Tunizija 1999

Prvi slovenski raid Tunizija november 1999

 

Besedilo reportaže o raid-u objavljene na TV PIKA januarja 2000.

Sanje vsakega vsaj malo avanturistično razpoloženega lastnika terenskega avtomobila so popeljati svojega terenca na teren, za katerega je v osnovi narejen. Neizmerne sipine Sahare so idealno okolje za kaj takega.

Kaj potrebujemo če se želimo s terencem odpraviti v Saharo.

Najprej seveda ustrezen avto. Imeti mora štirikolesni pogon, zadosti močan motor, reduktor, ustrezne gume in zadostno višino od tal. Prav tako mora imeti dovolj nosilnosti in prostora, da s seboj lahko peljemo zadostne količine goriva, vode, hrane in ostale opreme. Nekaj opreme je nujne, kot naprimer kompas, lopata, vlečna vrv, kanistri za gorivo, kanistri za vodo, CB radijska postaja, oprema za taborjenje in osnovni komplet orodja. Med opremo, ki ni nujna, je pa zelo zaželjena spada GPS, podnice za pesek, posebna dvigalka, kompresor za gume in kup malenkosti, ki bistveno olajšajo bivanje v puščavi.

V našem primeru je vsak terenec, poleg dveh potnikov, vozil v povprečju še dodatnih 250 do 300 kg tovora.

Vsak popotnik, ki se odpravlja v te kraje, se mora za čas potovanja odpovedati govejim zrezkom in ostalemu prehrambenemu luksusu. Namesto tega bo deležen kus-kusa in ovčjega mesa na sto načinov.

Stroški 14 dnevnega potepanja vključno z trajekti in prenočišči pa so nižji kot če si privoščite eno tedenski aranžma v hotelu pri kakšni znani agenciji.

Mišo, ki je že star znanec Sahare, saj je bil tam že sedem krat, se je letos odločil, da s seboj povabi še kakšnega avanture željnega off roadarja. Za vse člane odprave je organiziral karte za trajekt, rezerviral campe, se dogovoril z vodičem, preskrbel zemljevide in GPS koordinate in na odpravo povabil tudi zdravnika. Ta, na srečo, razen malenkosti in nekaj pomoči lokalnemu prebivalstvu ni imel preveč dela. S seboj smo vozili zdravila in medicinsko opremo za večino poškodb, ki se lahko zgodijo na taki poti.

Tako se nas je zbralo kar 20 odraslih in dve šolarki vsi skupaj z desetimi terenci. Poleg petih terencev iz Ljubljane in okolice je bilo v odpravi še pet vozil s Primorske. Vsi terenci so bili enotno označeni tako, da je bilo že od daleč vidno, da smo organizirana skupina.

Zelo verjetno je bila to, do sedaj, največja slovenska off-road odprava na kakšno drugo celino.

Začelo se je zelo zgodaj. Ljubljanski del odprave se je zbral ob petih na bencinski črpalki na Lomu. Na bencinski črpalki na Fernetičih smo natočili še zadnjo slovensko nafto, kajti gorivo v Italiji je precej dražje. Ob sedmih smo bili na obcestni restavraciji v Gonarsu dogovorjeni z primorci, ki so prišli iz Gorice. Naše planiranje je bilo dobro, kajti prišli smo do minute natančno.

Na parkirišču v Gonarsu smo naleteli na avtobus gimnazijcev viške gimnazije iz Ljubljane, ki so se, tako kot mi, skupaj s svojimi učitelji odpravljali v Tunizijo. Ugotovili smo, da je naš načrt za prvi del poti zelo podoben njihovemu in res smo se na poti še večkrat srečali.

V pristanišču v Genovi je vedno gneča in kaos. Kombinacija italijanskih policajev in arabskih mornarjev verjetno tudi ne more dati drugačnega rezultata.

Najbolj zabaven del čakanja je prihod trajekta in izkrcavanje terencev, ki se vračajo iz Libije in Tunizije. Ob množici utrujenih, vendar zadovoljnih posadk v umazanih in natovorjenih terencih, se ti vedno znova porajajo ideje, kaj bi še dodal k opremi ali kako bi kakšno stvar pritrdil kam drugam.

