Oktober je prinesel kratek, enotedenski skok v Maroko. Bilo nas je sedem, večina prvič v Afriki. Dokazali smo, da si je možno, z dvemi najetimi avtomobili, v samo šestih dneh ogledati precej znamenitosti te severnoafriške kraljevine. Sprehodili smo se po mošeji Hasana drugega v Casablanci, nakupovali tajine in babuše v ozkih uličicah medine Meknesa, zatiskali nosove v strojilnicah kož v Fesu, se igrali z opicami med orjaškimi cedrami v Azrouju, na kamelah prejahali Erg Chebbi, zajtrkovali v oazi sredi peska, malce povohali Gorge de Todra, z vseh kotov poslikali Ait Benhaddou, ter porabili cel dan za nakupovanje v medini Marakesha in ogledu najbolj slikovitega trga v severni Afriki – Jemaa el-Fnaa. Med potjo smo popili 4073 čajev in pojedli 512 tajinov, 57 ovčjih kotletov, pa tudi nekaj špagetov in vegetarijanskih kus-kusov.

Severna Afrika je področje z visoko stopnjo tveganja terorizma in Maroko pri tem ni izjema. Tudi mi se nismo mogli popolnoma izogniti grožnji terorističnih napadov. V manj obljudenem delu mesta Fes, se nam je v ozkih ulicah medine pridružila skupina kakih dvajset trinajstletnic, ki so se ravno vračale iz šole, nevarno oboroženih z šolskimi zvezki in knjigami. Lep del poti smo prehodili skupaj, obkroženi z najstniškim čebljanjem in sramežljivimi pogledi.  S prijaznimi nasmehi in prisrčnim pozdravljanjem so nam dodobra nagnale strah v kosti. Pri otrocih v teh letih nikoli veš, če ne nosijo v šolski torbi 250 kilogramski satelitsko voden projektil z ameriške letalonosilke ali vlečejo za sabo osemtonski tovornjak-bombo, napolnjen z žeblji, razbitim steklom in tremi tonami TNT-ja. Na koncu smo se iz te ekstremne situacije rešili dokaj dobro, z mnogo prisrčnega poslavljanja in smejanja. Najslabše jo je odnesla Marica, ki je poleg vseh ostalih prijaznosti, dobila še po en nežen najstniški poljub na vsako lice. Seveda bi se za vse lahko končalo še mnogo slabše. Lahko bi nas peljale k sebi domov, kjer bi nas z brutalnimi grožnjami prisilili, da skupaj z njihovo družino spijemo metin čaj in pojemo kakšno od odličnih maroških sladic.

Na koncu sem dobil občutek, da je lahko tudi šest dni lahko spodoben okvir za prvi stik z Afriko, posebej za tiste, ki si zaradi različnih obveznosti ne morejo privoščiti daljšega potovanja. Ni nemogoče, da bomo kaj podobnega še kdaj ponovili.

Obvezen zimski obisk Maše na Tajskem sva z Mojco tokrat združila z 14-timi dnevi Vietnama. Z nama sta bila Maja in Andrej, s katerima smo bili skupaj že v Kambodži in na Sri Lanki. Vietnam smo obdelali v celoti, od severa do juga, torej od Hanoja do Ho Chi Minha. Na Tajskem, kjer smo bili kar nekajkrat, pa smo šli po nekaj dneh Bangkoka naravnost k Maši na Koh Phangan.

Ljubljana – Beograd – Abu Dhabi – Bakgkok – Hanoi – Halong Bay – Hue – Hoi An – Ho Chi Minh – Bangkok – Surat Thani – Koh Phangan – Bangkok – Abu Dhabi – Beograd – Ljubljana

Po štirih letih je prišel čas, da se vrnemo v Etiopijo in poravnamo dolg, ki smo ga imeli do obiska Danakila. Na naši vzhodnoafriški ekspediciji leta 2011 je bil Danakil za nas časovno, predvsem pa finančno popolnoma nedosegljiv. 500 evrov na osebo za štiri dni je bila vsota , ki sva jo z Mitjem v Afriki običajno porabila v enem mesecu. Poleg tega pa smo se to pot imeli namen spustiti čimbolj na jug na zahodni strani reke Omo. To področje je ena zadnjih nepokvarjenih divjin v Afriki, kjer lahko še vedno srečaš domačine, ki praktično nimajo stika s turisti.

Pred odhodom sem uporabil stike s prijatelji, ki jih ohranjam od naše zadnje poti v vzhodno Afriko. Osman je lastnik dovolj profesionalne turistične agencije, da nam je lahko organiziral kvalitetne lokalne terence z vozniki.

