SAHARA oktober 2000 – Alenka
Končno je napočil težko pričakovani 21.oktober, datum našega odhoda na raid v Saharo.
Pred odhodom smo imeli tri sestanke, ampak to je zgolj teorija. Sedaj gre pa zares. Sedaj bom videla in doživela pravo vlogo co-driverja.
Najin Jeep je temeljito naložen. To pomeni ne preveč, ne premalo. Ravno prav, tako, kot nam je Mišo naročil. Ves čas je prisotno vprašanje: “Bo šlo?? Ali bova z Jeepom prišla tudi nazaj?”
Zborno mesto smo imeli na Lomu, zjutraj ob 5.00. Zbralo se je sedem Jeepov in en “civilist”. Bili smo točni, verjetno vsi po malem nervozni. Uglasili smo CB postaje in popotovanje se je začelo. Čez mejo v Fernetičih. Na prvem postanku sta se nam pridružila še dva Jeepa. Sedaj smo bili popolna ekipa.
Pred nami je bila lepa pot, avtocesta, do Genove. Vmes so nekateri živahno klepetali po CB – ju. Večina sovoznikov nas je dremala, saj smo bili utrujeni od mrzličnega pakiranja. Tik pred Genovo prvi alarm. Džungla naznani, da mu je avto “krepal”, kot so to poimenovali Primorci. Izkaže se, na srečo, da mu je le zmanjkalo nafte .
Ob 14.00 uri prispemo do Genove, zanimivega pristaniškega mesta . Ladja vozi le en krat tedensko, tako da smo srečevali ogromno takih in drugačnih Jeepov. Midva sva se spraševala, če bova čez štirinajst dni tudi midva izgledala tako zadovoljna, kot večina voznikov, ki smo jih srečevali. Po opravljenih formalnostih smo se počasi vkrcali. Bilo nas je veliko in je šlo počasi. Trajekt je bil dolg 140 m, 14.000 bruto reg. ton, 560 članov posadke, 4 nadstropja je imel pod vodo. Spali smo v simpatičnih kabinah, s tušem. Ugotavljali smo, kako neverjetno dobro je izkoriščenih 12 kvadratov (= 4 ležišča, mizica, stolček, WC, tuš kabina in umivalnik). Sprehajali smo se po palubah, raziskali kapitanovo kabino, opazovali radar in GPS, dobro jedli , se spoznavali med seboj in seveda klepeteli. ( P.S.: sedaj, ko je potovanje končano, se sprašujem, če res drži trditev, da smo ženske hujše klepetulje, kot fantje. Po vsem doživetem…, ne vem.??.)
Pristali smo naslednji dan ob 15.15 v Tunisu, glavnem mestu Tunizije. Mesto ima več kot milijon prebivalcev. Vreme je bilo sončno in rahlo vetrovno.Tunizija je najbolj odprta in razvita država v severni Afriki. To, da smo nekateri, divje iskali avtomobile, ne bom posebej omenjala. Tako je, če si ne zapomniš, kam si ga parkiral…
Kazalce naših ur smo premaknili za 1 uro nazaj in se odpeljali s trajektom. Tako smo prihranili kar nekaj km. Pot nas je vodila do Hammam lifa, do campa, kjer smo prenočili. Travci je malo ponagajal Jeep. Prižigala se je luč za olje in nam povzročala skrbi in vroče debate.
Imeli smo prvi delovni sestanek. “Dohtar” nam je igral na kitaro. Bil je lep, prvi večer v Tuniziji in to še pod borovci.
Zjutraj, ob šestih, smo bili že aktivni, pospravljali šotor, zajtrkovali in premlevali o poti, ki je bila pred nami.Šli smo zamenjat denar (ameriške dolarje v tunizijske dinarje).
