Pobega v Saharo ni potrebno načrtovati. Samo odločiš se in greš. Odpelješ se do ladje, odpluješ iz stare Evrope in pristaneš na črni celini. Svet je majhen, Afrika je blizu. Nič kolikokrat sem prav s temi besedami prepričeval druge in sebe, da je življenje enostavno, če imaš pogum, da sprejmeš odločitve, in vztrajnost, da za svojimi odločitvami tudi stojiš. Temu še vedno verjamem. Tolažim pa se tudi, da z leti postajam modrejši, zrelejši, in se učim sprejemati voljo vesolja.
Lagal bi, če bi trdil, da se nikoli ne sprašujem, zakaj se vračam v Afriko, v Saharo, in počasi celo spoznavam pravi odgovor zase? Zakaj se vračam v puščavo? Ker jo zapuščam. Ko odidem, se moram vrniti.
Vračam se tja, kjer ni ničesar razen peska in vetra, da se sprijaznim z zavedanjem, da tudi sam nisem ničesar več kot le nebistven drobec vesolja. Ne samo jaz, tudi vsi drugi in vse ostalo, ukleščeno v kaotični vrtiljak samopercepcije lastne pomembnosti, nepogrešljivosti in zlagane veličine. Pred puščavo vse te maske padejo. Pred puščavo ostaneš sam in gol. Nisem edini, ki je to zapisal, in še zdaleč ne edini, ki je to začutil, niti se ne slepim, da bom to kdaj razumel.
Razumem pa lastno majhnost. Puščava me je naučila, da na čas in na razdalje nimam vpliva. Kjer se v enem trenutku sproščeno voziš in pohajaš, boš v drugem krvavo garal, da se boš premaknil sto metrov bližje cilju. Kjer si pred nekaj meseci trdil, da je prečenje sipin igra za otroke, boš tokrat grizel nohte in stokrat tehtal in premišljeval, koliko zdržijo avtomobili, koliko je nafte, koliko je vode, in konec koncev… koliko zdržijo ljudje. Ker se komedija in zabava še prehitro lahko sprevrže v dramo zaradi malenkostnih napak. Od drame do tragedije pa je samo še vprašanje časa, časa, ki ga puščava ima, ti pa ne. Puščava je večna.
Prav zato se vedno rad vračam v pesek, da izmerim svoje moči in svoje slabosti, da se naučim ponižnosti pred vesoljem in naravo. Ne slepim se, da so z znanjem, izkušnjami in brutalno tehniko podprte uspešno odpeljane trase in doseženi cilji dokaz lastne superiornosti. Ne delam si utvar, da sem pravi dedec, ker rinem kar za nosom čez sipine, tja, kamor ni ničesar. Seveda se v trenutku samovšečnosti potrkam po prsih in z zadovoljstvom pomislim, kje vse sem bil, in se od tam tudi vrnil. Zavedam se, da ni vprašanje, kaj vse si upaš storiti, to zmore marsikdo, najtežje od vsega pa je vedeti, česa ne smeš. Da te puščava, lahkotno, brez obžalovanja, kot preveč arogantnega ljubimca, kot drobno peščeno zrnce, z dihljajem svoje sape odpihne v pozabo.
In na koncu vse pride do tega – celotno potovanje, vse hrepenenje, čakanje, pričakovanje, vsi težki trenutki, vsa verovanja in razočaranja, vsa veselja in strahovi, smeh in solze, vsi upi, vse pesmi… vse se zbere v en čudovit trenutek, ko se zazdi, da ti bo srce zavrelo od čustev, v en božanski nepozaben prizor, večno vžgan v sliko tvoje duše, ko prejmeš svojo zasluženo nagrado – trenutek, ki si ga boš večno zapomnil kot enega najlepših trenutkov svojega življenja. To je dar potovanja.
Originalni zapis si lahko prebereš na Mitjevem blogu