Kmalu po našem odhodu iz Addis Ababe se je pokazalo, da so tudi najboljši etiopski terenci po opremljenosti samo bleda slika naših Toyot. Off road gume, vitli,osnovni komplet rezervnih delov,  podnice, radijske veze, kvalitetne dvigalke … so v Etiopiji samo mokre sanje.  Zato tudi ni nič nenavadnega, da malce zahtevnejše poti na zahodni strani reke Omo, predstavljajo za njihove terence nepredstavljivo oviro. Poleg tega smo imeli vsak dan vsaj en naliv in tako je ostal novi most čez Omo pri Kangatenu za nas nedosegljiv cilj. Kljub vsemu smo uspeli priti do Kibisha v bližini sudanske meje, zmanjkalo pa nem je še zadnjih 190 kilometrov do kangatenskega mostu. Za kaj več pa se bomo prihodnjič zadeve lotili na naš, evropski off roadarski način.

Na drugem koncu Etiopije pa je Danakil je presenetil v vseh ozirih. Afari, ki živijo tam in popolnoma  nadzorujejo  to najbolj negostoljubno področje na planetu, so odbiti in nevarni precej bolj, kot kdorkoli, ki sem ga do sedaj srečal na svojih poteh. Ker smo bili majhna skupina smo se vse stvari v zvezi organizacijo in plačili dogovarjali sproti. V dogovarjanju z Afari na njihovem teritoriju ni absolutno nikakršnega prostora za pogajanja, ker imajo vse karte v svojih rokah.

Našo skupino štirih popotnikov so večino časa, poleg etiopskega voznika, spremljali dva policaja, štirje vojaki in dva vodiča. Za vse te ljudi smo morali, poleg njihovega plačila, skrbeti še za hrano, kuhanje in spanje.   Na drugi strani pa je narava nepojmljiva in jo nobena slika ne more niti približno pričarati. Bilo je prekrasno lepo, pa tudi precej nevarno, zato smo se vsi, vključno z voznikom, oddahnili, ko smo zapustili področje, ki je pod nadzorom Afarov. Verjetno se to bere precej divje, vendar je bila izkušnja Danakila vredna vseh živcev, vsakega evra in predvsem vsake minute.

Do sedaj sem bil prepričan, da se je za pravi off road potrebno odpeljati nekaj tisoč kilometrov daleč do Timbuktija v Maliju, Tassili n’Ajjera v Alžiriji, do saharskih sipin v Libiji in Tuniziji ali celo do prelaza Van Zyl v Namibiji. Po letošnjem poletju sem bogatejši za spoznanje, da so zelo resni izzivi za ljubitelje terenske vožnje tudi v naši neposredni bližini, v Albaniji.

V Grčiji, kjer je ima svojo luko SHIMSHAL, je avgusta peklensko vroče, poleg tega pa za dodatno nelagodje poskrbijo množice Italijanov. Zato smo za poletje 2015 načrtovali in tudi uspešno izvedli kratek skok v albanske hribe.

Kot vedno je bilo pred odhodom veliko potencialnih sopotnikov. Manj kot mesec dni pred našim odhodom pa je neuravnovešen lokalec v okolici vasi Theth, ki je bila ena od točk tudi na naši poti, med turističnim uživanjem vožnje po brezpotju,  s kalašnikom prerešetal dva Čeha v Nissanu.  Verjetno tudi zato in pa zaradi težke načrtovane poti, se je število udeležencev radikalno skrčilo na Mitjo s Polono in mene z Mojco, torej na samo 2 Toyoti in 4 osebe.

Letošnji off road po Albaniji je bil čisti odklop. Devet dni smo preživeli visoko v albanskih hribih in se družili z domačini v vaseh na koncu sveta. Jedli smo pravi ovčji sir, ki so nam ga velikodušno poklonili pastirji, ki pasejo ovce 1800 visoko v divjini, kjer so se končali vsi tracki na naši GPS navigaciji. Bili smo v napol legalnih rudnikih, kjer praktično brez uporabe tehnike, delavci ročno izkopavajo kromovo rudo za kitajske kupce. Ves čas smo spali v divjini, ob jezerih in potokih. Pitno vodo smo zajemali iz neštetih izvirov ob poti, zjutraj pa smo se kopali v ledeno mrzlih, vendar izjemno čistih rekah .

V Albaniji sem bil zadnjič z SHIMSHALOM leta 2010. Današnja Albanija je presenečenje v vseh pogledih. Ves obmorski pas živi in diha na evropski ravni. Množice tujih turistov, novi moderni hoteli, prijetne restavracije in cene, ki so bistveno nižje kot na primer na Hrvaškem. Isto velja tudi za večja mesta. Ko pa se samo malo odmakneš od tega vrveža že po nekaj kilometrih prideš v popolnoma drugačen svet, svet divjih kanjonov, odmaknjenih vasi in gostoljubnih domačinov. Poti, ki vijugajo med prepadnimi hribi in rekami v globokih kanjonih pogosto niso bile vrisane tudi v najbolj natančne zemljevide v naših GPS napravah. Za pomoč pri navigaciji nam je bila v edino pomoč knjiga malce norega off road motorista, Čeha Filipa Webra, najbolj divje predele pa smo morali odpeljati po lastnem občutku in intuiciji. Track vzpona na Lure z južne strani je bil eden najtežjih v moji dosedanji off road karieri. Za 15 km vzpona po praktično hudourniški strugi sva z Mitjem potrebovala 5 ur zbrane vožnje.