Pot nas je vodila po avtocesti ( 600 km). Vozili smo se mimo številnih nasadov oljk. Med oljkami 3 – krat letno orjejo. Od oktobra do januarja obirajo olive. Kadar je dobra letina pokličejo na pomoč pri obiranju tudi vojake. Imajo 60 milijonov oljčnih dreves. Večina jih je v severnem delu, kjer je voda. Naš prvi cilj je bil Kairouan. Ogledali smo si medino in poskusili “brik” (listnato testo z različnim nadevi). Dali smo mu oceno 5. Tunizijci popijejo veliko metinega čaja. Na raidu smo poskusili tudi hariso, pekoči ajvar ( gojijo veliko paprike, feferonov, pimenta). Otroci poznajo hariso bolje kot čokolado.Za Tunizijce velja tudi, da pojedo veliko kruha, testenin, kus-kusa ( jedo ga 3 krat tedensko), stročnic, korenja, rib in mesa. Svinjino jim vera prepoveduje, Jedo govedino, kamelje meso in seveda ovčje meso, ki smo ga okušali tudi mi. Mnenja so bila deljena, no, preživeli smo pa vsi. Povsod smo srečevali veliko policajev, ki so nam prijazno mahali. Tunizijci jim pravijo škorpijoni. Imajo visoke kazni za neupoštevanje predpisov, znani so kot nekulturni vozniki, ki vozijo zelo stare avtomobile. Novi so pač zelo dragi.
Zanimiva je bila vožnja čez slano jezero. Močno je pihal veter. Dozdevalo se mi je, da surfamo preko jezera, ali, kot so rekli vozniki, da je dobro letelo. Imeli smo prvi defekt, ki ni predstavljal kakšne resne ovire. Pred Douzom (= vrata v Saharo) smo se, za trening, srečali s prvimi sipinami. Dejstvo, da je bila tema, ni motilo nikogar.. Prvi občutki so bili noro dobri. To ni ne led, ne sneg, ne blato. To preprosto moraš poskusiti…, to je pesek. Vkopavanje, pa “gurtne”, pa prve “pjaštre” in je bil pravi feeling. Komaj smo se odtrgali od teh prvih sipin, saj smo morali do campa , kjer smo dvakrat prenočevali. Camp je bil lep, že zaradi dateljnovih palm, pod katerimi smo spali. Dateljne smo tudi nabrali in jih okušali. Tudi to mi je bilo zanimivo, da so bili gostje sami Jeeparji, avanturusti, kot mi. Dateljnova palma prvič rodi po sedmih letih. Rodi 45 let. Veliko več je ženskih dreves, kot moških, saj gre za dvodomno rastlino. Domačini dvakrat letno splezajo na palmo. Prvič spomladi, da ročno oprašijo cvetove in potem od oktobra do februarja, ko jih obirajo.Uporabljajo pa tudi palmin les za: pohištvo, eno vrsto žganja in za ograje (boj proti eroziji).
Noč je bila zelo zanimiva. Presenečeni smo bili nad dejstvom, da petelini pojejo vso noč, neutrudni so bili tudi psi, z lajanjem. Ob 5.15 pa so “vabili” na prvo molitev. Vsega smo se navadili, saj smo bili običajno preutrujeni, da bi imeli čas poslušati.
Vstali smo brez naglice. Vedeli smo, da še enkrat prespimo v tem campu. Na tržnici smo si kupili rute, za boj proti vetru in pesku, ki se nam je obetal.
Mimo številnih kamel smo se odpeljali proti sipinam. V Tuniziji živijo le enogrbe kamele – dromedarji. Kamela se rodi bela, obarva se šele čez 3 leta. Brez vode zdrži 3 tedne, če ne dela pa celo do 10 mesecev (z manjšanjem maščobe v grbi), po taki dolgi žeji pa lahko naenkrat popije 130 l vode. Dovolj vlage dobi iz skromnih rastlin, ki jih je. Ima skoraj suhe iztrebke. Kamele uporabljajo za mleko, meso, volno, kožo, namesto krav – oranje in kot tovorno žival).
To je bil spet užitek, vkopavanja… , skoki, smeh, nasveti… Kaj pomeni varnostna razdalja se zaveš tudi na sipinah in pa tudi tega, da je CB nepogrešljiv. Doživeti puščavske rože…, ja to ne morem opisati, morate poskusiti, pa številni hroščki, ki lezejo po sipinah, pa celo kakšna lastovka nas je preletela. Bili smo si složni, da so sigurno iz Slovenije…
Proti večeru nazaj proti campu. Neverjetno, kako tekne juha iz vrečke, pa vse te pločevinke, ki jih doma ne bi niti povohali… , tako so bile okusne.
25.10.2000
Vstajanje, pakiranje . Spoznamo Mohameda, berbera, ki bo naš vodič po vojaški coni. Odhajamo čez sipine do Ksar Ghilana ( 98 km).
