot ne spreminja. Večinoma smo videvali majhna drevesa in velike bodičaste grme, ki so praskali po avtu. Na začetku poti je bil pesek zelo bel, po poti pa se je temnil, tako da je bil na koncu v Duentzi temno rdeč. Po 100 km smo zopet prišli do kontrolne točke, kjer so nas veselo pozdravili. Šele čez nekaj minut smo ugotovili, da zato ker se je najvišji oficir hotel peljati z nami do Duentze. Seveda tega nismo mogli zavrniti, tako da je Mišo poleg domačinke, ki jo je pobral na splavu, dobil za družbo še oficirja. Sedaj si nismo upali uporabljati radio zveze, tako da nas je Mišo vsake toliko kar počakal. Končno smo po več kot šestih urah prispeli do Duentze in se veselili nadaljnje poti po asfaltni cesti. Mišo je odložil sopotnika, napolnili pa smo tudi gorivo.

Pot do Sevare smo že poznali, tam pa smo zavili za Bandiagaro, ki je izhodiščno mesto za obisk dežele Dogonov. Tja smo prispeli popoldne. Najprej smo se odpeljali do Hotela de la Falaise, ki so ga obiskali tudi naši predhodniki, vendar so sedaj hotel dokončali in pošteno zasolili cene. Hotel mi je bil všeč, saj je zelo simpatično opremljen ter izgledal zelo čist, vendar smo se držali svojih obljub in se kljub Nacetovim prošnjam, da bi se zdaj že prilegel tuš s toplo vodo, odpravili naprej. V bistvu smo se odpeljali nazaj, ker je Mišo ob poti videl nekaj znakov za kampe. Odločili smo se za kamp Togona, kjer smo nam za 7.000 CFA na osebo ponudili sobo z zajtrkom in večerjo. Sobe so bile prav luksuzne v primerjavi s prejšnjimi dnevi, saj je vsaka imela tudi svojo kopalnico. Ponudbe tako nismo mogli zavrniti.

Pred večerjo smo se opravili še v mesto. To je sicer bolj prašna vas, v centru pa je mošeja in mestna palača. Z vseh strani so se nam ponujali vodiči za deželo Dogonov, vendar smo iskali nekoga, ki bi znal angleško, ker se je Mišo že naveličal večnega prevajanja iz francoščine v slovenščino. Odpravili smo se v bar El Mosquito na pijačo in se pred mrakom odpeljali nazaj v kamp. Za večerjo smo dobili piščanca, ki ga je Mišo opisal kot zelo atletskega, omaka, krompirček in zelenjavna priloga pa so bili zelo okusni. Do nas je zopet prišel domačin, ki se je predstavil kot vodja turistične agencije, vendar nas ni hotel voditi za manj kot 20.000 CFA. Ker Mišo ni hotel pristati na več kot 15.000 CFA, smo se dogovorili, da zjutraj k nam pošlje svojega cenejšega kolega, ki govori tudi angleško.

 18.12.2008 DEŽELA DOGONOV

Ob dogovorjeni uri nas je pričakal zajtrk. Ko smo pojedli, je do nas res prišel naš včerajšnji kolega s prijateljem. Malo smo ga preizkusili v angleščini in izkazalo se je, da govori zelo dobro. Poleg tega je tudi sam Dogon. Še enkrat smo preverili ceno in ker je vse držalo, smo potrdili posel.

Kar takoj smo se opravili na pot. Po nekaj kilometrih smo malo ven iz mesta zavili levo na cesto do Dogonov. Po 20 km smo prišli do prve dogonske vasi Djiguibombo. Takoj so nas sprejeli vaški otroci. Vas je znana po malih blatnih hiškah z majhnimi linami in brez vrat. Izvedeli smo, da so to nekakšne shrambe za ženske. Malo večje hiške, ki imajo dva okenca, so pa moške »omare«. V vasi smo naleteli na Švicarko, ki je poročena z Dogonom in vsake toliko časa pride za nekaj mesecev v Mali skupaj z možem. V vasi sta naredila mini hotelček, ki je izgledal prav simpatičen. Z Mišotom sta si izmenjala email naslove, če bomo slučajno še kdaj iskali tukaj prenočišče. Ogledali smo si vas, kjer mi je bila najbolj všeč glavna vaška stavba togona. Togona je zelo nizka okrogla hiša z večimi majhnimi vhodi. V njo lahko vstopiš in izstopiš le po kolenih, kar obiskovalca prisili, da se izenači z ostalimi. V togoni starejši spoštovani vaščani tudi razsojajo v vaških sporih. Nizek strop onemogoča, da bi jezni vaščani vstali, povzdignili glasove ali na hitro zapustili sodišče. Podrediti se morajo vaškim zakonom in sprejeti razsodbo modrecev. Tu smo tudi spoznali vaškega poglavarja.

Odpravili smo se naprej in kljub zelo slabi vidljivosti smo bili očarani nad slikovito pokrajino Falaise de Bandiagara. To je približno 100 km dolg klif, ki je na nekaterih mestih visok več sto metrov, pod njim pa se nahajajo dogonske vasi. V deževnem obdobju je tu veliko slapov, sedaj pa so bile na žalost struge prazne. Spustili smo se v dolino in se odpeljali do vasi Teli, kjer smo se povzpeli so nekdanje naselbine plemena Telenov v klifu. Pleme Telenov je živelo tu pred Dogoni. V klife so na neverjetni višini izdolbli luknje in prostore v katerih so živeli in shranjevali hrano. Še danes ni popolnoma jasno, kako so se povzpeli do teh višin. Po pripovedovanju so bili lovci in so se umaknili od tu, ko so se umaknile tudi divje živali. Dogoni so se naselili pod klifom in se večinoma ukvarjajo s poljedelstvom in živinorejo.

Po pijači smo se odpravili naprej do vasi Yaba-Talu, kjer pa je bila v vaškem baru že gruča turistov. Mitja je še ugotovil, da je po poti izgubil čevelj, tako da smo se kar hitro odpravili nazaj v vas Ende. Tu so otroci takoj prileteli do nas z Mitjevim čevljem v rokah. Kasneje smo se spomnili, da je padel ven, ko smo preverjali ali lahko zapeljemo pod vejo baobaba. V zahvalo je Mitja otrokom podaril žogo, nato pa smo vsi uživali v njihovem pristnem veselju. Vas Ende je znana po tkanju bombaža in indigu. Slednjega pridelujejo ženske, tkejo in barvajo pa moški. Dogoni so se izkazali za zelo težke pogajalce, saj so navajeni pri turistih veliko zaslužiti. Na koncu smo zbarantali dva bombažna šala za 3.000 CFA.

