Idejo, ki se je porodila jeseni 2001 in je spomladi 2002 odpadla zaradi drugih načrtov, smo jeseni 2002 končno uresničili.

Tom, s katerim sva se o jadranju v Afriko pogovarjala že spomladi, se je odločno lotil organizacije in sam speljal cel projekt. Jaz sem se tako pridružil na njegovem MANUEL-u (Bavaria 47) samo kot posadka, SHIMSHAL pa je ostal v marini, pravzaprav na suhem, kjer bo prezimil do druge navtične sezone.

Pri zbiranju posadke so se spet pokazali večno isti problemi. Od 3871 potencialno zainteresiranih in skoraj čisto zanesljivo sodelujočih, nas je na koncu spet ostalo komaj 6, ostalih 3865 pa gre seveda naslednjič zagotovo zraven. Čeprav smo zaradi kratkih dni v tem letnem času pluli zelo veliko ponoči, se je pokazalo, da tri izmene po dva jadralca z lahkoto odjadrajo 900 Nm, kolikor se jih je nabralo do Afrike.

Za odhod smo si izbrali soboto, tako da smo se v Verudi drenjali z vsemi jadralci, ki se v sobotah menjavajo na čarteskih barkah. Naložili smo enormne količine hrane, predvsem pa vode, ki smo jo modro pritovorili kar iz Ljubljane. Pokazalo se je, da je bil naš izračun hrane, ki jo bomo potrebovali na poti (14 dni X 6 ljudi X 3 obroki = 252 obrokov) malce pretiran, saj bi z ostankom v Tuniziji lahko nahranili manjšo vas.

Prvi del poti od Pule preko Lastova in Brindisija do Otranta je veter spretno sledil vsem obratom naše smeri in nam je stalno pihal naravnost nasproti z odstopanjem ne večjim kot 20 stopinj. Od Otranta naprej pa se je naveličal našega motoriranja in nam je bil do konca poti ugoden zaveznik.

Na tako pot se seveda nismo podali brez sodobnih pripomočkov, ki naj bi nam omogočali stalno spremljanje vremenskih napovedi, saj pri daljših etapah z vremenom ni šale. Tako smo imeli s seboj kar dva prenosna računalnika, Polona pa je bila opremljena s svojim Palm-om, od katerega se ne loči tudi v najtežjih trenutkih. Matej je za svoj notebook kupil celo italijansko GPRS kartico, vendar se je internet povezava, kljub 10 dnevnemu trudu in številnih poskusih, izgubila nekje visoko med italijanskimi oblaki. Uspešnejša je bila Polona, ki je poskušala dobiti vremensko napoved na svoj dlančnik. Na koncu se je ujemalo skoraj vse – datum in lokacija, le leto napovedi ni bilo 2002, ampak 1999. No, novembra 1999 so imeli na jugu Italije lepo vreme. Res smo imeli na dlančniku ves čas na razpolago vedno svežo vremensko napoved za Tržaški zaliv, vendar ta napoved žal ni imela vpliva na vreme na Siciliji in Malti. Zgodba se je končala tako, da so nam napovedi za naš akvatorij pošiljali po SMS sporočilih iz Ljubljane, kar se je izkazalo za preprosto in nadvse uspešno.

S SHIMSHAL-a sem seveda prinesel tudi ribiško palico, tako da sem do Otranta veselo namakal vabe. Ribe je to mogoče zabavalo, vendar ne dovolj, da bi katera ugriznila. V Otrantu, kjer smo zaradi vremena počakali en dan, pa sta se Tom in Vanja naveličala mojega neuspešnega početja in sta še sama kupila vsak svojo palico. Tako smo po Otrantu ves čas namakali kar tri vabe. Tudi ribe so se nas kasneje vsaj malo usmilile, tako da smo vsega skupaj ujeli tri srednje velike tune in enega igluna (120 cm skupaj s sabljo). Polona, ki je zaradi naše moške nespretnosti sama prevzela v roke kuhinjo, jih je seveda odlično pripravila. Dela in zabave z vabami in zapletanjem laksov, pa smo imeli precej več, kot razvijanjem in uravnavanjem jader.