Sipine, sipine, uživamo, skačemo, pomagamo, lopate, pjaštre…, vse se sliši zelo preprosto…, saj tudi je…, samo uživati moraš v tem. Nazadnje se zalotiš, da se z Jeepom že skoraj pogovarjaš…, daj izdrži, pridi na vrh…, pa pravijo, da je pes človekov najboljši prijatelj. V Sahari to ne drži, ker je to Jeep in ekipa. Vožnja čez sipine je teamsko delo. Sam si veliko bolj brez moči, kot uigrana ekipa, kar smo mi nedvomno tudi bili.
Ustavili smo se pri vodnjaku, kjer nam je Mohamed spekel kruh (voda + moka , zakoplje v žerjavico). Priznam, da je z gorenjsko klobaso odlično teknil.
Pridemo do posebno visokih sipin, kar je bilo še posebno naporno za voznike in za Jeepe. To pove podatek, da smo za 2 km poti potrebovali kar 4 ure. V daljavi smo ves čas videli oazo, kjer bomo spali, pa nikakor nismo mogli do tja. Spremljal nas je veter, dež in mraz, pa med nami ni bilo nikogar, ki bi se pritoževal. Vsi smo uživali, ali v vožnji ,ali v opazovanju, lovu hroščev, fotografiranju, podlaganju pjašter…, bilo nam je lepo, meni najlepše….
V temi pridemo do oaze, postavimo šotore, popravljamo Machovo gumo, opazujemo krastače, večerjamo. Klepetamo, obnavljamo vsako sipino, vsak skok posebej, se smejimo – skratka uživamo. Po večerji vozniki napolnijo gume, saj Jeepe naslednji dan čaka izjemno naporna makadamska pot, tako imenovana valovita lepenka (300 km).
26.10.2000
Spali super, petelini so sicer pel, ampak sedaj so že del vsakdana. Pospravimo šotore, zajtrk, in na pot. Vozili smo se po cesti, ki je speljana ob naftovodu in razmišljali, kako noro nas trese. Od držanja sem že nekaj časa imela žulje na dlaneh ….
Enemu Jeepu se prebije guma (se nihče ne čudi, vsi čakamo kdo bo naslednji ). Semo in Mohamed gresta naprej po dovoljenja za vstop v vojaško cono. Ostali menjavamo gumo, opazujemo pokrajino. Srečamo pastirja s skupino ovc in osličkom. Karavana krene dalje, proti Tatouinu, kjer se dobimo s Semotom in Mohamedom, ki že imata dovoljenja. Še zadnji nakupi kruha, vode, sadja. Džungli nagaja amortizer. Poiščemo “delavnico”, da bodo poskušali popraviti. Ena skupina gre v naselje. Poiščemo kosilo. Uživamo ob kus – kusu in džešu (piščanec na žaru). Okusno. Nakupimo še olje za Jeepa. Nadaljujemo.
Sedaj gre zares. V divjini bo do prve vasi 400 km. Kar imaš s seboj imaš, kar si pozabil, tega nimaš. To je dejstvo. Še zadnja SMS sporočila pošiljamo, potem bomo 8 dni v pravi divjini, daleč od civilizacije. Kaj naj pričakujemo? Želimo si, da bi nam cilj, ki smo si ga zastavili, tudi uspelo doseči. Cilj je priti do tromeje: Libija – Alžirija – Tunizija.
Pot nadaljujemo proti Remadi, kraju, kjer se bomo oskrbeli z zalogami nafte in bencina in potem, adijo civilizacija. V kante sva nalila, kot večina , 195 litrov in vstopimo v vojaško cono. Mrki, resni vojaki hodijo s papirji okoli naših Jeepov, preverjajo, če se registrske ujemajo z dovoljenji. Zaenkrat vse OK. Ne smemo fotografirati, snemati. Z vojsko se ni dobro šaliti, še posebno ne s tako, ki je ne razumeš. Vozimo se, ali točneje trese nas, Travi gori luč za olje, Machu odpada plastika, nadaljujemo… Ujame nas noč. Ponoči cesta deluje še bolj grozno. Dohitimo dva šleperja, ki ju komaj prehitimo, vozita vzporedno, pa še po sredi ceste. Spet ena guma odpove. Ustavita se tudi voznika šleperjev. Mohamedu povesta, da sta se izgubila. Pomagamo, zemljevidi, GPS…
Menjamo gumo in spet naprej. Trese nas vedno bolj. Bodo Jeepi zdržali take obremenitve ???. Zdi se mi, da sem več pod stropom, kot na sedežu. Dobro čutim žulje na dlaneh, ko se skušam kar najbolje držati. Z Monyem skoraj ne govoriva. Oba navijava za Jeepa, da bi zdržal. Nenadoma kratko sporočilo Mišota, ki vozi na čelu kolone : ” Stoj, ni več ceste !!!”
