Jadranje Karibi februar 2000
Konec februarja se nas je ekipa treh deklet in štirih moških odpravila na jadranje na Karibe.
Temperatura zraka na Karibih se skozi vse leto giblje okoli 30 stopinj, temperatura vode pa okoli 27 stopinj. Deževna doba je poleti, vendar pa je tudi v času našega jadranja, deževalo vsaj enkrat na dan, po nekaj minut. Za jadralce pa je najpomembnejše dejstvo, da stalno piha NE veter z hitrostjo 15 – 35 vozlov. Glede na lego otokov in majhne razdalje med njimi (nekaj 10 Nm), je jadranje, iz enega otoka na drugega hitro in res pravi jadralski užitek.
Letalske povezave je tako kot vedno, zelo uspešno uredila agencija Thalatta, tako, da smo pozno zvečer po 9 urnem letu iz Pariza prispeli v marino na Martinique, kjer nas je že čakala popolnoma nova jadrnica FEELING 42. Prevzem jadrnice je bil hiter, saj smo bili z osebjem grškega charterja KIRIACOULIS že stari znanci. Naslednji dan smo v lokalni trgovini nakupili hrano in pijačo in se že dopoldne odpravili proti jugu.
Na naši poti smo se ustavili na otokih St. Lucia, St. Vincent in na Grenadinih. Na St. Vincentu smo za cel dan najeli taksi z voznikom, ki nam je v enem dnevu razkazal vse, kar je na tako majhnem otoku (345 kvadratnih kilometrov) vredno ogleda.
Na sidrišču pred Kingstownom smo srečali znanega slovenskega pomorščaka Mehleta, z njegovo ladjo Independance, ki je bila zasidrana nedaleč od naše jadrnice.
Najlepši so seveda Grenadini. Na otoku Bequia smo ostali kar 4 dni. Spoprijateljili smo se z lokalnimi potapljači, ki so nam posodili dva popolna kompleta potapljaške opreme, tako da sem kot instruktor potapljanja organiziral kratek potapljaški tečaj za vse člane posadke. Z Bojanom pa sva opravila tudi dva prava potopa. Drugi potop je bil nočni, kar je še veliko zabavnejše kot potapljanje podnevi.
Dekleta so si seveda naredile prave črnske pričeske. Z domačini smo preživeli nekaj prijetnih noči z reggae-jem v živo, plesom in karibskimi koktajli.
Skočili smo tudi do otoka Mustique, ki je v celoti v privatni lasti. Na celem otoku ni nobenega naselja, ampak samo 72 razkošnih vil znanih osebnosti, kot so naprimer princesa Margareta, Mick Jagger, David Bowie in podobni. Najeli smo majhen jeep, ki je bil še najbolj podoben avtomobilčkom, kakršne uporabljajo igralci golfa in si v enem dopoldnevu ogledali cel otok. Ker ima otok samo 800 prebivalcev, pa še ti so predvsem skrbniki bogataških vil, so bile čudovite plaže popolnoma prazne. Tako smo se lahko kopali goli, kar sicer v tem delu sveta ni v navadi.
Na poti nazaj smo se na St. Luciji ustavili še v vasi Canaries pri domačinih, ki smo jih spoznali že prejšnje leto. Ker belci izredno redko zaidejo v to vas smo bili zopet prisrčno sprejeti.
Na Martinique smo se vrnili ravno v času pustnega karnevala, ter se seveda udeležili vsesplošnega rajanja po ulicah glavnega mesta Fort de France. Pozno zvečer, pa smo se, glede na to, da ob tej uri ni bilo med množico, razen nas, nobenega belca, kar hitro pobrali na barko. Domačini, ki seveda množično kadijo travo, so postali pod vplivom alkohola in trave kar malo vsiljivi.
Jadrnico smo predali ob 9:00 zjutraj tako, da smo imeli do večernega odhoda letala cel dan časa. Pri Kiriacoulis-u so nam za ta dan brezplačno posodili 13 metrski katamaran za 10 oseb, kar smo seveda z veseljem izkoristili. Katamarani so izredno hitri, saj smo ob zmernem vetru (20 vozlov), z lahkoto dosegali hitrosti več kot 12 vozlov. Kljub temu, da je jadranje z katamaranom zelo udobno, jaz kot skipper, nisem bil preveč navdušen, ker katamarani ne nudijo takšnih jadralskih užitkov, kot enotrupe jadrnice.
Pri večernem vkrcavanju na letalo je letališki tovornjak poškodoval motor Boeinga 747, tako, da smo preživeli še en sončen dan na Karibih, v luksuznem hotelu, na račun prevoznika Air France.
V Ljubljano smo zato prileteli z 32 urno zamudo, vendar nam to ni pokvarilo razpoloženja.
Nasprotno – začeli smo se dogovarjati za Karibe ali francosko Polinezijo za spomlad 2001.
