Raid je bil že v začetku mišljen čisto orto, brez turizma. Posadka (6 vozil, 16 odraslih in otrok) je bila temu primerna. Ipsilon s svojim Patrolom, Mitja z Navaro, Šobi prvič s Toyoto in celo družino, Tomo z Andrejo in Tijanom, Andrej z zmagovalnim Wranglerjem s Sahara Mastersa in avstrijskim sovoznikom in seveda moja Toyota z dvema prijetnima sopotnicama. Na ladji smo srečali skupino šestih primorcev, ki so se nam želeli pridružiti na naši poti. Ker so bili naši načrti zelo zahtevni, bi bila skupina devetih vozil enostavno prevelika. Zato smo skupaj odpeljali samo prve dva dni do Bir Mehdetha in se čez nekaj dni spet srečali pri Ksar Ghilenu.

Osnovni cilj so bila jezera zahodno od El Borme, vendar je bilo po zadnjih pripetljajih s tujimi turisti v Tuniziji nemogoče dobiti dovoljenje za to področje. Zato smo se odločili za še bolj noro možnost – El Faouar, Bir Mehdeth, naravnost proti jugovzhodu do Ain Huilat Richeta in potem naravnost do Ksar Ghilena. Tahar, naš vodič s prejšnjih potovanj je pri izbiri poti samo zavijal z očmi. Po njegovem trasa, ki smo si jo zamislili, ni prevozna v šestih dneh, kakor smo imeli v načrtu. Seveda se je med potjo izkazalo, da ima prav, zato smo na dveh mestih uporabili obstoječe piste, ki so nam prihranile skoraj dva dni borbe s peskom. Kljub vsemu smo v 6 dneh prevozili več kot 250 km čistega peska in preživeli 5 lepih, čeprav malo hladnih, večerov in noči v Sahari. Tahar je od navdušenja nad prevoženo potjo, naš podvig razlagal vsakomur, ki ga je bil pripravljen poslušati, predvsem pa vsem beduinskim vodičem, ki smo jih kasneje srečali. Do Ksar Ghilena smo porabili večino zalog vode, Andrej pa je prišel z zadnjimi kapljicami goriva svojih 165 litrskih rezervoarjev. Razen nekaj zvitih odbijačev, snetih pnevmatik in napol odrezanega Primoževega prsta, smo jo odnesli brez resnih poškodb posadke in vozil.

V Ksar Ghilenu smo preživeli dva dni ob šišah, uživanju v pesku (Bir Soltan – Ksar direktna), kopanju in sončnih zahodih na trdnjavi. Vrniti smo se nameravali z dvodnevnim preganjanjem po pesku in bivakom pri Giv El Bum. Odtrgan nosilec amortizerja na Patrolu nas je preusmeril na asfalt in popoldansko varjenje v delavnici v Douzu.

V skladu z željami mlajšega dela odprave smo okoli Tozeurja prevozili kup prizorišč snemanja filma Star Wars, mimogrede pa prevozili še Rommlovo pisto in se slikali pod napol prevrnjenim avtobusom na Chott El Jeridu.

Ladja je že drugič v tem mesecu zamujala skoraj za cel dan, vendar je to večina prenesla z arabsko umirjenostjo.

Kot vedno, je na koncu prišel najbolj mučen del potovanja. Ko doma zvečer še zadnjič ugasneš GPS in radijsko postajo veš, da je te poti dokončno konec. Kljub vsemu je ostal lep občutek, da si s pravimi ljudmi preživel nekaj pravih trenutkov.

3300 km v 14 dneh, več kot 300 km čistega peska

Tukaj si lahko prebereš kako je doživel raid Mitja. Potopis objavljam z njegovim dovoljenjem

Kratek povzetek? Naporno. Hudičevo naporno. Psihično in fizično verjetno moja najbolj utrudljiva Afrika doslej. Nekaj več kot 3000 kilometrov, od tega konkretna večstokilometrska doza peska, veliko neprijetnosti, ki ti grenijo potovanje, in veliko uspeha pri podiranju mej zmožnosti – v glavi in v naravi. Ain Huilat Richet, kot poglavitni cilj naše „odprave”, se je spet izkazal za zelo zahtevnega in nam ni pustil, da bi se vse izšlo skladno s prvotnimi načrti. Ampak kje je žur, če gre vse po planih?

Avto? Boleča točka, pa ne toliko po njegovi krivdi, ampak po spletu nesrečnih naključij. Uničena dvigalka, odtrgan nosilec zadnjega diferenciala, nosilec amortizerja, vpetje vzmeti na šasiji, kljuka vrat in skrivljen sprednji odbijač. Hudič res serje na kup, pa tudi leta in afriški ribežni delajo svoje. Sicer pa, po GPS-u 3307 km, pokurjenih skoraj 600 litrov nafte za ceno približno 340 EUR ob povprečni porabi nekaj čez 17 litrov na sto kilometrov. Ja, je bila zahtevna špura.

Čeprav je minilo kar nekaj časa od takrat, ko so ti zapisi nastali, pa do sedaj, ko jih spravljam v digitalno obliko, in se je v tem času marsikaj spremenilo, sem se odločil, da v vsebino ne bom posegal. Naj ostane vse tako, kot sem čutil, ko sem pisal včasih v večerih ob ognju, včasih kar sredi dneva, ob ukradenih minutah za pero in papir. Naj ostane tako, kot je bilo.

1. DAN: SOBOTA, 21.11.2009 – POJDIMO SPET NA POT
LJUBLJANA – GENOVA – LADJA

Že pred dvema letoma, ko sem se prvič z lastnim avtom odpravil v Tunizijo, se mi je zdelo nekaj najbolj groznega, da sem se iz toplih krajev vrnil v zimo Centralne Evrope. Pa sem se takrat vrnil, ko se je november komaj začel. Tokrat se je že bližal koncu, ko smo komaj odrinili na pot. S temi mislimi sem se ukvarjal, ko sem zgodaj zjutraj pred odhodom iz Ljubljane strgal led s šip svojega Niskota.

Vse je bilo spakirano popolnoma v miru. Denis se je dobro obnesel in ni privlekel s seboj preveč robe, kot je to pri greenhornih običajno, Nisko je delal kot dobro navita švicarska ura, tako da je edino grenkobo mrzlega sobotnega jutra predstavljalo slovo od moje Pike. A kaj mi je preostalo drugega, če pa ni hotela z menoj na pot?

Šele malo pred Genovo je sonce prebilo jesenske megle in obsijalo še redko trdovratno listje na skoraj golih drevesih, ki so poraščala hribovje ob avtocesti. Za konec novembra je bil dan čudovito topel. Ko smo se prebili do pristanišča, smo malo gledali bolj redke primerke vozil za stranpota, ki so se izkrcavali s Carthage, potem pa smo se raje posvetili lepljenju nalepk z logotipom tokratnega raid-a na naše avtomobile. Denisa sem uvedel v obrt lepljenja nalepk z vodo, milnico in plastično kartico. Pa zna še nekaj novega.

Na ladji sem za šport, čeprav jih nisem rabil, uplenil še kake tri ceteene, od tega enega novega, rumenega. Za adrenalin in za trofejo. Pri tem mi je sicer uspelo popolnoma zapackati rokav flisa s šmirom. Prav mi je, kaj pa sem oblekel tega z logotipom toyote.

“Equipage aux poses des manoeuvres!” je zazvenel nekje okoli pol šestih zvečer in brž nato se je Carthage odlepila od pomola. Pri večerji smo tokrat brez problema dobili vino in tudi sicer se je osebje do nas obnašalo izredno ustrežljivo in prijazno, kar do sedaj ni bil ravno običaj.

