Vojna v Libiji je sprožila mnoga vprašanja in probleme, s katerimi se je to pot hočeš nočeš morala soočiti tudi Evropa. Stranski produkt te nepravične vojne je bila tudi množica libijskih beguncev v Tuniziji.

Skupina nemških zdravnikov, ki sodelujejo na puščavskih dirkah v severni Afriki, pod vodstvom Dr. Ellen Geiger-Disselhoff se je odločila za zasebno pobudo pomoči beguncem. Prednost te pobude, v primerjavi z organizirano pomočjo držav EU, je bila bistveno večja učinkovitost izvedbe. Ker je organizacija potekala brez prisotnosti države, je lahko projekt stekel takoj, brez običajnih birokratskih zapletov. Največja prednost projekta pa je bila uporaba terenskih tovornjakov, ki jih uporabljamo za podporo na puščavskih dirkah. Ta je zagotavljala hitro dostavo pomoči tudi v najbolj odročne kraje v puščavi, kamor običajni tovornjaki pač nimajo dostopa. V juliju in avgustu 2011 je tako skupina v Nemčiji zbrala več kot 60 ton pomoči, od hrane in oblačil, do zdravil in medicinske opreme. Pomoč je bila namenjena v južno Tunizijo, v področje okoli mesta Douz in otok Djerba, kjer se je nahajalo največ libijskih beguncev.

Ker področje južne Tunizije precej dobro poznam, s to ekipo zdravnikov pa smo dobri znanci z dirk, me je Ellen prosila, če bi lahko vodil skupino, ki je bila namenjena na področje Douza in okolice. Drugo skupino je vodil njen mož Marc. Tako smo v začetku septembra z šestimi kamioni z ladjo GNV-ja prečkali Sredozemlje in se v dveh skupinah odpravili proti jugu Tunizije. S mnogimi zapleti in precejšnjo pomočjo mojih tunizijskih prijateljev, smo v dveh dneh razdelili 20 ton hrane, medicinske opreme in oblačil. Vsi domačini, ki smo jih srečevali na poti in pri razdeljevanju, so pokazali izjemno hvaležnost za našo pomoč.

Kdor hitro da, dvakrat da, pravi slovenski pregovor. 60 ton je mogoče samo kaplja v morje pomoči, ki jo potrebuje v vsiljeni vojni uničena Libija, vendar je pokazala, da nekaj razmišljajočih in solidarnih posameznikov lahko naredi več, kot vsi politiki skupaj, s svojimi lepo zvenečimi, zlaganimi besedami.

Obogatena z lanskimi izkušnjami sva letos nameravala startati bistveno bolje pripravljena. Namesto starega Warn-ovega wincha nama je Janez letos privoščil Giglepina s pnevmatskim prostim tekom in z vrvjo, namesto jeklene pletenice. Za nočno etapo sva imela nov, pregrešno drag LED žaromet, ki pa se je na dirki vrhunsko izkazal. V Puchu je bil tudi močnejši motor, vendar je imel kljub dodatnim ventilatorjem, najin večni problem stalnega pregrevanja. Izgleda, da je to stalnica vseh Janezovih samogradenj.

Vsi najini lanski slovenski sotekmovalci so zaradi različnih vzrokov odpovedali udeležbo na letošnji dirki, zato sva bila praktično brez servisne ekipe. Janezov pomočnik Vujo se je kljub temu odlično znašel in uspešno odigral vlogo prvega mehanika dirkalnika, za ostale stvari pa sva morala poskrbeti sama.

Na sami dirki sva se bistveno bolje znašla kot lani, zato so bili tudi rezultati precej boljši. Na nočni etapi se je pokazalo, da so dobri žarometi nujen pogoj za solidno uvrstitev. Veliko večino etap sva odpeljala solidno in na koncu zasedla 5. mesto med 63. prijavljenimi ekipami. Z rezultatom jaz osebno nisem bil preveč zadovoljen, ker bi z malce bolje pripravljenim dirkalnikom in malo več moje koncentracije z lahkoto zasedla drugo mesto.

Čeprav je na začetku izgledalo da bova zaradi majhnega števila tekmovalcev z lahkoto ubranila naslov zmagovalca iz Sahara Masters 2009, sva vsaj na prvih etapah bila zagrizen boj s sotekmovalci. Šele nekje na sredini dirke so obupali in priznali najino premoč. Druga polovica rallya je bila tako, razen zadnje 280 km dolge kamnite etape, samo še rutina. Ker se je na poti v Tunizijo ponesrečila članica časomerilske ekipe, je organizator prosil najino asistenčno ekipo, na čelo z Jožetom, če bi prevzela mesto časomerilcev. Dobra stran tega je bila, da sva imela bolj natančne informacije o progi, slaba pa ta, da sva ostala brez asistenčne ekipe. Na srečo jih je več kot odlično nadomestil Mitja s svojo ekipo, ki je ostala v Tuniziji še od raid-a, ki je bil 14 dni prej. Tako sva, kljub znanim slabostim Wranglerja, ki je v drugi polovici rallya kazal resne znake utrujenosti, zmagala rally z več kot uro prednosti pred drugouvrščenim Helmutom.

Ker sva v skupnem seštevku prehitela celo prvouvrščenega motorista, sva dobila celo nagradni bon v vrednosti 200 EUR. To je bila sploh prva finančna nagrada, ki sem jo dobil na kakšnem od puščavskih rally-jev.

Tudi Mitja je napisal zanimiv opis dirke, ki ga z njegovim dovoljenjem tudi objavljam.

Zvečer pa je v mesto prihrumel reli Sahara Masters 2010. In evo Čarlija pa Helmuta! V petzvezdnem hotelu Le Sultan, kjer so se nastanili z Mišotom vred, sem se počutil dokaj nenavadno, kar je konec koncev po dveh tednih življenja v puščavi precej razumljivo.

Od briefinga v nemščini za jutrišnji začetek dirke sem razumel le nekaj besed, a GPS je sprogramiran in roadbook smo dobili. Jutri zjutraj na štart. Cilj? Inšalah.

17. DAN: PONEDELJEK, 11.10.2010
HAMMAMET – GAFSA

Nek poseben čar je v tem, ko obrneš volan proti jugu. Spet proti jugu, kot bi obrnil hrbet večini tega, kar te teži, in lahkoten kot ptica vpijaš vedno močnejše žarke sonca. Še Nisko prede čisto drugače, bolj veselo, ko ponovno drvimo v objem Sahare. Toda ruži še vedno.

Sahara Masters 2010 se je začel. Na štartu prologa južno od Kairouana smo bili prvi, tik za Čarlijem, ki je skoraj zapeljal čez skalnat zid na nos v oued, suho strugo, po kateri je tekla današnja trasa dirke. Preden so prispeli ostali, smo kar lep čas ležali v senci.

Dirka je majhna, a zabavna. Helmut je na prologu zmagal s prednostjo desetih sekund. Jutri pa gremo naprej. Inšalah.

 Zvečer smo po Gafsi zastonj iskali vulkanizerja, ki bi znal in zmogel centritati X-ke. Eden je prišel celo tako daleč, da je že odmontiral gumo, nato pa ugotovil, da se mu bo mašina prevrnila, če bo nanjo obesil tako gmoto. Razočarano sem ugotovil, da se bomo očitno še kak dan tresli.

 Zdaj spimo na vrtu luksuznega hotela v Gafsi, Joghurta Palace se imenuje. Nočni čuvaji so nam prinesli čaj, bil je odličen. Končno spet spimo pod zvezdami, pa čeprav med zidovi. Pesek je že blizu.

 Še kak teden in najti bom moral razlog, da se vrnem domov.

18. DAN: TOREK, 12.10.2010
GAFSA – DOUZ

Ponoči so me dežne kaplje pregnale spat pod avto. Toliko o spanju pod zvezdami. Nočni čuvaj je bil čisto zaskrbljen zaradi nas norih Slovencev, a nam je vseeno postregel z močnim črnim čajem.

Za zajtrk je poskrbel hotel s šlepanjem na rogljičke, potem pa smo oddrveli na štartno mesto. Sledilo je 180 km brzinca po pistah med gorovjem nad Metlaouijem in Chott el Jeridom. Bili smo edino vozilo v turistični klasi in če odštejemo zajčje-mišjo posadko in enega motorista, smo s konkurenco dirke dobesedno pometli. Res pa je, da se omejitev nismo držali.

Zaradi zoprnega slanega blata, ki ga je okolica Chotta polna, smo nato v Douzu morali Niskota oprati, pa še podmazovanje sem mu ponovno privoščil, ker je bil tako priden. Le vulkanizerja, da bi scentriral gume, še vedno nisem našel.

Biti v Douzu je kot biti spet doma. Sproščeno. Američanka in Švicar, ki smo ju spoznali lansko pomlad ob povratki iz Libije, sta spet tu, le da imata sedaj še dodatnega otroka in vsak svojo toyoto. Mali Lilian je Denis za lahko noč zaigral Uspavanko za Evo… jaz pa si bom za lahko noč privoščil Čudež od Papirja in sanje pod zvezdami.

19. DAN: SREDA, 13.10.2010
MONASTIR – HAMMAMET

Plani o Star Warsih so se sfižili zaradi Denisa, ki je splezal na palmo, in ko je prišel nazaj dol, je hotel domov slikat barve jesenskega listja. Namesto vzgojne pridige so mu starši zrihtali letalsko karto in odpeljati sem ga moral v Monastir. Ko sem se po dvanajstih urah vožnje in več kot 800 prevoženih kilometrih vrnil v Douz, sem bil utrujen za umret. Pa še brez navigatorja povrh vsega.

V kampu sem našel Grega v prijetni slovenski družbi z velikimi količinami tunizijskega piva. Tako sem spoznal Primoža, Andreja in Andraža z boljšimi polovicami, kot bi se reklo Led je bil hitro prebit in ni bilo težko doseči dogovora, da se naslednji dan skupaj odpravimo proti Tozeurju.

20. DAN: ČETRTEK, 14.10.2010
DOUZ – TOZEUR

Kot vsak četrtek nas je tudi tokrat v Douzu razveselil souk, sejem, in čeprav niso prodajali nobene bjonde, le kamele in ovce in osle, je obisk arabskega sejma vsaj zame vedno prijetno doživetje. V miru smo si privoščili še čaj in šišo, preden smo se odpravili iz Douza. Sledil je ogled avtobusa na Chottu, prevozili smo Rommel pisto, se malo izgubili v Redeyefu, fotografirali slapove v Tamerzi, popili še en čaj v Chebiki in končali v kampu v Tozeurju, kjer smo naredili zalogam piva bridek konec. Lepo je srečati rojake.

21. DAN: PETEK, 15.10.2010
TOZEUR – DOUZ – ROŽE – DOUZ

Grenko je bilo zgodnje jutranje slovo od rojakov, z Gregatom sva že ob pol osmih zapustila Tozeur in se vrnila v Douz, da gremo skupaj s Čarlijem in Mišotom nabirat puščavske rože. Res smo šli, se zapodili v pesek, ki je bil zavoljo minulega dežja čudovito prevozen, nabirali puščavske cvetove, in uživali, dokler ni Čarli z Wranglerjem padel v luknjo in skrivil sprednje vzmeti. Še nikoli videno, a očitno mogoče. Tako smo popoldne namesto v poležavanju ob bazenu preživeli šraufajoče. Nič hudega, mene je pravzaprav že mučila abstinenčna kriza. Po našlepani večerji v hotelu Touareg sem se vseeno spravil v kopalke in vrgel v bazen. Mrzla voda je bila zelo osvežilna.

22. DAN: SOBOTA, 16.10.2010
DOUZ – TEMBAINE

Ob šestih zjutraj sem spet vlekel spalko pod nadstrešek terase restavracije v kampu, ker je začelo deževati, in to zares deževati. Po dveh urah konkretnega naliva se je nebo le zjasnilo in zlezel sem iz spalke. Tudi Grega ni bil videti navdušen nad mokro nočjo. Preden pa se je vsa oprema posušila, je minilo kar dosti časa, zato sva štart dirke zamudila in se odločila, da jo bova do Tembaina mahnila kar sama, lepo v arabskem tempu.

Ko zapuščam Douz, me vedno malo stiska pri srcu. Takšne občutke mi zbuja, kot mi jih je včasih Tolmin. Ne toliko, da zapuščam dom in da bom nestrpno odšteval dneve do vrnitve, ampak da zapuščam kraj, kjer se res dobro počutim. Malo srce tunizijske Sahare, prašno in smrdeče, kaotično a hkrati neskončno umirjeno in prisrčno.

Ob štirih popoldne sva se spet pridružila dirki v bivaku pod Tembainom. Med kolovratenjem po sipinah je Grega ugotovil, da je dosti bolj razburljivo, če si sam. Vsaj zaspiš ne med vožnjo.

Kljub najinemu arabskemu tempu tega dne se je izkazalo, da nisva bila zadnja v kampu. Reli je izgubil motorista. Preden se je razvila prava panika, so ga na srečo kmalu po padcu noči našli.

Jutri pa spet na Ain Ouadette, Inšalah. Lepo bi bilo peljati sipine po roadbooku. Tako me mika, da bom celo noč premleval, kaj storiti, ali iti ali ne. Ni preveč modro, niti najmanj.

Noč pod zvezdami bo čudovita in Veliki voz sveti kot nor.

23. DAN: NEDELJA, 17.10.2010
TEMBAINE – AIN OUADETTE – TEMBAINE

Ko je sonce vzšlo nad peščene valove, smo se že podili po pistah in pesku od Tembaina, svete berberske gore, na jug proti Ain Huilat Richetu, Izgubljenemu jezeru, kot ga tako radi imenujejo v nemškem jeziku. Držala sva se Čarlija in Helmuta, kot bi bila tudi midva uradno del dirke. Skupaj smo dosegli prvi check point, našli drugega, in kmalu sem četrtič v življenju zapeljal preko zadnjih sipin in pod seboj zagledal kotanjo tako oddaljenega izgubljenega vrelca.