V Albaniji sem se prvič srečal s 3D satelitsko navigacijo. Podatki v naših GPS-ih so dvodimenzionalni, nadmorske višine pa običajno niso zelo bistvene. V Albaniji je drugače. Dva popolnoma različna tracka te vodita praktično do iste točke. Pri puščavskem off roadu nekaj metrov odstopanja ni pomembno, v Albaniji pa prideš na 50 metrov do želene točke, vendar si na hribu s 300 metri višinske razlike.

Piste so izjemno ozke in običajno vodijo skoraj po vrhovih gora, tako da so pod tabo večino časa nekaj sto metrski prepadi. Srečevanja na ozkih pistah s starimi vzhodno nemškimi tovornjaki, s katerimi v dolino vozijo ilegalno posekan les so posebno doživetje. Včasih moraš peljati tudi cel kilometer vzvratno, kar se pri 3 metre široki pisti, s prepadom takoj na robu, ne konča vedno dobro. O tem pričajo tudi na vsakih nekaj kilometrov posejani nagrobni kamni.

Ker nas je pot zanesla tudi v bližino meje z Makedonijo, smo skočili še v Debar, kjer smo v vsako Toyoto natočili več kor 200 litrov goriva, ki je v Makedoniji bistveno cenejši kot v Albaniji.

Seveda nismo zamudili niti enega od najbolj zanimivih trajektov v Evropi, od Fierze do Komanija po impresivnem jezeru Komani.

Vsekakor je Albanija v vsakem pogledu vredna obiska in odlična destinacija za off road izzive. Zato se bomo drugo leto zanesljivo vrnili.

V devetih dneh smo po Albaniji prevozili 2000 km

Prevožena pot :

Sagiada (meja) – Butrint – Saranda – Palase Beach – Gjipe beach – Borsh – Tepelene – Girokaster – Blue eye – Permet – Corovoda – Berat – Durres – Kruje – Micekut – Lure – Arras – Peshkopi – Debar – Burrel – Kolsh – Fierza – Komani – Skadar – Kir – Theth – Skadar – Baks Rrjoll – Lezhe – Durres – Berat – Kismata (meja)

Posadka : Zvone, Sonja, Helmut, Herbert, Mojca, Mišo

Letošnjo azijsko popotovanje tokrat prvič ni bilo družinsko, ampak sem ga organiziral za skupino popotnikov. Bilo nas je šest, štirje slovenci in dva avstrijca.

Leteli smo s Turkish airlines iz Benetk preko Istanbula. Najcenejše karte je ponujal Aeroflot (zaradi velikega padca tečaja rublja), vendar se nam je zdelo to malce preveč eksotično.

Eden od pomembnih razlogov za potovanje na Tajsko je bil ta, da sva z Mojco želela obiskati najino hči Mašo, ki že eno leto živi na otoku Koh Samui, kjer si služi kruh (pravzaprav riž) kot potapljaški instruktor.

V 17-tih deh, ki smo jih preživeli na Tajskem smo si ogledali v Bangkok, Koh Samui, Koh Phangan in Chiang Mai. Počeli smo vse, kar se za prave turiste spodobi. Bili smo plavajoči tržnici Damnoen Saduak in seveda množici drugih. Ogledali smo si kar lepo število pagod in še veliko večje število Bud, uživajočega v vseh mogočih položajih. Jahali smo slone, se spuščali po zip line, raftali, lovili ribe, pešačili po pragozdu, spali pri domačinih v odmaknjenih hribih … Nagledali smo se kač, slonov, metuljev, orhidej. Božali smo krokodile in tigre.  Z motorji smo prevozili cel Koh Samui in Koh Phangan. Popili smo pijačo na plaži Haad Rin, v svetu poznani po žurki Full Moon Party.

Preizkusili smo vsa možna prevozna sredstva od  avtobusov, taksijev, tuk-tukov, motorjev, čolnov, trajektov, raftov, bambusovih splavov,  slonov, pa vse do avionov in luksuznih kombijev. Na poti iz Koh Samuja do Chiang Maia smo v enem dnevu uporabili kar sedem različnih prevozov.

Prehranjevali smo se na lokalnih stojnicah ali na food marketih. Jedli smo običajne stvari, kot so rezanci pad thai ali juha tom yum, pa tudi bolj eksotične, katerim večinoma sploh nismo poznali imen.

Seveda smo se vsi potapljali z Mašo v narodnem parku Angthong, kjer je Sonja celo opravila začetniški tečaj (DSD).

Na koncu ni manjkal shopping na Khao San road in kitajski četrti v Bangkoku, ter znamenitem Night Bazaarju v Chiang Maiu. Bili smo celo v središču razvrata v Bangkoku, na razvpiti ulici Patpong.

Predvsem pa smo si skoraj vsak dan privoščili tajsko masažo na vse mogoče načine.

Med poletom nazaj smo se za 24 ur ustavili še v Istanbulu in vsaj malo okusili orientalski duh tega 14 miljonskega mesta, ki leži na dveh celinah.

Celo potovanje, skupaj z letalskimi prevozi in postankom v Istanbulu je trajalo 20 dni.