Ko ležim v postelji v ladijski kabini in Carthage hiti skozi noč ter nas nese Afriki v objem, razmišljam, kaj je tisto, kar nas žene na jug. Kaj je tisto, da se ne moremo upreti in nas vedno znova sili, da se vračamo nazaj v naročje črne celine, pa čeprav to ni najbolj modro, nasprotno, včasih je celo nespametno? Ima prav Mojca, ko reče, da je bolje, če ne greš v Saharo, ker se boš zastrupil in ne boš mogel prenehati vračati se vedno znova in znova? Ne vem. Vem le to, da sem bil z vsakim kilometrom poti proti Genovi bolj miren, manj napet, in da se skrit v nedrih železne Carthage počutim varno in toplo. Ne trdim, da strahov ni, da ni želja, kaj bi lahko bilo drugače, in da ni obžalovanj, ker se stvari niso izšle po načrtih, a tukaj, zdaj, ko okoli mene nežno drhti ogromna ladja in hiti v domačo Afriko, sem pomirjen s svetom in seboj.

Sedemnajst komadov nas je tokrat, vključno z enim otrokom, ki pa ni Denis, ampak Tian Tomas, TiTo pravzaprav, kot sva z Mišotom ugotovila, in enim Avstrijcem, Helmut poimenovanim, ki je, kot sem ugotovil kasneje, evropski prvak v streljanju s pištolo, Nobelov nagrajenec in taksist. Naloženi smo v šest avtomobilov, dva nissana, dve toyoti, enega G-ja in enega jeepa. Pisana, zelo pisana druščina. Zraven pa še šest Primorcev, ki bi se nam radi priključili, ker jih je Nute pustil na cedilu. Morda jih bomo vzeli s seboj so Douza in do rož, to bo šlo, čeprav imajo Hummerja H2 s seboj. Kmalu bomo v pesku in tam bo hitro jasno, po koliko bo točka.

Zahodnjaška nestrpnost v meni me rine v misli, kako bi bilo, če bi se po izkrcanju odpeljali direktno do Douza, a uravnovešam jo z mislijo na eden in edini, po Dorinih besedah, Samirin brik, pa na šišo in na „shacke” z okusom vanilije. Le upam, da Samiri tokrat ne bo zmanjkalo kaper, in da nas ladja čim prej prinese na južno obalo Sredozemlja. Pogrešam le Piko in veselje, da bi se skupaj vračala v pesek.

2. DAN: NEDELJA, 22.11.2009 – ZA ENE PRVIČ, ZA DRUGE SPET, ZA VSE KONČNO!
LADJA -TUNIS – MONASTIR

Da bi lahko ubesedil, kar čutim, ko se po dnevu plovbe na obzorju izriše obala Afrike, mi manjka zaresen pisateljski dar. Tako lahko le napišem, da sem se široko smejal, ko se je okoli enih popoldne iz rahlega mrča pričelo slikati obrežje Tuniškega zaliva. Pa Pika je imela prav, Denis si res želi burnus. Ugotovil je, da Tataouine res obstaja in ni samo ideja oddaljenega planeta, pa da se nahaja v Tuniziji marsikaj, kar je povezano s Star Warsi. Čeprav tega ne kaže tako odkrito kot jaz, mislim, da tudi on komaj čaka, da bomo stopili na afriška tla, komaj čaka na Tunizijo in Saharo.

Pri kosilu, ki so nam ga servirali, ko je ladja plula po zalivu proti pristanišču, nam je Mišo razložil, da bo vsak avto dobil kot poklon posadke tri litre vodke. Ko smo ga malo debelo gledali, nam je razložil, da ga je posadka prosila, če lahko naredimo zanje malo kontrabande in jim spravimo alkohol čez mejo, čez carino. Turistov nihče ne resno pregleduje in bližal se je eden najpomembnejših muslimanskih praznikov, L’Aïd el-Kebir, La fête du mouton, praznik ovce, ki ga praznujejo v spomin na tiste čase, ko bi moral Abraham bogu žrtvovati lastnega sina, pa se je potem bog sprijaznil z žrtvovanjem ovce. No, naši fantje so se hoteli očitno malo poveseliti tudi na uradno prepovedan način. Usluge se ni dalo odbiti, stalo nas ni pa itak nič.

V skoraj rekordnem času smo bili vodka in mi z njo izkrcani z ladje in skozi carinske formalnosti. Tudi ladja je vozila hitreje kot običajno in nekaj čez tretjo uro popoldne smo že šraufali antene in GPS-e in se pripravljali za pot proti Monastiru. Ko smo dočakali vse avtomobile, tudi Primorce, smo se po novem mostu preko lagune odpeljali proti jugu. Že na prvi cestninski postaji so imeli tisti brez tunizijske valute težave. Tudi sicer je bila kolona devetih vozil težko obvladljiva, tudi zato, ker hummer ni imel radia, še manj pa pojma, kam naj pelje. Na srečo smo se le z veliko motoviljenja, a brez izgubljanja, s postankom za točenje goriva, prebili do Cristala v Monastiru.

Samirin brik je meni še vedno odličen, čeprav na Denisa ne naredi vtisa. Dora je požrla kar tri in pri tem početju ni bila osamljena. Milk “shacke” je bil dober, šiša tudi, Denisu pa je bil vonj aromatiziranega tobaka odvraten do bruhanja. Ni kaj, vsakemu svoje.

Večer je, ležim v postelji in razmišljam kako bo jutri. Občutek imam, da se bo pot do Douza vlekla, ker bo treba pasti vse te avtomobile kot trop svojeglavih koz. Zanimivo bo tudi to, kako bo Denis in ostali prvički skupaj z njim prenašal ovco. Tisto obcestno, pečeno. A jutri zvečer bomo na vratih Sahare.

Z Denisom sva pred spanjem ob brenkanju kitare še preučevala zemljevid. Malo mi je žal, da sem mu pustil vzeti na pot njegovo kitaro, tako lepa nova je. Upam, da bo zelo pazil nanjo. Jaz sem zaigral samo „Wish you were here”.

3. DAN: PONEDELJEK, 23.11.2009 – RAZVLEČENA KARAVANA
MONASTIR – DOUZ

Zbudila me je pesem galebov. To je seveda drzna laž, a bere se dobro. Res pa je, da sem slišal galebe, ko me je zbudilo treskanje vrat in glasovi na hodniku.

Ko sedim v kampu v Douzu, ko je za nami približno 500 kilometrov divjanja čez Tunizijo, ko lahko s prsti na nogah grebem po vlažnem saharskem pesku in med tem poslušam muezinov klic k večerni molitvi ter pijem hmeljev čaj z alkoholom, sem miren. Po poti smo na običajnem mestu pojedli ovco in pri kitu popili čaj, sicer pa smo se zaradi preveč popitega vina in majhnih mehurjev nekaterih ustavljali pogosteje kot mestni avtobus in v Douz prišli že v trdi temi.

Denis si je zjutraj v Monastiru privoščil jutranji časopis v arabščini. Med ogledovanjem štacun sva naletela na želve in odločila sva se, da jih bova nazaj grede kupila. Če ne bova pozabila, seveda. Ker smo pred Kebilijem videli prve kamele, je Denis zvečer izjavil, da so njegova pričakovanja izpolnjena. Od tega potovanja si je obetal pesek in kamele.

Ker je vedno najbolje kupovati stvari čim prej, da jih lahko na potovanju še uporabiš, sva Denisu v medini Douza nabavila burnus in šeš. Preostanek potovanja je preživel zamotan v te cunje.

Ko se je prikazal Tahar, smo naredili bojni plan – šest dni zaresnega peska. Baje bo težko, Tahar grozi, da dežja že dolgo ni bilo in da nas čaka sam feš-feš, a njegove ugovore potolčemo s tem, da smo sem prišli zato, da odpeljemo nekaj težkega. Še en dan nas bodo spremljali Primorci, pa da vidimo, kako se bo hummer obnašal v sipinah. To bo še zabavno.