Na Siciliji smo pristali v Siracusi, ki nam je služila kot izhodišče za naš naskok na Etno. Pet se nas je stisnilo v Avis-ov žepni rent-a-car, s katerim smo se skozi italijansko cestno zmedo pripeljali cca 1800 metrov visoko na Etno. Do višine 2750 m nas je za 45 EUR po glavi popeljal terenski avtobus, ki bi bil lahko sanjski avto vsakega ljubitelja off roada. Višje na goro je bil dostop zaradi vulkanske aktivnosti prepovedan. Mogoče smo pri našem obisku tej impresivni gori pokazali premalo spoštovanja, saj je vulkan že naslednji dan izbruhnil, najmočneje v nekaj zadnjih letih. Mi smo ta show na žalost zamudili, saj smo že zvečer odjadrali, tako da so nas novice o izbruhu in pa oblak vulkanskega prahu dosegli šele kasneje na Malti.

Malta je bila zame eno samo prijetno presenečenje. Pozitivni ostanki angleškega vpliva – telefonske govorilnice in poštni nabiralniki, angleška vljudnost, stanje v vrsti za stare Bedford-ove in Leyland-ove avtobuse brez vrat, vožnja po levi strani ceste … vse to pomešano z mediteransko-arabsko prijaznostjo in ležernostjo, prijazno podnebje in še in še. Ni čudno, da se veliko jadralcev odloči preživeti neugodno zimsko jadralno sezono v eni od marin na tem prijaznem otoku. Mi smo to pot ostali samo tri dni, SHIMSHAL pa bo poleti 2003 zagotovo vrgel sidro tudi v malteške teritorialne vode.

Po trinajstih dneh smo se zgodaj zjutraj približali obali Afrike, na manj kot 4 Nm, vendar plovba še ni bila končana. Ker nismo imeli natančnih navtičnih zemljevidov tega področja, smo pluli seveda naravnost proti Monastiru. Globina pa je začela vztrajno padati, tako da je sonar 3 Nm od obale kazal samo še 2 metra globine. Po nekaj neuspešnih poskusih malo levo, malo desno nam ni preostalo drugega, kot da smo povprašali lokalne ribiče in potem naredili skoraj 20 Nm dolg obrat okoli zadnjega otoka. Ko smo si v Monastirju, pri kapetanu marine, ogledali pomorsko karto, smo videli, da smo imeli pravzaprav srečo, saj se sipina z globino manj kot 1 meter razteza kar 3 Nm od obale. Marina v Monastiru je čista in prijazna in se v vsem lahko primerja s katerokoli na hrvaški obali, le cene vseh storitev so neprimerljivo nižje.

Na koncu smo stvari še malo začinili še z mini štiridnevnim raid-om po Sahari. Ker je puščava moje področje, sem se dogovoril z Mohamedom (kot pravi Arabec nam je seveda poskušal prodati klasičen turistični program), da pripelje dve Toyoti, s katerima smo odpeljali enega od delov (Monastir – Douz – Giv el buhm – Ksar Ghilene – Matmata – Monastir) naših klasičnih raid-ov. Čeprav je bilo doživetje kratko, smo se vsi hitro vživeli v arabski ritem, tako da je povratek prišel veliko prehitro.

Mohamed nas je na koncu pripeljal do Hammameta, kjer smo se pridružili paketu Kompasovih paket turistov, letališče Carthaga, čarterski let Adrie airways, Brnik in konec še ene lepe avanturice.

Tom, Vanja in pa Iko, ki je v Tunis priletel z avionom, so ostali v Monastiru, da jadrnico varno pripeljejo nazaj v Verudo. No, to pa je že druga zgodba …

Etape :

Pula-Vis-Lastovo 180 NM
Lastovo – Brindisi 140 NM
Brindisi-Otranto-Santa Maria di Leuca-Crotone 140 NM
Crotone-Siracusa, Sicilija 145 NM
Siracusa, Sicilija- Valetta, Malta 85 NM
Valetta, Malta – Lampedusa 100 NM
Lampedusa – Monastir, Tunizija 90 NM

V trinajstih dneh smov Sredozemlju prejadrali skoraj 900 milj, s povprečno hitrostjo 7 vozlov

Ker smo Jadran že prejadrali po dolgem in počez, pa tudi zaradi napovedi o gneči na hrvaški obali smo se za poletje 2002 odločili, da gremo s SHIMSHAL-om na jadranje po grških otokih.

