Sif Es Souane 2016
Kljub opozorilom Ministrstva za zunanje zadeve, ki je odsvetovalo vsa potovanja v Tunizijo, se nismo dali motiti in smo se odločili, da poravnamo dolg s prejšnjega raida – napol mistični Sif Es Souane. Tokrat nas je bilo več, šest terencev in dvanajst neodgovornih avanturistov. Po dolgem času je bil zopet z nami Tomo s svojim Nissan Patrolom in sovoznikom Maticem. Novinec Cvek, kasneje preimenovan v El Rasha je v svojem precej predelanem kratkem Patrolu gostil Duška, uradnega fotografa odprave. Helmut je iz svoje zaloge Landcruiserjev Toyoto 73 posodil svojemu sosedu Rolandu in njegovi ženi, da sta se nam pridružila, sam pa je vozil svojo Toyoto HZJ 76. Potem je bil z nami seveda še Mitja z, v vseh ozirih mladostno sopotnico Evito Mici in pa moja malenkost skupaj z veselim sosedom Romanom, oba v Toyotah HDJ 80.
V Tuniziji se arabska pomlad vedno bolj pozna in njihov “liberte” zanesljivo ni tisto, kar so imeli v mislih ob vstajah v letu 2011. Ljudje so enako prijazni, kot so bili pred revolucijo, ekonomija, predvsem pa turizem pa sta v vedno slabšem stanju. Prijatelji in znanci v Douzu se nas bili še bolj veseli kot običajno, verjetno zato, ker smo kljub negativni propagandi iz Evrope (vse to seveda redno spremljajo na družbenih omrežjih), eni zelo redkih turistov, ki še prihajajo k njim.
Sif Es Souane je izjemno težak in eksotičen cilj, samo 16,2 km oddaljen od alžirske meje, zato lahko skupine, ki so se uspešno prebile do tja, verjetno preštejemo na prste obeh rok. Zaradi tega je o možnih dostopih do Sifa na razpolago zelo malo podatkov. To nas je primoralo, da smo se načrtovanja trase prvič lotili visokotehnološko. Mitja je z interneta naložil 3 Gb posnetkov sipin v okolici Sifa v visoki ločljivosti, na katerih sva s počasnim in mukotrpnim delom začrtala vse prehode čez sipine, skupaj z vsemi vstopnimi in izstopnimi točkami. Ti podatki, v obliki track-a vnešeni v naše Garmine, so bili edini navigacijski pripomoček na poti. Kasneje se je v praksi najin trud izkazal za zelo natančen in uporaben. Kadarkoli smo se odmaknili od začrtanega track-a smo takoj zabredli v težave.
Za izhodišče smo izbrali Ain Huilat Richet, kjer počasi nastaja majhna oaza. Glavna znamenitost Richeta je majhen bazenček, kjer na površje vre topla voda. Vrtina je bila namenjena iskanju nafte, vendar so “na žalost” so našli “samo” vodo. Arabci, ki zaradi turistov občasno bivajo tam, za umivanje uporabljajo kos cevi, ki omogoča, da čista voda brizga na površje. V naših, ne čisto prisebnih glavah, se je zato porodila ideja, da tam daleč sredi Sahare pustimo svoj pečat in nesojeno naftno vrtino spremenimo v majhen Gardaland. S tem namenom smo v Douzu kupili 4 metre dolgo kanalizacijsko cev in jo na strehi Mitjeve Toyote tovorili celo pot do Richeta. Na mestu našega bodočega zabaviščnega parka smo ugotovili, da smo se malce ušteli pri premeru cevi, kar smo z lahkoto rešili z žagami in lepilnim trakom (prozorni black silvertape), vendar pritisk vode ni zadoščal za izdelavo načrtovane štiri metrske fontane. Pri zemeljskih delih smo malce precenili naša znanja o hidrodinamiki in hudournikih, ter posledično poplavili edini, na srečo zapuščen, kafič v krogu 100 kilometrov.
Po neuspelem projektu zabaviščnega parka so naslednje jutro puščice na GPS zaslonih kazale WSW, naravnost na Sif. Ker je celo pomlad pihalo z juga, smo od Richeta vozili 36 kilometrov (zračne črte) proti sipinam in prebijali cca meter visoke napihane vrhove. Na tem mestu je treba priznati, da jih je večino požrtvovalno prebil Mitja, s Taharjem na sovoznikovem sedežu.
Po dveh dneh garanja, premetavanja peska in iskanja prehodov čez sipine smo postavili bivak pod Sifom. Sif Es Souane je najvišja sipina v Tuniziji in z nje se, kamorkoli pogledaš, ponuja prekrasen pogled na polja samih sipin. Na vrhu, na katerem je do sedaj nedvomno stalo manj avanturistov kot na Mount Everestu, smo skupaj nazdravili in naredili množico prekrasnih posnetkov. Cilj je bil dosežen in vsi terenci so bili še vedno v zadovoljivem stanju.
Pri povratku smo obrnili NE, zato so bili prehodi čez sipine v tej smeri precej lažji. Zračno razdaljo okoli 60 kilometrov Sif Es Souane – Tembaine smo premagali v enem zamahu, v desetih urah.
Iz Douza smo startali s povprečno 200 litri nafte na vozilo. Z Mitjem sva imela v rezervoarjih po 240 litrov, zato so najine viške pridno prečrpavali tisti, ki nafte niso imeli dovolj. Po šestih dneh in 400 prevoženih kilometrih smo morali na koncu izpustiti zadnje igračkanje po sipinah, ker skupna količina nafte, ki nam je ostala v vseh terencih skupaj, ni zadoščala za dodatne neumnosti.