Med vožnjo preko sipin naravnost na sever mi je bilo od lakote in guganja slabo, očitno mi manjka trening. Za kratek čas smo se ustavili, ker sem delno snel gumo, kasneje pa smo še malicali, ker je motoristi, ki je vozil z nami od zadnjega CP-ja, nujno potreboval počitek. Vsi smo konkretno utrujeni po petih urah vožnje in prevoženih stotih kilometrih prišli do cilja. Bilo je lepo in začuda manj zahtevno od pričakovanj. Dež je naredil svoje, pesek je bil lepo prevozen. A kljub temu je bilo izredno naporno, psihično in fizično.

Po vrnitvi v tabor smo ugotovili, zakaj tretjega tekmovalca dirke ni bilo za nami. Na LR defenderju mu je crknila turbina. Sahara Assistance ga je za 1200 EUR odvlekla v Hammamet.

Sončni zahod smo pričakali na vrhu Tembaina. Vreme se je ohladilo in sončni zahod je vedno lepše opazovati v dvoje. Pogrešam in si želim… marsikaj in marsikoga.

24. DAN: PONEDELJEK, 18.10.2010
TEMBAINE – KSAR GHILANE

Ozračje se hladi in zvezde ponoči vedno močneje sijejo. Jesen prihaja tudi na rob Sahare. Uživam zadnje letošnje noči pod odprtim nebom in sanjam o naslednji Afriki.

Danes smo se od Tembaina po pistah privalili do Ksar Ghilana. Grega si je izboril mesto v MAN KAT 4×4, jaz pa sem dobil za sopotnico Moni, tako da sem imel najlepšo navigatorko celega relija. Tako rekoč tolažilna nagrada, ker nimam kamiona.

Bazen v oazi je še vedno zakon, in vedno bo, to ugotavljam vsakič znova, ko me zanese med te palme. Med namakanjem so se nam pridružili tudi tekmovalci, ki so morali do Ksara malo bolj naokrog, popili smo čaj in pokadili šišo. Pod večer smo se odpeljali še na trdnjavo, sipine so bile čudovito prevozne. Še KAT se je pripeljal s severa na trdnjavo. Nazaj do oaze sva se z Mišotom peljala z njim, bilo je impresivno, a žal smo se peljali samo po pisti. Enkrat, ko bomo veliki…

Okoli bazena se potika en majhen osliček, ki ga ne smem odpeljati domov. Očitno bova z Norbertom še naprej sama.

25. DAN: TOREK, 19.10.2010
KSAR GHILANE

Neumorni tekmovalci so se seveda že navsezgodaj odpravili novim dogodivščinam naproti, ostali pa smo si lahko privoščili lenoben dan s šišo, čajem in bazenom. Umirjenost je zmotila le pojava dolgonoge Ukrajinke, katere obraz pa žal ni dosegal primerljivih standardov glede na spodnji del njenega telesa. Vseeno je s skakanjem naokrog v tangicah na noge spravila celo oazo. Ampak Moni je imela večje joške, jaz pa daljše noge.

Tekmovalci so se pojavili ob bazenu šele zvečer, še po tem, ko smo s hotelskega stolpa opazovali sončni zahod. Ko smo se vračali v kamp El Biben na briefing, smo pozabili Mišota pri bazenu. Ko sva se s Čarlijem vrnila ponj, sva ga našla sredi oaze, kako je počasi korakal proti kampu. El Biben je daleč od bazena.

Sledila je zadnja noč pod zvezdami v pesku, pod Orionom in Velikim vozom, na peščenih tleh, v spalki…

26. DAN: SREDA, 20.10.2010
KSAR GHILANE – MATMATA

Prehlad, ki se me je po malem loteval že kake dva dni, je končno prebil okope imunskega sistema, zato sem se prebudil ves rahel. Vseeno si nisem pustil vzeti veselja zadnjega skoka v bazen in zadnje šiše v Ksaru, preden smo se za tekmovalci odpravili v Matmato. Ker bi nam bilo v hotelu dolgčas, smo se odpravili do enega izmed check-pointov, da bi prestregli tekmovalce. Iz Matmate proti CP-ju je bila pot sprva dobra, s časom pa je postajala vedno bolj neugodna. Šele ko smo srečali motorista, so se potrdila sumičenja, da smo dejansko na tekmovalni trasi, le v nasprotni smeri.

Na CP smo našli na smrt utrujene Boruta, Jožeta in Simona, ki jih je minulo noč zdelala driska. Očitno so nekaj takega pojedli, kar jih je čisto dotolklo. Baje tudi Čarli ni v najboljšem stanju, pa mora dirkat. Kmalu po našem prihodu na CP so pridrveli mimo tekmovalci, Helmut tesno za wranglerjem, Unimog pa daleč za njima. Vsem je nervoza zaradi zadnje etape, dolge, težke, kamnite, sevala z lic.

Ko so fantje podrli zastavice CP-ja, smo se odpravili nazaj v Matmato. Naredili smo velik krog, da smo se izognili gršemu delu tekmovalne trase, a do hotela smo prispeli še pred sončnim zahodom. Zvečer sem bil od bolezni tako zdelan, da sem komaj prinesel spalko po stopnicah do sobe, kjer sem se švercal pri Mišotu in Čarliju.

Tekmovalni del Sahara Masters 2010 se je zaključil, posadka Grčman-Goriup pa je že drugo leto zapored postala nesporni zmagovalec.

27. DAN: ČETRTEK, 21.10.2010
MATMATA – SFAX – HAMMAMET

Dirka je bila končana, sledila je le še svečana procesijska vožnja in podelitev pokalov v Hammametu. Zato smo že zgodaj zapustili Matmato in se dokončno odpravili nazaj na sever. Mimo Matmate Nouvelle, kjer smo kot običajno spihali pesek iz avtov in natočili gorivo, mimo Gabesa in ob obali do Sfaxa, na zadnje nakupovanje in sladoled, in končno do Hammameta.

Celotna dirkaška karavana se je zbrala na plaži pred Hammametom, se postavila v kolono in jo mahnila s prižganimi vsemi možnimi lučkami v sam center Hammameta med obzidjem in morjem, kjer je zmagovalce pričakal triumf, polivanje s šampanjcem in nasmihanje fotoaparatom.

Zadnjo noč v Tuniziji sva tudi z Gregatom preživela skupaj z ostalimi v Le Sultanu. Ta hotel s petimi zvezdicami in ostali luksuzni hoteli, po katerih smo se potikali v zadnjih dveh tednih z reli karavano, predstavljajo neko povsem drugačno Tunizijo, ki je nisem vajen. Tunizijo marmornatih kopalnic s pozlačenimi pipami, brez ščurkov, strežajev v belih srajčkah, modrih bazenov, ki jih obrobljajo palme in angleška tratica, ki deluje kot postrižena s škarjicami za nohte, vsako jutro redno zalita, Tunizijo bogatih turistov, ki jim je all-inclusive sveta zapoved, ki se nacejajo z alkoholom in potem bosi plešejo Macareno, Tunizijo, čisto drugačno od tiste v Redeyefu, tržnicah Sfaxa, kavarnicah Douza ali pristaniških ribarnicah La Goulette, Tunizijo, kjer je metin čaj zamenjal gin tonic in šišo Marlboro gold, kjer se plačuje s srebrnimi in zlatimi kreditnimi karticami namesto s kovinskim lepo zvenečim drobižem iz mošnjička z napisom Douz ali Tozeur… Tunizijo, ki jo s pravo povezuje le trenutek muezinovega klica na kulisi oljk in oddaljene puščave.

28. DAN: PETEK, 22.10.2010
HAMMAMET – LA GOULETTE – LADJA

Ko po zadnjih špagetih z morskimi sadeži pred odhodom v pristanišče La Goulette pospravljaš radijsko postajo in GPS ter preštevaš zadnje tunizijske dinarje, ko se zasliši „equipage aux postes des manoeuvres“, ko začne arfiška obala izginjati v daljavi, tedaj veš, da je še ene avanture nepreklicno konec, da je žal spet napočil čas, ko se je treba posloviti od vseh novih ljudi, ki si jih vzljubil v nekaj prekratkih dneh, in poskušaš pod hladnim nebom severa ohraniti spomin na sonce, pesek in noči pod zvezdami.

29. DAN: SOBOTA, 23.10.2010
LADJA – GENOVA – SLOVENIJA

Izkrcanje v Evropi pod jekleno sivim nebom spremlja hlad, ki ga nisem več vajen, in topla misel, da je bila to kljub vsem pričakovanjem moja verjetno najboljša Tunizija doslej. In za konec – Africa or bust (and back in one piece). Da gremo lahko čimprej nazaj.

Po dolgih letih sva se z Janezom končno uskladila, da skupaj štartava na dirki, ki mu je najbolj pri srcu.

Janez je celo zimo pripravljal Puch-a posebej za to dirko. Olajšal in skrajšal ga je, kolikor je bilo sploh mogoče, zato je bil avto zelo okreten in dovolj zmogljiv. Imel pa je, kot vsi Janezovi dirkalni terenci resno pomanjkljivost – stalno pregrevanje. Na ta račun sva na dirki tudi to pot izgubila kar nekaj dragocenega časa. Uporabljala sva dva električna vitla – WARN M8274 spredaj in dovolj solidnega kitajca zadaj. WARN je bil nameščen centralno za sedeži in se je z na novo sestavljenimi releji in dvema novima akumulatorjema dobro izkazal. Tudi po 20-minutnem praktično neprekinjenem vitlanju je elektrika delovala brezhibno. Velika slabost električnih vitlov pa je, da so v primerjavi z mehanskimi bistveno počasnejši. V 100 metrov dolgem močvirju to lahko pomeni tudi nekaj 10 minut. Za razliko od puščavskih dirk sva uporabljala brezžično Bluetooth povezavo, ki se je na razdaljah do 50 metrov odlično izkazala.

Na dirki je startalo 52, večinoma vrhunsko pripravljenih dirkalnikov. Slovenska zasedba letos je bila najmočnejša doslej. Poleg štirih posadk v dirki smo imeli še cel kup asistence, tako da je bil naš tabor eden večjih.

Zame je bila to prva Croatia, zato nisem poznal celotne logistike dirke, predvsem pa ne organizatorjevega sistema označevanja trase. V prvih dneh sva zato naredila nekaj taktičnih napak, ki so nama kasneje povzročale kar nekaj težav. Tudi road-book ni bil vedno natančen, ampak se je pogosto skliceval na organizatorjeve oznake na drevesih. Zame, ki sem navajen voziti slepo po instrumentih, je bila to kar precejšnja sprememba.

Začela sva dobro, s petim mestom, kar nama je precej dvignilo moralo. Vendar naju je že naslednja nočna etapa postavila na realna tla. Puch za nočno vožnjo sploh ni bil pripravljen, vozila sva praktično brez luči, zato sva etapo bolj pretipala, kot predirkala.

Na najtežji in najdaljši etapi pa je šlo vse narobe. Začela sva odlično, potem pa se je najprej odvil pokrov za dolivanje olja na glavi motorja. Z lesenim čepom in kasneje z Božotovo pomočjo sva zadevo popravila, vendar sva izgubila vsaj uro in pol. Kasneje sem naredil še grobo navigacijsko napako, poleg tega pa sva obtičala v globokem potoku in še tretjič ta dan strgala 8 mm pletenico vitla. Po skoraj 11-tih urah vožnje se je začelo mračiti in ker sva bila popolnoma brez luči je Janez predlagal, da etapo zaključiva. Čeprav sva prevozila dve tretjini trase in potrdila tri od štirih kontrolnih točk, sva zaradi nenavadnih pravil na koncu dobila enak čas, kot če bi odstopila takoj po startu. Zaostanka te etape nisva mogla z ničemer nadoknaditi in je bistveno vplival na najino končno uvrstitev.

Po tej boleči izkušnji je šlo samo na bolje. Janez je vedno bolj spoznaval sposobnosti Puch-ja, jaz pa sem se navadil na organizatorjev sistem označevanja proge. Stabilno sva dosegala dobre rezultate in na koncu zasedla osmo mesto med 36 tekmovalci, ki so prišli do cilja. To je bilo manj, kot sem pričakoval pred začetkom dirke, vendar v okviru realnosti. Z znanjem in opremo s katero sva startala, bi ob vožnji brez večjih napak lahko zasedla četrto meso, za kaj več pa se bo potrebno še precej potruditi.

]]> http://goriup.com/wp/?feed=rss2&p=2785 0 http://goriup.com/wp/?p=2887 http://goriup.com/wp/?p=2887#comments Mon, 16 Nov 2009 18:30:59 +0000 http://goriup.com/wp/?p=2887 Originalen potopis je objavljen na http://www.ipsilon.si

Kratek povzetek? Naporno. Hudičevo naporno. Psihično in fizično verjetno moja najbolj utrudljiva Afrika doslej. Nekaj več kot 3000 kilometrov, od tega konkretna večstokilometrska doza peska, veliko neprijetnosti, ki ti grenijo potovanje, in veliko uspeha pri podiranju mej zmožnosti – v glavi in v naravi. Ain Huilat Richet, kot poglavitni cilj naše „odprave”, se je spet izkazal za zelo zahtevnega in nam ni pustil, da bi se vse izšlo skladno s prvotnimi načrti. Ampak kje je žur, če gre vse po planih?

Avto? Boleča točka, pa ne toliko po njegovi krivdi, ampak po spletu nesrečnih naključij. Uničena dvigalka, odtrgan nosilec zadnjega diferenciala, nosilec amortizerja, vpetje vzmeti na šasiji, kljuka vrat in skrivljen sprednji odbijač. Hudič res serje na kup, pa tudi leta in afriški ribežni delajo svoje. Sicer pa, po GPS-u 3307 km, pokurjenih skoraj 600 litrov nafte za ceno približno 340 EUR ob povprečni porabi nekaj čez 17 litrov na sto kilometrov. Ja, je bila zahtevna špura.

Čeprav je minilo kar nekaj časa od takrat, ko so ti zapisi nastali, pa do sedaj, ko jih spravljam v digitalno obliko, in se je v tem času marsikaj spremenilo, sem se odločil, da v vsebino ne bom posegal. Naj ostane vse tako, kot sem čutil, ko sem pisal včasih v večerih ob ognju, včasih kar sredi dneva, ob ukradenih minutah za pero in papir. Naj ostane tako, kot je bilo.