Rastje je tukaj podobno temu, kar smo videvali do sedaj. Na ravnini pod klifom je med redkimi drevesi in grmičevjem suha trava. Po bližnjem pogledu smo ugotavljali, da so vmes tudi njive, saj smo opazili, da so na nekaterih delih narejeni jarki. Vendar sedaj v sušnem obdobju tu pač nič ne morem uspevati.

Pred manjšo vasjo je bila pod velikim drevesom zbrana skupina žensk in otrok in mlatila proso. V večji lesen čeber dajo klasje in jih z debelimi lesenimi palicami stolčejo. Sosednja skupinica to pretresa iz ene v drugo posodo, medtem pa veter ločuje zrna od plev. Zrna padejo v spodnjo posodo, pleve pa veter odnese na okrog. Preprosto in učinkovito.

Na koncu smo obiskali še vas Kani-Kombole, ki je najstarejša dogonska vas. V vasi je bila ravno ženska tržnica. Z Mojco sva si za 100 CFA privoščili še krogli mila iz karitejevega masla. Tu ga uporabljajo za umivanje, pranje posode in oblek. Ker nima dodanih nobenih dišav, ima rahlo ogaben vonj, vendar pa je koža po umivanju zelo mehka. Vodič nam je še razložil, da beseda dogo pomeni, da je boljše biti mrtev kot osramočen, končnica na pa predstavlja zvok, ki ga pri tkanju oddaja tkalski čolniček.

Povzpeli smo se nazaj na klif in se opravili nazaj v Bandiagaro na večerjo. Ustavili smo se pri starejši ženski, ki je pekla ribe na ulici. Naslonili smo se na vogalni kamen ene hiše in jih pojedli kar z rokami. Bile so še boljše kot v Timbouktuju. Če bi zraven dobili še malo krompirčka, bi se lahko primerjale s katerokoli dalmatinsko ribo, sploh, ker riba stane 500 CFA. Po večerji smo poračunali še z vodičem. Poleg dogovorjenih 15.000 CFA, nam je zaračunal še 1.000 CFA na osebo za obisk vsake vasi.

Za krasen zaključek lepega dneva so nam v kampu posodili kuhinjo in Mojca nam je spekla palačinke.

19.12.2008 BANDIAGARA – OUAGADOUGOU

Tudi danes smo se že zelo zgodaj odpravili na pot. Izbrali smo pot skozi deželo Dogonov, tako da smo se peljali po isti cesti kot včeraj, samo da pri vasi Kani-Kombole nismo zavili levo na pot ob klifu, temveč smo pot nadaljevali naravnost po makadamski cesti. Do meje z Burkino Faso smo imeli 170 km makadama, kar je vožnjo zelo podaljšalo. Na meji nismo imeli nobenih težav, tu pa se je začel tudi asfalt, kar je možno izboljšalo prvi vtis Burkine. Tukaj smo opazili, da imajo skoraj v vsaki vasi šolo. Videli smo tudi otroke, ki so hodili v šolo, kar je bilo v Maliju zelo redko. V Quagayidu smo se ustavili za kosilo. Domačini so nas vodili do neke restavracije, ki se je izkazala za pravo izbiro. Bilo je presenetljivo dobro in ceneje kot v Maliju. Meso je stalo 1.000 CFA, krompirček 500 CFA, špageti pa samo 300 CFA.

Nadaljevali smo pot proti Ouagadouguja, do kjer smo imeli še 175 km. Ob cesti je bil skoraj ves čas nasajen drevored karitejevih dreves. V Burkini menda pridelajo največ karitejevega masla. Meso zelenih sadežev uporabijo v prehrambene namene, iz približno 4 cm velikih posušenih oreščkov pa pridobivajo naravno rastlinsko maščobo – karitejevo maslo, katerega Afričanke že stoletja uporabljajo za zaščito kože pred vročim vetrom, ki prinaša prah in droben pesek, za nego dojenčkove zadnjice, po pikih insektov, ob srbečici in sončnih opeklinah, saj vsebuje naravni zaščitni faktor. Ker so drevesa sveta, je prepovedano obirati plodove, lahko jih pobirajo samo s tal. Skrivnost, kako pripravljati iz oreščkov karitejevo maslo, ženske skrbno čuvajo. Samo ženske lahko služijo z njim, zato mu pravijo žensko zlato.

Pokrajina je postajala bolj zelena, okrog vasi smo videli celo zelena polja z zelenjavo. Ouagadougou je zelo prometno mesto, zato smo se kar malo lovili, da smo našli katoliški misijon. Predvsem, ker katedrala zraven katere stoji, ne izgleda kot kakšna naša katedrala. Tisto, kar je na zemljevidu prikazano kot cerkev je v bistvu več cerkvenih poslopij zraven katerih so tudi prenočišča. Cerkev je skrita za njimi, tako da smo jo opazili šele ko smo se sprehodili po dvorišču. Rezervirali smo sobe in se peš odpravili na sprehod po mestu. Ker se je že stemnilo, se nismo odpravili do tržnice, ampak smo se držali glavne osvetljene ulice. Danes so se temperature v Burkini dvignile do 36°C. Tudi zvečer je bil zrak v mestu zelo zadušljiv, saj je bil zelo suh in poln prahu. Spili smo pijačo in kupili nekaj steklenic južnoafriškega vina. Mesto nam nekako ni priraslo k srcu, zato smo se odločili, da takoj zjutraj nadaljujemo pot v Benin v park Pendjari.

20.12.2008 OUAGADOUGOU – PORGA

Že navsezgodaj nas je zbudila glasba z ulice. Kmalu je Mitja doživel šok, saj je iz balkona opazil, da mu domačina pereta avto. Že včeraj so ga spraševali ali želi, da mu operejo avto, in jim je izrecno naročil, da pustijo avto pri miru. Preden smo prišli do avta, so začeli prati še Mišotovo toyoto. Ker tudi on s tem ni bil zadovoljen, plačila seveda niso dobili. Odšli smo na zajtrk in se hitro odpravili iz Ouagadouguja na JV. Gorivo je v Burkini dražje kot v Maliju, imajo pa boljši menjalni tečaj in cenejšo hrano in pijačo. Kosili smo v zadnjem mestu pred beninsko mejo v obcestni lokalni restavraciji. Hrana je bila zelo okusna in poceni, saj smo za vse skupaj s pijačo plačali 3.500 CFA.