Trajekt je nov, saj vozi na tej progi šele nekaj mesecev in za arabske razmere presenetljivo čist. Bomo videli, kakšen bo čez leto ali dve.

Vožnja je hitra in udobna in čez dvajset ur smo že v Tunisu.

Prvo noč smo prespali samo 30 km od Tunisa, vendar so bili dnevi tako kratki, da smo tabor postavljali že v temi. Po večerji smo imeli sestanek, kjer smo se dogovorili, kako približno bo potekala odprava.

Za orientacijo v puščavi je, poleg čimbolj natančnih, po možnosti vojaških zemljevidov in kompasa, skoraj nujen pripomoček sprejemnik za satelitsko navigacijo, imenovan GPS. Ta naprava ti z odstopanjem nekaj deset metrov pokaže natančno pozicijo, kjer se nahajaš. Vse ostalo je v kombinaciji z dobrim zemljevidom in malo geometrije otročje enostavno. V novejših tujih priročnikih za Saharo so nekatere GPS točke že vpisane, najbolj koristne pa so tiste, ki si jih označimo sami ali pa jih dobimo od prijateljev.

Mišo je ta prvi večer za tiste, ki so imeli GPS-e imel kratko predavanje o teoretičnih osnovah delovanja satelitske navigacije in njeni uporabi.

Naš prvi postanek naslednji dan je bil KAIROUAN, četrto nasvetejše muslimansko mesto.

Medina, to je staro jedro v vseh arabskih mestih, kjer je vedno množica trgovin in delavnic, je v Kairouanu lepo ohranjena in za razliko od nekaterih drugih, večjih mest tudi zelo svetla in čista.

Mojca, ki je velika ljubiteljica lokalne hrane, si je takoj privoščila “BRIK”. To je ena najbolj znanih tunizijskih jedi in jo v restavracijah običajno postrežejo kot predjed. Pripravljena je, iz kot palačinka velikega kosa listnatega testa, v katerega dodajo surovo jajce, po želji pa še tunino, kapre, krompir in začimbe. Vse skupaj prepognejo in vržejo v veliko skledo vrelega olja. Po kakšni minuti lahko brik že pokapamo z limono in ga brez pribora pojemo. Tovrstna hrana je zelo poceni, saj lahko brik na ulici dobimo že za 50 SIT.

Najpogostejša hrana domačinov severne Afrike je kus-kus, ki ga pripravljajo iz neke vrste prosa z dodatkom zelenjave in mesa. Tudi pri naših obiskih restavracij je bil kus-kus redno na jedilniku. Kar se tiče mesa jedo domačini večinoma ovčetino, ki je veliko kvalitetnejša kot naša in nima nikakršnega vonja ali priokusa. Večina mesnic ob cesti ima par stolov in majhen žar, kjer ti kupljeno meso takoj spečejo. Meso je vedno sveže, če pa ga zmanjka, pa se v bližini vedno najde kakšna ovca, ki jo kar pred kupcem, zelo hitro spremenijo v zrezke. V mesnicah je cena pečene ovčetine povsod enaka in znaša 1400 SIT za kilogram. Mnenja članov odprave o lokalni kulinariki so bila deljena, od navdušenja, pa do popolnega zavračanja. V Monastiru, po vrnitvi iz Sahare so si tisti, ki so najbolj pogrešali evropsko hrano, privoščili pravo požrtijo, s katero so proslavili povratek v znano kulinarično okolje.

Po vožnji po mestih smo se poskušali držati čim bolj skupaj in smo vozili v čimbolj strnjeni koloni. Lokalni policaji so bili zelo prijazni in so pogosto zaprli promet, tako, da smo skupaj prevozili križišče. Včasih ko se nam to ni posrečilo smo se po CB-ju dogovorili kje se počakamo. To velikokrat ni bilo tako preprosto, saj smo, če smo se želeli ustaviti ob cesti, potrebovali vsaj 60 metrov dolgo parkirišče. Med vožnjo po lokalnih cestah pa se je dolžina naše kolone raztegnila na več kot kilometer.