Za konec peska je sledil še obvezni Ksar Ghilane, ki po povratku iz sipin okoli Sifa ni bil tako čaroben, kot se nam je zdel včasih. Sam sem bil v Ksaru prvič z Mojco in Mašo pred 23 leti in od takrat so se mnoge stvari precej spremenile. Za domačine seveda na bolje, za nas, ki prihajamo s terenci, pa precej na slabše. Zgradili so precej kafičev in veliko, na pol dokončanih “hotelčkov”, ki sedaj ob popolnem pomanjkanju turistov samevajo in žalostno propadajo.
Običajni kulinarični postanek s prenajedanjem s škampi, lignji in hobotnicami smo letos zaradi nemirov na Kerkenahu prestavili v majhno vasico La Louza severno od Sfaxa, kuhar in škampi pa so vseeno prišli naravnost s Kerkenaha. Naslednji dan smo na tržnici v Sfaxu nakupili takšne količine oljčnega olja, da je naš standardni dobavitelj izpraznil vse zaloge iz svojih sodov in smo morali manjkajoče količine dokupiti pri sosednjem prodajalcu.
Zadnji dan v Monastiru smo bili zopet edini turisti v mestu. Prav žalostno je bilo gledati prodajalce v medini, kako so se trudili prodati karkoli, da zaslužijo vsaj kakšen dinar.
Vkrcavanje na ladjo, zadnji pogled na Afriko, potem pa postopanje po ladji, čakanje v pristanišču v Palermu in dve noči v tesnih ladijskih kabinah. V Palermu nas zaradi “varnostnih tveganj” niso spustili na kopno, je pa zato za vrhunec dneva poskrbel Roman. Za rojstni dan svoje hčerke je za celo ekipo organiziral dostavo odličnih sicilijanskih pic na ladjo, mimo vseh varnostnikov, carinikov, policajev in kontrolnih točk.
Ko je ladja pristajala v Civitavecchiji so obrazi čisto vseh mojih sopotnikov postajali vse bolj mrki. Nobenega veselja pri povratku domov, samo nelagodje pri prihodu v “naš” svet. To se še na nobenem od naših preštevilnih dosedanjih potovanj ni zgodilo tako očitno. Občutek imam, da smo si v Evropi v letu 2016 sami ustvarili svet, v katerem si ne želimo živeti.
Sledilo je 800 kilometrov italijanskih avtocest, na Gonarsu poslavljanje od Avstrijcev, na Vrtojbi od Primorcev in zabave je bilo konec.
Ko sem v domači garaži še zadnjič ugasnil GPS in radijsko postajo sem lahko samo ugotovil, da je to bil eden najboljših raidov. Kljub zelo težkemu cilju in nekaj popolnih novincev (ali pa prav zaradi tega) smo se izkazali kot izvrstna ekipa, verjetno sposobna tudi še kakšnih težjih preizkušenj. Vsi terenci brez izjeme so seveda utrpeli kar nekaj poškodb, vendar nič nepopravljivega in vse v mejah pričakovanj. Že pri El Jemu se je moral Mitja dokončno posloviti od ene svojih dragocenih gum Michelin X, kasneje sem jaz sprednji stabilizator premaknil iz podvozja na prtljažnik, na Cvekovem Nisanu so že na začetku poslušnost odpovedali zadnji amortizerji, pa tudi sklopka se je samo občasno odzivala na pritisk pedala , Tomo je razbil sprednjo šipo in del izpuha prav tako preselil na prtljažnik, kjer se mu je kmalu pridružil še zlomljen zadnji stabilizator, Rolandova Toyota je zadnji del poti prevozila brez zadnjih amortizerjev, Mitja pa je razbil enega svojih krasnih novih sprednjih žarometov. Najslabše jo je odnesel Helmut, ki je pri bližnjem srečanju s Tomovim Nissanom predelal svoja zadnja vrata, razbil zadnjo luč in poškodoval za njega bistven del opreme – zaboj s hrano. Ker nesreča nikoli ne počiva sta se pri enem od neugodnih spustov s Taharjem za popestritev dneva še prevrnila na bok, vendar ni bilo nič hujšega. Na spisek popravil, ki jih bo moral opraviti doma, je tako dodal še zadnjo stransko šipo. Čisto za konec je Mitjeva Toyota jasno pokazala, da ne želi v domačo garažo v Tolmin in Mitja je dva kilometra pred Vrtojbo ostal še brez druge dragocene Michelinke, Tomo pa je, v želji, da vsaj ne kratko vidi svojo hči pred odhodom v tujino, malce preveč gnal turbino na svojem Nissanu, zato je ta odpovedala poslušnost na zadnjih kilometrih poti.
Bilo je naporno, vendar smo bili odlična ekipa. Zato bi bilo nepošteno, če tokrat ne bi na koncu izrazil globoko spoštovanje teamskemu duhu skupine, ki nam je vsem skupaj pokazal, da individualizem v tako težkih pogojih ni vrlina in v nobenem primeru ne zadošča za dosego tovrstnih ciljev. Zahvala za to spoznanje gre celotni posadki raida na Sif Es Souane.
Vse slike so plod trdega dela in mnogih prehojenih kilometrov Duškota, uradnega fotografa raid-a