Z vremenom imamo srečo, topleje je, kot je bilo spomladi, ko smo potovali proti Libiji. Jutri bomo res spali pod zvezdami, danes nas še ščiti streha iz palmovih vej. Iz Barrensov bomo prišli v Tanaris. Po eni strani komaj čakam, da mine noč in pojdemo v pesek, po drugi strani pa poskušam zadržati in užiti v sebi vsak trenutek, vsak občutek, ki je vsepovsod okoli mene. Kako prijetno je recimo dejstvo, da je ravno nad mojo spalko v strehi luknja, skozi katero lahko opazujem zvezde. Kako švisti deljenje kart za tarok, kako se iz daljave sliši riganje osla, kako ropotajo šahovske figure, ko Denis igra s Primožem, Mišo pa komentira. Režim se, ker se še vedno vse pipe na WC-ju kampa lahko hkrati premikajo gor in dol, uživam v scanju v desni pisoar z razgledom čez kamp, in misel na toplo spalno vrečo postaja iz trenutka v trenutek bolj mamljiva.

4. DAN: TOREK, 24.11.2009 – BELE SIPINE
DOUZ – EL FAOUAR – ROŽE – KAMP MEHDET

Denis pravi, naj se raje ne zakopljem več, ker ratam živčen. Vem, da ima prav, in se zavedam, da narobe reagiram. Ampak na koncu smo se le izvlekli. Tudi Hummerja sem izvlekel, pa še prej bi ga, če bi škatla imela voznika, ki bi znal prav obrniti volan. Ampak preveč pričakovati od nekoga, ki pride v Saharo brez radijske postaje in brez lastne gurtne, pač ne gre. Ne vem, ali je sploh imel s seboj lopato in pjaštre.

Prvi čaj v Douzu, po točenju 240 litrov nafte in nabavi zalog vode, je bil prijetno umirjen, že prvi pesek pa nam je osušil grla in pokazal, kako kot skupina sploh ne funkcioniramo. Radijska komunikacija ni obstajala, nekateri so bili prestrašeni, drugi pa so kot norci divjali povsod okrog in ogrožali ostale – pri tem imam v mislih predvsem Šukija s Hummerjem. Avto je še šel, voznik pa pojma nima. Ne o vožnji po pesku ne o vožnji v skupini. Šobi je na novi Toyoti v eni izmed neugodnih lukenj malo predelal odbijač. Od daleč so nas opazovali puščavski kužki, Tahar je zmajeval z glavo, potem pa šel raje na vrh sipine telefonirat, kot da bi si z nami utrujal oči. Na koncu smo se le prebili preko sipin do bližine bira Mehdet, kjer nas je starejši arabski sin puščave, ki sva ga z Denisom vzela v avto, vodil do svojega istoimenskega kampa. Tu smo kar na matlah (žimnicah) v velikih skupinskih šotorih raztegnili svoje spalne vreče, potem pa sem skuhal prvo rdečo pašto na tem potovanju.

Po večerji sem popravil vijak na klemi akumulatorja, ker zaradi slabega stika vitel občasno ni hotel delati, in počistil avto, ki je bil že po prvem dnevu poln peska. Med tem se je Denis sprehajal po sipinah in sem ga do teme čakal, da sva pomila posodo, malo s peskom, malo z vodo. Zvečer ob ognju sede razmišljam, kako nam bo jutri kazalo. Točno 77 kilometrov zračne črte kaže GPS do Ain Huilat Richeta, kjer je naš cilj, ampak sam pesek je to in proti naši smeri obrnjene sipine. Res bomo brez Primorcev, a smo vseeno velika skupina. Treba bo najti pravi vrstni red avtov, zgledno skrbeti za radijsko komunikacijo, pripraviti gurtne, … Vitel sem zrihtal in bo od sedaj naprej delal, kot je treba, tako vsaj upam. Počasi in po pameti, pa bomo morda res čez kaka dva dni namočili palce na nogah v toplo vodo Ain Ouadetta. To bi bilo lepo, in še lepše, če bi bila Pika z menoj. Vsaj še nekdo bi se mi smejal, ko sem prvi od vseh telebnil v peščeno luknjo in se zakopal kot otrok.

Zadovoljen sem, ker je Denis precej navdušen nad peskom. Malo so ga sicer spravile ob živce muhe, malo sem včasih tečen jaz, ker mu moram vsako delo pokazati in še razložiti, kako naj ga naredi, ampak se trudim zavedati, da je to njegovo prvo potovanje take vrste. Gume že zna spustiti in vklopnike obrniti, z gurtno in komando vitla pa bo že še našel skupno frekvenco. Jaz pa se moram še malo umiriti. Da bom ves čas miren, tako kot zdaj, ko z nogami, zakopanimi v pesek, poslušam klepet ob ognju, Denisovo igranje kitare, in pišem te vrstice.

5. DAN: SREDA, 25.11.2009 – ZAČNE SE ZARESNO TOLČENJE PESKA
KAMP MEHDET – PRVI BIVAK

Šobi me je zbudil ob sedmih zjutraj, še pred sončnim vzhodom, da sem zamesil testo za hbso. Po dobrem zajtrku sem dal Denisu možnost, da je malo teral Niskota po sipinicah okoli kampa. Bil je malo živčen in včasih je moral zavijati na drugo desno, ampak pravzaprav mu je šlo kar dobro.

Za nami je dan borbe s Taharjem in njegovo špuro. Nezadovoljen z našo idejo o direktni smeri na Ain Ouadette je sprva hotel malo na sever proti Jebilu in Tembainu, potem pa, ko smo od njega zahtevali direktno direktno, je vlekel zelo poševno, luknjasto in cikcakasto špuro. Večino dneva sva ga z Denisom gostila v avtu in vozili smo prvi. Občutek sem imel, da je nalašč naredil prehode pasov sipin nekoliko težje, da bi si premislili in odšibali na sever proti pistam in Jebilu, kot je bila njegova ideja. Špura je bila res težka, še Mišo se je dvakrat zagrebel. Enkrat sem jaz Šobija vlekel iz neugodno poševne luknje, a kmalu mi je vrnil uslugo, ko sem se po otročje vrgel na trebuh na nizko sipinico. Pri zadnjem prehodu sipin pa je imel Tomo nekoliko večje težave zaradi pomanjkanja moči, zato ga je Mišo na vrh potegnil z vitlom.

V celem dnevu smo naredili kakih 23 kilometrov zračne razdalje, še 54 jih kaže GPS do cilja. Ne vem, kakšna bo jutri odločitev, ali bomo vztrajali pri začrtani poti ali se predali in poiskali lažjo. Zjutraj bo sestanek, pa bomo videli, po koliko bo točka.

Danes bomo končno čisto zares spali pod zvezdami. Denis že jamra, da ga zebe, pa je komaj deseta ura zvečer. Ob ognju je šiša lepo sedla k Taharjevemu čaju. Po vročem dnevu je noč res hladna, a zvezde žarijo, in še bolj bodo, ko se bo luna skrila. Čez nekaj dni bo polna, in takrat bomo upam da spali v sipinah. In upam, da ne bo preveč vlage. To bi bila želja tudi za današnjo noč.

6. DAN: ČETRTEK, 26.11.2009 – SAM PESEK
PRVI BIVAK – DRUGI BIVAK

Prav težko pišem te vrstice, ker sem palec in kazalec osmodil na koščku rakete, ki jo je izstrelil Tahar. Prsti levice pa so od igranja kitare pred dvema dnevoma še čisto razboleli.