Posadka : Anita, Uroš, Grega, Helmut, Erich, Mišo

Ker je z lanske poti po jugu Afrike ostalo še nekaj neizvedenih neumnosti, smo v avgustu sestavili mednarodno posadko popotnikov : 2 avstrijca in štirje slovenci v dveh terencih. Organizacije sem se lotil že maja, kar bi moralo biti po moji oceni dovolj zgodaj. Vendar je avgust v južni Afriki glavna sezona, zato sem imel kar nekaj problemov z logistiko. Na koncu se je vse zložilo v smiselno celoto, čeprav je bilo časovno kar precej napeto.

Logistika :
Z GoOptijem do Dunaja, zvečer letalo do Dubaja, dopoldne letalo do Cape towna, spanje v Cape townu, zgodaj zjutraj letalo do Windhoeka, 15 dni Toyota rent a car in spanje v šotorih Namibiji, Botswani in Zimbabweju, zgodaj zjutraj letalo do Cape towna, Hyundai kombi rent a car, dve noči v RSA, popoldne letalo do Dubaja, noč na Dubajskem letališču, dopoldne let do Dunaja, GoOpti do Ljubljane in po treh tednih smo bili spet doma.

Počeli smo vse kar, se za jug Afrike spodobi : plezali na prekrasne sipine v puščavi Namib, od blizu opazovali tjulne v eni največjih kolonij na svetu, boardali (dokaj neuspešno) po pesku na Skeleton coastu, občudovali okamenela drevesa in predzgodovinske slikarije, učili smo se prvinskega načina življenja ljudstva Damara, se kopali v toplih izvirih sredi puščave, preživeli dan s hitro izginjajočimi Himbami, hranili divje geparde in se igrali z “udomačenimi”, podolgem in počez prevozili narodni park Etosha, zvečer skoraj povozili slona, se z čolni spustili po Zambeziju na najbolj divjem raftingu na svetu, z Bušmani smo se učili preživetja v naravi,  povzpeli smo se na Mizasto goro v Cape townu, slikali na Rtu dobre nade, sprehodili med pingvini in na se koncu za posladek potapljali z belimi morskimi psi.

V Etoshi in zunaj nje smo videli nebroj živali od žiraf do slonov, nosorogov, gepardov, springbookov, tjulnov, kudujev, zeber, pingvinov, hijen, šakalov, divjih svinj …

Predvsem pa smo veliko jedli. Meso v Namibiji in Botswani je smešno poceni. Kilogram goveje pljučne pečenke je okoli 6 EUR, zebrine pa okoli 3 EUR. Zato je bila pri nakupovanju hrane edina dilema, kdo med nami bo pojedel 500 gramski steak, kdo pa 400 gramskega. Še Helmut, ki je med nami največji jedec, je po nekaj kilogramih mesa, ki ga je pojedel vsak od nas priznal, da je to na robu njegovih zmožnosti.

Jug Afrike je res malce daleč in tudi ne poceni, vendar vseeno vreden poti

V 21 dneh smo prevozili skoraj 6000 km

Posadka : Sonja, Zvone, Boris, Mišo

Za to potovanje smo se po spletu okoliščin odločili manj kot dvajset dni pred odhodom. To nam je seveda povzročilo kar nekaj sivih las pri pridobivanju viz za RSA in Namibijo in pa seveda pri nabavi letalskih kart. Leteli smo iz Benetk, preko Dubaja v Cape town. Tam smo prevzeli že vnaprej rezerviranega popolnoma opremljenega Nissana double cab in se odpravili dogodivščinam naproti. Srečali smo veliko prijaznih ljudi in se naučili marsikaj novega o medčloveških odnosih. Ogledali smo si kanjone, sipine, gorovja, okamnele gozdove. Čisto od blizu smo opazovali rojstvo tjulnja, zatavali med divje slone, božali in hranili geparde in se enkrat resno zakopali v pesek nekje bogu za hrbtom. Pazili smo, da nismo povozili antilop, kudujev, žiraf in divjih svinj. Preživeli smo noč in pol dneva pri Himbah in imeli srečo, da smo našli še ene od zadnjih neciviliziranih Bušmanov. Njihova demonstracija preživetja v divjini je bila impresivna in poučna. Seveda nismo izpustili narodnih parkov z levi, hijenami, gnuji, nosorogi in vsem, kar še sodi zraven. Za povrh pa še Viktorijini slapovi, s kanuji po delti reke Okavango, rt Dobre nade, pingvini … Naš Nissan, prilagojen za običajne turiste, je tik pred koncem začel kazati resne znake utrujenosti, zato nam ga je izposojevalnica, brez besed in z nasmehom, za zadnje dni zamenjala z brezhibnim SUV-jem. Meni sta na koncu ostali dve neuresničeni želji – rafting na Zambeziju in potapljanje z belimi morskimi psi. To pomeni, da se bo treba drugo leto vrniti in odkljukati še ti dve norosti.