Ustavimo se na robu, kjer je odneslo cesto. Dobro smo jo odnesli. Gremo naokrog. Zanima me, kako sta jo odnesla šleperja, ki sta pred nami? Sta skočila???
Pridemo do vojaške postojanke (Lourzet). Spet pregled potnih listov, vozil. Odločimo se , da postavimo šotore. Izberemo lep prostor za kampiranje, Mohamed zakuri ogenj in speče ovco. Še Sahara ni več to, kar naj bi bila. Dežuje! Mastimo se s pečeno ovco, pijemo Mohamedov čaj. Zaspimo. Ponoči nas preseneti močan veter in še močnejši dež. Nekateri imajo vodo v šotorih, rešujejo, kar se da. Od nekod so se pritepli psi, ki so razgrajali okoli šotorov (požrli so nam ovco, ki smo jo hoteli pojesti za večerjo za naslednji dan). Nekateri nočemo slišati ne psov, ne vetra in ne dežja. Spimo. Zbudimo se v lepo, sončno jutro. Odločimo se, da najprej posušimo vse, kar je mokro. Ob 9.30 gremo naprej. Ugotovimo, da imajo nekateri med nami več imen, ki jih običajno ne uporabljajo. Napisana so samo v uradnih dokumentih. To je bil tudi vzrok, da smo dobili potne liste šele zjutraj nazaj. Vse OK. Gremo.
Cesta je milo rečeno – obupna . Poskakujemo mi in Jeep. Vozimo se sredi niča. Razen tega, da vsake toliko zapeljemo v sipino – zadnji del Jeepa kar zapleše in midva seveda z njim, se nič ne dogaja. Opazujemo pokrajino. Nekaj časa imamo celo občutek, kot bi trava zelenela – da ni to fata morgana?? Vode imamo sicer vsi zadosti. Vidimo dromedarje, ki se pasejo. Ne srečamo žive duše. Na cesti pa sploh nikogar. Vijugamo po sicer široki cesti. Vsak voznik po svojih močeh skuša poiskati najboljši del ceste, za svojega Jeepa. Živahno klepetamo po CB postajah.
Opozarjamo se na vedno višje sipine, ki jih srečujemo. Cesta je popolnoma ravna.
Če bi Jeep imel krila, bi tukaj sigurno poletel, še bolj, kot smo že sicer “ leteli”.
Bir Zar, vojaška kontrola. Spet pregled vseh papirjev in dovoljenj. Smo le 200 m oddaljeni od meje z Libijo. Vojaki ugotovijo, da je vse OK. Na teh postojankah opazimo poleg vojakov in tropov psov, še delavce, ki delajo na naftovodih. Ženske nismo opazili nobene. Mogoče so kje v ozadju ??
Grda cesta se nadaljuje. Zagledamo izredno visoke sipine, kot naši domači hribi.
Pod njimi pa palme, skratka idealen prostor za počitek. Počitka smo bili potrebni vsi, tako “dodobra pretreseni “vozniki, sovozniki, kot tudi Jeepi.
Nekateri so se povzpeli na vrh, ali točneje, so bredli na vrh, drugi smo se zabavali ob njihovem početju. Seveda, smo pridno fotografirali. Uživali smo, ko so se nekateri poskušali peljati po sipini, kot se sicer vozimo, po snegu. Pri vožnji so si pomagali z vrečkami in kantami za vodo. Daleč najbolj uspešen je bil Dolenjček, najbolj drzen pa vsekakor Niko, ki je s popraskanim hrbtom požel občudovanja vseh ostalih. Ugotovitev vseh pa je bila, sipine in sneg nimajo veliko skupnega.