Na beninski meji smo povedali, da gremo obiskati njihov narodni park in so nam vize zaračunali po polovični ceni 5.000 CFA na osebo. Lonely planet opisuje park Pendjari kot najboljši v tem delu Afrike, zato ga seveda nismo hoteli izpustiti. Takoj smo poiskali vhod v park in se kar tu dogovorili za sobe. Za zajtrk so nam hoteli zaračunati 2.500 CFA, kar se nam je zdelo preveč. Zopet smo ugotovili, da imajo v krajih, kjer se zbirajo turisti dvojne cene, ene za domačine in ene za nas. Za vodiča se nam je ponudil starejši domačin iz okoliške vasi in kar takoj smo se odpeljali približno 20 km v park. Pripeljali smo se do jezera, vendar smo videli samo stopinje slonov in povodnih konjev. Vrnili smo se v mesto Porga in naročili večerjo v hotelu ob cesti La Romance. Tu smo srečali domačina Samuela, ki nam je zaupal svojo zgodbo, da je pred nekaj leti v sosednjem mestu Tanguieta srečal skupino slovenskih zdravnic. Z eno od njih se je zapletel v razmerje. Rodil se jima je sin in on je celo odšel z njo v Slovenijo. Po očetovi želji se je vrnil v Benin in od takrat menda nimata več stikov.

21.12.2008 PARK PENDJARI

Ker nismo hoteli ničesar zamuditi, da začnemo naš safari takoj ko se odpre park ob 7h zjutraj. Malo nas je zavedlo le to, da imajo v Beninu čas eno uro naprej od ostalih zahodnoafriških držav. Na srečo Mojca ni zaspala, mi pa smo morali malo hitreje pozajtrkovati.

Ceste so v parku zelo slabe, tako da smo vozili zelo počasi. Ker smo ves čas oprezali za živalmi, nas to ni preveč motilo. Ko pa smo po parih urah vožnje opazili le nekaj antilop, smo postajali čedalje bolj razočarani. Park je v nasprotju z dosedanjo pokrajino zelo poraščen, zato sem bila začudena, da požigajo podrast. Vodič nam je razlagal, da naj bi se tako bolje obnavljala, vendar se mi to ni zdelo najbolj logično. Mislim, da tako tudi odganjajo živali, saj te po požganem območju gotovo ne hodijo.

Po 120 km, ko smo od velikih živali videli le povodne konje, smo se ustavili v hotelu na drugem koncu parka. Danes so bile temperature višje od 40°C, tako da je hladna pijača zelo prijala. Kosila si tu nismo privoščili, saj stane meni 6.000 CFA na osebo. Po krožni poti smo se začeli vračati domov, ko se nam je nasmehnila sreča. Srečali smo skupino opic – baboonov, ki pa se sploh niso zmenili za nas. Po parih kilometrih smo naleteli še na lepega slončka. Tudi v naslednjem jezeru smo imeli srečo, saj smo relativno od blizu videli štiri povodne konje, od tega je bil eden mladič. Z daljnogledom smo lahko na nasprotni obali opazovali krokodile. Za konec smo srečali še družino divjih prašičev. Na žalost nismo videli nobene velike mačke, ki naj bi tudi živele v parku po pripovedovanju domačinov in turistov.

Komaj smo še ujeli vratarje, saj se park ob 7h zapre. V parku smo prevozili 250 km. Kar utrujeni smo se zopet odpravili na večerjo v Porgo in zopet pristali v istem hotelu, saj so domačini že pospravili lonce. Poračunali smo z vodičem in se odpravili spat.

22.12.2008 PORGA (BENIN) – SOKODE (TOGO)

Zjutraj smo spakirali in se odpravili na jug proti Togu. V Tanguieti smo zajtrkovali jajčka v omleti in čaj z mlekom ter napolnili tanke. V Djougou smo zavili dol z asfaltne ceste za mejni prehod Quake. Tu pa nas je čakalo presenečenje, saj nas obmejni policist ni hotel spustiti ven iz države. Ker viza velja 48 ur, obmejni policist v Porgi pa zraven datuma ni vpisal ure vstopa, nam je policist zatrjeval, da nam je potekla viza. Po dolgem prerekanju so nam za 5.000 CFA na osebo dovolili izstopiti.

Še večje presenečenje nas je čakalo v Togu. Obmejni policisti niso našli Slovenije v nobenem seznamu za vizo. Pokazali smo jim cestni atlas Evrope in Mišotu je uspelo jih prepričati, da spadamo v isto skupino kot Nemčija in Francija, saj tudi za Evropsko unijo še niso slišali. Ko smo jim obljubili še mrzlo pivo, so nam v potni list pritisnili sedem dnevno vizo. Nace je pred potovanjem dobil nov potni list, vendar bo kmalu potreboval novega. Vsi vznemirjeni smo se takoj za mejo ustavili na pijači, Mišo pa je nazaj policistom odnesel dogovorjeno pivo.

Preostanek dneva je minil bolj mirno. V mestu Kare smo se ustavili na kosilu. Tudi tukaj je bila hrana zelo dobra, le meso je v Afriki bolj atletsko. V Togu se je rastje opazno zgostilo, konec pa je bilo tudi ravnine. Sahela je bilo konec, začeli so se tropi. Z Mojco sva opazili, da tukaj manj domačink nosi lasulje, a sva se strinjali, da izgledajo še celo lepše. V drugem največjem mestu Toga, Sokode smo poiskali prenočišče. Ker se je že temnilo, smo se odločili kar za prvega La Bonne Auberge. Lastnik je dolgo časa delal v Nemčiji in je bil zelo vesel, ker je lahko z Mišotom govoril nemško, ter nam je ponudil ugodno ceno. Ozračje je bilo kar prijetno, tako da smo povečerjali kar v hotelu. Prvič smo na našem popotovanju srečali televizijo. Po nekaj partijah taroka smo se odpravili spat.

23.12.2008 SOKODE (TOGO) – LOME (TOGO)

Ko smo se včeraj zvečer odpravili spat, smo ugotovili, da niso imeli dovolj postelj za vse. Nacetu so tako naredili posteljo kar v najini sobi na tleh in sicer so iz stolov so pobrali blazine in jih zložili po tleh. Ker je bil hotelček čisto ob cesti, se je že zelo zgodaj začel ropot zaradi prometa. Kasneje sem ugotovila, da okna sploh nimajo stekel, temveč le žaluzije iz plastike. Ob štirih pa so začeli tudi klicati k prvi molitvi. Ker je bila tudi postelja zelo boga, saj sem čutila vsako vzmet, sem spala zelo malo. Mislim, da bi bilo boljše, da bi spala na tleh kot Nace. Za zajtrk jim je sicer zmanjkalo jajc, in ker tega niso povedali že na začetku, sem samo jaz dobila celo porcijo omlete. Ostali so pa ostali brez in jedli le marmelado. Ko smo se že spakirali in odpravljali naprej, so od nekje prinesli še nekaj jajc, vendar nihče ni hotel oditi nazaj.