1. DAN: SOBOTA, 21.11.2009 – POJDIMO SPET NA POT
LJUBLJANA – GENOVA – LADJA

Že pred dvema letoma, ko sem se prvič z lastnim avtom odpravil v Tunizijo, se mi je zdelo nekaj najbolj groznega, da sem se iz toplih krajev vrnil v zimo Centralne Evrope. Pa sem se takrat vrnil, ko se je november komaj začel. Tokrat se je že bližal koncu, ko smo komaj odrinili na pot. S temi mislimi sem se ukvarjal, ko sem zgodaj zjutraj pred odhodom iz Ljubljane strgal led s šip svojega Niskota.

Vse je bilo spakirano popolnoma v miru. Denis se je dobro obnesel in ni privlekel s seboj preveč robe, kot je to pri greenhornih običajno, Nisko je delal kot dobro navita švicarska ura, tako da je edino grenkobo mrzlega sobotnega jutra predstavljalo slovo od moje Pike. A kaj mi je preostalo drugega, če pa ni hotela z menoj na pot?

Šele malo pred Genovo je sonce prebilo jesenske megle in obsijalo še redko trdovratno listje na skoraj golih drevesih, ki so poraščala hribovje ob avtocesti. Za konec novembra je bil dan čudovito topel. Ko smo se prebili do pristanišča, smo malo gledali bolj redke primerke vozil za stranpota, ki so se izkrcavali s Carthage, potem pa smo se raje posvetili lepljenju nalepk z logotipom tokratnega raid-a na naše avtomobile. Denisa sem uvedel v obrt lepljenja nalepk z vodo, milnico in plastično kartico. Pa zna še nekaj novega.

Na ladji sem za šport, čeprav jih nisem rabil, uplenil še kake tri ceteene, od tega enega novega, rumenega. Za adrenalin in za trofejo. Pri tem mi je sicer uspelo popolnoma zapackati rokav flisa s šmirom. Prav mi je, kaj pa sem oblekel tega z logotipom toyote.

“Equipage aux poses des manoeuvres!” je zazvenel nekje okoli pol šestih zvečer in brž nato se je Carthage odlepila od pomola. Pri večerji smo tokrat brez problema dobili vino in tudi sicer se je osebje do nas obnašalo izredno ustrežljivo in prijazno, kar do sedaj ni bil ravno običaj.

Ko ležim v postelji v ladijski kabini in Carthage hiti skozi noč ter nas nese Afriki v objem, razmišljam, kaj je tisto, kar nas žene na jug. Kaj je tisto, da se ne moremo upreti in nas vedno znova sili, da se vračamo nazaj v naročje črne celine, pa čeprav to ni najbolj modro, nasprotno, včasih je celo nespametno? Ima prav Mojca, ko reče, da je bolje, če ne greš v Saharo, ker se boš zastrupil in ne boš mogel prenehati vračati se vedno znova in znova? Ne vem. Vem le to, da sem bil z vsakim kilometrom poti proti Genovi bolj miren, manj napet, in da se skrit v nedrih železne Carthage počutim varno in toplo. Ne trdim, da strahov ni, da ni želja, kaj bi lahko bilo drugače, in da ni obžalovanj, ker se stvari niso izšle po načrtih, a tukaj, zdaj, ko okoli mene nežno drhti ogromna ladja in hiti v domačo Afriko, sem pomirjen s svetom in seboj.

Sedemnajst komadov nas je tokrat, vključno z enim otrokom, ki pa ni Denis, ampak Tian Tomas, TiTo pravzaprav, kot sva z Mišotom ugotovila, in enim Avstrijcem, Helmut poimenovanim, ki je, kot sem ugotovil kasneje, evropski prvak v streljanju s pištolo, Nobelov nagrajenec in taksist. Naloženi smo v šest avtomobilov, dva nissana, dve toyoti, enega G-ja in enega jeepa. Pisana, zelo pisana druščina. Zraven pa še šest Primorcev, ki bi se nam radi priključili, ker jih je Nute pustil na cedilu. Morda jih bomo vzeli s seboj so Douza in do rož, to bo šlo, čeprav imajo Hummerja H2 s seboj. Kmalu bomo v pesku in tam bo hitro jasno, po koliko bo točka.

Zahodnjaška nestrpnost v meni me rine v misli, kako bi bilo, če bi se po izkrcanju odpeljali direktno do Douza, a uravnovešam jo z mislijo na eden in edini, po Dorinih besedah, Samirin brik, pa na šišo in na „shacke” z okusom vanilije. Le upam, da Samiri tokrat ne bo zmanjkalo kaper, in da nas ladja čim prej prinese na južno obalo Sredozemlja. Pogrešam le Piko in veselje, da bi se skupaj vračala v pesek.

2. DAN: NEDELJA, 22.11.2009 – ZA ENE PRVIČ, ZA DRUGE SPET, ZA VSE KONČNO!
LADJA -TUNIS – MONASTIR

Da bi lahko ubesedil, kar čutim, ko se po dnevu plovbe na obzorju izriše obala Afrike, mi manjka zaresen pisateljski dar. Tako lahko le napišem, da sem se široko smejal, ko se je okoli enih popoldne iz rahlega mrča pričelo slikati obrežje Tuniškega zaliva. Pa Pika je imela prav, Denis si res želi burnus. Ugotovil je, da Tataouine res obstaja in ni samo ideja oddaljenega planeta, pa da se nahaja v Tuniziji marsikaj, kar je povezano s Star Warsi. Čeprav tega ne kaže tako odkrito kot jaz, mislim, da tudi on komaj čaka, da bomo stopili na afriška tla, komaj čaka na Tunizijo in Saharo.

Pri kosilu, ki so nam ga servirali, ko je ladja plula po zalivu proti pristanišču, nam je Mišo razložil, da bo vsak avto dobil kot poklon posadke tri litre vodke. Ko smo ga malo debelo gledali, nam je razložil, da ga je posadka prosila, če lahko naredimo zanje malo kontrabande in jim spravimo alkohol čez mejo, čez carino. Turistov nihče ne resno pregleduje in bližal se je eden najpomembnejših muslimanskih praznikov, L’Aïd el-Kebir, La fête du mouton, praznik ovce, ki ga praznujejo v spomin na tiste čase, ko bi moral Abraham bogu žrtvovati lastnega sina, pa se je potem bog sprijaznil z žrtvovanjem ovce. No, naši fantje so se hoteli očitno malo poveseliti tudi na uradno prepovedan način. Usluge se ni dalo odbiti, stalo nas ni pa itak nič.

V skoraj rekordnem času smo bili vodka in mi z njo izkrcani z ladje in skozi carinske formalnosti. Tudi ladja je vozila hitreje kot običajno in nekaj čez tretjo uro popoldne smo že šraufali antene in GPS-e in se pripravljali za pot proti Monastiru. Ko smo dočakali vse avtomobile, tudi Primorce, smo se po novem mostu preko lagune odpeljali proti jugu. Že na prvi cestninski postaji so imeli tisti brez tunizijske valute težave. Tudi sicer je bila kolona devetih vozil težko obvladljiva, tudi zato, ker hummer ni imel radia, še manj pa pojma, kam naj pelje. Na srečo smo se le z veliko motoviljenja, a brez izgubljanja, s postankom za točenje goriva, prebili do Cristala v Monastiru.

Samirin brik je meni še vedno odličen, čeprav na Denisa ne naredi vtisa. Dora je požrla kar tri in pri tem početju ni bila osamljena. Milk “shacke” je bil dober, šiša tudi, Denisu pa je bil vonj aromatiziranega tobaka odvraten do bruhanja. Ni kaj, vsakemu svoje.

Večer je, ležim v postelji in razmišljam kako bo jutri. Občutek imam, da se bo pot do Douza vlekla, ker bo treba pasti vse te avtomobile kot trop svojeglavih koz. Zanimivo bo tudi to, kako bo Denis in ostali prvički skupaj z njim prenašal ovco. Tisto obcestno, pečeno. A jutri zvečer bomo na vratih Sahare.

Z Denisom sva pred spanjem ob brenkanju kitare še preučevala zemljevid. Malo mi je žal, da sem mu pustil vzeti na pot njegovo kitaro, tako lepa nova je. Upam, da bo zelo pazil nanjo. Jaz sem zaigral samo „Wish you were here”.

3. DAN: PONEDELJEK, 23.11.2009 – RAZVLEČENA KARAVANA
MONASTIR – DOUZ

Zbudila me je pesem galebov. To je seveda drzna laž, a bere se dobro. Res pa je, da sem slišal galebe, ko me je zbudilo treskanje vrat in glasovi na hodniku.

Ko sedim v kampu v Douzu, ko je za nami približno 500 kilometrov divjanja čez Tunizijo, ko lahko s prsti na nogah grebem po vlažnem saharskem pesku in med tem poslušam muezinov klic k večerni molitvi ter pijem hmeljev čaj z alkoholom, sem miren. Po poti smo na običajnem mestu pojedli ovco in pri kitu popili čaj, sicer pa smo se zaradi preveč popitega vina in majhnih mehurjev nekaterih ustavljali pogosteje kot mestni avtobus in v Douz prišli že v trdi temi.

Denis si je zjutraj v Monastiru privoščil jutranji časopis v arabščini. Med ogledovanjem štacun sva naletela na želve in odločila sva se, da jih bova nazaj grede kupila. Če ne bova pozabila, seveda. Ker smo pred Kebilijem videli prve kamele, je Denis zvečer izjavil, da so njegova pričakovanja izpolnjena. Od tega potovanja si je obetal pesek in kamele.

Ker je vedno najbolje kupovati stvari čim prej, da jih lahko na potovanju še uporabiš, sva Denisu v medini Douza nabavila burnus in šeš. Preostanek potovanja je preživel zamotan v te cunje.

Ko se je prikazal Tahar, smo naredili bojni plan – šest dni zaresnega peska. Baje bo težko, Tahar grozi, da dežja že dolgo ni bilo in da nas čaka sam feš-feš, a njegove ugovore potolčemo s tem, da smo sem prišli zato, da odpeljemo nekaj težkega. Še en dan nas bodo spremljali Primorci, pa da vidimo, kako se bo hummer obnašal v sipinah. To bo še zabavno.

Z vremenom imamo srečo, topleje je, kot je bilo spomladi, ko smo potovali proti Libiji. Jutri bomo res spali pod zvezdami, danes nas še ščiti streha iz palmovih vej. Iz Barrensov bomo prišli v Tanaris. Po eni strani komaj čakam, da mine noč in pojdemo v pesek, po drugi strani pa poskušam zadržati in užiti v sebi vsak trenutek, vsak občutek, ki je vsepovsod okoli mene. Kako prijetno je recimo dejstvo, da je ravno nad mojo spalko v strehi luknja, skozi katero lahko opazujem zvezde. Kako švisti deljenje kart za tarok, kako se iz daljave sliši riganje osla, kako ropotajo šahovske figure, ko Denis igra s Primožem, Mišo pa komentira. Režim se, ker se še vedno vse pipe na WC-ju kampa lahko hkrati premikajo gor in dol, uživam v scanju v desni pisoar z razgledom čez kamp, in misel na toplo spalno vrečo postaja iz trenutka v trenutek bolj mamljiva.

4. DAN: TOREK, 24.11.2009 – BELE SIPINE
DOUZ – EL FAOUAR – ROŽE – KAMP MEHDET

Denis pravi, naj se raje ne zakopljem več, ker ratam živčen. Vem, da ima prav, in se zavedam, da narobe reagiram. Ampak na koncu smo se le izvlekli. Tudi Hummerja sem izvlekel, pa še prej bi ga, če bi škatla imela voznika, ki bi znal prav obrniti volan. Ampak preveč pričakovati od nekoga, ki pride v Saharo brez radijske postaje in brez lastne gurtne, pač ne gre. Ne vem, ali je sploh imel s seboj lopato in pjaštre.

Prvi čaj v Douzu, po točenju 240 litrov nafte in nabavi zalog vode, je bil prijetno umirjen, že prvi pesek pa nam je osušil grla in pokazal, kako kot skupina sploh ne funkcioniramo. Radijska komunikacija ni obstajala, nekateri so bili prestrašeni, drugi pa so kot norci divjali povsod okrog in ogrožali ostale – pri tem imam v mislih predvsem Šukija s Hummerjem. Avto je še šel, voznik pa pojma nima. Ne o vožnji po pesku ne o vožnji v skupini. Šobi je na novi Toyoti v eni izmed neugodnih lukenj malo predelal odbijač. Od daleč so nas opazovali puščavski kužki, Tahar je zmajeval z glavo, potem pa šel raje na vrh sipine telefonirat, kot da bi si z nami utrujal oči. Na koncu smo se le prebili preko sipin do bližine bira Mehdet, kjer nas je starejši arabski sin puščave, ki sva ga z Denisom vzela v avto, vodil do svojega istoimenskega kampa. Tu smo kar na matlah (žimnicah) v velikih skupinskih šotorih raztegnili svoje spalne vreče, potem pa sem skuhal prvo rdečo pašto na tem potovanju.

Po večerji sem popravil vijak na klemi akumulatorja, ker zaradi slabega stika vitel občasno ni hotel delati, in počistil avto, ki je bil že po prvem dnevu poln peska. Med tem se je Denis sprehajal po sipinah in sem ga do teme čakal, da sva pomila posodo, malo s peskom, malo z vodo. Zvečer ob ognju sede razmišljam, kako nam bo jutri kazalo. Točno 77 kilometrov zračne črte kaže GPS do Ain Huilat Richeta, kjer je naš cilj, ampak sam pesek je to in proti naši smeri obrnjene sipine. Res bomo brez Primorcev, a smo vseeno velika skupina. Treba bo najti pravi vrstni red avtov, zgledno skrbeti za radijsko komunikacijo, pripraviti gurtne, … Vitel sem zrihtal in bo od sedaj naprej delal, kot je treba, tako vsaj upam. Počasi in po pameti, pa bomo morda res čez kaka dva dni namočili palce na nogah v toplo vodo Ain Ouadetta. To bi bilo lepo, in še lepše, če bi bila Pika z menoj. Vsaj še nekdo bi se mi smejal, ko sem prvi od vseh telebnil v peščeno luknjo in se zakopal kot otrok.