Mohamed nam je skuhal čaj. Ob čaju nam je s pomočjo Dolenčkove kante, pričaral zvoke bobna in nam zapel. Dohtar je v trenutku našel kitaro in zapel še on. Ostali smo “meditirali” in uživali v res lepi pokrajini. Po pol urnem počitku smo spet v akciji. Hitimo končnemu cilju na proti. Vreme imamo, prvič, lepo in toplo. Sonce in igra svetlobe naredi sipine še veliko lepše. Skačemo, trese nas, podvozje Jeepov noro trpi. Ob 17.15 prispemo do tromeje Alžirija – Libija _ Tunizija – špica na zemljevidu. Opazujemo najprej vojake, ki nas pregledujejo in oazo z močvirjem. Mohamed nam pove, da so tukaj komarji mrzličarji, ki prenašajo povzročitelja malarije – plazmodija. Kar naenkrat nas mine veselje do opazovanja, saj nas komarji kar dobro pikajo.
Pridružijo se še težave naših Jeepov. Machu odpove zadnji amortizer. Džunglin Jeep ima tudi težave z amortizerji, najin Jeep ima sumljivo trd volan, malo se oglaša turbina. Travci vztrajno gori lučka za olje.
Najdemo celo počivališče, kjer si privoščimo čaj, da bomo lažje razmislili kako naprej. Travca izkoristi čas in hitro zamenja olje. Vse bolj je temno in hladno. Odločiti se moramo takoj. Kam ??
Odločimo se, da se vrnemo v oazo (160 km), kjer smo malicali. Tam blizu (12 km) je v vojašnici delavnica, kjer bomo poskusili ponovno usposobiti naše Jeepe. Saj je do trajekta v Tunisu še zelo daleč (950 km). Nehote se tiho pojavlja vprašanje, bomo vsi prišli do trajekta, v voznem stanju.
Cesta se je vlekla v neskončnost. Če smo dol potovali z elanom, da osvojimo cilj, smo nazaj s strahom, do kam pridemo. Ponoči je bila cesta veliko bolj grozna, luknje in sipine si opazil veliko kasneje. Nama nagajajo meglenke, zadnji hip Mony opazi, da sva skoraj izgubila smernik. Odtrgalo nama je amortizer.
Džungla skoraj zleti s ceste. Nagaja jim še sklopka. Nima luči. Mehaniki imajo ogromno dela.
Džungli za silo pokrpajo Jeepa. Kilometrov pa ni ne konca ne kraja. Zdi se mi, da tega nesrečnega večera ne bo nikoli konec. Mony komaj kroti Jeepa, saj nagaja servo volan. Ne govoriva veliko. Tudi CB postaje molčijo, kot da se vsi bojimo slabih novic.Po številnih postankih se “privlečemo” do oaze. Ura je 22.00. Na hitro postavimo šotore, ne kuhamo, smo preveč utrujeni. Pločevinke Rio mare so odlične. Mohamed skuha čaj, ki ga pijemo, ko imamo posvet.
Odločili smo se!. Zjutraj popravimo Jeepe, kar se bo dalo, potem pa po najbližji poti do Ksar Gilijana.
Mony je, kljub pozni uri, pregledal Jeepa. Vidno boljše volje, je povedal, da amortizer ni pokvarjen, le odšravban ?????- ne znam slovensko napisati. Zaspimo v trenutku. Nekatere smo zalotili, da so prespali že zadnji del sestanka.
Zbudimo se vidno boljše volje. Vreme v redu. Vozniki se lotijo Jeepov, sovozniki pripravljamo zajtrk, pospravljamo šotore. Z Metko in Katarino se lotimo zahtevne naloge. Kopljemo luknjo za smeti, ki jih bomo zažgali. Kar poskusite luknjo kopati v saharski pesek ??? Pa brez komentarjev, prosim. Poskusite najprej !!
Tabor je pospravljen, kot bi mignil. Mony je popravil amortizer in pritrdil vse možne vijake. Hidravlične napeljave pri volanu ne bo možno popraviti, ker se je odlomila v konusu. Pravi, da z veseljem krepi bicepse, samo da ne bo kaj hujšega.
Odpeljemo se vojašnice, kjer z Mohamedovo pomočjo pridemo v delavnice. Izkaže se, da ima naš Jeep odtrgano izpušno cev in da je dobil več močnejših udarcev v podvozje. Fantje so se pridno lotili vsak svojega Jeepa. Seveda pa brez skupne pomoči ne gre in so pridno sodelovali. Džunglin Jeep je dobil nov amortizer.