Do Lomeja smo imeli le 340 km, zato smo imeli več časa za razgledovanje. Togo je bolj razvit kot Mali in Burkina Faso. V vaseh so imeli več zidanih hiš, promet je bil opazno bolj gost, saj smo morali ves čas prehitevati. Ljudje so manj postavali in več delali. Pokrajina je bila bolj razgibana, saj smo se ves čas vozili med grički. Ozračje je bilo bolj vlažno, kot do sedaj, temu primerno pa je bilo razbohoteno tudi rastje. Domačini podrast zažigajo, da se jim popolnoma ne razraste, zato je bilo v zraku veliko dima. Temperature so čez dan presegle 40ºC in to ob veliki vlažnosti.

Po glavni cesti, ki pelje po Togu od severa na jug, smo se pripeljali naravnost v Lome. V želji, da bi videli stari kolonialni center mesta in tam pojedli kosilo, smo se zapeljali predaleč v mesto in padli v prometni zamašek. Promet se je popolnoma ustavil, saj so se ljudje ustavili kar sredi ceste in raztovarjali svoje avtomobile. Zapeljali smo čez nekaj pločnikov in se po stranskih uličicah vrnili do glavne ceste. Medtem je Mišo našel mehanično delavnico za Toyote. Že na poti čez Mavretanijo mu je počil hladilnik za klimo, zaradi visokih temperatur, pa se je tu odločil, da ga bo popravil. Ker so imeli na zalogi nov hladilnik, se je dogovoril, da pripelje avto jutri zjutraj. Nov hladilnik in delo naj bi skupaj stala neverjetnih 170 EUR! Mi smo medtem našli restavracijo in se dogovorili za kosilo. Vsi smo se odločili za ribo in krompirček, moški del pa si je za sladico naročil še špagete.

Odločili smo se, da bi nam po napornem potovanju prijalo nekaj dni dopusta, zato smo začeli iskati hotelček na plaži. Iz mesta smo se odpeljali po obalni cesti na vzhod in iskali hotel Coco Beach, ki je bil edini opisan v Lonely Planetu. Zopet smo naleteli na zamašek na cesti. Preden smo se premaknili naprej in našli kakšen hotel, se je že stemnilo. Hotel Coco Beach smo komaj našli, saj nismo predvidevali, da do njega vodi pot skozi barakarsko naselje, ki je ponoči še bolj strašljivo kot podnevi. Hotelček je izgledal prav prijetno, vendar so imeli zelo visoke cene, saj so za nočitev zahtevali kar 32.000 CFA na sobo. Ko smo se s kanadskim lastnikom želeli dogovoriti glede cene, sploh ni želel priti do nas. Malo razočarani smo se odpravili naprej in našli hotel ob cesti, ki sicer še ni bil popolnoma dokončan, vendar je imel zasebno parkirišče in klimatizirane sobe. Dogovorili smo se za 10.000 CFA na sobo z zajtrkom. Zvečer je vlaga v zraku tako narasla, da smo bili mokri, kot bi stopili iz tuša. Preostanek večera smo načrtovali nadaljnjo pot.

24.12.2008 LOME (TOGO)

Mišo in Mitja sta se že navsezgodaj odpravila k mehaniku, ostali pa smo počasi vstali in pozajtrkovali. Kmalu se je Mitja vrnil sam in skupaj smo se odpravili v Lome. Najprej smo se ustavili na plaži. Plaža je zelo impresivna, saj je ob cesti zasajen pas palm, nato je 30 metrski pas drobnega peska. Od blizu pa smo ugotovili, da je res kar sem do sedaj prebrala o zahodnoafriških plažah, in sicer jo domačini uporabljajo za smetišče in stranišče. Kljub temu smo odšli do morja in opazovali ribiče pri pospravljanju mreže. Valovi so bili zelo visoki, ker pa smo bili malo nepazljivi, nam je presenetljivo topla voda zalila noge.

Odpravili smo se naprej in parkirali avto pred glavno tržnico tik zraven švedskega konzulata. V senci z mrzlo pijačo pred seboj smo počakali Mišota in od uličnih prodajalcev nakupili kup krame. Ko se nam je pridružil še Mišo, smo skupaj izbrali še ebenovinaste maske. Močno smo zbili cene, vendar so nas na koncu ob prešernih nasmehih prodajalcev vseeno obdajali dvomi, da so nas napeli.

Odločili smo se še malo pregledati obalo, zato smo se odpeljali ob obali na vzhod skoraj do beninske meje. V vasi Aneho tik pred mejo smo se ustavili na plaži in opazovali domačine. Moški so ravnokar prispeli domov z ulovom. Ženske so jih pričakale in takoj začele čistiti mreže. Naši fantje so priskočili domačinom na pomoč, ko so se trudili zvleči čoln na obalo. Ker so bili valovi zelo visoki, je bilo to precej naporno. Obala je bila tu veliko bolj čista kot v mestu, vendar se zaradi visokih valov in mnogih opozoril, ki smo jih prebrali v vodnikih, nismo odločili za plavanje.

Ko smo v vasi iskali kakšno restavracijo za kosilo, se je v nas zaletel motorist. Na srečo mi nismo imeli nobene škode, saj je udaril ravno v kolo. Domačin pa se je malo udaril in poškodoval motor. Kljub temu se je zelo hitro zbrala velika množica domačinov, vendar se je Mišotu uspelo z nekaterimi razumno pogovoriti, da pač nismo krivi. Da bi pomirili razburjene domačine, smo motoristu, ki se še vedno ni opomogel od šoka, dali 10.000 CFA. Hitro smo se obrnili in se napotili nazaj v hotel.

Zopet smo se prepričali, da se tu zelo hitro stemni. Popolna tema nas je ujela še preden smo se uspeli vrniti v hotel. Na poti smo še napolnili rezervoarje za 495 CFA za liter. Mojca je tik pred bencinsko postajo opazila stojnico s hrano. Imeli so kar veliko izbiro. Gospa je skuhala dober pikanten golaž, njen sosed pa je pekel ražnjiče. Mojca si je naročila tudi jam, tako da smo ga lahko poizkusili še ostali in se prepričali, da ima res okus sladkega krompirja. Cena večerje je bila popolnoma afriška, saj smo za vse skupaj odšteli 3.500 CFA. Po večerji smo v trgovini čez cesto nakupili še vodo in nekaj malenkosti.