Dan je bil tudi sicer dolg in ne preveč vzpodbuden. Ker smo ugotovili, da dnevno naredimo le po 20 kilometrov in da bodo sipine direktno do Ain Huilat Richeta vedno težje, smo se odločili za pot direktno do Tembaina in nato po nesojeni špuri Sahara Masters do cilja pri Ain Ouadette. A že sredi dneva smo prišli do spoznanja, da tudi direktno do Tembaina, kljub lažjemu terenu, ne bo šlo, zato smo se poskusili prebiti proti biru Jebil in nato po pisti naprej. Pa tudi ta načrt nam je spodletel – najprej je v čudovito luknjo padel Šobi, zato smo se ob tem slikali za Mladino in izgubili več kot uro dneva. Ko smo končno nadaljevali, sem najprej snel gumo jaz, in sicer sprednjo levo, kakih dvajset minut kasneje, ko smo mojo napumpali in nadaljevali pot, pa se je podobno zgodilo tudi Tomotu. A med reševanjem Tomota je slovo vzela moja dvigalka – prelomila se je skoraj na polovico. Ne bom skrival, da me je to nekoliko potrlo. Lani je šla ena falit zaradi Koštrunca, dotolklo jo je slano jezero, za tokratno pa so bile usodne sipine.

Ko smo izvlekli Tomota in mu s pomočjo ognja nazaj namestili sneto gumo, smo morali priznati poraz, da do vode, kaj šele do Tembaina, ta dan ne bomo prišli, zato smo spet poiskali prostor za bivak kar med sipinami. Ker sem za večerjo naredil pire in vampe, je bil Denis obsojen na suho večerjo. Mogoče mi je to zameril, ker me je nato pustil samega, ko sem pospravljal avto, pretakal nafto iz rezervnega v glavni rezervoar, popravljal vrata, ker se niso več hotela odpirati, popravljal konektor komand od vitla, čistil zračni filter, preverjal nivo motornega olja in kontroliral pritisk v gumah. Malo žalostno je biti brez resnega sovoznika.

Upam, da jutri zjutraj guma ne bo na tleh. Kot je Mišo pravilno ugotovil, me take stvari delajo nesrečnega. Ni bil slab dan, zakopal sem se le enkrat, ko sva s Taharjem vlekla špuro, ker preveč obožuje luknje, kjer enostavno ni časa in prostora avta obrniti. Isto se je popoldne zgodilo Šobiju, ko je Mojco zamenjal za Taharja. Preveč zavija špura našega prijatelja vodiča, vsaj za moj okus. Saj nismo na motorju. Se je pa pot občutno izboljšala, odkar smo ga poslušali in se odrekli direktni na Ain Huilat Richet. Očitno nas je včeraj res poskušal malo prestrašiti.

Proti severu vidimo oddaljene luči vojaške postojanke pri biru Jebil, tik pred sončnim zahodom pa smo v daljavi videli obrise oddaljenih mizastih hribov v smeri Tembaina. Taharju je Šobi privoščil rakete in metke za strašilno pištolo, zato je lahko v času, ko sem se jaz posvečal Niskotu, izvedel pravo ofenzivo. Ostanek te ofenzive je predstavljal tudi tulec, ki mi je skoraj priletel na glavo in na katerem sem si prste tako nesrečno osmodil.

Dan res ni bil najboljši. Vem, da na vsakem potovanju pride do podobnih trenutkov. Ni tako hudo, ampak grozno pogrešam Piko. Danes se počutim grozljivo samega in osamljenega. V takih trenutkih je tudi pesek le še nadloga in nebodigatreba in že taka malenkost, kot so mrzla ušesa, je lahko vzrok za slabo voljo in tečnobo. Upam, da bo jutri bolje. Mogoče pa je kriv Tembaine. Že lani sem v bližini snel gumo in preživel ne pretirano prijeten večer, mogoče je krivo Taharjevo obstreljevanje in polomljena dvigalka. Mogoče pa sem samo utrujen.

7. DAN: PETEK, 27.11.2009 – KONČNO NA CILJU
DRUGI BIVAK – TEMBAINE – AIN HUILAT RICHET

Oaza Ain Huilat Richet se je ponovno izkazala za prekleto zahteven cilj. Mimo Bira Abdullah in Tembaina smo po trasi, kjer je šla etapa dirke Sahara Masters 2009, tolkli pesek od jutra pa do teme. Čeprav je sredi popoldneva izgledalo nemogoče, da bi dosegli svoj cilj, smo v zadnji svetlobi dneva v kotlini med sipinami uzrli skrito jezero. Pogled je bil zelo zelo lep, pa čeprav smo bili utrujeni za umret. Ne samo zaradi tega, ker uzreš oazo, vodo in zelenje po štirih dneh v pesku, ampak tudi zaradi tega, ker si spet osvojil težko dosegljiv cilj, pravzaprav do njega prispel po najbolj nemogoči poti. Taharjevi prijatelji, na katere smo naleteli ob jezeru, mu niso hoteli verjeti, da smo se res prebili iz smeri Bir Marchoja. Konfiguracija sipin naj bi dostop iz te smeri praktično preprečevala.

A cena našega dosežka ni bila majhna. Sredi dneva, ko se je nama z Denisom pridružil še Nace, je počil eden od nosilcev zadnjega diferenciala. Ni bilo druge kot odšraufati ga in se peljati naprej. Na kljuki od vitla se je pri kdo ve katerem naletu na sipino skrivila varovalka, kriv sem bil seveda sam, ker nisem preveril, kako je zavarovana kljuka, ki jo je nekdo samo obesil na najbolj enostaven način. Bolj kot se nam je mudilo, več traparij smo počeli. Mitju je v navari zmanjkovalo goriva, pa ga ni natočil med čakanjem, da avti pred njim najdejo prehod ali pa da Tomota spravimo preko sipine, raje je počakal, da mu je nafte povsem zmanjkalo in se je avto ustavil, tako da smo zapravili še dodatnih dvajset minut. Dva kilometra pred ciljem, ko je sonce že zahajalo, mi je uspelo sneti sprednjo desno gumo. Ob pomoči Šobijeve in Čarlijeve posadke smo jo zamenjali z rezervno tako hitro, kot bi šlo za dirko F1. Le nekaj minut kasneje je Mitja zakopal navaro – vse zato, da bi bilo bolj napeto. A na koncu nam je vendarle vsem skupaj uspelo in večerno kopanje v toplem izviru je bilo zelo razposajeno.

Sredi popoldneva smo celo naleteli na Primorce, ki so tudi poskušali priti od Tembaina do Ain Ouadetta. Mogoče malo zato, da bi nam pokazali, da zmorejo. Kljub temu, da so najeli vodiča, jim ni uspelo. Vodič je falil smer, padli so v napačno dolino med sipinami in zmanjkalo jim je časa, da bi dosegli cilj, zato so se že vračali. Baje jih je čakal v kampu pečen kozliček, kar je pomembnejše od tega, da prideš v Ain Huilat Richet.

Ko je padla noč, sem bil tako crknjen, da niti vtisov nisem bil sposoben zabeležiti. Po cigarilosu, katerega mi je Šobi dobrovoljno naklonil, sem zlezel v šotor, ki sva ga postavila, da Denis ne bi zmrznil, in zasmrčal. Ain Ouadette me je znova dotolkel. A avto je bil pripravljen za naslednji dan, nafta pretočena, rezervna guma porihtana, polomljen nosilec diferenciala spravljen v zaboju. Več pa nisem mogel storiti. Še dobro, da je večerjo skuhal Denis.

8. DAN: SOBOTA, 28.11.2009 – ZAČETEK VRAČANJA
AIN HUILAT RICHET – BIR EL MIDA

Ležal sem na vrhu velike sipine pred Bir el Mido in opazoval sončni zahod. V daljavi so se risali zastrti obrisi Dekanisa in Tembaina, na sipini pred mano je ležal Mišo, malo dlje Denis, ostali so gomazeli nekje naokrog. Sonce je zahajalo, ves svet si je nadeval oranžne barve in užival v čudovitem večeru, jaz pa sem razmišljal, da če ne bi do ure točno pred mesecem dni zajebal PDI, sedaj ne bi ležal na pesku nekje sredi Sahare v kratkih hlačah in kratkih rokavih in za seboj ne bi imel odpeljane ene najtežjih peščenih špur v Tuniziji. Lepo mi je, a vseeno – če sedaj potegnem črto, mi je žal, da se je zgodilo, kakor se je zgodilo. Predvsem zato, ker sem zapravil možnost, da bi si življenje kolikor toliko normaliziral in poskrbel za pomembne stvari, za naju.