Sovozniki smo med popravljanjem odšli na raziskovanje terena. Raziskali smo zapuščen hotel. Ja, prav ste prebrali, hotel z bazenom. Nikjer žive duše. Maša in Neja sta mi preskrbeli večje število hroščev, ki so se utopili v odtoku bazena. Za mojo zbirko hroščev. Če bi naš rogač srečal saharskega, bi se mu na glas smejal in se po “naše” bahal, da je pomembna velikost…in ne prilagojenost.
Tako, še 300 km imamo do Ksar Gilijana, pa bo. Boljše volje se zelo optimistično razpoloženi peljemo po ” malo ” boljši cesti ( beri: za naše razmere obupni cesti).
Džungla izgubi rezervno kolo. Fantje uredijo. Vozimo cel dan brez prestanka, sploh Travca, ki mu lučka še vedno nagaja in Mony, ker Jeepu nagaja vžig, če je preveč ogret. Ustavimo se le za nujne zadeve, kot so lulanje. Kako to ženske počnemo v Sahari? Čisto preprosto, mi je razložil Dolenjček, še v Ljubljani. Počepneš, kjer te prime, če ni hribčka, si pa domišljaš, da je. Le kaj bi mi brez domišljije? Točno tako je tudi bilo. Nobenega problema.
Malicamo kar med vožnjo. Tudi Mohamedov zjutraj spečen kruh, je prišel prav. Kako je, če med vožnjo ješ granatno jabolko in še voziš zraven…., ja spet nekaj, kar morate poskusiti sami ..!
Med vožnjo smo videli dromedarje, ki so se pasli in tri gazele, ki so nam prekrižale pot. To je vse v 300 kilometrih. 80 km/h šibamo po puščavi.
Izstopimo iz vojaške cone. Prispemo v oazo, srečni, da smo še vsi vozni in da smo skupaj. Postavimo šotore in se gremo kopat v toplo vodo. Uživajo naše mišice in mi, ko vemo, da smo bližje civilizaciji in da nas do trajekta loči le še 650 kilometrov. Zaspimo.
29.10.2000
Ponoči je rahlo deževalo. Zbudimo se v prelepo jutro. Sedaj smo v kampu. Pozabila sem omeniti sinočnji , za biologa, zelo zanimiv pripetljaj. Ko smo postavljali šotore, me je poklicala Maša. V bližini šotorov ( beri 1 m) je zagledala škorpijona. Res lep primerek. Slikala se ga z vseh zornih kotov. Še posebno lep je bil, ko mi je poziral v “bojnem “ razpoloženju. Ker ne morem iz svoje učiteljske kože, se mi je utrnila misel, da bi ga nesla otrokom v šolo pokazat. In stvar se je takoj zapletla. Dohtarja prosim za alkohol, razloži, da ga v taki obliki, kot ga jaz želim, nima. Ponudil pa se je , da mi pokloni after shave . Rečeno storjeno. Aha, kaj pa kozarec z dobrim zapiranjem.? Z Metko takoj sprazniva vložene kumarice in vse kar sem rabila, sem dobila. ( Škorpijon, ki je v vodici za po britju takoj zaspal, krasi šolsko vitrino v moji učilnici in si je prislužil nesmrtno slavo).
Po takem počasnem zajtrku, se moški odločijo, da gredo z Jeepi, ki so še brezhibni na raziskovanje bližnjih sipin. Travca in Mony gresta z Mišotom in njegovim Nissanom. Kaj pa ženski del posadke? Ja, najprej tiste stvari za katere prej ni bilo časa. Pospravljanje…. in klepetanje … brez omejitev in v “živo”, brez CB postaj. Z Metko imava zavidanja vredno senco, razpeto med oba Jeepa. Izkoristimo čas in udobje kopalnice v kampu in se v miru tuširamo, umivamo lase… Če bi takrat imela dobre škarje pri roki, bi bila danes verjetno kratkolaska. Lasje so bili dodobra zavozlani od vetra in peska, tako da ni pomagal noben balzam.
Z dekleti se odpravimo na raziskovanje oaze. Povzpnemo se na stolp, od koder je res lep razgled na vso oazo. V daljavi vidimo oblake peska in slišimo oddaljeno hrumenje motorjev. To nam da vedeti, da fantjei uživajo z velikimi avtomobilčki v ogromnem peskovniku…
Raziščemo se beduinski šotor, pa gremo k Mohamedu na čaj. Mohamed naju je z Vesno povabil na najboljši kus-kus kar sem jih kdaj jedla. Sedaj doma treniram in preizkušam recepte, pa mi ne gre najbolje.