Zgodaj smo se odpravili spat, saj smo naročili zajtrk že ob 6.30. Šele ko sem se ulegla v posteljo, sem se zavedla, da je v bistvu božični večer. Ker pa je bilo tu tako vroče in vlažno, nihče od nas tega sploh ni opazil.

25.12.2008 LOME (TOGO) – KUMASI (GANA)

Kot smo se dogovorili smo vstali zelo zgodaj, pozajtrkovali in kmalu prišli do meje. Pri izstopu iz Toga smo morali izpolniti obrazce za izstop, nato pa smo se odpravili na gansko mejo. Kot vedno so tudi sedaj, takoj ko smo parkirali, pristopili domačini. Razložili so nam, da imamo napačne informacije, saj se ganske vize ne da dobiti na meji. Preverili smo tudi v Lonely Planetu in videli, da smo se res zmotili, saj se gansko vizo lahko dobi le na letališču v Accri. Policisti so nas najprerj napotili v Lome na njihovo ambasado, vendar je Mišo “big bossa”policistov prepričal, da nam je dal 48-urno tranzitno vizo za Gano za 20 $ po osebi. Za njega smo skupaj dali še 10 $. Celotno pregovarjanje je trajalo kaki dve uri, tako da smo se Mišotovega uspeha zelo razveselili.

Dobre volje smo se odpravili do carinskih poslopij. Tukaj smo doživeli drugi šok, saj je carinik trdil, da je za vstop v Gano v avtomobilom obvezen karnet. Ker smo že doma preverili ali za katero od teh držav potrebujemo karnet, smo vedeli, da nobene ni na seznamu. Seznam smo pokazali cariniku, vendar ni popustil. Morali smo se obrniti. Mišo je odšel nazaj na policijo, da bi nam stornirali vize. Tu je povedal celo zgodbo in policist z veliko epoletami na ramenih se je odločil, da nam bo pomagal. Skupaj smo odšli do tretje večje stavbe na meji in izpolnili obrazca za začasni uvoz naših avtomobilov. Za niti to nismo rabili nič plačati, policistu pa smo samovoljno za njegovo pomoč zopet dali 10 $. S tem smo po petih urah uspeli prečkati gansko mejo.

Sedaj smo bili omejeni na 48 ur, ki jih lahko preživimo v Gani. Dogovorili smo se , da moramo izpustili Accro in še danes prispeti v centralno Gano, v Kumasi. Čakalo nas je približno 450 km. Pot se je začela izredno slabo, saj je bilo prvih 60 – 70 km ceste katastrofalnih. Vozili smo več kot dve uri, saj se je le na redkih odsekih dalo voziti več kot 30 km/h. Skoraj smo že obupali, da nam bo uspelo priti do Kumasija, ko se je pred Accro začela normalna cesta. Ker je tudi Accra, kot vsa velika mesta do sedaj, izgledala umazana, natrpana in z izredno slabim zrakom, mi ni bilo prav nič hudo, ko smo se le odpeljali mimo. Že v Lonely Planetu smo zasledili opazko, da se v Accri vozi podobno kot v Rimu s primesmi New Yorka. Do sedaj smo ugotovili, da je promet takšen v vseh afriških mestih. Zelo težko je karkoli najti, saj so smerokazi redki, oznak ulic pa največkrat ni ali pa jih zakrivajo stojnice, ki so postavljene vsepovprek.

Ker nam je primanjkovalo časa, se nismo ustavili niti za kosilo. Poskušali smo kupiti kruh, vendar nismo imeli ganskega denarja. Nikakor nismo našli delujočega bankomata, nato pa smo kar med čakanjem v nekem zastoju pri domačinu uspeli menjati. Ker je bil tudi tu danes božič, so povsod prodajali nekakšen sladek kruh. Nace ga je sicer kupil, vendar ga je ves razočaran pustil in se odločil počakati do večerje.

Ko smo prispeli v Kumasi je bila že tema. Vsi hoteli, ki so opisani v Lonely Planetu so v centru mesta, vendar nihče ni imel energije, da bi se peljal tja, saj je bila že na obvoznici neverjetna gneča. Zato smo zavili na obvoznici za Tamale in se ustavili v prvem hotelu ob njej. Bil je zelo beden, vendar pa je imel notranje dvorišče na katerem smo lahko varno pustili oba avtomobila. Hotel je izgledal kot iz kakšne grozljivke ali šund filma. Že recepcija je bila slabo razsvetljena, na hodnikih pa je bila rdeča svetloba. Sobe so bile zelo temne, kar pa je bilo še boljše, da vsaj nismo videli umazanije. Midva sva na posteljo pogrnila kar šotorsko platno, saj mi je bilo škoda položiti spalne vreče na posteljo.

Nace se je medtem na recepciji dogovoril za neko restavracijo. Naslov so povedali kar taksistu, ki nas je na naše presenečenje odpeljal na veliko črpalko, kjer so imeli dve veliki fast food restavraciji. Seveda nismo bili zadovoljni in odpeljal nas je v neko fino restavracijo. Ker smo bili že res lačni, smo se odločili, da taksistu ne bomo več morili, ker nas očitno ni želel peljati v lokalno restavracijo. Izkazalo se je, da je ta fina restavracija pravzaprav kitajska restavracija. Tako smo pač danes jedli kitajsko hrano in upali, da nam bo vsaj jutri uspelo najti kakšno lokalno restavracijo.

26.12.2008 KUMASI (GANA) – BOLGOTANGA (GANA)

Spala sem zelo malo, saj so bile vse sobe odprte na ulico. Hrup ni zamrl celo noč, tako da sem se na lastni koži prepričala, da življenje v Afriki nikoli ne zamre. Zjutraj me je kar odneslo iz postelje, saj se bila kar vesela, da smo se odpravili iz tega hotela. Pred hotelom smo kupili kruh in zajtrkovali kar v avtomobilu.

Naš plan je bil priti do meje z Burkino Faso, natančno do mesta Bolgatanga, približno 30 km pred mejo. Narediti smo morali približno 530 km. Cesta je bila le na nekaterih odsekih slaba, zato smo napredovali kar hitro. Cestnine so v Gani smešno nizke, plačali smo trikrat skupaj približno 30 centov € za oba avtomobila.