Zjutraj je Šobi nadgradil osnovno pečenje hbse s posebnimi polnjenimi modeli, pečenimi v foliji v žerjavici. Mislim, da ima ta ideja pred seboj svetlo bodočnost.

Danes je Denis potoval z Mišotom, meni pa se je pridružil Helmut, ker je Čarli vozil Taharja. Pot ni bila zahtevna, vozili smo se po „normalnem” turističnem dostopu do Ain Ouadetta, in mirno je šel mimo cel dan. Mogoče je k mirnosti malo pripomogla tudi utrujenost, malo pa jutranja kopel v vročem izviru, kateremu je Šobi nameril 35 stopinj C.

Danes je Denis že drugič kuhal in prav dobro mu je šlo od rok. Jaz sem v zavetju sipine spet postavil šotor, in le klini so mi delali preglavice, ker jih je v pesek težko zapičiti. Jutri bomo v Ksar Ghilanu in naša šestdnevna odiseja po pesku bo končana. Če me občutek ne vara, ta misel marsikomu predstavlja olajšanje.

9. DAN: NEDELJA, 29.11.2009 – NAZAJ DOMA V KSAR GHILANU
BIR EL MIDA – DI ZMELA – KSAR GHILANE

Danes sem končno spet govoril s Piko. Preko zadnjih sipin in med camelgrasi smo se od Bir el Mide prebili do Ksar Ghilana. Po poti smo se ustavili v Di Zmeli na čaju, a kaj, ko Fethija ni bilo. Baje je bil ravno na poti iz Douza, ampak ga nismo niti čakali niti dočakali.

Dnevna vožnja ni bila nič posebnega in nič zahtevnega, vsaj v primerjavi s tem, kar smo že dali čez, ne. Malo smo tolkli luknje in kameljo travo, Mitju pa se je uspelo enkrat tako kvalitetno zakopati, da sva ga morala z Mišotom izvleči z dvema vitloma. Hujšega pa na srečo ni bilo. Poznalo se je, da so ljudje utrujeni, in v takem trenutku se Ksar Ghilane prav prileže. Pa še vreme se je nekam kvarilo in zavetje oaze je zato še bolj dobrodošlo. Že zjutraj smo se zbudili v oblačno jutro, veter je postajal vedno močnejši in komaj smo zložili šotore. Je pa med zajtrkom Šobi še razvijal svoje pekarske sposobnosti – poleg pici podobnih zavitkov se je iz testa za hbso lotil še čokoladnih navihančkov. Zelo odlično.

Bazen v Ksaru sem lepo užil, takoj, ko smo postavili tabor na običajnem mestu. Voda ima še vedno 33 stopinj C in še vedno po njej plavajo alge. Drugače pa je bila oaza prazna. WC-ji so praktično zanemarjeni, mila in papirja ni nikjer več. Vlada pa blažen mir. Nobenih glasnih Italijanov, nobenih karavan belih Toyot in turistov s kovčki. Zvečer smo ob bazenu v soju sveče pili čaj in kadili jagodno šišo, z neba pa se nam je smejala luna, obdana s širokim obročem svetlobe, ter nam grela srca in domišljijo, če so bile že noge mrzle.

10. DAN: PONEDELJEK, 30.11.2009 – POTEPANJE OKOLI KSARA
KSAR GHILANE IN MALO NAOKROG

Veter, ki je ponoči pojenjal, se je s soncem spet dvignil. Kljub temu ni bilo težko zlesti iz šotora in se odpraviti v toplo vodo. Na 33 stopinjah je bilo prav prijetno, le v mokro glavo me je nekoliko zeblo, dokler mi las ni posušil veter. In končno je prišel za Mišota in zame dan dopusta, ker nama zjutraj ni bilo treba mesiti testa in peči hbse za celo karavano. Res pa zato tudi ni bilo na voljo novih Šobijevih specialitet – calzonejev in čokoladnih navihančkov kot včeraj, le navadna hbsa. Vseeno se je dobro podala k klobasi, majonezi, pašteti, Nutteli in maslu z medom. Pošle so tudi zadnje zaloge alpskega mleka.

Po celem dnevu v pesku, ko smo našli izvir ob pipelinu in nato odpeljali špuro od trdnjave, ki je bila zelo mehka in težka, sem med namakanjem v bazenu poslušal, kako se iz kafiča razlegajo pesmi Joe Dassina. Res je tokratna Tunizija nekaj podobnega željam po indijanskem poletju. Če tukaj na soncu in vetru pomislim na mrzel in moker december, ki se začenja jutri in nas čaka ob vrnitvi, me kar mrzlo spreleti po hrbtu. Tukaj lahko še vedno bos hodim po pesku, nosim sončna očala in kratke hlače, opazujem, kako se vrtinči voda v bazenu, in razmišljam, kje bi lahko naravnost s palme nabral datlje. Zime mi niso priklicale niti božične pesmice, ki so jih Šabci med pojanjem po sipinah spuščali po UKV-ju. Sovražim božič in sovražim december. In točno pet let po vrnitvi iz Strasbourga bom delal zadnji košček PDI. Kaj bo potem, kdo ve.

11. DAN: TOREK, 1.12.2009 – BOLEČA VRNITEV V CIVILIZACIJO
KSAR GHILANE – DOUZ – TOZEUR

Že celo jutro, tudi sedaj, ko sede ob bazenu pišem te vrstice, mi hodi po glavi „Crois-le moi”. Verjemi mi. Pa ne vem, kaj naj verjamem, komu naj verjamem. Ko sem zjutraj zlezel iz bazena in oblekel svežo majico, je bilo to slovo od Ksar Ghilana, slovo od Sahare, slovo od Tunizije, od Afrike. Ne vem odgovora na včerajšnje Mišotovo vprašanje, kdaj se bom spet namakal v Ksaru. Res ne vem, sanja se mi ne. Le upam, lahko, da mi bo uspelo tako zložiti življenje, da se bom lahko vsaj enkrat na leto vračal v pesek. Poskušam se tolažiti z mislijo, da imam časa še dovolj. Pa da ima Mišo prav, ko govori, da če vse narediš, kot je treba, se stvari same pravilno zložijo in odvijejo v želeno smer. Utapljajoči se oklene vsake slamice?

Mogoče sem samo utrujen, mogoče samo tolče depresija zaradi vračanja na sever in mraz. Mogoče samo preveč pogrešam Piko in imam zato poln kurac vsega skupaj, na čelu z lastno nesposobnostjo. Občutek, da bi danes moral početi nekaj drugega kot grebsti po saharskem pesku, je prekleto močan, in nikakor se ga ne morem znebiti.

Danes nas čaka še zadnja resna peščena etapa od Ksara do Douza. Potem pa bo treba napumpati gume, obrniti šnorkel in vklopnike ter za nekaj časa pozabiti na čaj in šišo ob bazenu v oazi Ghilane.

Dan se ni nadaljeval pretirano rožnato. Že po nekaj kilometrih poti od Ksara proti Douzu smo se, po tistem, ko sem z vitlom povlekel Mišota iz luknje med camelgrasi, morali obrniti in vrniti na asfalt. Ubogemu Niskotu je odtrgalo nosilec zadnjega desnega amortizerja. Tako ni bilo druge možnosti, kot da smo se vrnili v Ksar, napumpali gume in se po cesti odpravili v Douz. Med vožnjo po asfaltnem pipelinu sem razmišljal, kaj bolj boli – Niskotova rana in strah, ali bo popravilo mogoče, ali to, da sem celo skupino spravil ob en dan peska. Vkljub težkim mislim, ki so skupaj z občutkom, da se vračamo na sever, tvorile otožen koktejl, se me je med vožnjo lotevala huda zaspanost. Mogoče sem se pred črnim dnevom hotel skriti v sanje, kdo bi vedel.