Zadovoljen sem, ker je Denis precej navdušen nad peskom. Malo so ga sicer spravile ob živce muhe, malo sem včasih tečen jaz, ker mu moram vsako delo pokazati in še razložiti, kako naj ga naredi, ampak se trudim zavedati, da je to njegovo prvo potovanje take vrste. Gume že zna spustiti in vklopnike obrniti, z gurtno in komando vitla pa bo že še našel skupno frekvenco. Jaz pa se moram še malo umiriti. Da bom ves čas miren, tako kot zdaj, ko z nogami, zakopanimi v pesek, poslušam klepet ob ognju, Denisovo igranje kitare, in pišem te vrstice.

5. DAN: SREDA, 25.11.2009 – ZAČNE SE ZARESNO TOLČENJE PESKA
KAMP MEHDET – PRVI BIVAK

Šobi me je zbudil ob sedmih zjutraj, še pred sončnim vzhodom, da sem zamesil testo za hbso. Po dobrem zajtrku sem dal Denisu možnost, da je malo teral Niskota po sipinicah okoli kampa. Bil je malo živčen in včasih je moral zavijati na drugo desno, ampak pravzaprav mu je šlo kar dobro.

Za nami je dan borbe s Taharjem in njegovo špuro. Nezadovoljen z našo idejo o direktni smeri na Ain Ouadette je sprva hotel malo na sever proti Jebilu in Tembainu, potem pa, ko smo od njega zahtevali direktno direktno, je vlekel zelo poševno, luknjasto in cikcakasto špuro. Večino dneva sva ga z Denisom gostila v avtu in vozili smo prvi. Občutek sem imel, da je nalašč naredil prehode pasov sipin nekoliko težje, da bi si premislili in odšibali na sever proti pistam in Jebilu, kot je bila njegova ideja. Špura je bila res težka, še Mišo se je dvakrat zagrebel. Enkrat sem jaz Šobija vlekel iz neugodno poševne luknje, a kmalu mi je vrnil uslugo, ko sem se po otročje vrgel na trebuh na nizko sipinico. Pri zadnjem prehodu sipin pa je imel Tomo nekoliko večje težave zaradi pomanjkanja moči, zato ga je Mišo na vrh potegnil z vitlom.

V celem dnevu smo naredili kakih 23 kilometrov zračne razdalje, še 54 jih kaže GPS do cilja. Ne vem, kakšna bo jutri odločitev, ali bomo vztrajali pri začrtani poti ali se predali in poiskali lažjo. Zjutraj bo sestanek, pa bomo videli, po koliko bo točka.

Danes bomo končno čisto zares spali pod zvezdami. Denis že jamra, da ga zebe, pa je komaj deseta ura zvečer. Ob ognju je šiša lepo sedla k Taharjevemu čaju. Po vročem dnevu je noč res hladna, a zvezde žarijo, in še bolj bodo, ko se bo luna skrila. Čez nekaj dni bo polna, in takrat bomo upam da spali v sipinah. In upam, da ne bo preveč vlage. To bi bila želja tudi za današnjo noč.

6. DAN: ČETRTEK, 26.11.2009 – SAM PESEK
PRVI BIVAK – DRUGI BIVAK

Prav težko pišem te vrstice, ker sem palec in kazalec osmodil na koščku rakete, ki jo je izstrelil Tahar. Prsti levice pa so od igranja kitare pred dvema dnevoma še čisto razboleli.

Dan je bil tudi sicer dolg in ne preveč vzpodbuden. Ker smo ugotovili, da dnevno naredimo le po 20 kilometrov in da bodo sipine direktno do Ain Huilat Richeta vedno težje, smo se odločili za pot direktno do Tembaina in nato po nesojeni špuri Sahara Masters do cilja pri Ain Ouadette. A že sredi dneva smo prišli do spoznanja, da tudi direktno do Tembaina, kljub lažjemu terenu, ne bo šlo, zato smo se poskusili prebiti proti biru Jebil in nato po pisti naprej. Pa tudi ta načrt nam je spodletel – najprej je v čudovito luknjo padel Šobi, zato smo se ob tem slikali za Mladino in izgubili več kot uro dneva. Ko smo končno nadaljevali, sem najprej snel gumo jaz, in sicer sprednjo levo, kakih dvajset minut kasneje, ko smo mojo napumpali in nadaljevali pot, pa se je podobno zgodilo tudi Tomotu. A med reševanjem Tomota je slovo vzela moja dvigalka – prelomila se je skoraj na polovico. Ne bom skrival, da me je to nekoliko potrlo. Lani je šla ena falit zaradi Koštrunca, dotolklo jo je slano jezero, za tokratno pa so bile usodne sipine.

Ko smo izvlekli Tomota in mu s pomočjo ognja nazaj namestili sneto gumo, smo morali priznati poraz, da do vode, kaj šele do Tembaina, ta dan ne bomo prišli, zato smo spet poiskali prostor za bivak kar med sipinami. Ker sem za večerjo naredil pire in vampe, je bil Denis obsojen na suho večerjo. Mogoče mi je to zameril, ker me je nato pustil samega, ko sem pospravljal avto, pretakal nafto iz rezervnega v glavni rezervoar, popravljal vrata, ker se niso več hotela odpirati, popravljal konektor komand od vitla, čistil zračni filter, preverjal nivo motornega olja in kontroliral pritisk v gumah. Malo žalostno je biti brez resnega sovoznika.

Upam, da jutri zjutraj guma ne bo na tleh. Kot je Mišo pravilno ugotovil, me take stvari delajo nesrečnega. Ni bil slab dan, zakopal sem se le enkrat, ko sva s Taharjem vlekla špuro, ker preveč obožuje luknje, kjer enostavno ni časa in prostora avta obrniti. Isto se je popoldne zgodilo Šobiju, ko je Mojco zamenjal za Taharja. Preveč zavija špura našega prijatelja vodiča, vsaj za moj okus. Saj nismo na motorju. Se je pa pot občutno izboljšala, odkar smo ga poslušali in se odrekli direktni na Ain Huilat Richet. Očitno nas je včeraj res poskušal malo prestrašiti.

Proti severu vidimo oddaljene luči vojaške postojanke pri biru Jebil, tik pred sončnim zahodom pa smo v daljavi videli obrise oddaljenih mizastih hribov v smeri Tembaina. Taharju je Šobi privoščil rakete in metke za strašilno pištolo, zato je lahko v času, ko sem se jaz posvečal Niskotu, izvedel pravo ofenzivo. Ostanek te ofenzive je predstavljal tudi tulec, ki mi je skoraj priletel na glavo in na katerem sem si prste tako nesrečno osmodil.

Dan res ni bil najboljši. Vem, da na vsakem potovanju pride do podobnih trenutkov. Ni tako hudo, ampak grozno pogrešam Piko. Danes se počutim grozljivo samega in osamljenega. V takih trenutkih je tudi pesek le še nadloga in nebodigatreba in že taka malenkost, kot so mrzla ušesa, je lahko vzrok za slabo voljo in tečnobo. Upam, da bo jutri bolje. Mogoče pa je kriv Tembaine. Že lani sem v bližini snel gumo in preživel ne pretirano prijeten večer, mogoče je krivo Taharjevo obstreljevanje in polomljena dvigalka. Mogoče pa sem samo utrujen.

7. DAN: PETEK, 27.11.2009 – KONČNO NA CILJU
DRUGI BIVAK – TEMBAINE – AIN HUILAT RICHET

Oaza Ain Huilat Richet se je ponovno izkazala za prekleto zahteven cilj. Mimo Bira Abdullah in Tembaina smo po trasi, kjer je šla etapa dirke Sahara Masters 2009, tolkli pesek od jutra pa do teme. Čeprav je sredi popoldneva izgledalo nemogoče, da bi dosegli svoj cilj, smo v zadnji svetlobi dneva v kotlini med sipinami uzrli skrito jezero. Pogled je bil zelo zelo lep, pa čeprav smo bili utrujeni za umret. Ne samo zaradi tega, ker uzreš oazo, vodo in zelenje po štirih dneh v pesku, ampak tudi zaradi tega, ker si spet osvojil težko dosegljiv cilj, pravzaprav do njega prispel po najbolj nemogoči poti. Taharjevi prijatelji, na katere smo naleteli ob jezeru, mu niso hoteli verjeti, da smo se res prebili iz smeri Bir Marchoja. Konfiguracija sipin naj bi dostop iz te smeri praktično preprečevala.

A cena našega dosežka ni bila majhna. Sredi dneva, ko se je nama z Denisom pridružil še Nace, je počil eden od nosilcev zadnjega diferenciala. Ni bilo druge kot odšraufati ga in se peljati naprej. Na kljuki od vitla se je pri kdo ve katerem naletu na sipino skrivila varovalka, kriv sem bil seveda sam, ker nisem preveril, kako je zavarovana kljuka, ki jo je nekdo samo obesil na najbolj enostaven način. Bolj kot se nam je mudilo, več traparij smo počeli. Mitju je v navari zmanjkovalo goriva, pa ga ni natočil med čakanjem, da avti pred njim najdejo prehod ali pa da Tomota spravimo preko sipine, raje je počakal, da mu je nafte povsem zmanjkalo in se je avto ustavil, tako da smo zapravili še dodatnih dvajset minut. Dva kilometra pred ciljem, ko je sonce že zahajalo, mi je uspelo sneti sprednjo desno gumo. Ob pomoči Šobijeve in Čarlijeve posadke smo jo zamenjali z rezervno tako hitro, kot bi šlo za dirko F1. Le nekaj minut kasneje je Mitja zakopal navaro – vse zato, da bi bilo bolj napeto. A na koncu nam je vendarle vsem skupaj uspelo in večerno kopanje v toplem izviru je bilo zelo razposajeno.

Sredi popoldneva smo celo naleteli na Primorce, ki so tudi poskušali priti od Tembaina do Ain Ouadetta. Mogoče malo zato, da bi nam pokazali, da zmorejo. Kljub temu, da so najeli vodiča, jim ni uspelo. Vodič je falil smer, padli so v napačno dolino med sipinami in zmanjkalo jim je časa, da bi dosegli cilj, zato so se že vračali. Baje jih je čakal v kampu pečen kozliček, kar je pomembnejše od tega, da prideš v Ain Huilat Richet.

Ko je padla noč, sem bil tako crknjen, da niti vtisov nisem bil sposoben zabeležiti. Po cigarilosu, katerega mi je Šobi dobrovoljno naklonil, sem zlezel v šotor, ki sva ga postavila, da Denis ne bi zmrznil, in zasmrčal. Ain Ouadette me je znova dotolkel. A avto je bil pripravljen za naslednji dan, nafta pretočena, rezervna guma porihtana, polomljen nosilec diferenciala spravljen v zaboju. Več pa nisem mogel storiti. Še dobro, da je večerjo skuhal Denis.

8. DAN: SOBOTA, 28.11.2009 – ZAČETEK VRAČANJA
AIN HUILAT RICHET – BIR EL MIDA

Ležal sem na vrhu velike sipine pred Bir el Mido in opazoval sončni zahod. V daljavi so se risali zastrti obrisi Dekanisa in Tembaina, na sipini pred mano je ležal Mišo, malo dlje Denis, ostali so gomazeli nekje naokrog. Sonce je zahajalo, ves svet si je nadeval oranžne barve in užival v čudovitem večeru, jaz pa sem razmišljal, da če ne bi do ure točno pred mesecem dni zajebal PDI, sedaj ne bi ležal na pesku nekje sredi Sahare v kratkih hlačah in kratkih rokavih in za seboj ne bi imel odpeljane ene najtežjih peščenih špur v Tuniziji. Lepo mi je, a vseeno – če sedaj potegnem črto, mi je žal, da se je zgodilo, kakor se je zgodilo. Predvsem zato, ker sem zapravil možnost, da bi si življenje kolikor toliko normaliziral in poskrbel za pomembne stvari, za naju.

Zjutraj je Šobi nadgradil osnovno pečenje hbse s posebnimi polnjenimi modeli, pečenimi v foliji v žerjavici. Mislim, da ima ta ideja pred seboj svetlo bodočnost.

Danes je Denis potoval z Mišotom, meni pa se je pridružil Helmut, ker je Čarli vozil Taharja. Pot ni bila zahtevna, vozili smo se po „normalnem” turističnem dostopu do Ain Ouadetta, in mirno je šel mimo cel dan. Mogoče je k mirnosti malo pripomogla tudi utrujenost, malo pa jutranja kopel v vročem izviru, kateremu je Šobi nameril 35 stopinj C.

Danes je Denis že drugič kuhal in prav dobro mu je šlo od rok. Jaz sem v zavetju sipine spet postavil šotor, in le klini so mi delali preglavice, ker jih je v pesek težko zapičiti. Jutri bomo v Ksar Ghilanu in naša šestdnevna odiseja po pesku bo končana. Če me občutek ne vara, ta misel marsikomu predstavlja olajšanje.

9. DAN: NEDELJA, 29.11.2009 – NAZAJ DOMA V KSAR GHILANU
BIR EL MIDA – DI ZMELA – KSAR GHILANE

Danes sem končno spet govoril s Piko. Preko zadnjih sipin in med camelgrasi smo se od Bir el Mide prebili do Ksar Ghilana. Po poti smo se ustavili v Di Zmeli na čaju, a kaj, ko Fethija ni bilo. Baje je bil ravno na poti iz Douza, ampak ga nismo niti čakali niti dočakali.

Dnevna vožnja ni bila nič posebnega in nič zahtevnega, vsaj v primerjavi s tem, kar smo že dali čez, ne. Malo smo tolkli luknje in kameljo travo, Mitju pa se je uspelo enkrat tako kvalitetno zakopati, da sva ga morala z Mišotom izvleči z dvema vitloma. Hujšega pa na srečo ni bilo. Poznalo se je, da so ljudje utrujeni, in v takem trenutku se Ksar Ghilane prav prileže. Pa še vreme se je nekam kvarilo in zavetje oaze je zato še bolj dobrodošlo. Že zjutraj smo se zbudili v oblačno jutro, veter je postajal vedno močnejši in komaj smo zložili šotore. Je pa med zajtrkom Šobi še razvijal svoje pekarske sposobnosti – poleg pici podobnih zavitkov se je iz testa za hbso lotil še čokoladnih navihančkov. Zelo odlično.