Ko smo se odpeljali iz Kumasija, smo se še nekaj časa vozili skozi tropski gozd. Med gostim rastjem so izstopala zelo visoka drevesa, ki imajo krošnjo le na vrhu. Tako kot včeraj smo se vozili med hribčki, na levi strani pa nas je spremljal klif. V vaseh so bile večinoma zidane hiše, le tu in tam je stala kakšna iz blata in krita s slamo. V vaseh ni bilo več toliko prosto spuščenih živali, nismo tudi več videvali oslov, ki so nas spremljali skozi Mali. V eni od vasi smo kupili šop banan. Vsi smo se strinjali, da so afriške banane veliko bolj okusne od ameriških, ki jih lahko kupimo v naših trgovinah. Promet je bil še bolj gost kot v Togu. Ves čas smo prehitevali preveč naložene tovornjake in male avtobuse. Vsa vozila so bila zelo stara, poškodovana, nekatera so bila tako zategnjena, da so se peljala kar postrani.

Največje mesto na poti je bil Tamale. Tu se je vse zopet spremenilo. Trava ob cesti je spet postala suha, visoka drevesa je zamenjalo grmičevje in le kakšno manjše drevo tu in tam. Počasi smo zapuščali trope in se vračali nazaj v Sahel. Napredovali smo hitro in še podnevi prispeli v Bolgatango.

Poiskali smo Hotel Sand gardens, ki se je izkazal za pravo osvežitev po včerajšnjem hotelu. Sicer ni bil poceni, saj skoraj niso spustili ceno, vendar se mu nismo mogli upreti. Ko smo rezervirali, smo se odpravili v mesto, saj smo morali menjati, da bi imeli za večerjo. Po poti smo ves denar, ki smo ga menjali včeraj, porabili za gorivo. Menjalnice nismo našli, smo pa našli bankomat. Z restavracijo nismo imeli takšne sreče, saj so bile vse, ki so bile omenjene v Lonely Planetu, zaprte, popolnoma prazne ali pa nam niso izgledale užitne. Vrnili smo se v hotel in tik pred njegovim vhodom našli barček. Izkazalo se je, da imajo pripravljeno tudi hrano. Omaka je bila sicer pikantna, vendar zelo okusna. Mojca je za prilogo izbrala pate, ostali pa smo rajši izbrali riž. Za sladico smo pojedli ananas, ki smo ga s sabo vozili še iz Toga.

Vsi smo si še malo oddahnili, ker nam je uspelo prevoziti Gano v dveh dnevih. Vrnili smo se v hotel in pred spanjem odigrali še nekaj partij taroka. Jutri bomo se bomo zopet zgodaj odpravili na mejo.

27.12.2008 BOLGOTANGA (GANA) – KOUDOUGOU (BURKINA FASO)

Zajtrk smo naročili že ob 6.30, tako da smo bili do 7.30 res že vsi postreženi. Odšli smo okrog 8.00 in v pol ure smo prišli do obmejnega mesta Paga. Že takoj smo srečali skupino Francozov z majhnim otrokom, ki so nam razložili, da čakajo na meji že od včeraj, saj je meja zaprta. Mejo so zaprli zaradi volitev že včeraj in naj bi bila predvidoma zaprta do nedelje, vendar tudi to ni bilo gotovo. Ker nismo mogli kar verjeti govoricam, smo šli preveriti še na carino in imigracijo. Carinik ni hotel nič komentirati, saj so za to pristojni na imigraciji, tam pa so nas hladno odslovili ter nam naročili, naj se vrnemo v ponedeljek. Vrnili smo se k cariniku, ki se je bil bolj pripravljen pogovarjati. Tudi ta carinik ni bil, kot večina višjih uradnikov do sedaj, oblečen v uniformo, temveč v pisano jamajca srajco. Najprej smo mu razložili, da nam danes poteče viza, vendar ga to ni zanimalo. Nato pa smo malo priredili najini letalski karti in najin odhod prestavili na 29.12. To in 10 $ je zaleglo, da nas je carinik začel resno poslušati. Še enkrat smo se odpravili na imigracijo, kjer so fotokopirali našo letalsko karto in nam za predčasen prehod meje zaračunali 50 $. Vsi smo bili zelo olajšani, počakati smo morali le še na to, da nam odprejo vrata, ki so zapirala cesto na mejnem prehodu. Ker so se odločili, da bodo počakali konvoj s cianidom, ki smo ga prehiteli že včeraj, smo morali počakati še slabi dve uri. Gano smo zapustili okrog 12h. V Burkini smo zopet morali pridobiti laisse-passe, tako da smo šele okrog 13.30 krenili na pot proti Ouagadouguju.

Gano si bomo vsi zapomnili, kot najbolj razvito zahodnoafriško državo, vendar tudi najbolj zbirokratizirano in s podkupljivimi državnimi uradniki. Veseli smo bili, ko smo prispeli v Burkino, saj smo se tu počutili bolj domače. Razlika med državama je sicer zelo očitna, saj so v Burkini hiše še vedno večinoma zidane iz blata in krite s slamo. Prometa je veliko manj in ljudje so bolj tradicionalno oblečeni.

Do Ouage smo imeli le 125 km, cesta je bila dobra in okrog 15.30 smo že kosili tam. Ustavili smo se v prodajalni z rezervnimi deli, nato pa smo poiskali še spodobno »restavracijo« za kosilo. Kosili smo v zaprtem dvorišču, kjer sta imeli dve mladenki pripravljen riž z mesno-zelenjavno omako, ki se je izkazala za zelo okusno. Ponudili sta nam tudi svež paradižnik in papriko, tako da smo si pripravili še svežo solato. Ouaga nam že na poti na jug ni bila preveč všeč, zato smo se odločili, da se odpeljemo 100 km naprej do manjšega mesta Koudougou. Tudi tukaj smo imeli dobro cesto, tako da nam je uspelo prispeti na cilj do noči. Izbrali smo Hotel Photo Luxe tik pred mestom, ki nam je bil vsem všeč. Kopalnica je bila sicer skupna, vendar razmeroma čista in celo s toplo vodo. Za dvoposteljno sobo smo plačali 7.700 CFA. Ker se je že stemnilo, smo večerjo naročili kar v hotelu. Presenetili so nas z francoskim krompirčkom, meso pa je bilo zelo »atletsko«, česar smo se do sedaj tudi že navadili. Naslednji dan nas je čakala dolga pot do Bobo-Dioulassa, saj smo načrtovali še postanek pri nilskih konjih, tako da smo se zgodaj odpravili spat.

