Libya Desert Challenge Rally 2006
LDC 2006 se je razpletal v libijskem pesku od 03 pa do 19 februarja 2006. Slovenijo sta zastopali dve posadki – midva z Janezom s PUCH-om in Zvone s sovoznikom Alešem z Wranglerjem. Kot asistenca je bil z nami Darij, ki je v svoji Toyoti vozil tehnično ekipo. Sestavljala sta jo mehanika Božo in Jože.
Brzincev je bilo skupaj preko 2000 km. Nekatere dnevne etape – 400 km brzinca in 170 transferja so bile skoraj primerljive z Dakarjem. Vsega skupaj smo v 15 dneh prevozili preko 6000 km.
Dodaten čar rally-u je bila udeležba izkušene veteranke Andree Mayer (5. mesto z Mitsubishijem na Dakar-ju 05, 4-krat Dakar z motorjem, 5-krat UAE ….. ). Mi amaterji pač nimamo vsak dan priložnosti tekmovati s tekmovalci svetovne kakovosti. Na rallyu je vozila superproduction buggy, ki je bil na sipinah neulovljiv, na ravninah pa primerljiv s hitrimi konkurenti.
Dirka se je začela s prologom na kameljem stadionu v Douzu, po dolgem transferju iz Tunisa prejšnjo noč.
Na prologu sva se strogo držala moje teorije, da uvrstitev v prvo polovico tekmovalcev ni modra. Zmagala je Andrea, midva sva bila sedma, z zaostankom nekaj sekund.
Prvi brzinec (SS1) iz Douza do Ksara sva začela z mojo navigacijsko napako (premajhna koncentracija na “domačem” terenu), ki pa ni bila usodna, saj so zaradi nenatančnega roadbooka zgrešili skoraj vsi. Janez se je po šoku na El Chott-u 2005 spet odlično znašel, tako da so naju po sipinah težko lovili tudi motoristi. V cilj sva prispela tretja, 8 minut za Olijem in daleč za Andreo. Zvone in Aleš sta zaradi navigacijske napake izgubila več kot uro in pol.
Naslednji dan smo se prebijali skozi birokracijo na tuniško-libijski meji. Ker sem ponoči spal brez šotora (sem prelen, predvsem za jutranje pospravljanje), samo na ležalniku v spalni vreči, me temperatura, ki je ponoči padla globoko pod ničlo (do -8 stopinj), ni čisto nič spominjala na pravo Afriko.
Potem se je začelo zares. Na 320 kilometrski etapi (SS2) sva najprej prehitela Olija, potem pa se je nama priključil še Zvone. Na pisti je bil seveda hitrejši, vendar je zaradi navigacije vozil za nama. Ko je moral 100 km pred koncem natočiti bencin, sva solidarno počakala slabih 10 minut. Takrat nas je Oli spet prehitel, vendar njegova prednost na cilju ni zadoščala, ker je startal pred nami. Midva sva ga na 5 ur dolgi etapi prehitela za eno samo sekundo. Zvone je v cilj pripeljal takoj za nama. Ker je Andrea imela tehnične probleme (zagorel ji je dirkalnik), je etapo dobil Zvone, ki je startal nekaj minut za nama, midva pa sva bila druga. Mislim, da je bilo prvo in drugo mesto na etapi daleč najboljša tovrstna uvrstitev za Slovenijo na puščavskih rally-ih. Andrei je pri popravilu pomagala naša asistenčna ekipa, vendar je kljub temu izgubila nekaj ur, tako da sva bila midva prepričljivo na drugem mestu.
Naslednja (SS3) 360 km dolga etapa je bila usodna za Zvoneta in Aleša. Pomanjkanje sipinskih izkušenj (50 km samih sipin visokih med 30 in 50m) in malce težka Zvonetova noga so botrovali nekajmetrskemu skoku čez sipino in brutalnemu pristanku. Posledice – za nekaj 10 stopinj zvit prednji most, zlomljena polos, zviti in potrgani skoraj vsi prednji nosilci. Spet se je izkazala asistenca, ki je Wranglerja spravila v vozno stanje, dirka za Zvoneta in Aleša pa je bila seveda zaključena. Midva sva se v sipinah brez enega samega ukopavanja dobro znašla. Oli je zaradi navigacije vozil za nama po sipinah in razriti hamadi, šele v zadnjem ravninskem delu, kjer navigacijskih problemov ni bilo več, je zaradi bistveno hitrejšega avta oddrvel naprej. Tudi Janezove vozniške sposobnosti, pri tako veliki razliki v moči motorjev, niso pomagale. Zmagala je Andrea, vendar je skupni rezultat ostal enak, midva pa sva še povečala prednost pred tretje uvrščenim Krugerjem.