Bazen v Ksaru sem lepo užil, takoj, ko smo postavili tabor na običajnem mestu. Voda ima še vedno 33 stopinj C in še vedno po njej plavajo alge. Drugače pa je bila oaza prazna. WC-ji so praktično zanemarjeni, mila in papirja ni nikjer več. Vlada pa blažen mir. Nobenih glasnih Italijanov, nobenih karavan belih Toyot in turistov s kovčki. Zvečer smo ob bazenu v soju sveče pili čaj in kadili jagodno šišo, z neba pa se nam je smejala luna, obdana s širokim obročem svetlobe, ter nam grela srca in domišljijo, če so bile že noge mrzle.

10. DAN: PONEDELJEK, 30.11.2009 – POTEPANJE OKOLI KSARA
KSAR GHILANE IN MALO NAOKROG

Veter, ki je ponoči pojenjal, se je s soncem spet dvignil. Kljub temu ni bilo težko zlesti iz šotora in se odpraviti v toplo vodo. Na 33 stopinjah je bilo prav prijetno, le v mokro glavo me je nekoliko zeblo, dokler mi las ni posušil veter. In končno je prišel za Mišota in zame dan dopusta, ker nama zjutraj ni bilo treba mesiti testa in peči hbse za celo karavano. Res pa zato tudi ni bilo na voljo novih Šobijevih specialitet – calzonejev in čokoladnih navihančkov kot včeraj, le navadna hbsa. Vseeno se je dobro podala k klobasi, majonezi, pašteti, Nutteli in maslu z medom. Pošle so tudi zadnje zaloge alpskega mleka.

Po celem dnevu v pesku, ko smo našli izvir ob pipelinu in nato odpeljali špuro od trdnjave, ki je bila zelo mehka in težka, sem med namakanjem v bazenu poslušal, kako se iz kafiča razlegajo pesmi Joe Dassina. Res je tokratna Tunizija nekaj podobnega željam po indijanskem poletju. Če tukaj na soncu in vetru pomislim na mrzel in moker december, ki se začenja jutri in nas čaka ob vrnitvi, me kar mrzlo spreleti po hrbtu. Tukaj lahko še vedno bos hodim po pesku, nosim sončna očala in kratke hlače, opazujem, kako se vrtinči voda v bazenu, in razmišljam, kje bi lahko naravnost s palme nabral datlje. Zime mi niso priklicale niti božične pesmice, ki so jih Šabci med pojanjem po sipinah spuščali po UKV-ju. Sovražim božič in sovražim december. In točno pet let po vrnitvi iz Strasbourga bom delal zadnji košček PDI. Kaj bo potem, kdo ve.

11. DAN: TOREK, 1.12.2009 – BOLEČA VRNITEV V CIVILIZACIJO
KSAR GHILANE – DOUZ – TOZEUR

Že celo jutro, tudi sedaj, ko sede ob bazenu pišem te vrstice, mi hodi po glavi „Crois-le moi”. Verjemi mi. Pa ne vem, kaj naj verjamem, komu naj verjamem. Ko sem zjutraj zlezel iz bazena in oblekel svežo majico, je bilo to slovo od Ksar Ghilana, slovo od Sahare, slovo od Tunizije, od Afrike. Ne vem odgovora na včerajšnje Mišotovo vprašanje, kdaj se bom spet namakal v Ksaru. Res ne vem, sanja se mi ne. Le upam, lahko, da mi bo uspelo tako zložiti življenje, da se bom lahko vsaj enkrat na leto vračal v pesek. Poskušam se tolažiti z mislijo, da imam časa še dovolj. Pa da ima Mišo prav, ko govori, da če vse narediš, kot je treba, se stvari same pravilno zložijo in odvijejo v želeno smer. Utapljajoči se oklene vsake slamice?

Mogoče sem samo utrujen, mogoče samo tolče depresija zaradi vračanja na sever in mraz. Mogoče samo preveč pogrešam Piko in imam zato poln kurac vsega skupaj, na čelu z lastno nesposobnostjo. Občutek, da bi danes moral početi nekaj drugega kot grebsti po saharskem pesku, je prekleto močan, in nikakor se ga ne morem znebiti.

Danes nas čaka še zadnja resna peščena etapa od Ksara do Douza. Potem pa bo treba napumpati gume, obrniti šnorkel in vklopnike ter za nekaj časa pozabiti na čaj in šišo ob bazenu v oazi Ghilane.

Dan se ni nadaljeval pretirano rožnato. Že po nekaj kilometrih poti od Ksara proti Douzu smo se, po tistem, ko sem z vitlom povlekel Mišota iz luknje med camelgrasi, morali obrniti in vrniti na asfalt. Ubogemu Niskotu je odtrgalo nosilec zadnjega desnega amortizerja. Tako ni bilo druge možnosti, kot da smo se vrnili v Ksar, napumpali gume in se po cesti odpravili v Douz. Med vožnjo po asfaltnem pipelinu sem razmišljal, kaj bolj boli – Niskotova rana in strah, ali bo popravilo mogoče, ali to, da sem celo skupino spravil ob en dan peska. Vkljub težkim mislim, ki so skupaj z občutkom, da se vračamo na sever, tvorile otožen koktejl, se me je med vožnjo lotevala huda zaspanost. Mogoče sem se pred črnim dnevom hotel skriti v sanje, kdo bi vedel.

Na srečo sva z Mišotom v Douzu hitro našla mojstra, ki je bil za 40 TD pripravljen zavariti odtrgan nosilec amortizerja in načet nosilec vzmeti. Še največ dela mu je povzročil dvig avtomobila, ostalo je naredil kar hitro. Le upam lahko, da bodo vari zdržali. Za srečo sem naredil en krog okoli kamele. Očitno Niskota lovi starost. Če se bova še kdaj hotela vrniti v Saharo, se bova morala oba precej potruditi. Občutek imam, da sva utrujena, umazana in zdelana. Lahko le poskusim preprečiti to, da bi morala leči k poslednjemu počitku. Mogoče nama bo uspelo.

Ko sem se s popravljenim Niskotom vrnil k skupini, smo se še zadnjič srečali s Taharjem. Z Mišotom naju je peljal pogledat spalne vreče. Očitno je bilo, da je dan kot nalašč za razočaranja – nič primernega ni bilo na voljo. Mišo je pa le kupil litoželezno skledo z apečenje hbse. Potem pa je Tahar vzel svoje stvari, izljubili smo se in oddrvel je v svoji novi Toyoti pick-up, ne da bi se ozrl.

Ko se je začelo temniti, smo točili gorivo in se preko Chotta el Jerida odpravili proti Tozeurju. Tamkajšnjega kampa je še vedno le pol, a v hišicah je dovolj prostora za vse. Zvečer mi je Tozeur serviral še eno razočaranje – chawarme ni bilo nikjer na voljo in zadostovati je moral sendvič s tuno in hariso. Vsaj ta je bil dober. Potem pa čaj in domine, zvečer pa nas je Čarli, po novem Zajček poimenovan, razveseljeval z iskanjem lokacij snemanja Star Wars filmov. Za posladek pa smo si privoščili še ogled dveh epizod Sokolov. Ah ja nostalgija …

Kljub kopanju v bazenu v Ksar Ghilanu imam še vedno polno glavo peska, da se mi stresa na papir, ko pišem te vrstice. Vem, da je čas za tuš, pa ga nočem, čeprav vem, da le odlagam neizbežno. A doslej nepoznan občutek, da je čas za vrnitev domov, postaja vedno močnejši. Verjetno je vzrok le to, da pogrešanje Pike tako zelo boli.

12. DAN: SREDA, 2.12.2009 – PO POTEH VOJNE ZVEZD IN UNIČENJA
TOZEUR – CHOTT EL JERID – METLAOUI – TOZEUR

Včasih je bil kamp v Tozeurju večji, spali smo pod palmami, in po njem so se sprehajali mački in psiček Sid je glodal v kos betona ujeto miš. Včasih. Danes smo spali v hiškah, ker je bilo mraz, na škripajočih železnih posteljah. Svež kruh za zajtrk pa je teknil tudi brez mleka.

Dopoldan je prijetno minil. Po zaslugi Dore, Čarlija in interneta smo prišlo do koordinat dveh novih prizorišč snemanja Vojne Zvezd – kanjona, kjer so snemali tudi Indiana Jones and the Raiders of the Lost Ark, in kamelje skale (Camel Rock). Najprej smo šli pogledat kanjon, ki je bil res impresiven in fotogeničen. Jutranji mraz je popustil in čudovito je bilo pohajkovati med oranžnimi skalami. Prav take police so imele kot tiste, po katerih je bilo treba skakati v Lego StarWars igrici. Upajoč, da bo kakšna fotka uspela, sem pridno škljocal s sposojenim kompaktom in grozljivo pogrešal svoj izgubljeni EOS 40D. Mišo je rekel, da se bo treba semkaj še kdaj vrniti z zaresnimi fotoaparati. Prostor je resnično odštekan in še posebej primeren za guncanje afen z burnusi. (Ob vrnitvi domov in ponovnem ogledu filmskega materiala smo prišli do zaključka, da smo bili v napačnem kanjonu in ne tistem, kjer so dejansko snemali. Točko koordinate je predstavljalo parkirišče, od koder je možen dostop do treh kanjonov, ki so zelo blizu skupaj. Zgleda, da smo izbrali napačnega. Več sreče prihodnjič.)

Spodbujeni od kanjona smo se odpravili še na veliki šot in na pol prevrnili avtobus, vse za dobro sliko. Sol na jezeru je bila tokrat bela kot sneg in pogled na neskončno bleščečo ravnino, ki se je raztezala do obzorja in onkraj, je bil hipnotično čudovit.

Žal se je zame lepota dneva končala nekaj kilometrov pred Metlaouijem med vožnjo na Rommlovo pisto. Ko se je razlegel osovražen zvok, ga je tudi Denis takoj prepoznal. Vari mojstra iz Douza so odpovedali in amortizer je spet skakal po svoje. Ni mi preostalo drugega, kot da sem Denisa prepustil Mišotu v varstvo in prevažanje, da vsaj on ne bi zamudil zadnje zabave na robu Sahare. Ko so se vsi odpeljali naprej, sem se lotil demontaže amortizerja. Ležal sem v prahu pod avtom in vrtel ključ 19, ko se je do mene na mopedu pripodil en stričko in vpil, da so naši zgrešili pot do soteske Selja in naj jih takoj, res nujno takoj pokličem nazaj. Sploh me ni hotel poslušati, da niso šli v sotesko in da so šli po sledeh velikega Rommla in potem naprej v Nefto, in da jaz ležim pod avtom ter šraufam in da brezvezno telefoniranje sploh ni opcija v tem trenutku. Šele ko sem izpod avta vrgel odvit amortizer, se je nekoliko pomiril, ker je očitno ugotovil, da pod avtom ne ležim zaradi sence. Tako sem spoznal Lazara.

Čeprav sem hotel najprej oditi nazaj v Tozeur in v kampu počakati do večera, da se vrnejo ostali, sem ugotovil, da celo popoldne itak nimam kaj pametnega početi. Zato sem sledil Lazaru v Metlaoui, da mi pokaže pot do najboljšega varilca daleč naokoli. Tako sva šla, Lazare na mopedu, jaz pa s pohabljenim Niskotom počasi za njim. Do Metlaouija je bilo na srečo le nekaj kilometrov, tako da sva bila kmalu pri mojstru. Ogled, debata, pogajanja ceno, vse je bilo hitro mimo in začeli smo z delom.

Čisto zares smo sneli gumo in vzmet, celo kleme akumulatorja smo odvili, da ne bi prišlo pri varjenju do kakih neprilik. Potem smo celo odmontirali celoten rezervoar za gorivo, da smo omogočili dostop do polomljenega nosilca. Sledilo je varjenje, seveda kar s sončnimi očali, takoj po tistem, ko so fantje s prižganimi cigaretami v ustih spraznili nafto iz rezervoarja. Po kaki uri in približno 30 porabljenih elektrodah je bil Nisko ponovno vozen in nekaj kil težji od vseh dodanih ojačitev. Kako dolgo? Inšalah… vsaj do doma bo, upam, zdržalo.

Ko je bilo varjenje končano, smo sestavili avto, plačal sem 40 namesto zahtevanih 30 TD, Lazaru pa sem dal za spomin majico. Na srečo so mi ostale še sveže. Potem sem odjahal, pardon, odpeljal sem se v sončni zahod nazaj proti Tozeurju. Ko je sonce skrilo svoj obraz, je na drugi strani vzšla ogromna luna. Spet sem pogrešal svoj izgubljeni fotoaparat. Iz sanj me je iztrgalo neko migotanje senc pred mano – cel trop ovc je v mraku, ko nič ne vidiš, prečkal cesto. Na srečo mi je uspelo ustaviti, preden bi krvavo zaoral mednje.

V Tozeurju sem spet postal del skupine in večer smo preživeli skupaj. Vsaj malo miru za konec dneva, ki se je začel lepo, a neugodno nadaljeval. Nisko je bil kot pokrpan invalid v napol kritičnem stanju, jaz pa utrujen do konca in popolnoma brezvoljen. Želel sem si samo domov. Za piko na i je še Denis odlomil kljuko zadnjih levih vrat, ki so se že prej težko odpirala. Zdaj se sploh ne odpirajo več. Na srečo me je Pika po telefonu potolažila in preprečila solzam, ki so se nabirale celo popoldne, pot na plan. Veliki fantki pač ne jočejo. Sploh ne tako, da bi jih kdo videl ali slišal.

Pred spanjem sem še malo pospravil Niskota, spihal zračni filter, dolil olje in pospravil orodje. Dolga bo še pot do doma. Čas bi bil, da tisti krog okoli kamele v Douzu obrodi kakšne sadove.

13. DAN: ČETRTEK, 3.12.2009 – NAZAJ PO OBIČAJIH
TOZEUR – SFAX – MONASTIR

Nekaj je na tem, da hudič na kup serje. Amortizer je res zdržal do Monastirja in upam, a bo zdržal tudi naprej. A zvečer mi je nekdo pred hamamom v Monastiru skrivil sprednji odbijač, in to konkretno. Tudi registrska tablica je odpadla. Ampak nihče ni videl ali slišal ničesar, niti Denis ne, ki je sedel v avtu. Na srečo nam je uspelo odbijač dokaj solidno poravnati kar ob drevo pred hotelom. A vseeno je skrivljen in je grdo in boli. Uničena dvigalka, nosilec zadnjega diferenciala, nosilec amortizerja, vpetje vzmeti na šasiji, kljuka vrat, zdaj pa še odbijač. Prav strah me je jutrišnjega dne potovanja. Ljubljana je še daleč, Tmin prav tako.