Na poti se je zamenjalo kar nekaj posadk. Nekatere so na SHIMSHAL-u preživele nekaj dni, druge pa skoraj cel mesec.

Za pot iz Pule v Grčijo obstajate dve logični varianti. Ena je ob hrvaški obali do Dubrovnika, potem Črna gora in mimo Albanije na Krf. Mi smo izbrali drugo možnost, Pula – Vis, Vieste na italijanski obali, Bari, Brindisi, Otrant in čez Otrantska vrata na Krf.

Ionsko morje, kjer smo jadrali večino poletja, je v mnogočem drugačno od hrvaškega dela Jadrana. Za jadranje je poleti precej več ugodnega vetra, vreme je stabilnejše, poletje 2002 pa je bilo skoraj brez vseh neviht, ki so kvarile poletno sezono na hrvaškem delu Jadrana. Največja razlika za jadralce, pa so cene navtičnih uslug, hrane v restavracijah, predvsem pa prijaznosti vseh domačinov, s katerimi smo se srečevali.

Glede na dolge jadralne etape, smo si za preganjanje dolgočasja omislili ribiško palico za lov na malo večje ribe, ki naj bi se pojavljale v bolj odprtih morjih. Tudi kadar nismo ujeli nič, smo imeli z laksom in vabami toliko dela, da je bil nakup več kot upravičen. Kar se tiče ulova pa smo prve štiri palamide (cca 30 cm) ujeli pri prečkanju Jadrana pri Visu, prvo tuno dolgo (69 cm) smo ujeli v Otrantskih vratih, drugo (73 cm), pa teden dni kasneje med Paxosom in Lefkado. Potem nas je ribiška sreča zapustila in v naslednjem mesecu nismo ujeli niti ene same ribice. Res je pri povratku ob Italiji zagrabila ogromna tuna, vendar je bil trnek prešibak, tako da smo ji lahko samo pomahali v slovo. Pa nič hudega, do druge sezone, ko bomo spet pluli tam okoli, bo samo še večja.

Otoki in luke, ki smo jih obiskali, so se mi v času ko to pišem, v glavi že malo pomešali, zato bom naštel samo tiste , ki so mi najbolj ostali v spominu :

Otok Merlera, Kassiopi in Corfru na Krfu, Igoumentisa in Sivota na celini, Lakka in Gaios na Paxosu, Preveza na celini, Nydri in še ena Sivota na Lefkadi, Poros, Sami, Fiskardo na Kefalloniji, Frikes in Vathi na Ithaki, mesto Zakynthos in Wreck bay na Zakyntosu, Astakos in Messalongi na celini, Patras na Peloponezu in še mnogi drugi.

Marin, kot jih poznamo v Jadranu je v Ionskem morju samo nekaj, je pa možno privezati jadrnico v lukah vseh obmorskih mestec in vasic. Za razliko od Hrvaške, domači ribiči v sezoni z veseljem prepustijo prostor navtikom. Tudi cene priveza so glede na Hrvaško zgolj simbolične. Za SHIMSHAL (dolžina 14 metrov) smo običajno plačevali od 3 do 5 EUR, nikoli pa ne več kot 10 EUR. V vsem času nisem videl nikogar, ki bi kjerkoli na sidru, plačal kakršnokoli pristojbino, kar je na Hrvaškem dokaj pogosta praksa.

Jadrnic je bilo v Ionskem morju kar precej, vendar smo vedno, kadar smo želeli, dobili privez na obali, čeprav smo prihajali v luke v poznih popoldanskih urah. Tudi za kopanje smo brez problemov lahko našli samoten zaliv brez bučnih Italijanov.

Odlična in raznolika grška hrana v restavracijah ali pa kar na ulici je sorazmerno poceni. Gyros, ki zadošča za skromen obrok lahko dobiš že za 1 EUR, večerja za 9 jadralcev v spodobnih lokalnih restavracijah pa ni presegla 150 EUR. Pijača v lokalih je sorazmerno draga, zato pa imajo odlične sladice in sladoled. Izbor hrane v trgovinah je podoben kot v Sloveniji, cene pa precej nižje kot na Hrvaškem.

Črpalk za gorivo ob obali ni, zato pa tudi po najmanjših lučicah zvečer kroži tovornjaček z nafto, ki ti natoči gorivo kar na privezu, seveda po isti ceni, kot na normalni obcestni črpalki.