Ljubljana – Benetke – Dubai – Cape town – Noordoewer – Al Ais – Sossusvlei – Walvis bay – Swakopmund – Cape Cross – Uis – Twyfelfontein – Sesfontain – Kamanjab – Outjo – Etosha – Rundu – Katima Mulilo – Livingstone – Nata – Maun – Ghanzi – Mariental – Keetmanshoop – Springbok – Cape town – Dubai – Benetke – Ljubljana

po jugu Afrike smo prevozili 8250 km v 19 dneh

Vsa leta slepečega in prašnega opoja z jugom, predvsem afriško celino, sem skorajda skrivoma pogledoval na sever. Preko Alp in blatnih ravnic centralne Evrope je misel bežala v dežele ob arktičnem krogu, kjer poleti sonce skoraj ne zaide, kjer nordijski bogovi z dolgimi bradami in otožnimi očmi gledajo goreče ladje, ki izginjajo na rekah spomina, kjer severni sij zastira soj zvezd s svojo zeleno tančico, in kjer se človek resnično počuti, kot da bi stal na robu Zemlje, ko stoji na robu visokega klifa nad hladnim sivomodrozelenim oceanom. Najbolj sem se zagledal v osamljen otok med Norveško in Grenlandijo. V zimi 2012/13 je padla odločitev – Islandija, prihajamo!

Ko sem zbiral podatke za potovanje, me je prevzel smisel Islandcev za preprostost in praktičnost. Tale utilitarni nasvet islandske cestne službe me je nasmejal za dober teden: “Pozimi ne potuj na deželo brez dobrih zimskih gum. Vozi počasi in vedno imej v avtu topla oblačila in klobase.” Bi bilo treba dodati še kaj, razen tistega, vsem offroadarjem dobro poznanega aksioma: “Ko greš offroadat, je tvoj najpomembnejši pripomoček mobilni telefon s polno baterijo. Da lahko pokličeš prijatelja, naj te pride ven potegnit!“

Islandija je zaradi svoje divje in slikovite narave, redke poseljenosti in kroničnega pomanjkanja asfalta skoraj sanjska destinacija vseh offroadarjev Evrope. Konec koncev gre za idealno kombinacijo, prav pisano na kožo vsem sodobnim (bolj ali manj) pussy kavč offroadarjem – ni vožnje po asfaltu, je pa vožnja po cestah in sorazmerno urejenih poteh, ni treba in še celo ne smeš zaviti na strašljive neutrjene podlage. Ko še na varnem doma preučuješ način, kako spraviti svoj avto na ta sanjski otok, ugotoviš ne le tega, da zgolj en ladjar pluje s celine na Islandijo, ampak tudi, da pluje zgolj ena in edina ladja, pa še ta le v poletni sezoni, ki traja od maja do oktobra. Ladjica se imenuje MS Norrøna, je last družbe Smyril Line in je registrirana v Tórshavnu. Med plovbo do Islandije se ladja ustavi še na Ferskih otokih. Obrisi potovalnega načrta so bili kmalu jasni – Islandija in Ferski otoki meseca avgusta leta 2013.

Po 1700 prevoženih kilometrih preko Avstrije, Nemčije in Danske smo prispeli do pristanišča Hirshtals. Vreme je bilo še čisto poletno, sončno nad 30 stopinj Celzija, in tudi kopanje v Severnem morju je bilo povsem izvedljivo. Naslednji dan pa je sledilo vkrcanje na Norrøno, ki je minilo povsem organizirano, skladno z urnikom in nič kaj podobno vkrcanjem za naše afriške avanture, in zapustili smo evropsko celino. Po dnevu in pol plovbe z nekoliko klicanja jelenov tam okoli Shetlandskih otokov smo se 4. avgusta 2013 zvečer izkrcali v Tórshavnu.

_

F E R S K I     O T O K I

Na pol poti med Norveško ali Shetlandskimi otoki in Islandijo so si nordijski bogovi zamislili nekaj iz morja štrlečih skal in nanje naselili 50.000 ljudi in 70.000 ovc. Posledično celo v danščini, uradnem jeziku Danskega kraljestva, kamor spadajo tudi Ferski otoki, ovce pridejo pred ljudmi: Faeroerne namreč pomeni “Ovčji otoki”. Ovce niso tako blatne kot v naših krajih, ker jih neprestano pere dež, ljudje pa so verjetno zaradi osame rahlo nenavadno ustrojeni za dojemanje povprečnega Evropejca. Koljejo kite in jedo njihovo tolščo z maslom, čeprav ne trpijo več pomanjkanja hrane, zaradi česar je bil kitolov nekdaj življenjskega pomena, kljub dežju sušijo seno in lovijo ribe z dolgimi palicami kar z obalnih klifov. Žensk od moških včasih skoraj ne ločiš, ker imajo oboji brke (če z nekoliko umetniške svobode uporabimo tolkienovski opis škratov), a so neskončno ponosni na svoje gole otoke, jezik, ovce in puffine. Tako zelo ponosni so na svoje korenine, svojo samostojnost in neodvisnost, da so v 1.200 letih, kar naseljujejo svoje otoke, vzgojili lastne ferske ponije, ferske ovce, ferske krave, ferske gosi in ferske race. Le glede (ne)smiselnosti oziroma nehumanosti kitolova se z njimi ne da kaj dosti pogovarjati. Tradicija je smešna reč.