28.12.2008 KOUDOUGOU (BURKINA FASO) – BOBO-DIOULASSO (BURKINA FASO)

Tudi tukaj se nisem uspela naspati, saj so naši sosedi žurirali celo noč. Soba je imela okno na notranji hodnik, tako da so vsi glasovi še bolj odmevali po hodniku.

Odpravili smo se ob 7.45 po makadamski cesti do Sabua. Tam smo se ustavili pri jezeru krokodilov. Vodiči so z mrtvo kuro na vrvi na obalo zvabili dva krokodila, dolga približno 1,50m. Vsi smo se slikali z njegovim repom v roki, saj je bil verjetno zaradi jutranjega hlada še otrpel. Ob doplačilu smo lahko še opazovali, kako je za zajtrk pojedel tisto kuro, ki so mu jo do sedaj ponujali pred gobec. Z vodičem se nismo mogli nič pogoditi za ceno vstopnine, vendar smo bili po ogledu vsi zadovoljni, tako da smo odšteli 1.000 CFA/osebo. V trgovinici sem si za spomin kupila pobakreno drevo baobaba.

Odpeljali smo se do vasi na zajtrk. Na stojnicah so imeli samo mleko v prahu, zato smo si sami kupili jajca in prinesli vodo, čajne vrečke ter tunine konzerve. Kot vedno smo imeli obilen zajtrk, saj bi drugače prehitro začeli iskati prostor za kosilo in tako izgubljali čas. Odpravili smo se na JZ proti Bobu. Prispeli smo hitro in se v skladu z včerajšnjim planom odpravili še približno 40 km naprej v smeri mesta Ouahigouyi. V kraju Satiri smo zavili levo iz glavne ceste na makadamsko pot proti Mare aux Hippopotames. Po približno 20 km smo prišli v park. Zopet so se začela pogajanja za vstopnino. Na srečo se Mišo rad pogaja, ker meni se to ne bi več dalo in bi jim rajši plačala, kar zahtevajo, saj mi to že kar malo preseda. Zato je res boljše, da potuješ v malo večji družbi, da se lahko izmenjuješ pri raznih »opravilih«. Tukaj smo srečali še nemški par, ki je sam potoval po Burkini, in smo se pogajali kar skupaj. Iz začetnih 3.000 CFA na osebo, sta Mišo in Nemec znižala na 16.000 CFA za vseh sedem. Mi smo bili zadovoljni, Nemcema pa se je še vedno zdelo kar drago.

S pirogo smo se peljali na severni del jezera približno 20 minut. Srečali smo kar nekaj zanimivih ptic, na koncu pa nas je pričakala družina hipotov. Ker so med rastjem ležali eden na drugem, jih sploh nismo mogli prešteti. Glede na to kako so veliki in obilni, plavajo zelo hitro. Mene je šele po vrnitvi na kopno spreletelo, da smo se jim zelo približali, glede na to, da je bil naš čolniček velik kot odrasel samec, ki pa jih je bilo v skupini kar nekaj.

Na poti nazaj smo se ustavili v vasi na pečenih ribah in sladkem krompirju. Na žalost so se kuharici ribe malo preveč zapekle, tako da se nisem ravno najedla, saj skoraj ni bilo mesa. V vasi se je okrog nas hitro zbrala gruča otrok in odraslih. Sedaj sem se jaz počutila opazovano, saj so vsi z zanimanjem opazovali kaj in kako jemo.

Odpeljali smo se nazaj v Bobo in poiskali hotel Le Zion na obrobju mesta, ki je bil v Lonelyju opisan z vsemi možnimi presežki. Vodi ga mlada Francozinja, ki si je z domačinom tukaj ustvarila družino. Hotelček je narejen bolj po naših standardih, kot smo bili vajeni do sedaj, vendar pa izgubi malo afriškega vtisa, ko pride sem večerjat vsaj deset belcev. Sobe so razporejene ob strani pokritega dvorišča, tako da imaš stalen pogled na dogajanje. So majhne, z lastno prho in za te razmere zelo čiste. Stranišče je skupno. Cena sobe je 7.000 CFA za dve osebi. Naročili smo tudi večerjo in se dobro najedli. Nace je komentiral, da ražnjiči po dolgem času niso bili iz »tekmovalnega mesa«, moj capitaine pa je bil krasen, mogoče le premalo slan. Večer se je zopet zaključil z načrtovanjem jutrišnjega dne in nekaj partijami taroka.

29.12.2008 BOBO-DIOULASSO (BURKINA FASO) – SIKASSO (MALI)

Danes smo si privoščili malo daljši spanec, saj smo načrtovali pot le do Sikassa (Mali), ki je oddaljen 170 km. Krasen je bil tudi zajtrk, tako da sem dobila kar občutek nekega luksuza. Po zajtrku sem si šla ogledat domačo trgovino, Mitja in Mišo pa sta preverila stanje naših štirikolesnikov. Poslovili smo se od gostiteljice in odšli v mesto na glavno tržnico. Tu smo menjali denar, saj je v Burkini menjalni tečaj bolj ugoden kot v Maliju, imajo pa občutno dražje gorivo. Gorivo stane 650 CFA/liter, kar je skoraj 1 EUR.

Sprehodili smo se po tržnici, ki je bila kot vedno polna neuporabnega blaga. Na nas se je prilepilo kup domačinov, ki so se izdajali za vodiče. Od prodajalcev na stojnicah so zahtevali provizijo, če smo kaj kupili. Mimogrede je eden od njih dal Mišotu svojo vizitko, čez par minut pa se je kar začel z njim pogajati o plačilu za njegovo vodenje po tržnici. Bili smo prav presenečeni nad njegovo domislico. Fantje so se navdušili nad izbiro tehničnega blaga, našli pa so tudi mehanično delavnico, kamor smo se kasneje vrnili po rezervne dele. Mišo je zamenjal zračni filter za 25.000 CFA, Mitja pa si je privoščil nove metlice za brisalce za prednje vetrobransko steklo za 10.000 CFA. Sedaj bomo lahko čistili steklo, če nas bo sredi sušne sezone slučajno ujel dež. Ampak pot je še dolga.