Vse navedeno velja za Ionsko morje, po nekaterih informacijah pa je v Egejskem vse malce, vendar ne bistveno slabše (veter, cene, gneča, prijaznost).

Zanimivo je, da v vsem času ko smo bili v Grčiji nismo srečali niti ene slovenske jadrnice. Razen čarterskih plovil je bilo daleč največ Italijanov in Angležev.

Slaba stran Grčije je predvsem oddaljenost (iz Pule do Krfa je več kot 400 milj), pa tudi plovba ob italijanski obali ni posebno zanimiva. Po drugi strani plovba ob vzhodni obali, zaradi situacije v Albaniji, najbrž ni posebno modra rešitev. Kljub temu pa je Grčija z jadrnico zelo lepo doživetje, ki ga bomo ponovili, takoj ko obdelamo Sicilijo in Malto.

Hvalabogu je to pot ena od udeleženk napisala zanimiv potopis, ki je zanesljivo vreden ogleda.

SHIMSHAL je zapustil svoj matični privez konec junija, ponovno pa smo se privezali v Verudi konec avgusta po več kot 2000 prejadranih miljah

25. julij

S kombijem do Trsta, odhod ladje-trajekt ob 14.00. Spali zunaj na krovu, sredi noči smo se nekateri zbudili v luži vode, preselili spalnico v salon. Zvečer nam je Ribničan spil polovico viskija, mi pa ostalo polovico.

26. julij

Založeni z obilo hrane in pijače smo z lahkoto preživeli 30 ur na ladji in pristali v Patrasu zvečer ob 21h, z vmesnim postankom na Krfu (občudovali krasen luksuzen parnik, avioni vzletali vsakih par minut, tik nad nami).

SHIMSHAL nas je že čakal v marini v Patrasu. Zvečer že guštirali pravo grško hrano (giros, suvlaki), brez Vijolince, ki se je odločil za drug program počitnic in si še enkrat ogledal isto pot v nasprotni smeri (proti Trstu).

27. julij

Vreme za grške razmere zelo slabo (dež in premočen veter za našga SHIMSHAL-a), zato smo se odpravili z dvema rent-a-caroma v Atene. Med potjo ogledali Korintski prekop, dvižni most (kosilo ob njem – dobri gavrosi), naprej proti Pireju. Z metrojem v Atene (Plaka, menjava straže pred parlamentom, ogled novih metro postaj). Zvečer nazaj v Pirej, šok, parkirali mal preveč v križišču, ostali brez tablic. Peter porabil štiri ure, do 2h zjutraj, da smo se končno odpeljali nazaj v Patras, seveda brez tablic, ker “paravolo” nismo našli nikjer, da bi lahko plačali kazen in dobili tablice nazaj. Ob 4h zjutraj končno spet na SHIMSHAL-u.

28. julij

Iz Patrasa do Astakosa (na celini), še vedno slabo vreme. Našli pravo špelunko z girosom in suvlakijem in baje s krasnimi palačinkami.

29. julij

Krenili proti Ithaki – Vathi, parkirali ob vojaški ladji, vreme še zmeraj ne ta prav, prvič tudi jedli na ladji – kaj drugega kot špagete. Kupila nove plavutke!

30. julij

Med potjo kopali, z Leno preplavale cel zaliv, zasidrali v Sami (Kefalonija). Otmena večerja z vsemi grškimi predjedmi, ribami, kalamari, odličen bel vin, vzeli sabo še 5 litrov, več ga itak niso imeli.

31. julij

Čez dan kopali, jaz smučala po 100 letih, Marina “vejkala”, Mišo itak, ostali pa bi rad, pa ni šlo. Prenočili v Fiskardu (Kefalonija), romantična vasica. Z Marino, Leno prinesle dobrote iz rora za večerjo, kar iz gostilne, dobila brezplačen tatu (fuk), sicer res ni držal prav dolgo, Duška pa odštekano torbico. Zvečer se nas je vrnilo vseh 9 naenkrat (brez daha) v dingiju..