Glavno mesto in pristanišče Torshavn je zelo lepo urejeno in prijetno za sprehajanje. Od kratkotrajne britanske okupacije med drugo svetovno vojno so ostale ulične restavracije, kjer turistu ni treba jesti kita, ampak si lahko privoščiš pristen masten fish&chips. Če odštejem kitovo maščobo z maslom, sveže cvrte polenovke in doma pečen kruh, nam kaj več kulinarike v kratko odmerjenih dneh na otočju niti ni uspelo odkriti. Od 18 glavnih otokov, ki imajo skupno 1.117 kilometrov obale, smo obredli le tri, a vseeno smo po odličnih cestah (strašljivi so edino enosmerni tudi več kilometrov dolgi predori, a na srečo imajo vsaj tisti podmorski po dva vozna pasova) in podmorskih tunelih med otoki prevozili več kot 500 kilometrov, se v megli povzpeli na najvišji vrh otočja Slættaratindur, ki se dviga kar 882 metrov nad morjem, naredili pravi fish picnic iz polenovke v garaži srbskih priseljencev Milice in Željka (tudi prava kafa in rakija ni manjkala), šli na povsem turistično ekskurzijo s čolnom iz Vestmanne, da smo gledali galebe in puffine, občudovali smo naravnost v morje padajoče slapove in se sprehajali po najbolj slikoviti vasici otočja Gjógv, kjer smo uspeli tudi fotografirati puffine (vem, vem, da je pravilno slovensko, a tako grozno prisiljeno zveneče, mormone) povsem od blizu. Ujeli smo celo nekaj sončnih žarkov, kar je uspeh, če človek upošteva dejstvo, da ima otočje letno kar 260 deževnih dni. Kadar pa ne dežuje, običajno sneži. Kdor se odpravi na potovanja po severnih deželah, mora res ponotranjiti rek »slabega vremena ni, je le slaba obleka!«.

Ferske otoke priporočajo kot eno najbolj zanimivih in prijetnih otoških turističnih destinacij. Pomen tega priporočila bo težko dojel nekdo, ki ob besedi “otok” dobi zgolj asociacijo na sonce in ležanje na plaži s koktejlom v rokah, sončnimi očali na nosu in kokosovo kremo na dosegu roke. Ferski otoki vsega tega ne ponujajo. Kokosovih in drugih palm tukaj ni. Imajo pa čudovito naravo, neskončno zeleno barvo, da se ti oči spočijejo, in na stotine slapov, katerih lepota je še posebej očitna v žal redkih trenutkih, ko posije sonce. Otoki dihajo v tako počasnem in umirjenem ritmu, da ima človek včasih občutek, da so vsi zeleni hribi in pisane lesene hišice le narisana kulisa. Tako razumeš, zakaj je vasica Gjógv priljubljeno mesto slikarskih in drugih umetniških kolonij. Lahko popotuješ in opazuješ filozofsko mirne ovce ali pisane puffine, lahko se podaš skozi leta 2004 izkopan predor skozi hribe do magične vasice Gasadalur, ki je bila prej dostopna le s čolnom, in gledaš slap, ki se skozi lastne mavrice zliva naravnost v morje. Lahko v megli med ovcodlaki lezeš na Slættaratindur in vso pot uživaš, le preveč ne smeš pričakovati od razgleda, ki je večinoma meglen oziroma oblačen. Vse to po moji presoji odtehta ležanje na plaži. Ferski otoki so res kraj, kjer spoznaš, da zeleno pomirja, in omogočijo očem, ušesom in duši počitek. Le koža malo trpi od mraza. Ko bom velik, si bom vzel teden, dva, ali še raje tri, da bom lahko v miru lezel po zelenih hribih in klifih in čakal na trenutke sončnih žarkov. Med čakanjem pa se bom dodobra odpočil. Ferski otoki naklanjajo to milost.

_

I S L A N D I J A

Tam daleč na severu, še dlje od Ferskih otokov, tik pod arktičnim krogom, od celine varno obdan z neusmiljenim arktičnim oceanom, leži včasih pozabljen in preklinjan, danes pa spet zelo zanimiv otok. Otok brez dreves, a z miljonom ovc, 10 milijoni puffinov, nepreštevno konj s košatimi repi in grivami in seveda s peščico ljudi, ki jih mirne vesti lahko označim za posebne (še bolj, čeprav drugače kot prebivalce Ferskih otokov). Sporazumevajo se skopo, večinoma z medmeti, radi imajo klobase in maščobo, veliko berejo, ker pozimi pač ni kaj drugega početi, in so neskončnno ponosni na svojo osamljeno ognjeniško skalo sredi valov in na vso njeno bizarno krvavo zgodovino. Konec koncev moraš res imeti jajca, da samopašnim bruseljskim evrobirokratom v ksiht poveš, kar jim dejansko gre – kar ste naredili iz unije, ne dosega islandskih minimalnih standardov demokracije in varstva človekovih pravic. Kar je res, je pač res, in resnica boli. Islandija je le dom najstarejšega svetovnega parlamenta.