Na srečo sva z Mišotom v Douzu hitro našla mojstra, ki je bil za 40 TD pripravljen zavariti odtrgan nosilec amortizerja in načet nosilec vzmeti. Še največ dela mu je povzročil dvig avtomobila, ostalo je naredil kar hitro. Le upam lahko, da bodo vari zdržali. Za srečo sem naredil en krog okoli kamele. Očitno Niskota lovi starost. Če se bova še kdaj hotela vrniti v Saharo, se bova morala oba precej potruditi. Občutek imam, da sva utrujena, umazana in zdelana. Lahko le poskusim preprečiti to, da bi morala leči k poslednjemu počitku. Mogoče nama bo uspelo.

Ko sem se s popravljenim Niskotom vrnil k skupini, smo se še zadnjič srečali s Taharjem. Z Mišotom naju je peljal pogledat spalne vreče. Očitno je bilo, da je dan kot nalašč za razočaranja – nič primernega ni bilo na voljo. Mišo je pa le kupil litoželezno skledo z apečenje hbse. Potem pa je Tahar vzel svoje stvari, izljubili smo se in oddrvel je v svoji novi Toyoti pick-up, ne da bi se ozrl.

Ko se je začelo temniti, smo točili gorivo in se preko Chotta el Jerida odpravili proti Tozeurju. Tamkajšnjega kampa je še vedno le pol, a v hišicah je dovolj prostora za vse. Zvečer mi je Tozeur serviral še eno razočaranje – chawarme ni bilo nikjer na voljo in zadostovati je moral sendvič s tuno in hariso. Vsaj ta je bil dober. Potem pa čaj in domine, zvečer pa nas je Čarli, po novem Zajček poimenovan, razveseljeval z iskanjem lokacij snemanja Star Wars filmov. Za posladek pa smo si privoščili še ogled dveh epizod Sokolov. Ah ja nostalgija …

Kljub kopanju v bazenu v Ksar Ghilanu imam še vedno polno glavo peska, da se mi stresa na papir, ko pišem te vrstice. Vem, da je čas za tuš, pa ga nočem, čeprav vem, da le odlagam neizbežno. A doslej nepoznan občutek, da je čas za vrnitev domov, postaja vedno močnejši. Verjetno je vzrok le to, da pogrešanje Pike tako zelo boli.

12. DAN: SREDA, 2.12.2009 – PO POTEH VOJNE ZVEZD IN UNIČENJA
TOZEUR – CHOTT EL JERID – METLAOUI – TOZEUR

Včasih je bil kamp v Tozeurju večji, spali smo pod palmami, in po njem so se sprehajali mački in psiček Sid je glodal v kos betona ujeto miš. Včasih. Danes smo spali v hiškah, ker je bilo mraz, na škripajočih železnih posteljah. Svež kruh za zajtrk pa je teknil tudi brez mleka.

Dopoldan je prijetno minil. Po zaslugi Dore, Čarlija in interneta smo prišlo do koordinat dveh novih prizorišč snemanja Vojne Zvezd – kanjona, kjer so snemali tudi Indiana Jones and the Raiders of the Lost Ark, in kamelje skale (Camel Rock). Najprej smo šli pogledat kanjon, ki je bil res impresiven in fotogeničen. Jutranji mraz je popustil in čudovito je bilo pohajkovati med oranžnimi skalami. Prav take police so imele kot tiste, po katerih je bilo treba skakati v Lego StarWars igrici. Upajoč, da bo kakšna fotka uspela, sem pridno škljocal s sposojenim kompaktom in grozljivo pogrešal svoj izgubljeni EOS 40D. Mišo je rekel, da se bo treba semkaj še kdaj vrniti z zaresnimi fotoaparati. Prostor je resnično odštekan in še posebej primeren za guncanje afen z burnusi. (Ob vrnitvi domov in ponovnem ogledu filmskega materiala smo prišli do zaključka, da smo bili v napačnem kanjonu in ne tistem, kjer so dejansko snemali. Točko koordinate je predstavljalo parkirišče, od koder je možen dostop do treh kanjonov, ki so zelo blizu skupaj. Zgleda, da smo izbrali napačnega. Več sreče prihodnjič.)

Spodbujeni od kanjona smo se odpravili še na veliki šot in na pol prevrnili avtobus, vse za dobro sliko. Sol na jezeru je bila tokrat bela kot sneg in pogled na neskončno bleščečo ravnino, ki se je raztezala do obzorja in onkraj, je bil hipnotično čudovit.

Žal se je zame lepota dneva končala nekaj kilometrov pred Metlaouijem med vožnjo na Rommlovo pisto. Ko se je razlegel osovražen zvok, ga je tudi Denis takoj prepoznal. Vari mojstra iz Douza so odpovedali in amortizer je spet skakal po svoje. Ni mi preostalo drugega, kot da sem Denisa prepustil Mišotu v varstvo in prevažanje, da vsaj on ne bi zamudil zadnje zabave na robu Sahare. Ko so se vsi odpeljali naprej, sem se lotil demontaže amortizerja. Ležal sem v prahu pod avtom in vrtel ključ 19, ko se je do mene na mopedu pripodil en stričko in vpil, da so naši zgrešili pot do soteske Selja in naj jih takoj, res nujno takoj pokličem nazaj. Sploh me ni hotel poslušati, da niso šli v sotesko in da so šli po sledeh velikega Rommla in potem naprej v Nefto, in da jaz ležim pod avtom ter šraufam in da brezvezno telefoniranje sploh ni opcija v tem trenutku. Šele ko sem izpod avta vrgel odvit amortizer, se je nekoliko pomiril, ker je očitno ugotovil, da pod avtom ne ležim zaradi sence. Tako sem spoznal Lazara.

Čeprav sem hotel najprej oditi nazaj v Tozeur in v kampu počakati do večera, da se vrnejo ostali, sem ugotovil, da celo popoldne itak nimam kaj pametnega početi. Zato sem sledil Lazaru v Metlaoui, da mi pokaže pot do najboljšega varilca daleč naokoli. Tako sva šla, Lazare na mopedu, jaz pa s pohabljenim Niskotom počasi za njim. Do Metlaouija je bilo na srečo le nekaj kilometrov, tako da sva bila kmalu pri mojstru. Ogled, debata, pogajanja ceno, vse je bilo hitro mimo in začeli smo z delom.

Čisto zares smo sneli gumo in vzmet, celo kleme akumulatorja smo odvili, da ne bi prišlo pri varjenju do kakih neprilik. Potem smo celo odmontirali celoten rezervoar za gorivo, da smo omogočili dostop do polomljenega nosilca. Sledilo je varjenje, seveda kar s sončnimi očali, takoj po tistem, ko so fantje s prižganimi cigaretami v ustih spraznili nafto iz rezervoarja. Po kaki uri in približno 30 porabljenih elektrodah je bil Nisko ponovno vozen in nekaj kil težji od vseh dodanih ojačitev. Kako dolgo? Inšalah… vsaj do doma bo, upam, zdržalo.

Ko je bilo varjenje končano, smo sestavili avto, plačal sem 40 namesto zahtevanih 30 TD, Lazaru pa sem dal za spomin majico. Na srečo so mi ostale še sveže. Potem sem odjahal, pardon, odpeljal sem se v sončni zahod nazaj proti Tozeurju. Ko je sonce skrilo svoj obraz, je na drugi strani vzšla ogromna luna. Spet sem pogrešal svoj izgubljeni fotoaparat. Iz sanj me je iztrgalo neko migotanje senc pred mano – cel trop ovc je v mraku, ko nič ne vidiš, prečkal cesto. Na srečo mi je uspelo ustaviti, preden bi krvavo zaoral mednje.