Zapustili smo Burkino in se odpravili v Sikasso v Maliju. Mejo smo prečkali brez problemov in zastojev. V Sikassu smo se odločili za prvi hotel ob cesti, saj nihče ni imel več volje do iskanja. Malo smo si oddahnili in se opravili nazaj v mesto na večerjo. Ker se je že stemnilo, promet pa je bil prav hektičen, smo se odločili, da se bomo rajši kar sprehodili. Našli smo krasno restavracijo, kjer so imeli celo meni s fotografijami jedi. Ko smo naročili pijačo, si je Mitja seveda zaželel pivo. Na naše presenečenje je natakarica odgovorila, da ga nimajo in mu predlagala, da si ga gre iskati v sosednjo trgovino. To je pač Afrika!

Tu smo še enkrat srečali Kanadčana, ki je vodja konvoja cistern s cianidom. Pohvalil je našo izbiro restavracijo, a nam predlagal drug hotel. Vendar se nam seveda ni dalo premikati, vendar pa je dobro vedeti za drugič.

30.12.2008 SIKASSO (MALI) – BAMAKO (MALI)

Že takoj po vstajanju smo se odpravili na pot, saj večini prija malo kasnejši zajtrk. Cesta do Bougounija je bila slaba. Meni je bilo od neprestanega zaviranja zaradi ogromnih, nenapovedanih lukenj na cesti že kar slabo.

Zajtrkovali smo v majhni vasi ob glavni cesti. V vasi so zopet komaj nabrali dovolj jajc za vse. Jajca smo kombinirali še s »uvoženimi« paštetami in se tako najedli, da je zdržalo vse do Bamaka. Cesta je bila sicer ves čas asfaltirana, vendar morali smo ves čas paziti na ogromne luknje v katerih bi lahko tudi odtrgali kolo. Voznika sta se ves čas menjavala na prvem mestu, saj sta morala biti ves čas popolnoma zbrana. Na novo cesto smo naleteli šele 150 km pred Bamakom. Na koncu tega odseka pa je stala tabla, da je prenovo ceste financirala EU. Seveda smo morali komentirati kam gre »naš« denar. Mitja je pripomnil, da bi morali zraven viseti še vse zastave članic, da bi si nas domačini bolj zapomnili, Mišo pa mu je pikro odvrnil, da bi oni iz njih zagotovo sešili obleke.

V Bamaku smo se kar takoj odpravili na mavretansko ambasado po vizo za Naceta. Našli smo jo brez problemov, izpolnili obrazce in naročili so nam, da naj jo jutri do 14h pridemo iskati, saj se potem zaradi praznikov ambasada zapre. Ker še nismo bili lačni, smo se odpeljali le v slaščičarno na tortice in pijačo. Tam smo se odločili, da gremo danes pogledati še mesto Koulikoro. Mesto je približno 60 km severno od Bamaka ob Nigru in je pristanišče Bamaka. Na poti smo zopet naleteli na cestno kontrolo, le da sta bila tu policista bolj radovedna. Odpreti smo morali prtljažnik, Mišotov policist pa je celo prosil za hrano. Ker mi ne znamo francosko, naš policist pa ni znal angleško, smo se temu izognili. V mestu nismo opazili ceste proti pristanišču, tako da smo se odpeljali kar naprej in zapustili mesto. Malo ven iz mesta smo obrnili in se ustavili na nasutem pomolu ob obali Nigra. Pomol je vodil približno 200 m v Niger do pristajališča splava. Hitro smo sklenili, da se splavom odpeljemo na nasprotni breg in se od tam vrnemo v Bamako. Med čakanjem na splav smo se še malo ohladili v Nigru in se odpočili ob pogledu na zeleno obalo in vodo. Vožnja s splavom je bila kratka, v vasi pa smo se ustavili na kratkem sprehodu. Slikali smo se z otroki in od njih kupili pohane miške. Te so bile slane in malo pikantne. V Bamako smo se vrnili po makadamski cesti, približno 20 km, in nato še po znani cesti Bamako – Segou. Na poti sem opazila zelo lep par živo zelenih papig.

Pot je bila zelo slaba, ker pa je medtem tudi že padel mrak, smo se v Bamako vrnili kar pozno. Na srečo smo sedaj mesto že dobro poznali, tako da smo hitro našli že znani misijon, kjer so nas že pričakovali, saj smo postelje rezervirali že pred odhodom. Dobili smo zopet našo staro skupno sobo, ki smo si jo delili še s Francozinjo z majhnim temnopoltim posvojenčkom. Pred večerjo sem si privoščila še tuš. Večerjali smo zopet pri sosedih, kar pa vsem odsvetujem. Hrana je tukaj najmanj okusna od vsega, ker smo jedli na naši krožni poti.

31.12.2008 BAMAKO (MALI)

To je moj zadnji dan v Afriki, vsaj za letos. Noč je bila kar pestra, saj je bilo Mišotu ponoči zelo slabo, najverjetneje od naravnega soka iz slaščičarne. Zbudili smo se vsi razen dojenčka. Pa še pred spanjem je malo za šalo malo zares spraševal Francozinjo ali bomo ponoči lahko kaj spali. Danes smo si privoščili in spali malo dlje. Zjutraj sva šli z Mojco po kruh v sosednjo ulico v trgovino, ki na prvi pogled izgleda kot mehanična delavnica. Po zajtrku sva z Mitjem sama odšla v mesto na tržnico. Jaz sem si zaželela še nekaj lončkov karitejevega masla, Mitja pa orodne ključe. Loček karitejevega masla stane tukaj 1.200 CFA (2 EUR), pri nas pa 40 EUR. Podobno razmerje je opazil tudi Mitja, saj je posamezne ključe kupoval za 1.000 CFA.

Ko sva se vrnila, smo se skupaj z Nacetom odpeljali na mavretansko ambasado, kjer nas je potni list z vizo že čakal. Vrnili smo se v misijon in se skupaj z Mojco in Mišotom odpravili na tržnico. Ker se je Mišo počutil še malo slabo, nama pa se tudi ni dalo še enkrat pešačiti, smo najeli kar taksi. Zopet smo iskali različne vrste in velikosti ključev, Mitja pa je našel dolgo iskane nalepke Afrike za na avto.

Zvečer nam je Mitja skuhal silvestrsko večerjo: špagete z zelenjavno omako, zraven pa smo nazdravili z srebrno radgonsko penino. Ko so naju odpeljali na letališče, se je rajanje začelo tudi že v mestu, čeprav seveda primerjava s kakšnim glavnim evropskim mestom ni mogoča. Z Mojco sva malo po polnoči odleteli iz Bamaka in končali najino potovanje po zahodni Afriki.

kaj načrtujemo

februar - Laos, Tajska
april - s terenci v Iran
poletje - jadranje Grčija
avgust - Makedonija in Črna gora s terenci