Eno najpomembnejših opravil vsakega turista je nakupovanje spominkov, včasih pa celo kakšnih uporabnih predmetov. Barantanje z Arabci je prava umetnost, lahko pa tudi prijetna zabava. Prodajalec prvo ceno iskanega predmeta vedno postavi glede na posameznega kupca in je lahko tudi nekaj desetkrat višja od prave cene. Umetnost pogajanja je v tem, da poskusimo oceniti koliko je prava cena in se ji v toku pogajanj čimbolj približati. Barantanje za ceno preproge se med prijetnim posedanjem v trgovini in pitjem čaja, lahko zavleče tudi nekaj ur.

Prva resna okvara na terencih se je pojavila že pred Tozeurjem, ki je bil naš cilj drugega dne. Ravno ko se je začelo mračiti, je na Romanovi Toyoti, ljubkovalno imenovani KAPELICA, dokončno odpovedal poslušnost ležaj v alternatorju. Stvar ne bi bila kritična, ker dieselski motor porabi malo elektrike, akumulator pa bi še nekaj časa lahko napajal vsaj pozicijske luči in CB postajo. Problem je bil v tem, da zaradi zaribanega ležaja ni delovala vodna črpalka in servo ojačevalec zavor. Po demontaži alternatorja smo se odločili, da Toyoto, samo s pozicijskimi lučmi potegnemo do campa.

Zvečer je Dolenc, naš najbolj izkušen mehanik, skupaj z Romanom in prijazno pomočjo domačinov razstavil alternator. Ugotovili smo, da bo potrebno s ustreznim orodjem izvleči ležaj in ga zamenjati z originalnim novim. V majhnem mestu, kot je Tozeur se je to zdela skoraj nemogoča naloga.

Naslednje jutro je minilo v pripravljanju terencev na pesek Sahare. Večina voznikov je poskušala zapreti čim več odprtin, kjer bi pesek lahko prišel v motor ali v notranjost avtomobila. Potem se je začelo čakanje na Romana in Mišota, ki sta se s pokvarjenim ležajem odpravila na lov za mehaniki. Po petih urah sta se proti vsem pričakovanjem vrnila z novim vgrajenim ležajem. Sestaviti in pognati motor je bilo po tem samo še vprašanje časa. Res alternator ni več polnil akumulatorjev, vse ostale stvari pa so delovale normalno in z njimi nismo imeli problemov do konca poti. Praznenje akumulatorjev, pa smo reševali z rednim menjavanjem polnih akumulatorjev iz drugih terencev.

Iz Tozeurja smo se čez slano jezero Chot El Jerid odpravili proti jugu. Cesta teče po 50 dolgem nasipu čez jezero, toda žilica nam ni dala miru, da ne bi zapeljali na izsušeno površino. Jezero je popolnoma ravno in tik pod površino vlažno in tako predstavlja idealen poligon za vajo šoferskih spretnosti. Če terenca spravimo v drsenje, lahko po gladki površini bočno drsi tudi nekaj sto metrov, preden ga ponovno izravnamo, če nam to seveda uspe.

Naš snemalec Niko se je odločil, da bo na tej brezmejni ravnini napravil skupinski posnetek terencev. Zaradi različnih razlogov smo morali snemanje ponoviti kar štirikrat, predno je bil režiser zadovoljen. Ker ni imel ročne radijske postaje nas je usmerjal kar z dežnikom.

Ko cesta z nasipa zavije zopet na trdna tla so se okoli nas začele pojavljati prve prave sipine. Ker večina voznikov ni imela izkušenj s peskom smo seveda zavili s ceste in preizkusili, kako izgleda vožnja po podlagi, ki se obnaša čisto drugače kot slovensko blato. Najprej se je vkopal Kuci, nato pa še Igor, kar je povzročilo obilo zabave in prijateljskih zbadanj.

Na sam rob Sahare, v Douz smo prispeli pozno zvečer. Postavili smo tabor in nestrpno čakali naslednji dan, da končno spoznamo pravo Saharo.

Če smo bili preko noči na naseljenem področju smo spali v campih, ker se tako naljlažje izogneš radovednežem in vsiljivcem. Vsi campi, v katerih smo bili, so imeli sanitarije po arabskih standardih in tuše, nekateri celo s toplo vodo. Zaradi prijaznega osebja je bilo bivanje v vseh campih zelo prijetno.