V Tozeurju sem spet postal del skupine in večer smo preživeli skupaj. Vsaj malo miru za konec dneva, ki se je začel lepo, a neugodno nadaljeval. Nisko je bil kot pokrpan invalid v napol kritičnem stanju, jaz pa utrujen do konca in popolnoma brezvoljen. Želel sem si samo domov. Za piko na i je še Denis odlomil kljuko zadnjih levih vrat, ki so se že prej težko odpirala. Zdaj se sploh ne odpirajo več. Na srečo me je Pika po telefonu potolažila in preprečila solzam, ki so se nabirale celo popoldne, pot na plan. Veliki fantki pač ne jočejo. Sploh ne tako, da bi jih kdo videl ali slišal.

Pred spanjem sem še malo pospravil Niskota, spihal zračni filter, dolil olje in pospravil orodje. Dolga bo še pot do doma. Čas bi bil, da tisti krog okoli kamele v Douzu obrodi kakšne sadove.

13. DAN: ČETRTEK, 3.12.2009 – NAZAJ PO OBIČAJIH
TOZEUR – SFAX – MONASTIR

Nekaj je na tem, da hudič na kup serje. Amortizer je res zdržal do Monastirja in upam, a bo zdržal tudi naprej. A zvečer mi je nekdo pred hamamom v Monastiru skrivil sprednji odbijač, in to konkretno. Tudi registrska tablica je odpadla. Ampak nihče ni videl ali slišal ničesar, niti Denis ne, ki je sedel v avtu. Na srečo nam je uspelo odbijač dokaj solidno poravnati kar ob drevo pred hotelom. A vseeno je skrivljen in je grdo in boli. Uničena dvigalka, nosilec zadnjega diferenciala, nosilec amortizerja, vpetje vzmeti na šasiji, kljuka vrat, zdaj pa še odbijač. Prav strah me je jutrišnjega dne potovanja. Ljubljana je še daleč, Tmin prav tako.

Zjutraj smo v Tozeurju natočili nafto in napumpali gume. Denis je kupil babuše, čeprav upam, da jih ne bo nosil v šoli. Potem smo odšibali na sever, v Gafsi popili čaj in se v Sfaxu ustavili po nakupih. Mišo in Eva sta iskala šišo in uspelo nam je najti eno lepo, a je „menedžerka” trgovine čisto ponorela – začela je poganjanje o cenah pri 149 TD. Tudi za šeše so hoteli po 12 TD. Noro, utrgano, zato nismo kupili ničesar. V medini pa mi je uspelo najti lepo posodo za tajine. Kupil sem še tri konzerve harise, Denis pa je kupil pečko za oglje. Ko je pogruntal, kaj to je, mi jo je velikodušno poklonil. Potem pa smo se še nažrli sladoleda, chawarme in tortic, nato pa zapustili Sfax.

Ob prihodu v Monastir smo šli do hamama na pogajanja, da bi spustili noter tudi naše ženske, a nam ni uspelo. Med tem mi je nekdo, kot sem že odpisal, odbil odbijač. Počutim se tako otopelega, da ne vem, če me je vse skupaj sploh prizadelo. Vem le, da nisem še nikoli tako težko čakal vrnitve domov k Piki. Upam, da me res sploh še čaka.

V Monastiru smo preživeli hladen večer. Čeprav je bilo povsem prijetno, se mi dozdeva, da ni pravega filinga za sladoled, šišo in milk shacke v decembrskem mrazu. So pa imeli v baru živo muziko – en mojster je brenkal dve uri skupaj, in to zelo zelo dobro. Še Denis je pokazal navdušenje.

Zvečer smo v hotelu, kjer je ponovno zmanjkalo tople vode, gledali Monty Python and the Holy Grail. Že ko pišem te vrstice, se mi zapirajo oči.

14. DAN: PETEK, 4.12.2009 – TORTA IN TUGA
MONASTIR – LA GOULETTE – LADJA

Očitno je ponoči padal dež, ulice so bile mokre, ko smo po zajtrku šli v mesto. Obhodil sem Niskota, in če sem prav videl, ponoči ni utrpel nobene nove poškodbe. Prav čudno. Verjetno ne bi bil presenečen, če bi manjkal kakšen pokrov motorja ali vrata prtljažnika.

V Monastiru sem kupil oglje za šišo, Denis pa je hotel želve. Res sva kupila dve, edini, ki sva jih našla v celi medini. Ubožici sta bili čisto zmrznjeni in hirali sta ob dveh listih gnile solate. Ena ima le štrcelj namesto sprednje nogice. Zdaj jima je ime Torta in Tuga, dobili sta še veliko kartonasto škatlo, časopis za izolacijo in iz flaške Sabrine narejeno posodico za vodo. Upam, da bosta potovanje čim bolje prestali. V marketu, kjer sem dobil škatlo za želvici, sem dobil še armaturne robčke za Niskota. Eno škatlo sem kupil še za Mišota.

Po špagetih z morskimi sadeži, ki jih tokrat nisem stresel po hlačah, ni preostalo drugega, kot da smo se vkrcali na ladjo in pustili afriška tla za seboj. Zdaj sedim v salonu na ladji, v hrbet mi sijejo še zadnji žarki sonca, ki zahaja v Afriki. Afriki, ki jo zapuščam in ne vem, kdaj pridem nazaj. Maybe someday, maybe monday, maybe never. Inšalah. Za nami je dva tedna potovanja, več kot en teden ritja po čistem pesku v naročju Sahare. Ležanje na pesku ob sončnem zahodu. Čaj in šiša. Šeš okoli glave in burnus preko ramen. Pot. Le vonj cimeta in daljnih ognjev je zamenjal vonj varilnih elektrod in utrujenost je zasedla mesto vznesenosti.

Nekateri še vedno znajo pisati pesmi, jaz pa sem že dolgo nazaj opustil ta trud in se postaral. A zdi se mi, da bi mi sedaj, ko zaradi nevihte ležimo zasidrani, ujeti nekje ob obali Tuniškega zaliva, lahko iz globin moje notranjosti privrela kitica. Morda celo dve. Pa jih nočem spoznati, nočem spustiti na prostosti, ker vem, da bi bila pesem preveč žalostna. Žalostna zaradi vsega, kar se je podrlo in polomilo, predvsem pa žalostna zaradi pogrešanja. Že nekaj dni se mi v misli vtiska občutek, da bi bilo bolje, če bi kar ostal, kjer sem. Bolje za vse, da se ne bi vrnil, da bi mogoče ostal le v spominu, kakorkoli bežnem, in obležal nekje na obalah Afrike. Brez mene bi bilo marsikomu lepše in lažje. Ne vem, kaj me sploh čaka, ko se vrnem, če me sploh kaj čaka. Zato nočem napisati pesmi, dovolj je že žalosti in bolečine v svetu tudi brez nje. Brez mene. Spet se spominjam in spet znova in znova razumevam – hell is waking up every morning not knowing what to do with your life … and feeling so alone.

15. DAN: SOBOTA, 5.12.2009 – NA MESTU
LADJA, TUNIŠKI ZALIV

Sonce še vedno sije na afriško obalo, ki jo gledam skozi ladijsko lino. Carthage pristaja, nazaj v La Goulette, in samo upamo lahko, da nas ne bodo izkrcali. Čez dve uri bi morali biti v Genovi, pa niti Afrike še nismo zapustili. Ne morem si pomagati, da ne bi bil grozno žalosten. Baje moramo izkrcati nekoga, ki je zbolel, in nato bomo odpluli. Ne vem več, kaj naj si mislim. Tako grozno nemočnega se počutim, ker ne morem k moji Piki. Zakaj ne morejo stvari teči vsaj približno po pričakovanjih? Očitno je preveč peska v kolesju mojega življenja, in le sam sem kriv za to.