SS4 je bil čisto sipinski, Andrea in Oli sta odpeljala naprej midva pa sva doživela edino vkopavanje na dirki. Ob nesebični pomoči Krugerja sva izgubila manj kot 10 minut. Na koncu sva zaradi najdene kontrolne točke midva in Andrea dobila bonus 15 minut, prehitela Olija in za skoraj uro povečala prednost pred tretje uvrščenim Krugerjem.
Najlepša etapa dirke (SS6) po Akacusu nama je prinesla prvo zmago nad Andreo (skoraj 30 min), seveda predvsem po zaslugi njenega neizkušenega navigatorja. Skupni rezultat pa se zaradi majhnih razlik v časih na etapi, seveda ni spremenil.
SS7 po čistem pesku okoli Mandara jezer, sva začela odlično, prehitela vse, vključno z Andreo (Oli je kot običajno vozil za nama), vendar nama je samo 5 km pred ciljem, brez opozorila odpovedal pogon in dirke je bilo konec. Asistenca je prišla do naju v 15-tih minutah, vendar je Božo lahko samo nemočno odkril nepopravljivo napako na ploščah vztrajnika. V bivak naju je pripeljal organizatorjev MAN 8X8, ker se Pucha preko 50 metrskih sipin s Toyoto ni dalo vleči. Vsi konkurenti, predvsem pa Andrea, so prišli ponudit pomoč in izrazili obžalovanje zaradi najine smole. Čeprav so tovrstne okvare na vztrajnostnih rally-ih pričakovane, je bilo moje razočaranje zaradi odstopa bistveno večje, kot sem kadarkoli pričakoval.
Na SS8 nisva startala, Andrea pa je oddrvela naprej, zato se je moral Oli prvič zanesti samo na svojo navigacijo. S Krugerjem sta se na polovici dirke resno izgubila in preko minskih polj prišla v cilj z dvourno zamudo za Andreo. Razlika med Olijem in Andreo se je tako pred zadnjo, 400 km dolgo etapo zmanjšala samo še na eno uro.
SS9 je bila kot puščica ravna pot čez Hamado El Hamra. Večina poti je bila track nekaj vozil pred tabo, preko popolne ravnine. Prvih 350 km nobene rastline in nobene točke na obzorju višje kot en meter. Ker druge možnosti sploh ni bilo sva se počasi peljala po progi, pobrala obe kontrolni točki in na koncu zaostala za tretje uvrščenim Krugerjem za manj kot uro. Na GPS točki, kjer bi moral biti bivak smo potem 5 ur, do poznega večera čakali asistenčne kamione, da smo postavili bivak.
Podelitev nagrad je bila v bivaku sredi puščave. Zmagal je Oli, tik pred Andreo, tretji pa je bil Kruger. Midva sva kljub okvari zmagala v kategoriji dieselskih terencev, skupno pa sva bila nehvaležno četrta. Moje razočaranje je malce umirila Andrea, ki je na podelitvi, v nagovoru ob sprejemu pokala za drugo mesto dejala, da sva zanjo osebno midva moralna zmagovalca rally-a. Njeno mnenje je bilo, da bi bil najbolj pravičen rezultat -zmagovalca midva, drugi Oli in ona tretja. To je bil seveda precej velik obliž na moje razočaranje ob najinem odstopu.
V Slovenijo smo se proti pričakovanjem na začetku (Puch je tresel že v Sloveniji, Zvone pa tudi ni popolnoma zaupal Wranglerju), pripeljali na kolesih.
Ocena poškodb:
- Puch : uničene plošče vztrajnika, načet menjalnik, reduktor in verjetno zadnji diferencial
- Wrangler : uničen sprednji most, zlomljena polos, poškodovani vsi prednji nosilci, resno načet menjalnik
- Toyota : skoraj uničen prednji zglob, ena popolnoma uničena dragocena guma Michelin X
Za vse, ki bi se želeli kdaj udeležiti podobnih pregrešno dragih in nevarnih izzivanj usode, pa samo en droben nasvet (ni zrasel na mojem zelniku, menda izhaja z rallya Paris – Dakar)
IF YOU WANT TO FINISH FIRST, YOU FIRST HAVE TO FINISH