Zjutraj smo v Tozeurju natočili nafto in napumpali gume. Denis je kupil babuše, čeprav upam, da jih ne bo nosil v šoli. Potem smo odšibali na sever, v Gafsi popili čaj in se v Sfaxu ustavili po nakupih. Mišo in Eva sta iskala šišo in uspelo nam je najti eno lepo, a je „menedžerka” trgovine čisto ponorela – začela je poganjanje o cenah pri 149 TD. Tudi za šeše so hoteli po 12 TD. Noro, utrgano, zato nismo kupili ničesar. V medini pa mi je uspelo najti lepo posodo za tajine. Kupil sem še tri konzerve harise, Denis pa je kupil pečko za oglje. Ko je pogruntal, kaj to je, mi jo je velikodušno poklonil. Potem pa smo se še nažrli sladoleda, chawarme in tortic, nato pa zapustili Sfax.

Ob prihodu v Monastir smo šli do hamama na pogajanja, da bi spustili noter tudi naše ženske, a nam ni uspelo. Med tem mi je nekdo, kot sem že odpisal, odbil odbijač. Počutim se tako otopelega, da ne vem, če me je vse skupaj sploh prizadelo. Vem le, da nisem še nikoli tako težko čakal vrnitve domov k Piki. Upam, da me res sploh še čaka.

V Monastiru smo preživeli hladen večer. Čeprav je bilo povsem prijetno, se mi dozdeva, da ni pravega filinga za sladoled, šišo in milk shacke v decembrskem mrazu. So pa imeli v baru živo muziko – en mojster je brenkal dve uri skupaj, in to zelo zelo dobro. Še Denis je pokazal navdušenje.

Zvečer smo v hotelu, kjer je ponovno zmanjkalo tople vode, gledali Monty Python and the Holy Grail. Že ko pišem te vrstice, se mi zapirajo oči.

14. DAN: PETEK, 4.12.2009 – TORTA IN TUGA
MONASTIR – LA GOULETTE – LADJA

Očitno je ponoči padal dež, ulice so bile mokre, ko smo po zajtrku šli v mesto. Obhodil sem Niskota, in če sem prav videl, ponoči ni utrpel nobene nove poškodbe. Prav čudno. Verjetno ne bi bil presenečen, če bi manjkal kakšen pokrov motorja ali vrata prtljažnika.

V Monastiru sem kupil oglje za šišo, Denis pa je hotel želve. Res sva kupila dve, edini, ki sva jih našla v celi medini. Ubožici sta bili čisto zmrznjeni in hirali sta ob dveh listih gnile solate. Ena ima le štrcelj namesto sprednje nogice. Zdaj jima je ime Torta in Tuga, dobili sta še veliko kartonasto škatlo, časopis za izolacijo in iz flaške Sabrine narejeno posodico za vodo. Upam, da bosta potovanje čim bolje prestali. V marketu, kjer sem dobil škatlo za želvici, sem dobil še armaturne robčke za Niskota. Eno škatlo sem kupil še za Mišota.

Po špagetih z morskimi sadeži, ki jih tokrat nisem stresel po hlačah, ni preostalo drugega, kot da smo se vkrcali na ladjo in pustili afriška tla za seboj. Zdaj sedim v salonu na ladji, v hrbet mi sijejo še zadnji žarki sonca, ki zahaja v Afriki. Afriki, ki jo zapuščam in ne vem, kdaj pridem nazaj. Maybe someday, maybe monday, maybe never. Inšalah. Za nami je dva tedna potovanja, več kot en teden ritja po čistem pesku v naročju Sahare. Ležanje na pesku ob sončnem zahodu. Čaj in šiša. Šeš okoli glave in burnus preko ramen. Pot. Le vonj cimeta in daljnih ognjev je zamenjal vonj varilnih elektrod in utrujenost je zasedla mesto vznesenosti.

Nekateri še vedno znajo pisati pesmi, jaz pa sem že dolgo nazaj opustil ta trud in se postaral. A zdi se mi, da bi mi sedaj, ko zaradi nevihte ležimo zasidrani, ujeti nekje ob obali Tuniškega zaliva, lahko iz globin moje notranjosti privrela kitica. Morda celo dve. Pa jih nočem spoznati, nočem spustiti na prostosti, ker vem, da bi bila pesem preveč žalostna. Žalostna zaradi vsega, kar se je podrlo in polomilo, predvsem pa žalostna zaradi pogrešanja. Že nekaj dni se mi v misli vtiska občutek, da bi bilo bolje, če bi kar ostal, kjer sem. Bolje za vse, da se ne bi vrnil, da bi mogoče ostal le v spominu, kakorkoli bežnem, in obležal nekje na obalah Afrike. Brez mene bi bilo marsikomu lepše in lažje. Ne vem, kaj me sploh čaka, ko se vrnem, če me sploh kaj čaka. Zato nočem napisati pesmi, dovolj je že žalosti in bolečine v svetu tudi brez nje. Brez mene. Spet se spominjam in spet znova in znova razumevam – hell is waking up every morning not knowing what to do with your life … and feeling so alone.

15. DAN: SOBOTA, 5.12.2009 – NA MESTU
LADJA, TUNIŠKI ZALIV

Sonce še vedno sije na afriško obalo, ki jo gledam skozi ladijsko lino. Carthage pristaja, nazaj v La Goulette, in samo upamo lahko, da nas ne bodo izkrcali. Čez dve uri bi morali biti v Genovi, pa niti Afrike še nismo zapustili. Ne morem si pomagati, da ne bi bil grozno žalosten. Baje moramo izkrcati nekoga, ki je zbolel, in nato bomo odpluli. Ne vem več, kaj naj si mislim. Tako grozno nemočnega se počutim, ker ne morem k moji Piki. Zakaj ne morejo stvari teči vsaj približno po pričakovanjih? Očitno je preveč peska v kolesju mojega življenja, in le sam sem kriv za to.

Ko je rešilec z ladje odpeljal kdo ve katerega nesrečnika, smo okoli dveh popoldne končno odpluli. Razburkano morje nas je začelo valjati in cel dan, razen pavze za večerjo, sem prespal. Že tako je bila moja notranjost rahlo razvrvana.

16. DAN: PETEK, 6.12.2009 – MAČEHA EVROPA
LADJA – GENOVA – TOLMIN – LJUBLJANA

Za razliko od prejšnje je to noč ladja plula naravnost, ne v krogih. Okoli polnoči me je zbudil zvok SMS-a, ko je telefon spet lovil evropska omrežja pri plovbi mimo Sardinije. V zavetju otokov se je tudi morje umirilo in ni več tako valjalo ladje in moje notranjosti.

Ko to pišem, se približujemo Genovi. Še malo in obrisi Evrope se bodo pokazali. Prvič, da komaj čakam. Ladja je skoraj prazna in izkrcavanje bi moralo biti hitro.

Ko je ura pokazala dvanajsto, smo po italijanskih avtocestah že drveli proti domu. Denisa sem spet prepustil v skrb Mišotu in sam brez postanka prevozil pot od Tortone do Tolmina, kjer sem zamenjal X-ke za običajne A/T-jke in odstranil prtljažnik, nato pa se odpeljal v Ljubljano. Oguljeni Nisko je prav žalostno izgledal, jaz pa verjetno tudi.

Potovanje je bilo končano, in ko sedaj, nekaj dni kasneje, zaključujem tale zapis, je misel na pesek in na tople dneve pod saharskim soncem zelo podobna oddaljenim sanjam. Sanjam o palmah, kamelah, pesku med prsti in namakanju v toplih vrelcih, sanjam o premagovanju ovir in doseganju skoraj nemogočih ciljev, sanjam o vonju svežega kruha zjutraj, pečenega na odprtem ognju, in sanjam o ljudeh na ulicah, ki se smejijo.

Pogled nazaj? Vse je dobro, kar se dobro konča. In pravzaprav se je dobro končalo. Kljub vsem neprilikam smo vsi prispeli domov na lastnih aksah, in bogatejši za veliko izkušnjo. To je pa edino, kar šteje.

Moja udeležba na rallyu je postala aktualna šele mesec dni pred startom, ko se je Mare Misson zaradi zdravstvenih težav odpovedal mestu navigatorja v Jeep Wranglerju Andreja Grčmana. Moji pomisleki pred dirko so bili kar resni. Jeep Wrangler je po mojem mnenju precej neprimeren avto za puščavske rally-e, Andrej pa je imel zelo malo izkušenj v pesku in čisto nobenih v dirkanju. Kljub vsemu je, po dvoletni odsotnosti s tekmovanj, prevladala želja po adrenalinu. Moja ocena pred startom, da bova rally končala na kolesih, je bila cca 60%. Končati tovrstni rally je popolnoma nemogoče brez kvalitetne asistenčne ekipe. To nalogo je več kot izvrstno opravil Jože Eršte z svojo posadko v Nissanu Patrol. Ves čas dirke so bili prisotni na startu in cilju etap, kjer so nama dajali tehnično in moralno podporo.

Sahara Masters je nadaljevanje znanega puščavskega rally-a El Chott, v podobni zasedbi, vendar z drugim imenom. Prva izvedba tega rally-a se je odvijala od 10.10.2009 do 23.10.2009 po pesku in pistah južne Tunizije. Na startu tekmovanja se nas je zbralo 13 avtomobilistov, 35 motoristov in dva tovornjaka. Poleg tega je imel organizator na razpolago še precej svojih terencev, vsaj deset tovornjakov, dve medicinski ekipi in celo ultalahko letalo.

Slovenska zasedba na rallyu je bila kar močna. Poleg naju z Andrejem so bili na startu še trije Slovenci – Miran Stanovnik, Andrej Pogačar in Drago Jazbec.

Tekmovalci smo bili razdeljeni v dve popolnoma ločeni kategoriji. K1 – profi in K2 – amaterji. Amaterji so običajno vozili samo prvo, bistveno lažjo polovico (ali celo tretjino) proge, njihov cilj pa se je običajno nahajal tam, kjer so se resne težave šele začele. Če so tekmovalci med dirko ugotovili, da so tekmovalne proge v K1 pretežke, je bil med dirko možen prestop iz K1 v K2, vendar skupaj z že doseženimi časi (ki so bili seveda bistveno daljši, kar je prineslo nekajurni zaostanek). To možnost je izkoristilo kar nekaj tekmovalcev, tako med motoristi, kot med avtomobilisti.

Midva sva seveda startala v K1, kjer je startalo 7 avtov, 33 motoristov in dva tovornjaka. Ostali avtomobili so startali K2, kakor tudi Andrej Pogačar, kot edini motorist.

Prvi dan rally-a sta bili za K1 na sporedu dve hitrostni preizkušnji v dolžini cca 160 km in več kot 400 km transferja. Proga je vodila po razritih makadamih, popolnoma neprimernimi za podvozje Wranglerja. Na prvem brzincu sem se malce lovil z navigacijo (očitno se mi je poznal dveletni premor), pozneje pa sem se ujel v stari ritem in do konca rally-a nisem naredil večje napake. Andrej je imel kar precej problemov z nervozo, saj je že po 160 km zaradi krčevite vožnje dobil žulje na rokah. Kljub vsemu sva obe etapi skupaj zmagala z pet minutno prednostjo.

Etapa naslednjega dne je bila ena najtežjih na celotnem rally-u. Zaradi zmage prejšnji dan sva startala kot prva, in po izjemno težkih belih sipinah južno od El Fauoarja, po šestih urah, kot edina tekmovalca med avtomobilisti prispela v cilj. To nama je seveda prineslo nekajurno prednost pred ostalimi in bolj mirno nadaljevanje rally-a. V naslednjih dnevih so šle stvari samo še na bolje. Andrej se je izkazal kot odličen voznik. Po nekajurnih skupnih treningih okoli Ksar Ghilena med dnevom počitka, so mu tudi sipine šle veliko bolje od rok, kot na začetku. S precejšnjo prednostjo sva zmagala vse etape, razen zadnje. V šesti etapi sva bila, prav tako kot v drugi, edina avtomobilista, ki sva prevozila celotno traso.

Na zadnji etapi je Wragler že začel kazati znake utrujenosti. Že na poti na start sva imela probleme s križem na kardanu, nekaj kilometrov po startu pa je zadnji kardan popolnoma odpovedal. Kljub vsemu sva etapo, s precej težavami in ne prevelikim zaostankom, končala samo s prednjim pogonom.

Na koncu sva prepričljivo zasedla prvo mesto, z več kot 17 urami prednosti pred drugo uvrščeno ekipo. Miran Stanovnik je zmagal med motoristi v K1, Andrej Pogačar pa je bil drugi v skupini motoristov amaterjev.

4000 km v 14 dneh, 1420 km brzincev v devetih etapah.

Besedilo, ki ga je Mitja po koncu rallya poslal vsem slovenskim medijem, vendar ga noben medij ni želel objaviti

Pošiljam vam informacijo, ki bi lahko bila zanimiva v svetu športa v vaši oddaji in na vaši internetni strani. Na puščavskem rally-u Sahara Masters v Tuniziji, nastalemu na podlagi znamenitega dolgoletnega rally-a El Chott, je sodelovalo tudi več Slovencev, ki so tekmovali tako z avtomobili kot motorji. Dirka se je končala in rezultati naših tekmovalcev so izvrstni. Tako v profesionalni kategoriji avtomobilistov kot tudi motoristov so slavili Slovenci. V soboto se vračajo domov s pokali v rokah.

Marsikdo je prepričan, da v Sloveniji nimamo resnih možnosti konkurirati v mednarodnem motošportu. A takšno prepričanje je zgolj posledica nezavedanja, da je motošport še kaj več od Formule 1, moto GP in WRC.

Če odštejemo sloviti Rally Dakar, ki se mu občasno uspe prebiti na vidno mesto v slovenskih medijih, predvsem po zaslugi našega puščavskega lisjaka Mirana Stanovnika, je področje puščavskih relijev pri nas povsem prezrto. Dandanes si Dakarja brez profesionalizma več ne moremo predstavljati, zato pa afriška celina gosti še celo vrsto manjših, a nič kaj enostavnejših dirkaških preizkušenj. Vzhajajoča zvezda, plod truda ekipe nemškega organizatorja Gerda Töpperwiena, kjer posebej izstopa bivša dakarska tekmovalka Andrea Mayer, je novi tunizijski rally Sahara Masters.