Ko pridejo fantje, je izgledalo takole…. Žejen…, žejen,,, kopat…. Ko so se ohladili, večerja in že smo se začeli spreminjati v beduine. Mojca nam je zavezovala rute. Odpravili smo se na jahanje kamel in opazovanje sončnega zahoda. To pa kar poskusite, vsega vam ne morem izdati. Bilo je O.K, le sončnega zahoda ni bilo, se je pa namesto tega močno bliskalo v daljavi. Bo že spet dež? Zvečer, fantje pripovedujejo dogodivščine iz velikega peskovnika…, škoda, da nismo bili vsi zraven.
30.10. 2000
Noč mine brez dežja, še eno lepo puščavsko jutro. Fantje brez sipin ne morejo. Celo berem knjigo. Metka prisega na visečo mrežo, ki jo ima razpeto med palmama. Sploh ne klepetava, ampak uživava, saj se avantura, na žalost, počasi bliža koncu.
Proti večeru se odločimo , da še enkrat poskusimo z zahodom. Z jeepi se odpeljemo do trdnjave in tokrat nam je sonce stalo ob strani. Nekateri so do trdnjave kar prijahali, s pravimi konji. Nekateri so imeli ubogljive konjičke, nekateri pa zelo trmaste. Zvečer pa taborni ogenj, pekli smo vse kar nam je ostajalo in obujali vtise in dogodivščine, ki smo jih skupaj doživeli. Pozno ponoči pa še na sprehod do hotela in na “šišo”- vodno pipo, v kateri je jabolčni tobak. Diši prelepo, če si si zraven predstavljal še vonj cimeta, si imel pred očmi že “štrudl” in mogoče ob tem kanček domotožja.
31.10.2000
Čudovito, malce hladno, sončno jutro. Pospravimo šotore, v Tuniziji jih ne bomo več potrebovali. Spalke pustimo na vrhu, saj jih bomo potrebovali čez 150 km, ko bomo prespali v podzemnem hotelu.
Gremo še na zadnje kopanje in ob dvanajstih imamo odhod. Še prej skupinska slika vseh udeležencev raid-a in obvezno “nabiranje” peska. Le kdo bi nas razumel? Ves čas smo imeli pesek povsod in nam je bil zelo odveč, na koncu ga pa vzamemo še s seboj. Mohamed se je poslovil, mi pa tudi. Pravijo, da ko se poslavljaš in če ne pogledaš nazaj, potem se na ta kraj še vrneš. No, jaz nisem niti enkrat pogledala nazaj, bo to pomagalo?
Maša vozi Nissana. Spet oživijo vsi strahovi v zvezi z avtomobili. Pot je dolga, makadam. Vozimo po najkrajših možnih poteh: Ustavljamo se zelo malo. Obvezno lulanje in konec. V Jeepu jeva granatna jabolka, med vožnjo. Poskusite, boste potem razumeli, zakaj se to v avtu ne počne. Ne vem, zame je bilo raida konec, ko nas je Mišo začel opozarjati, da prihajajo nasproti vozeča vozila. To je pomenilo, da se bližamo civilizaciji.
V Matmato srečno prispeli. Ogledali smo si tipično berbersko hišo, kjer so nas prijazno postregli, mi pa smo se obnašali, ko pravi turisti in fotografirali…
Spali v simpatičnem podzemnem hotelu. Za ta predel so namreč značilne podzemne hiše. Tako se izognejo vročini. V štirih tednih imajo hišo izdolbeno. Notranjost pobelijo z apnom, potem pa ni problemov, če želiš še eno sobo, si jo pa izkoplješ.Po večerji smo gledali folklorne plese. Da so nam plesali le moški, mi ni treba poudarjati, mar ne?
Spali smo v dveh sobah – neka vrsta skupnih ležišč. Primorci so komentirali, preden sem zaspala, da vse polno “brlincev” leze po stropu. Sicer sem radovedna, ampak se mi ni dalo preveriti, kaj je to? Bom že zjutraj, sem si rekla. Tudi en brlinc je pristal v moji šolski zbirki. To so namreč ščurki… Upam, da razumete biologa…