Zelo pogost saharski spominek je puščavska roža, to je peščenjak , ki ga saharski veter obrusi v najrazličnejše zanimive oblike. Cene za turiste na tržnicah segajo od nekaj sto tolarjev, pa do nekaj deset tisoč za večje primerke. Nahajališče puščavskih rož je v puščavi jugozahodno od Douza. Domačini skrbno skrivajo to lokacijo, ker prodaja teh rož prinaša precej denarja, kajti ni ga turista, ki domov s seboj ne bi odnesel vsaj enega primerka.

Mišo, ki prejšnjih potovanj to nahajališče našel in pot do njega shranil v GPS, nam je dal koordinate ključnih točk , zato smo se iz Douza odpravili na enodnevni izlet na jug.

V tem letnem času temperature v Sahari podnevi redko presežejo 35 stopinj Celzija, ponoči pa se ohladi tudi do 15 stopinj. Prav ta dan pa je bilo najbolj vroče, saj je živo srebro preseglo 40 stopinj.

Pot preko manjših slanih jezer je bila zanimiva, saj smo lahko dali duška vsem konjem, ki so se skrivali pod pokrovi motorjev.

Pri skoku čez sipino, je Ferrarijevemu Pajerotu počil volanski drog, a naš mehanik je rešil tudi ta problem.

Pri povratku smo se poskušali vrniti kar naravnost čez sipine do najbližjega naselja. S prvimi sipinami pa so se začele prve težave in ugotovitev, da v saharskem pesku, za razliko od slovenskega blata, trma ne rešuje nobenega problema. Zato v Sahari nikoli ne gre naravnost , ampak je treba poiskati primeren prehod.

Na trdna tla smo se uspeli vrniti šele tik pred zahodom sonca, bogatejši za spoznanje, da se s Saharo ni za igrati. Neizmerna in nepredvidljiva je prav tako kot morje, lahko ti veliko da, vendar jo je treba spoštovati.

Enkrat letno se skoraj vsi prebivalci Douza udeležijo puščavskega festivala, ki traja kar 4 dni. Tu je mogoče videti marsikaj od dirk s konji ali kamelami, pa do lova posebnih lovskih psov na zajca ali puščavsko lisico vse skupaj pomešano z glasbo in plesom. Ker je prireditev namenjena domačinom je napovedovalec samo občasno dal kratko pojasnilo o dogajanju v francoščini ali angleščini.

Po Douzu je bil naš cilj idilična oaza na robu Sahare, Ksar Ghilene. Do tja obstaja dokaj enostavna cca 120 km dolga makadamska pot, vendar smo se mi odločili za bolj zahtevno varianto. Preko Timbuina in Ain Huilat Richeta smo želeli priti v Ksar Ghilene po poti, ki vodi naravnost čez Saharo. Ta pot je tehnično in orientacijsko zelo zahtevna in ni opisana v nobenem priročniku, niti ni narisana na ruskih vojaških specialkah, ki smo jih imeli s seboj. Zato se je Mišo že iz Ljubljane po telefaksu dogovoril z enim od lokalnih vodičev, da nam pokaže prehode skozi polja sipin, ki jih poznajo samo domačini. Mohamed se nam je pridružil v Douzu in ostal z nami tri dni. Poleg arabščine in francoščine je na srečo znal tudi nekaj italijanskih besed, da je lahko komuniciral tudi s primorci.

Naložili smo polne zaloge goriva, vode in hrane, ter prilagodili pritisk v gumah predvideni poti. Cel dan smo vozili delno po makadamu, večinoma pa popolnih brezpotjih in tik pred mrakom prišli v Timbuine. Timbuine je neke vrste planota premera nekaj kilometrov, popolnoma obkrožena z neprehodnimi sipinami. Dostop je možen samo na dveh mestih, ki smo jih za naslednji obisk seveda vestno shranili v GPS-e.