Ne domišljam si, da po preživetih dobrih treh tednih na Islandiji, po prevoženih 6.500 kilometrih, videnih 1.257 slapovih in po eni opojni noči severnega sija poznam Islandce in njihov otok. Žal smo imeli premalo časa drug za drugega. Pa Islandija poleti je čisto nekaj drugega kot Islandija pozimi, to si lahko le predstavljam. Smo pa, na lastnih kolesih, prevozili Ring Road, nekatere odseke celo več kot enkrat, polotok Snaefelsjokulla, kjer je vhod v središče Zemlje, Golden in Diamond Circle, gorske ceste (mountain roads) v notranjosti otoka, tudi slavno F910 pod obronki Vatnajokulla, se kopali v jezeru Viti v Askji in v toplih vrelcih Laudmannalaugarja, zakopali Toyoto v ledenik Langsjokull in jo skoraj utopili v Thorsmorku, opazovali smo kite v Husaviku, nekateri pa so lovili ribe v Dalviku in se potapljali v magični Silfri v Thingvellirju, ki sodi med 10 najboljših svetovnih potapljaških lokacij, pomivali umazano posodo v neštetih potokih in sušili mokre nogavice kar s pomočjo avtomobilske klimatske naprave. V šotorih smo preživeli enega najbolj deževnih poletij zadnjih let in nič nas ni tolažil rek, da če ti islandsko vreme ni všeč, počakaj pet minut. Po petih minutah je bilo običajno le še slabše. Obiskali smo muzej islandskih sag in muzej islandskih duhov, občudovali smo severni sij in se kopali v laguni s plavajočimi ledenimi gorami. Plazili smo se po podzemnih vulkanskih rovih, stanovali pri domačinih, ki so nam spekli domača ovčja stegna, opazovali smo bruhajoče gejzirje in druge vulkanske pojave. Uspeli smo zablokirat eno zavoro čeljust in jo domov pripeljati v zaboju za orodje. Na par metrov smo uspeli fotografirati tjulnje. Tudi kita smo poskusili in niti slučajno ni tako dober kot islandska jastogova juha. Za začetnike ni slabo. Ognjenike smo gledali pa raje le od daleč. Iskanje žive lave na lastno pest je namreč tako resno odsvetovano, da smo to celo mi upoštevali.

Na Islandijo greš, ker te zanima divja vulkanska narava s svojimi neštetimi pojavi od gejzirjev do vulkanskih polj, vročih vrelcev, fumarol, podzemnih poti lave, ker bi rad videl kite, delfine in tjulnje v njihovem naravnem okolju, ker bi rad v živo občudoval puffine, občutil samotnost neskončnih planjav notranjosti otoka, se na lastne oči prepričal, da ledenik na obzorju res izgleda kot oblak, greš, ker bi rad videl, v koliko pisanih barv zna mati Narava pobarvati kamenje. Greš, ker upaš, da boš videl severni sij, ki ga ni mogoče niti opisati niti fotografirati niti posneti. Treba ga je videti. Greš, ker dokler ne izkusiš na lastni koži, si ne znaš predstavljati niti dolgega dne pod polarnim krogom niti tega, kako zgleda, ko preko slapa Detifoss na sekundo zgrmi 500 kubičnih metrov vode 45 metrov v globino. Na Islandijo greš zato, da se čudiš naravi in ljudem, ki tam preživijo. Nam je dokaj dobro uspelo.

Seveda ima Islandija tudi svoje temnejše plati. Tako opevano izkoriščanje geotermalne energije povzroča kisel dež, zato država trenutno ne investira v nove energetske kapacitete, dokler znanstveniki ne rešijo tega problema. Narava je res čudovita, a kaj, ko so lepote tako rade sramežljivo zavite v meglo in deževne oblake. Ko se naveličaš kampiranja, ker te že cel teden neprestano pere dež, ugotoviš, da najcenejše spanje na skupnih ležiščih z dvajsetimi tujci, v lastni spalni vreči in skupnimi sanitarijami stane najmanj 40€, pa še prostora nimajo nikjer več. Najpopularnejše naravne znamenitosti sploh v glavni sezoni oblegajo reke turistov. Če zapelješ en meter izven utrjene poti, pa čeprav na rečnem produ, ki se dnevno spreminja, te že lovijo rangerji in grozijo s strašnimi globami. Pivo je nesramno drago, a dobro. Edini kruh, ki ima normalno ceno, je v plastiko zapakiran toast v rezinah. Po ledu se z “normalnimi” terenci ne da peljat, če nimaš kakšnega MAN KAT 8×8 v zaščitni četi. Najhuje pa je, da je Islandija tako daleč. Bi šel še večkrat. Z nekoliko počasnejšim tempom in več poudarka na odkrivanju osamljene notranjosti otoka in kakšnim pravim offroadom. Ker Islandija je preprosto lepa. Če imaš dovolj trdo kožo ali debelo denarnico, da preneseš vse neprilike in tegobe, ki ti jih vsakodnevno brezsramno luča v obraz, je preostalo čisti užitek in opoj neverjetnih razgledov, barv, skrivnosti, blagodejne samote, bleščeče vode in neukročene divjine. Pa na mavrice ne smem pozabiti. In nenazadnje smo šele na ladji med vračanjem slišali za obstoj rajske doline nekje na otoku, ki jo bo potrebno nekoč poiskati.