Sahara Masters je dirka po brezpotjih Tunizije, kjer se tako amaterski kot profesionalni tekmovalci na motorjih, v avtomobilih in tovornjakih borijo z ozkimi vijugastimi potmi puščavskih gora, neskončnostjo kamnitih puščav, prepredenih s presušenimi rečnimi koriti, in seveda morji peščenih sipin. Hitrost je še najmanj, kar šteje, kdor hoče zmagati, mora pokazati izredno psihofizično vzdržljivost in odlične navigacijske sposobnosti. Kot kaže, imamo Slovenci zanesenjake, ki so takšnih velikih dosežkov sposobni.

Med avtomobilisti profesionalne skupine smo Slovenci zmagali. Že od samega začetka dirke držala vodstvo ekipa, ki jo sestavljata voznik Andrej Grčman in navigator Darko Goriup – Mišo. Izkušnje Goriupa, veterana puščavskih dirk od El Chotta preko Erg Orientala do Dakarja, kjer sta z Janezom Krivicem leta 2007 kot prva Slovenca s tekmovalnim tovornjakom zapeljala na obalo Rožnatega jezera pri Dakarju, in zagnanost Grčmana, sicer popolnega novinca dirkaških preizkušenj, očitno sestavljajo zmagovito kombinacijo. Goriup, ki pozna Tunizijo in Saharo skoraj bolje kot lasten žep, do potankosti pa obvlada tudi zahtevne priprave na dirke in taktiziranje, brez katerega resnih rezultatov ne more biti, je z doseženim zadovoljen, izrecno pa je pohvalil organizatorje tekmovanja zaradi odlično pripravljene tekmovalne knjige – roadbooka, glavnega orodja navigatorja. Pravilno branje roadbooka je osnova puščavskih tekmovanj in pogoj, da sploh prideš na cilj. Tekmovanje sicer ocenjuje kot zahtevno, čemur priča tudi velik osip tekmovalcev iz profesionalne kategorije, kjer se vozijo daljše in zahtevnejše etape, v amatersko, kjer so etape precej lažje.

Tudi med profi motoristi smo Slovenci na čelu – zmagal je vedno odlični Stanovnik, ki se pripravlja na naslednji Dakar. Stanovnik je bil prav tako zelo zadovoljen z organizacijo tekmovanja, predvsem v luči tega, da se odvija prvič. On je prav tako vodil že od samega začetka preizkušnje.

Zanesenjaštvo naših tekmovalcev obrodi bogate sadove in postavlja Slovenijo v sam vrh motošporta, sploh v primerjavi z njihovo konkurenco, ki ima večinoma na voljo bistveno večja sredstva za dosego svojih ciljev. A očitno je, da pri puščavskih relijih to ni vse.

Posadka : Andro, Mare, Mony, Mišo, 5 Čehov, 11 Jakutov

Vozila : 3 UAZ, Kamaz, Ural

Temperature : od -20 do -42 stopinj Celzija. Povprečna temperatura cca -32 stopinj Celzija

Jakutske oblasti so nas povabile na ekspedico po najhladnejšem naseljenem področju na planetu. Prevozili smo oba uradno najhladnejša kraja, ki tvorita “Pole of cold” Verhoyansk in Omyakon. Ruskeoblasti so želele na tem področju organizirati polarni rally, primerljiv z Dakarjem, vendar smo po prevoženi trasi skupno ugotovili, da bi bila zaradi varnostnih razlogov, to popolna norost. Pri temperaturah, ki so redno po – 40 stopinj Celzija, je v primeri nesreče, nemogoče na celotni trasi dirke zagotoviti tako hitro intervencijo poškodovanim tekmovalcem, da ti ne bi zmrznili.   Če smo želeli prevoziti celotno traso smo morali opraviti povprečno 16 ur vožnje na dan.

Pot : Yakutsk – Segyan – Tomtor – Verhoyansk – Ust Nera – Omyakon.

Po rekah in popolnih brezpotjih sibirske tajge smo prevozili 3700 km v 15 dneh.

Rally Dakar 2007 je končan. Vtisi? Poročilo o dirki? Na cilju Dakarja z besedami ni moč ničesar več dodati. Edino kar šteje, je to, da sva Unimoga na kolesih pripeljala na dakarsko plažo.

Samo tisti, ki so bili tam, vedo kaj to pomeni.

Povezava na kratek razmislek o rallyu Paris – Dakar 2004 , napisan januarja 2004, takoj po prihodu v Dakar – Senegal, cilju rally-a, prežet še z močnim vtisom prevoženih kilometrov in dogodkov preteklih tednov.

Kronologija najine udeležbe na Paris – Dakar 2007

07. november 2006
Po telefonu me kliče Baur ORC in nama ponudi mesto v njegovi ekipi. Po celodnevnem razmisleku z Janezom udeležbo potrdiva.

27. november 2006
Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev (sponzorjev) udeležba celotne ekipe odpovedana, vse aktivnosti ustavljene

01. december 2006
Kliče Ellen LOHR, finance urejene, nadaljujemo s pripravami.

10. december 2006
Prvi stik in prvi kilometri z Unimogom.

11. december 2006
Tiskovna konferenca in predstavitev celotne ekipe z vozili v Gaggenau – Nemčija

14. december 2006
Na predavanju ERG ORIENTAL 2006 v RACA baru, slovenska uradna objava najine udeležbe na rallyu Lisbona – Dakar 2007.
Članek na “Niva off road forum“

21. december 2006
Na tiskovni konferenci Tomaža MERHARJA in Mirana STANOVNIKA pred novinarji slovenskih medijev napoveva najino udeležbo na rally-u.

21. december 2006
Ponoči zaradi prevelikega zanimanja stran www.goriup.com preseže bandwith limit in ni dostopna. Šele popoldne stvar uredim.

22. december 2006
Podjetje GEOSET iz Šenčurja nam za navigacijo spremljevalnih vozil na rally-u sponzorira dva GPS sprejemnika GARMIN 276C.

22. december 2006
Podjetje FMC iz Ljubljane mi za pomoč pri vsakodnevnem načrtovanju naslednje etape posodi prenosni računalnik DELL.

24. december 2006
Za božično darilo mi Nute obljubi finančni prispevek, kot pomoč pri vsak dan višjih stroških priprav na rally.

26. december 2006
Če bo vse v redu, bo Unimog na ogled 29.12.2006 ob 11:00 na Prešernovem trgu pri Tromostovju v Ljubljani.

26. december 2006
Najina startna številka na letošnjem Dakarju je 560

28. december 2006
Sprememba plana: ogled Unimoga bo 29. 12.2006 ob 11:00 na parkirišču pred starim Bauhausom (nasproti Koloseja).

Vsa nadaljnja poročila Mojca GORIUP

1. januar 2007
Ob 8h zjutraj, ko je večina novoletnih žurerjev še sladko spala, sta se Janez in Mišo odpeljala proti Lisboni. Po telefonu me bo Mišo obveščal o tekočem dogajanju na Dakarju, jaz pa bom vse skupaj zapisala.

2. januar 2007
Po prevoženih 1500 km so prenočili v Gironi in se pozno dopoldne odpravili dalje do špansko-portugalske meje. Tomo Merhar pa je zjutraj odletel iz Benetk direktno v Lisbono, kjer bo počakal svojega KTM-a, ki ga proti startu Dakarja pelje njegov nemški mehanik.

4. januar 2007
Z nemško ekipo imajo danes tehnični pregled. Za tiste, ki ne vedo, naj pojasnim, da gre za tri prevozna sredstva in sicer tekmovalni Mercedes z ekipo Ellen in Antonio, Janezov in Mišotov Unimog, ter Mercedes Actros, v katerem se vozijo trije mehaniki. Priprave na ta pregled so potekale že včeraj in sicer takoj po namestitvi v Lisboni. Vse skupaj se je zavleklo pozno v noč. Tehnični pregled je dolgotrajna zadeva, traja od jutra do večera. Pregledajo vozilo do najmanjše potankosti, tudi opremljenost tekmovalcev (tudi spodnje perilo mora biti homologirano!), nameščajo se navigacijske in varnostne naprave organizatorja, itd, itd …
Po razporedu organizatorja so včeraj tehnični pregled opravili že ostali Slovenci (Tomo, Miran in novinarska Toyota z Darijem na čelu), tako da danes le-ti uživajo kot turisti. (trema pred startom?, kaj pa je to!)
Malo pred polnočjo se je javil Mišo in povedal, da so tehnični pregled opravili, vendar so pri tem imeli veliko težav. Električna napeljava v avtomobilih ni bila ustrezno pripravljena za montažo navigacijskih naprav, tako da se so morali mehaniki zelo potruditi. Spraševal se je, kje je zatajila “nemška pedantnost”, kajti avtomobili naj bi bili za dirko v celoti pripravljeni že v Nemčiji.

5. januar 2007
Danes bo dan že bistveno bolj umirjen, saj imajo fantje v planu, da opravijo še nekaj obveznosti do sponzorjev, imeli bodo interni ekipni briefing, zvečer pa jih čaka že prvi briefing pred jutrišnjim startom. Preostali čas pa bodo poskušali biti turisti.

6. januar 2007
Začelo se je! Prva etapa, prolog, je dobrih 100 km oddaljena od Lisbone. Uvrstitev na prologu bo dala vrstni red tekmovalcev, ki se bodo jutri podali na dolgo skoraj 1000 km dolgo pot. Mišotove in Janezove sanje in verjetno tudi sanje mnogih drugih tekmovalcev, so se torej pričele. Ni pomembna uvrstitev, pomembno je to, da bosta z Janezom 21. januarja videla Pink Lake (to so Mišotove besede), to je jezero tik pred Dakarjem, torej da bosta prišla do cilja. Srečno obema tovornjakarjema, Ellen in vsem Slovencem.

Mišo in Janez sta pravkar (cca ob 18:57) zapeljala skozi cilj prve etape in sta zelo zadovoljna. Pravita, da sta se peljala mimo De Rooya, čeprav to še nič ne pomeni, ker je štartal bistveno pred njima. Ellen nista srečala, kar pomeni, da je tudi že v cilju. To kaže tudi Iritrack na Dakarjevi spletni strani. Unimog je delal brezhibno, komaj čakata na drugo etapo. Bravo!
Malo pred 22h, ko sta prišla v bivak, sta se zopet javila in povedala še nekaj podrobnosti iz same dirke. Ellen je nasedla na “štor”, tako da so jo morali povleči in pri tem je poškodovala en del na podvozju, vendar je kljub temu prišla v cilj. Ko to pišem, je njen avto že popravljen. Mišo in Janez sta štartala čisto na repu. Na progi je bilo veliko peska, ki ga je prevozilo že nekaj sto motoristov, avtomobilov in večina tovornjakov, tako da je bila proga razrita in zelo težko prevozna. V pesku sta ostala 3x, večkrat sta morala voziti tudi vzvratno in pri tem sta odtrgala zaveso pri zadnjih kolesih (zavese so obvezne, da ne letijo kamni izpod koles vozila in poškodujejo vozilo, ki vozi zadaj). To popravilo ju čaka še danes. Ugotavljata, da Unimogovih 280 konjskih moči ni niti približno dovolj za tako dirko in imata v primerjavi z ostalimi tovornjaki eno izmed najbolj šibkih vozil.

7. januar 2007
Danes vse čaka 2. etapa. Motoristi in avtomobilisti se bodo preizkusili v kratki 67 km dolgi preizkušnji, kamionisti pa se bodo brez hitrostne preizkušnje odpeljali direktno do Malage in naprej na afriško celino. Vožnje je kar nekaj (skoraj 600km), vendar bo bolj panoramska brez tekmovalnega pridiha.
Pravkar (ob17h) sta se javila iz trajekta, ki jih pelje na afriško celino. Povedala sta, da vožnja niti ni bila tako enostavna in daleč od panoramske, kot sem zapisala v zgornjem odstavku, saj so imeli na transferju omejitev 6 ur, tako da je moralo biti hitrostno povprečje nad 90 km/uro. Defenitivno pa sta ugotovila, da imata najbolj šibko vozilo v kategoriji tovornjakov. Na nekatere klančine sta se včeraj komaj “privlekla”, medtem ko so se ostali vozili brez težav. Ellen je današnjo etapo končala 117.

7. januar 2007
Pretresljiva novica za ekipo MaxData Ellen Lohr. Na transferju 150 km pred Malago, od koder naj bi se tekmovalci s trajektom odpeljali na afriško celino, se je Ellen pokvaril dirkalnik. Problem je z menjalnikom, ki ga bi bilo treba zamenjati, vendar so asistenčni avtomobili šli po drugi poti in sicer do Algercirasa (Malaga in Algerciras sta cca 150 km narazen) in od tu na afriško celino. Ellenin asistenčni tovornjak se je takoj, ko je zvedel za napako, odpravil proti Ellen, vendar je vprašanje, če bodo avtomobil lahko popravili in še isti večer ujeli zadnji trajekt za Afriko. Po pogovorih med mehaniki in Ellen, so ugotovili, da je to praktično nemogoče in Ellen je napovedala odstop.
Odprlo se je novo vprašanje: Ali bosta Janez in Mišo nadaljevala tekmo? Njuna vloga hitre eksistence je v primeru odstopa Ellen odpadla. Nujno pa seveda tudi onadva potrebujeta asistenčno vozilo, kjer so notri mehaniki in tudi večina rezervnih delov zanju, saj brez tega tekme nima smisla nadaljevati. Razplet sledi.

8. januar 2007
Mišo in Janez nadaljujeta tekmo. Ko bosta prispela v bivak, se bosta javila.
Ob 23h sta prispela v bivak. Današnja etapa je bila speljana izključno po trdem terenu, prepredenem z razjedami potokov, lukenj in predvsem grozno prašna. Ugotavljata, da je sicer Unimogovo podvozje zamenjano za bolj vzdržljivo, pa vendar ni prilagojeno za težo, ki jo kamion nosi – cca 10T, tako da sta pošteno namučila avto in tudi sama sebe. Mišo je komentiral: “Najin Puhi (tako Janez kliče svoje tekmovalno vozilo, s katerim je vozil na dirkah v letu 2006) bi šel bistveno boljše po teh kamnih, kot gre Unimog”. Dobesedno premetavalo ju je. Zato sta takoj, ko sta prišla v bivak, večino opreme in rezervnih delov, ki sta jo vozila s seboj, med drugim tudi dele za Ellen, preložila v Actrosa in s tem zmanjšala težo avtomobila. S seboj vozita samo najbolj nujne stvari (tudi Janezove kranjske klobase!).