V pesku so nujno in življensko pomembno pomagalo, aluminjaste podnice, ki jih je v pesku nikoli ni dovolj. Vsi skupaj smo jih imeli 8, potrebovali pa bi jih najmanj 16. Ker slovenščina ne pozna primernega izraza za ta pripomoček, smo uporabljali primorski izraz “PIASTRE”. V mehkih sipinah je zadostno število “PIASTER”, ki jih podložiš pod kolesa terenca najboljši način, da se izkoplješ iz težav. Druga možnost je, da odkoplješ nekaj 10 kubičnih metrov peska, kar je vsekakor manj privlačna alternativa.

Za lažje podlaganje “PIASTER” pod terenca je skoraj nujen pripomoček posebna dvigalka imenovana “JACK”, s katero terenca toliko dvignemo, da lahko pod kolesa podložimo “PIASTRE”. Ker terenec običajno tiči globoko v pesku, ga moramo dvigniti vsaj za en meter, včasih pa še višje. Temu primerna je tudi višina in teža “JACKA”, ki zaradi svoje masivnosti predstavlja enega težjih delov nujne opreme.

Tabor sredi puščave je nekaj kar je treba doživeti in se težko opiše z besedami. Mohamed je po stari beduinski navadi spekel kruh in skuhal pravi močan arabski čaj za celo družbo. Beduini v puščavi delajo kruh iz moke in vode in ga spečejo v pesku in žerjavici. Zanimivo je, da ob pravilni pripravi, v kruhu ni niti zrnca peska.

Naslednji dan smo nadaljevali zgodaj, ker je pot od Timbuina do Ain Huilat Richeta po Mohamedovem pripovedovanju zelo težavna. Res smo po dveh urah prišli do zelo visokih sipin, ki so se, po nekajurnem iskanju možnega prehoda, pokazale za neprehodne. Mišo, ki je vozil prvi, se je uspel premagati večino začetnih strmin, vendar so se za tem sipine nadaljevale v nedogled. To področje je bilo težko prevozno tudi zato, ker tu že več kot eno leto ni padla niti kaplja dežja, tako, da je bil pesek izredno mehak. Ugotovili smo, da bi za prehod tega dela, za vseh deset terencev potrebovali vsaj dva dni in dobršen del goriva, ki smo ga imeli na razpolago. Poraba goriva se v težkih razmerah zelo poveča in neredko porabiš 10 litrov samo za kakšen kilometer poti. Zato smo se odločili, da poiščemo lažji in hitrejši prehod do Ksar Ghilena.

Z ne preveč vkopavanja v sipinah, nekaj hitre vožnje po makadamu in še zadnjem slikovitem pasu sipin, se je v popoldanskem soncu pred nami pokazala oaza Ksar Ghilena. Z zadnje vzpetine pred oazo smo se spustili vsak po svoji poti, da bi čimprej prišli do sence in vode.

Zjutraj smo razložili avtomobile vse nepotrebne teže in se zapodili v sipine. Po dolgih dneh vožnje v koloni smo se domenili, da se to pot razdelimo v tri skupine. Vsaka skupina je poskušala čez sipine, čimbolj naravnost pripeljati do 3 km oddaljene trdnjave. Mišo je pred startom podal točno smer, razdaljo in GPS koordinate cilja. Med nami in ciljem so bile samo sipine brez ene same trdne zaplate, kjer bi lahko brez skrbi ustavil terenca.

Užitek, voziti prvi, se je prav kmalu spremenil v neskončna kopanja, podlaganja piaster in vlečenja z vitlom. Eden od Murpyevih pravil pravi, da štirikolesni pogon pomeni samo to, da obtičiš na bolj nedostopnem mestu. Za bore tri kilometre smo potrebovali celo dopoldne.

Če terenec globoko sedi v mehkem pesku se sila na gume tako poveča, da včasih motor tudi s pomočjo reduktorja ne more zavrteti koles. V tem primeru je poleg mukotrpnega odkopavanja edina rešitev dovolj močan vitel. V naši odpravi sta bila dva terenca opremljena s tem dragim, vendar izredno koristnim pripomočkom. Pokazalo se je, da je to premalo, saj je Mišo običajno vozil prvi in se je težko vračal po nasedle zamudnike. Večino tega dela je tako opravil Semo. Na delih poti, kjer so bile sipine težko prevozne, bi nam prav prišla vsaj še dva vitla.