1. avgust

Kopal v čudovitem zalivu na Levkasu, bele stene, droben pesek, valovi, zgubila plavutko, jasno jo je Duška najdla. Še enkrat kopali, z Leno (ena sama jeba) vozile Marino na blazini, videl medvedarco, pristali na Sivoti (Levkas), hrana na krovu – sataraš, nasprot nas naša domača štarija. Večer je bil ustvarjalen za Perota – navdih je dobil v stripu, babe imele smejalen večer.

2. avgust

Dopoldne kopali v zalivu na Levkosu, ogledali Skorpios. Gorela jadrnica, šli na pomoč, nadaljevali mimo mesta Levkas in mimo mostu, ki se postavi pravokotno, vsako uro ga odprejo do Preveze, luštni lokali, najlepši WC – plave lučke.

3. avgust

Na poti ob Antipaxosu plavali v luknjo (plave, zelene, rumene in rdeče barve), težave z jadrom, Mišo na jamboru. Zasidrali v Gajosu na Paxosu, jedli odlične škampe (na palčki in v omaki gratinirane).

4. avgust

V Gaiosu nakupile nakit, “Klobuk, špegli in nakit pa gre descu tošel v rit.”

Zasidrani v zalivu, do vasice Lakka plavali, med potjo ušla riba s trnka, baje jaz kriva!, ker sem stopila na gas, med potjo zagledal celo jato delfinov. Pristali v Sivoti (na kopnem), grozen vroče, končno so nas stuširali mornarji s sosednje ladje, večerja spet giros, suvlaki, sledila slaščičarna z baklavami, klošarl na pomolu, skupaj s slikarjem iz Beograda.

5. avgust

Plul proti Krfu, Marina v vodi: “Joj, Adijo!”, Duškina majca v morju. Na Krfu tankal, vroč k pes, iskal prostor pod soncem v dveh marinah, Majona našel svoj fižol za večerjo, zvečer so trgovine trpele.

6. avgust

Štartal iz Krfa ob 2h ponoč čez Otrantska vrata, mimo Brindisija, ki ga ni blo ne konca ne kraja, preživel vožnjo ne da bi se skregal al stepel.

7. avgust

in prišli do Monopolija ob 4h zjutraj. Ob 7h urnebes-nevihta, dež, držal SHIMSHAL-a od pomola, ni blo šanse da bi ta dan šli naprej, zato pa v ribarnico po ribe, kalamare, sipe za večerjo, bla prav odlična. Ta dan so pomivali moški: Kuka zajtrk z lahkoto, Pero pa večerjo.

8. avgust

Ob 4h zjutraj izpluli iz Monopolija , v Bariju zastojn iskali pumpo, med potjo gosposki zajtrk, tankali in prišli končno tudi do vode v Trani-ju, prijazen možak nam je ponudil zraven še ta pravo kavo, plul mimo Vieste, Palagruže čez Jadran. Vmes se nam je snela še ena riba. Mišo je rekel, da je bila ogromna, še dobr, ker sicer kaj bi s tako veliko.

9. avgust

Ob 10h pristali na Visu, takoj na travarico in naprej proti Hvaru, krasen veter, polagal k norci.

V Palmižani marina polna, občudoval ogromno 5-jambornico (neznanega izvora). Nadaljeval vožnjo proti Starem gradu, vmes cik-cakali, saj sta bili za krmilom Marina in Duška, kar napeto, nekaterim tudi slabo! Zvečer pa zadnja večerja s škampi, jasno!, vmes pa nevera, zmanjkal elektrike, dež, na vožnji z dingijem do SHIMSHAL-a zimske razmere.

10. avgust

Končno dobili privez, poslednji zajtrk, potem pa zdrgnili ladjo, še na čevapčiče, pa vsi žalostni na trajekt.

11. avgust

Zjutraj na Reki, prišel Tanjušin oče s kombijem po nas z zajtrkom – domači šnops in piškoti, kosilo pri Vrhniki in domov.

Vsi udeleženci spomladanskega raid-a smo bili stari znanci Tunizije. Semo je želel nadoknaditi manjkajočo vožnjo po sipinah iz novoletne Alžirije, Janez je želel preizkusiti preurejeno podvozje svojega Pucha, Blaž pa je izpolnil svojo obljubo iz maja 2000, da se vrne z terencem. Aleš je zaradi službenih obveznosti, na žalost odpovedal tik pred odhodom. Na motorju sta se nam pridružila še Blaževa nečakinja s fantom, skupaj torej 9 odraslih in kar 5 otrok.