In kakšen je dogovor z Ellen: že pred začetkom tekmovanja je bil dogovor z Ellen, da v kolikor ona odstopi, gre Unimog naprej. In ker brez servisnega vozila nimata niti najmanjših šans, da bi končala Dakar, gre z njima tudi Actros in vsi mehaniki. In čeprav ni nihče pričakoval, da bo že na drugi etapi konec dirke za Ellen, se je Ellen tega dogovora držala.
Njun cilj je, kot sem že napisala nekaj dni nazaj: priti do konca, do Pink Lake-ja.
Ellenin avtomobil se je pokvaril med transferjem, ko je vozila po asfaltu in Mišo pravi, da verjetno zato, ker je Ellen zelo energična voznica (“težka noga”). Zaribal je menjalnik in odtrgala je eno polos kolesa. Če bi se to zgodilo na kakšni drugi etapi, bi bilo možno, da hitra asistenca (beri Unimog!) povleče Ellen do bivaka, mehaniki pa bi čez noč avto popravili. Žal pa se ji je to zgodilo v najbolj neugodni situaciji, ko ni imela na razpolaga niti hitre asistence niti servisnega vozila in ni ji preostalo nič drugega kot odstop.

9. januar 2007
Današnja etapa bo nekoliko bolj pisana na kožo fantoma. Namreč več bo peska in bolj zamotana bo navigacija, manj kamna in prahu.. No, bomo videli.
Zanimivo je to, da “big boys-i” kot vsi kličejo tovornjakarje, sploh ne vidijo organizatorja, ker zvečer, ko pridejo v tabor, že spijo, zjutraj pa že spakirajo. Zvečer je vse pospravljeno (mislim na sodniški del), razen kuhinje, ki dela celo noč in seveda mehanikov, ki pripravljajo dirkalnike za naslednji dan. Tako tudi ne vedo, kakšne rezultate so dosegli. Sicer imajo neko tablo, na kateri je en kup papirjev in na teh tudi rezultati, vendar je premalo časa, da bi vse te papirje prebirali. Ukvarjajo se z roadbookom za naslednji dan, rezultati so, kakršni so. Tako sta se zelo začudila, ko sem jima povedala, da sta dobila 5 ur pribitka in niti slučajno ne vesta, kaj bi lahko narobe naredila, pa tudi vprašati nimata koga. Veliko bolj na tekočem, tako z rezultati, kot z uvrstitvami ostalih sotekmovalcev, smo mi vsi, ki spremljamo dirko preko interneta in Eurosporta. Včeraj so lahko videli samo uvrstitve prvih 5 tekmovalcev v posameznih kategorijah. Edina varianta, da izvesta razloge za ta pribitek je, da pokličeta svojo “šefico” Ellen, ki je trenutno sedaj nekje v Evropi, ki bo poklicala organizatorje in jih povprašala. Tudi dostop do interneta je možen samo v “press centru” in je pregrešno drag, ni pa dovoljeno uporabljati svojih GPRS povezav, tudi novinarjem ne. Kazni pa so tako visoke, da se “neposlušnost” niti slučajno ne izplača.

9. januar 2007
Ja, sodniki se nikoli ne zmotijo. Mišo je izvedel, da sta pribitek 5 ur dobila zato, ker sta na prvi etapi prekoračila dovoljen čas tri ure ( vozila sta 3:14,01). Sicer pa sta imela smolo, da sta ravno prvi dan prekoračila čas, kajti samo ta dan je bil pribitek 5 ur, za vse etapa pa velja, da dobijo za prekoračitev časa 1 uro pribitka.
Sicer pa sta dobro na poti, oglasila pa se bosta iz bivaka, verjetno zelo pozno zvečer.

10. januar 2007
Ob 24h še nista prispela do bivaka, dosegla pa sta cilj “brzinca”. Kot sem že včeraj zapisala, je bila ta etapa pisana njima na kožo. V sipinah sta uživala in kot za šalo prehitevala vse po vrsti. Potem pa … “samo 3km pred izhodom iz sipin nama je vrglo dol zadnjo gumo”. Ni bil problem zamenjati gume, ker so to dobro natrenirali v Nemčiji, ko so se pripravljali na dirko, pač pa je bil največji problem, kako v tem mehkem terenu podstaviti dvigalko in dvigniti teh 10T, pa tema jih je zelo ovirala. Porabila sta dve uri, da sta to opravila. Res škoda, ker bi sicer dosegla zelo dober rezultat. Kljub temu sta zadovoljna, kajti njun cilj je, da se še enkrat ponovim: Pink Lake.
Za Tomotov odstop sta že vedela in jima je zelo žal, da se je to zgodilo. Tomo bo že zjutraj (v sredo) prispel domov v Ljubljano.
Aktualne slike je grozno težko dobiti, ker so prenosi dragi in ker se Mišo in Janez praktično ne vidita z našo novinarsko ekipo (Darij, Branko in Žiga), ki naj bi po dogovoru pošiljala slike.

Tomo v bolniški:

Foto Darij N.

Ob cca 19:50 sta že na cilju. Današnja etapa jima “ni ležala”, ker je bila pot ravninska, trda. Mišo opisuje: “podvozje je skakalo, ta avto enostavno ni prirejen za hitro vožnjo po takem terenu. Amortizerji so prešibki in že sedaj nekaj ni v redu z njimi. Nagajala nama je tudi sklopka. Dvakrat se nama je zgodilo, da se ni dalo “šaltati”, ustavila sva se, ugasnila motor, počakala, vžgala motor in potem je šlo. Napako bomo skušali v bivaku popraviti!”

11. januar 2007
Po več urnem “šraubanju” kot pravijo pri Janezu na Zgoši (zamenjali so lamelo pri sklopki in jo odzračili) sta se Janez in Mišo odpravila na 400 km dolg transfer, pozno popoldan pa sta startala. Danes je dolga etapa, ena najdaljših in kot pravi Mišo “treba je vozit z glavo”. Bomo videli!
Janez in Mišo nimata večjih problemov z mrazom, kot jih imajo npr. motoristi. Spita kar v avtu, kamor si postavita postelje, torej preživita v avtu praktično cel dan, razen kadar gresta jest in se razgledat po bivaku.

12. januar 2007
Mišo se je javil šele danes dopoldan, tik pred startom 7. etape. Pravi, da sta bila včeraj z Janezom popolnoma izmučena, pa še telefonske povezave niso delale. Za včerajšnjo 6. etapo sta povedala, da jima je dobro šlo, le da sta v primerjavi z ostalimi “big boysi” z 800 ali 1000 KM prave počasnele. “Midva sva se peljala 30 km/uro, oni pa se mimo padali s 70 km/uro”. Na hitrih delih etape sta tako bila čisto nemočna.
Današnjo 7. etapo sta pričela z velikimi težavami. V prvih sipinah sta se, tako kot še mnogo drugih tekmovalcev zakopala in potrebovala slabo uro, da sta prišla ven, čakalo pa jih je še 12 km takega terena. Pri vožnji po t.i. “fešfeš” pesku (pomeni, da je zelo mehko) mora avto imeti veliko moči, ki pa jo njun Unimog nima. Pa nista obupala, kajti z vztrajnostjo se tudi daleč pride. Prišla sta na cilj, kar je najbolj pomembno, pa tudi rezultat je bil dober.

13. januar 2007
Dan počitka. Se prileže, ne samo tekmovalcem, tudi vozilo ga potrebuje. Dobro sta se naspala, ni jima bilo treba vstati sredi noči, potem pa ju je čakalo veliko mehaničarskega dela. Prednji amortizerji so čisto razpadli in so jih zamenjali, pa še marsikaj drugega. Jutri pa naprej. Sedaj so na polovici tekme in se da rezultat še mnogo izboljšati, če bosta vozila “z glavo” in če bo Unimog zdržal.

Janez šepeta Unimogu: “samo še malo, pa bomo v Dakarju!”
Foto: Darij N.

14. januar 2007 Današnja etapa je zelo dolga, ena najdaljših in predvsem najtežjih, ker je veliko peska in sipin. Sicer imata to zelo rada, ker jim vožnja po sipinah ni neznanka, kot je marsikateremu tekmovalcu na Dakarju, vendar bi potrebovala še kakšnega “konjčka”, da bi šlo lažje. Očitno jima je usojeno, da vozita vedno vozilo, ki je med najbolj šibkimi, kajti tudi Janezov Puhi, s katerim se udeležujeta drugih dirk ima tudi samo 120 KM. Problem je tudi v tem, ker dobršen kos etape vozita ponoči, kar še dodatno oteži že tako težavno etapo. V bivak tako včasih prihajata krepko po polnoči in se hitro “pospravita” spat, da nabereta moči za naslednjo etapo.
Po 15h ur vožnje sta prišla v cilj današnje etape. Ura je bila že več kot 2 ponoči. Odpovedal je še en amortizer (zadnji), ki sta ga za silo popravila sama, kajti asistenčnih tovornjakov ni bilo v današnjem bivaku. Po današnji etapi bodo skušali to urediti (nista niti prepričana, če ga imata na zalogi), ta problem bosta reševala zvečer bivaku. Odtrgal se jima je tudi nosilec za havbo, ki sta ga dokaj hitro začasno popravila, tako da se na progi nista predolgo zamujala.

15. januar 2007
Vstala sta ob 6h, 3 ure spanja je minilo prehitro. Takoj sta pričela z pripravljanjem Unimoga za današnji start: provizorično popravljanje amortizerja in havbe. Pravita, da je zelo naporno. Ob 10h, ko sta se javila, so bili avto in tudi onadva pripravljena na startu.

16. januar 2007
Javljanje tik pred startom 10. etape: “Včeraj sva bila pri vožnji nekoliko bolj previdna, ker sva imela zopet težave z amortizerji. Že prejšnji dan sva odtrgala pnevmatsko cev za amortizer in ker po 8. etapi ni bilo naših mehanikov (to je veljajo za vse!), sva sama začasno rešila problem. Če bi se to nama pokvarilo med dirko, bi spredaj ostala popolnoma brez amortizerjev in ne vem, kako bi bilo. Sicer pa je glavni del Dakarja v glavnem mimo, samo današnja etapa je še nekoliko daljša, potem pa sledijo samo še etape krajše od 300 km.” Zanimali so ga še včerajšnji rezultati, vendar je očitno organizator utrujen, ker so rezultati samo za “elito” (do 39. mesta, ob 12:05).
Preko noči so mehaniki Unimoga zopet “pošraubal”, tako da sta pripravljena za naslednjo 10. etapo.
Javila sta se kmalu po 19h, kar je razmeroma zgodaj, glede na ostale dneve. Po dolgem času, bosta večerjala ob normalni uri za večerje in tudi počitek bo lahko normalno dolg. Etapa je bila v glavnem ravninska, s stepami. To jima načeloma ne leži, ker jima “konji” ne dopuščajo hitre vožnje, vendar sta bila ob koncu zadovoljna. Amortizerji so zdržali, tako da nista imela večjih “mehaničnih” problemov. Organizator je razmeroma zgodaj objavil tudi rezultate, včerajšnje in današnje, tako da sta trenutno v skupni razvrstitvi na 38. mestu, vsak dan za kakšno mesto napredujeta.
Jutri tekmovalnega dela ni, odpeljati morajo samo transfer, nekoliko manj kot 300 km, kar pa po skoraj 9000 že odpeljanih km (če ne štejemo vožnje iz Ljubljane do Lisbone) za njih pomeni “peace of cake”.

17. januar 2007
Danes se bosta Janez in Mišo po organizatorjevem razporedu odpravila na pot šele okoli 15h. Ob odhodu iz startnega mesta jima organizator da kartico z vsemi navigacijskimi podatki, med drugim tudi piše v kakšnem času morajo priti v cilj, mesto Ayoun. To bo verjetno okoli 4 ure za 280 km, kar pomeni, da je treba vozit dokaj hitro in ne turistično.

Unimog v pesku
Foto: Lohr press

18. januar 2007
“Da bi le amortizerji zdržali” je rekel Mišo danes. “Imeli smo 8 rabljenih amortizerjev in štiri obnovljene, vsi so zdelani. Včeraj smo jim menjali s tistimi, ki so manj zdelani! Treba je vozit zelo previdno. Janez se sicer tega zaveda, toda včasih mu “dirkaška žilica” ne da, da ne bi stopil na gas. Vsakokrat, ko naju kdo prehiti, … .”
Amortizerji so zdržali, vendar sta morala biti res previdna, zato tudi uvrstitev ni bila najboljša. Nekaj mest sta izgubila, vendar jima to nič ne pomeni. Važno je priti do konca.

20. januar 2007
Končno, Dakar! Po dveh etapah zelo previdne vožnje in trepetanja, ali bo Unimog zdržal, jima je uspelo. Zelo sta vesela, uresničile so se jima sanje. Glede na to, da je jutrišnja zadnja etapa okoli Pink Lake-a dolga samo 16 km, se seveda ne pričakuje nobenih presenečenj.

21. januar 2007
Tudi zadnjih 16 km letošnje Dakarske preizkušnje je za njima. Odpeljala sta brez problemov. Sta zelo vesela, da sta po vseh doživljajih, srečno prispela na zastavljeni cilj.

Osvojila sta 44 mesto med 85 kamioni, ki so štartali iz Lisbone.

Danes jih čaka še veliko dela in zvečer veliko zabave. Domov se vrneta v sredo 24. 1. na letališče Marco Polo v Benetkah.

Na teh spletnih straneh bo verjetno Mišo objavil še svoje razmišljanje, dodal bo tudi najbolj zanimiva doživetja v besedi in sliki in verjetno še kaj. Vsem, ki ste spremljali vse dogajanje, mu vlivali pogum, se zahvaljuje. Če je res, da Dakar iz dečkov naredi može, kot pravijo, bom pa še videla, ko se vrneta.