Po nekaj urah peska je začel Semotov Pajero močno kaditi in izgubljati moč. Diagnoza Dolenca, našega dežurnega mehanika – zamašeni filtri ali okvara turbinskega polnilnika.

Ker nam tudi dolgotrajno garanje ni vzelo veselja do vožnje po sipinah, smo si, kot veliki otroci izmislili igro skakanja z terenci čez sipine. Seveda so bili v prednosti krajši terenci, ker se lažje odlepijo od tal. Nesporen zmagovalec je bil Ferrari, ki je s svojimi več kot 200 konji lahko vzel najhitrejši zalet. Tudi ponovna okvara volana droga ga ni spravila iz tira. Če bi tekmovali v kategoriji, kdo je pri skoku dvignil največ peska, bi verjetno zmagal Mišo.

Semo je zaradi okvarjene turbine tekmoval izven konkurence. Zvečer, ko smo razstavili pol Pajerotovega motorja, smo lahko samo ugotovili, da je napako, z orodjem in deli, ki smo jih imeli na razpolago, nemogoče popraviti. Kasneje se je izkazalo, da se je po enem od Murpyevih zakonov pokvaril seveda najdražji del, in sicer turbinski polnilnik dieselskega motorja.

Znani pregovor pravi, da je razlika med otrokom in odraslim samo v ceni njunih igrač. Ta dan, smo se s svojimi dragimi terenci dodobra naigrali v peskovniku za odrasle.

Prvo mesto na poti iz Sahare je bila prestolnica Berberov Matmata. Nekateri Berberi še danes prebivajo v bivališčih, ki so izkopana v zemljo. Tudi večina hotelov v Matmati je zgrajena na ta način. Izbrali smo si enega in za 22 oseb dobili na razpolago tri sobe. Sobe so namreč zaradi načina gradnje ogromne in vsaka ima v povprečju več kot 10 postelj. Ob cesti proti Gabesu je nekaj tradicionalnih berberskih bivališč, ki so odprta za tudi za obiskovalce. Kot pravi turisti te priložnosti seveda nismo zamudili.

Na poti nazaj smo se s lokalnim trajektom zapeljali še na turistični otok Djerba, ki se od saharskega dela Tunizije razlikuje predvsem po množici hotelov in množicami od sonca opečenih prepotenih turistov. V manjših vasicah na otoku je zelo razvito lončarstvo. Za kupovanje spominkov smo si izbrali majhno lončarsko delavnico, kjer nam je prijazen domačin pokazal celoten postopek izdelave keramike. Seveda smo si želeli vse preizkusiti tudi sami. Rezultat Dolenčevega prvega poskusa v lončarjenju je bil kar spodbuden.

Pred vrnitvijo v civilizacijo smo se ustavili še v obmorskem mestu Monastir, kjer smo prvič po dveh tednih spali v običajnih posteljah. Monastir je rojstno mesto prvega predsednika Tunizije Habiba Burgibe, ki si je dal tu postaviti prav lepo mošejo. Mesto ima poleg lepo ohranjene in renovirane trdnjave iz osmega stoletja, tudi eno redkih marin v Tuniziji.

V Monastiru smo ostali do zadnjega dne in se potem zgodaj zjutraj odpravili proti Tunisu. Za konec seveda ni smelo manjkati skupinsko slikanje.

Tik pred trajektno luko smo še napolnili vse rezervoarje s ceneno tunizijsko nafto, ki nam je zadostovala za vožnjo čez Italijo do doma.

Pri vkrcavanju na trajekt spet enak kaos in dolgotrajne carinske formalnosti. Ko je trajekt zapuščal tuniško luko smo bili zbrani na krovu in kovali načrte, kdaj se zopet vrnemo v Saharo. Naslednji cilj bo mogoče Libija, kjer je še več peska.

V Italiji še 600 km avtocest, potem pa Fernetiči – Slovenija. Krog je bil sklenjen. Za letos.

 

kaj načrtujemo

februar - Laos, Tajska
april - s terenci v Iran
poletje - jadranje Grčija
avgust - Makedonija in Črna gora s terenci