Po treh tednih potepanja po otoku, ko smo se prepeljali več kot enkrat okoli otoka in nekajkrat čez njega, je bil žal čas za ponovno vkrcanje na trajekt in vrnitev v Evropo.

Pod črto… tri Toyote LC80, skupno 16 norcev, en 8 kW kuhalnik za pašto, skupno 10.000 kilometrov, kreditne kartice in široko odprte oči. Ker takrat, ko se megle in oblaki razgrnejo, ko posije sonce, se med morskimi valovi in mavricami odkrije, kakšni dragulji so dejansko Ferski otoki in Islandija. Čeprav ne povsem enostavni za uporabo in preživetje. Ko prilepiš nalepko z napisom »I survived Iceland« na avto, veš, da je težko prislužena.

Že v začetku leta 2013 je pri Mitji in meni začela dozorevati ideja, da bi avgustovsko grško vročino nadomestili s hladnim in nepredvidljivim islandskim vremenom. Do dokončne izvedbe v avgustu se je, kot je to zadnje čase pogosto, pridružil še Helmut s svojim bratcem. Tako smo bili na pot pripravljeni s tremi enakimi Toyotami HDJ 80. Ker je v Toyotah veliko prostora, se je hitro našlo dovolj in preveč sopotnikov za skupno pot na sever.

 Zadnje čase ima Mitja kronično pomanjkanje časa, zato smo transfer po Evropi skrajšali na minimum. To je pomenilo, da smo 1700 km iz Ljubljane do Hirtshalsa na severu Danske morali prevoziti v enem kosu, v 19-tih urah. Sledila je precej divja enodnevna plovba do Ferskih otokov, s trajektom, precej manjšim od tistih, ki smo jih navajeni iz Sredozemlja. Tri dni na Ferskih otokih je bilo ravno prav časa, da smo jih prevozili podolgem in počez in si ogledali vse, kar lahko vidiš v državi s samo 50.000 prebivalci. Otoki so bili tudi dobra priprava na vremenske razmere, ki so nas čakale na Islandiji.

Skoraj dvodnevna plovba do Islandije je minila začuda mirno, potem pa se je začelo zares. V 20-tih dneh smo si ogledali skoraj 18742 slapov, malo manj vulkanov in ne več kot 250 ledenikov, se podili za kiti, tjulnji in puffini, prevozili nešteto potokov in rek (mostovi so Islandiji še redkejši kot sončno vreme), občudovali gejzire, šolsko zakopali Toyoto v ledenik, se potapljali v tektonski prelomnici, plavali med ledenimi gorami in v vročih vrelcih sredi divjine, gledali polarni sij v vsej njegovi veličini, popravljali Toyote utrujene od brutalnih makadamov, spali in kuhali v šotorih v mrazu in dežju … predvsem pa uživali v naravi in ljudeh, tako drugačnimi od vsega, kar poznamo mi, vase zaverovani Evropejci.

Ljubljana – Hamburg – Hirtshals – Torshavn – Seyoisfjordur – Husavik – Reykjavik – Hirtshals – Hamburg – Ljubljana

 Skupaj smo prevozili 10.300 km v 31 dneh

Posadka : Marinka, Tomaž, Mojca, Mišo

Vsako zimo se med šolskimi počitnicami odpravimo nekam v Azijo. Letos smo izbirali med Vietnamom in Myanmarom (bivša Burma). Verjetno smo se pravilno odločili za Myanmar, ki se turistično šele odpira in je zaenkrat še bolj prvinski. Glede na to, da se dežela turistično zelo hitro razvija, mislim da smo ujeli zadnje pristne trenutke nove azijske turistične destinacije.

Leteli smo preko Bangkoka v Mandalay in si v desetih dneh ogledali večino stvari , ki so v Myanmaru vredne ogleda. Z mopedi smo prevozili širšo okolico Mandalaya, videli tikov most v Amarapuri, neskončno pagod, preživeli 55-kilometrski trekking, občudovali ribiče in plavajoče vrtove na jezeru Inle, predvsem pa uživali zaenkrat še neigrano prijaznost domačinov. Brez vsakodnevnih masaž, na vse možne načine seveda ni šlo. Pri povratku skozi Tajsko seveda ni šlo brez nakupovanja v Chiang Mai-u in pa nekaj dni poležavanja in kopanja v, po golem naključju najdenem, turistično nepokvarjenem zalivu na Phuketu.

Ljubljana – Munchen – Doha – Bangkok – Mandalay – Kalaw – Inle lake – Bangkok – Chiang Mai – Phuket – Bangkok – Doha – Munchen – Ljubljana