To pot smo, za razliko od ostalih raid-ov, vedno znova srečevali skupine iz Slovenije. V istem terminu je bil v Tuniziji Igor z dvema terencema in enim kombijem, skupina motoristov iz Celja in še en par v lastni režiji.

Po prihodu v La Goulette smo, s kratkim postankom za večerjo v Kairouanu, odpeljali naravnost v camp v Tozeurju. Po, zaradi otrok obveznem ogledu živalskega vrta, smo bili popoldne že globoko v pesku v okolici Kebilija. Za ta popoldan sta šla z nami tudi motorista, čeprav je bil njun motor (BMW 1100 GS) veliko primernejši za trše podlage.

Osnovni plan je bil, da gremo skupaj na puščavske rože in do Ksar Ghilena, nato pa se gredo Blaž in motorista malo turizma, ostali s tremi terenci pa v Ain Huilat Richet.

Čeprav smo imeli na tem raid-u do sedaj najbolj pripravljene terence, se je tehnika to pot zarotila proti nam. Najprej je po prehodu čez visok pas sipin počila sprednja polos pri Defenderju. Z blokado sredinskega diferenciala je zadnji pogon še vedno deloval, vendar je bilo to za vožnjo navkreber po mehkih sipinah odločno premalo. Z tremi vitli in štirimi pari podnic smo potrebovali cel dan, da smo se prekopali 2 kilometra, na drugo stran sipin. V Douzu smo dobili in vgradili novo polos v enem dnevu. V Ljubljani bi za to potrebovali kakšen teden in precej več denarja.

Na poti v Ain Huilat Richet (cca 120 km) je 8 km pred ciljem Janezovemu Puchu počil zadnji diferencial, tako da smo obtičali več kot 100 km globoko v puščavi. Reševanje s spretno pomočjo domačinov je trajalo 3 dni in je tema za samostojno zgodbo.

Za piko na “i” se je pokvaril moj alternator (problem smo reševali s stalnim menjavanjem akumulatorjev iz Semotove Toyote), Semotu pa so odpovedali zadnji amortizerji.

Kljub vsemu smo zadovoljni in brez večjih problemov prišli v Monastir in na ladjo. Žal nam je bilo samo za tako željeni Ain Huilat Richet, ki je bil že na dosegu roke, pa smo se morali vrniti. Kaj hočemo, pa drugič

Konec decembra se je na pot odpravila ekipa 16 udeležencev (dva otroka) in šestih terencev. Večina udeležencev so bili stari mački s prejšnjih raid-ov – Aleš, Semo, zdravnik Jani, Žarko in cela naša družina.

Osnovno idejo za Alžirijo je dal Duško M. Du Swami, ki je bil tam prvič lansko leto in je bil nad Alžirijo tako navdušen, da se je želel še enkrat vrniti.

Odprava ni bila mišljena kot organiziran raid, ampak je D. uredil vse potrebno za vize in prevzel tudi stike z alžirskimi oblastmi, jaz pa sem nabavil karte za trajekt Genova – Tunis in uredil formalnosti z tunizijskimi policaji in cariniki. Ostale stvari smo se skupno dogovarjali sproti.

Pot Ljubljana – Genova je minila brez posebnosti. Ker je bil čas okoli novega leta, ko se domov vračajo tunizijski delavci iz Francije in Italije, je zaradi gneče vozila tudi stara ladja – HABIB, ki se po udobju ne more primerjati z ladjo CARTHAGA, s katero običajno potujemo.

600 km od Tunisa do alžirske meje smo, takoj po prihodu v Tunizijo, ponoči prevozili v enem kosu, tako da smo bili po nekajurnih korektnih formalnostih naslednje jutro že v Alžiriji.

Naš glavni cilj je bil seveda Djanet in Tassili n’Ajjer, ki je po mnenju večine poznavalcev eden najlepših predelov Sahare.

Pot do Djaneta je bila razen zelo prijetnega postanka v mestu Ghardaia, drvenje na jug po večinoma dobrih cestah. Največji problem so bile globoke luknje (do 30 cm) v asfaltu, ki si se jim zaradi velike hitrosti težko izognil. Na dan smo prevozili od 800 do 1000 km spali pa smo kar ob cesti.

Celotno področje Tassili n’Ajjer je razglašeno za narodni park, zato mora vsakdo, ki se giblje po parku dobiti dovoljenje uprave in najeti vodiča z lastnim terencem pri eni od lokalnih turističnih agencij.

Pri off road-u v Tassili-ju smo bili zaradi možnih okvar vsi veliko bolj zadržani kot običajno. Neizprosno dejstvo namreč je, da je od Djaneta do trajekta v Tunisu okoli 2500 km, kar v primeru okvare terenca pri off road-ih na jugu Alžirije bistveno oteži povratek domov.

Takoj po povratku v Djanet je za nami prišla skupina Nemcev, ki so prečkali mejo z Nigrom, kakih 100 km južneje. Na nigrski strani meje so jih napadli roparji, enega od njih obstrelili in jih zadržali v ujetništvu. V tem času so jim pobrali praktično vse kar so imeli vrednega v terencih, vključno z obleko. Po treh dneh so jih izpustili praktično brez vsega in samo z veliko sreče se jim je uspelo vrniti v Alžirijo. Tam so jim v bolnici oskrbeli ranjenca v campu pa so hitro nabrali nekaj obleke od ostalih popotnikov.

Temperature v Alžiriji v tem letnem času so podnevi prav prijetne, ponoči pa se je živo srebro včasih spustilo tudi do minus pet stopinj, kar pri spanju v šotoru ni prav nič prijetno. Na srečo nas je imelo veliko udeležencev šotore na strehah terencev, pa tudi spalne vreče za tovrstne razmere, ki smo jih kupili prav za to pot.

Ne glede na opozorila iz knjige “Lonely Planet”, ter skepse prijateljev in naših domačih, se nam je zdela Alžirija dovolj varna dežela. Vojaške in policijske kontrole so na vsakem bolj resnem križišču, vsi uradniki pa so korektni. Če se popotnik drži nekaterih osnovnih pravil (vožnja samo podnevi, izogibanje nevarnim področjem), je potovanje tako varno, kot v večini drugih podobnih držav.

Za mene osebno so največja privlačnost Alžirije njeni prebivalci. Tako prijaznih in ustrežljivih ljudi na svojih potovanjih še nisem srečal. Ne samo, da so pravo nasprotje svojih zahodnih sosedov, tudi v nearabskem svetu je težko najti toliko prijaznosti.

Ena od prednosti Alžirije je tudi nizka cena dizelskega goriva (cca 30 SIT), kar je glede na velike razdalje še kako pomembno. Sam sem samo v Alžiriji porabil več kot 800 litrov nafte.

Glede na veliko število prevoženih kilometrov (cca 7000) smo imeli relativno malo okvar. Pri mojem Land Rover-ju smo zamenjali križ na zadnjem kardanu, D. je imel probleme s pregrevanjem svojega Mitsubishi-ja, tako da smo morali hladilnik odmontirati, ga odpeljati v najbližje naselje na čiščenje in ga ponovno montirati. Pri povratku se mu je odlomil zadnji amortizer, odpovedala pa sta še dva amortizerja v dveh drugih terencih. Vsi ti amortizerji so bili sorazmerno novi “Old Man Emu” – OME, tako da izgleda, da tudi OME ni več tisto, kar je bil včasih. Na mojem Nissanu pa sta dokončno odpovedala sprednja amortizerja, kar pa po petih afriških off road odpravah niti ni tako tragično. Tako sem se na poti nazaj zibal kot kakšna jadrnica na razburkanem morju.

Pri povratku smo v pristanišču v Tunisu srečali udeležence italijanskega raid-a, ki so v približno istem času prevozili še daljšo pot kot mi. Glede na veliko število udeležencev (več kot 30 terencev) in ne najbolj primerna vozila za pravi off road, izgleda da so italijanski raid-i predvsem v ogromnem številu kilometrov po asfaltu in drvenju iz enega mesta v drugega.

Osnovno pot smo si začrtali že v Ljubljani in smo se je dokaj dobro tudi držali.

Tunis – Kairouan – Touggourt – Ghardaia – Ouargla – In Amenas – Djanet – Tassili n’Ajjer – Illizi – El Oued – Tozeur – Kairouan – Monastir – Tunis

po Evropi, Tunizija in Alžiriji smo prevozili cca. 7000 km.