Ko je rešilec z ladje odpeljal kdo ve katerega nesrečnika, smo okoli dveh popoldne končno odpluli. Razburkano morje nas je začelo valjati in cel dan, razen pavze za večerjo, sem prespal. Že tako je bila moja notranjost rahlo razvrvana.

16. DAN: PETEK, 6.12.2009 – MAČEHA EVROPA
LADJA – GENOVA – TOLMIN – LJUBLJANA

Za razliko od prejšnje je to noč ladja plula naravnost, ne v krogih. Okoli polnoči me je zbudil zvok SMS-a, ko je telefon spet lovil evropska omrežja pri plovbi mimo Sardinije. V zavetju otokov se je tudi morje umirilo in ni več tako valjalo ladje in moje notranjosti.

Ko to pišem, se približujemo Genovi. Še malo in obrisi Evrope se bodo pokazali. Prvič, da komaj čakam. Ladja je skoraj prazna in izkrcavanje bi moralo biti hitro.

Ko je ura pokazala dvanajsto, smo po italijanskih avtocestah že drveli proti domu. Denisa sem spet prepustil v skrb Mišotu in sam brez postanka prevozil pot od Tortone do Tolmina, kjer sem zamenjal X-ke za običajne A/T-jke in odstranil prtljažnik, nato pa se odpeljal v Ljubljano. Oguljeni Nisko je prav žalostno izgledal, jaz pa verjetno tudi.

Potovanje je bilo končano, in ko sedaj, nekaj dni kasneje, zaključujem tale zapis, je misel na pesek in na tople dneve pod saharskim soncem zelo podobna oddaljenim sanjam. Sanjam o palmah, kamelah, pesku med prsti in namakanju v toplih vrelcih, sanjam o premagovanju ovir in doseganju skoraj nemogočih ciljev, sanjam o vonju svežega kruha zjutraj, pečenega na odprtem ognju, in sanjam o ljudeh na ulicah, ki se smejijo.

Pogled nazaj? Vse je dobro, kar se dobro konča. In pravzaprav se je dobro končalo. Kljub vsem neprilikam smo vsi prispeli domov na lastnih aksah, in bogatejši za veliko izkušnjo. To je pa edino, kar šteje.

Moja udeležba na rallyu je postala aktualna šele mesec dni pred startom, ko se je Mare Misson zaradi zdravstvenih težav odpovedal mestu navigatorja v Jeep Wranglerju Andreja Grčmana. Moji pomisleki pred dirko so bili kar resni. Jeep Wrangler je po mojem mnenju precej neprimeren avto za puščavske rally-e, Andrej pa je imel zelo malo izkušenj v pesku in čisto nobenih v dirkanju. Kljub vsemu je, po dvoletni odsotnosti s tekmovanj, prevladala želja po adrenalinu. Moja ocena pred startom, da bova rally končala na kolesih, je bila cca 60%. Končati tovrstni rally je popolnoma nemogoče brez kvalitetne asistenčne ekipe. To nalogo je več kot izvrstno opravil Jože Eršte z svojo posadko v Nissanu Patrol. Ves čas dirke so bili prisotni na startu in cilju etap, kjer so nama dajali tehnično in moralno podporo.

Sahara Masters je nadaljevanje znanega puščavskega rally-a El Chott, v podobni zasedbi, vendar z drugim imenom. Prva izvedba tega rally-a se je odvijala od 10.10.2009 do 23.10.2009 po pesku in pistah južne Tunizije. Na startu tekmovanja se nas je zbralo 13 avtomobilistov, 35 motoristov in dva tovornjaka. Poleg tega je imel organizator na razpolago še precej svojih terencev, vsaj deset tovornjakov, dve medicinski ekipi in celo ultalahko letalo.

Slovenska zasedba na rallyu je bila kar močna. Poleg naju z Andrejem so bili na startu še trije Slovenci – Miran Stanovnik, Andrej Pogačar in Drago Jazbec.

Tekmovalci smo bili razdeljeni v dve popolnoma ločeni kategoriji. K1 – profi in K2 – amaterji. Amaterji so običajno vozili samo prvo, bistveno lažjo polovico (ali celo tretjino) proge, njihov cilj pa se je običajno nahajal tam, kjer so se resne težave šele začele. Če so tekmovalci med dirko ugotovili, da so tekmovalne proge v K1 pretežke, je bil med dirko možen prestop iz K1 v K2, vendar skupaj z že doseženimi časi (ki so bili seveda bistveno daljši, kar je prineslo nekajurni zaostanek). To možnost je izkoristilo kar nekaj tekmovalcev, tako med motoristi, kot med avtomobilisti.

Midva sva seveda startala v K1, kjer je startalo 7 avtov, 33 motoristov in dva tovornjaka. Ostali avtomobili so startali K2, kakor tudi Andrej Pogačar, kot edini motorist.

Prvi dan rally-a sta bili za K1 na sporedu dve hitrostni preizkušnji v dolžini cca 160 km in več kot 400 km transferja. Proga je vodila po razritih makadamih, popolnoma neprimernimi za podvozje Wranglerja. Na prvem brzincu sem se malce lovil z navigacijo (očitno se mi je poznal dveletni premor), pozneje pa sem se ujel v stari ritem in do konca rally-a nisem naredil večje napake. Andrej je imel kar precej problemov z nervozo, saj je že po 160 km zaradi krčevite vožnje dobil žulje na rokah. Kljub vsemu sva obe etapi skupaj zmagala z pet minutno prednostjo.

Etapa naslednjega dne je bila ena najtežjih na celotnem rally-u. Zaradi zmage prejšnji dan sva startala kot prva, in po izjemno težkih belih sipinah južno od El Fauoarja, po šestih urah, kot edina tekmovalca med avtomobilisti prispela v cilj. To nama je seveda prineslo nekajurno prednost pred ostalimi in bolj mirno nadaljevanje rally-a. V naslednjih dnevih so šle stvari samo še na bolje. Andrej se je izkazal kot odličen voznik. Po nekajurnih skupnih treningih okoli Ksar Ghilena med dnevom počitka, so mu tudi sipine šle veliko bolje od rok, kot na začetku. S precejšnjo prednostjo sva zmagala vse etape, razen zadnje. V šesti etapi sva bila, prav tako kot v drugi, edina avtomobilista, ki sva prevozila celotno traso.

Na zadnji etapi je Wragler že začel kazati znake utrujenosti. Že na poti na start sva imela probleme s križem na kardanu, nekaj kilometrov po startu pa je zadnji kardan popolnoma odpovedal. Kljub vsemu sva etapo, s precej težavami in ne prevelikim zaostankom, končala samo s prednjim pogonom.

Na koncu sva prepričljivo zasedla prvo mesto, z več kot 17 urami prednosti pred drugo uvrščeno ekipo. Miran Stanovnik je zmagal med motoristi v K1, Andrej Pogačar pa je bil drugi v skupini motoristov amaterjev.

4000 km v 14 dneh, 1420 km brzincev v devetih etapah.

Besedilo, ki ga je Mitja po koncu rallya poslal vsem slovenskim medijem, vendar ga noben medij ni želel objaviti

Pošiljam vam informacijo, ki bi lahko bila zanimiva v svetu športa v vaši oddaji in na vaši internetni strani. Na puščavskem rally-u Sahara Masters v Tuniziji, nastalemu na podlagi znamenitega dolgoletnega rally-a El Chott, je sodelovalo tudi več Slovencev, ki so tekmovali tako z avtomobili kot motorji. Dirka se je končala in rezultati naših tekmovalcev so izvrstni. Tako v profesionalni kategoriji avtomobilistov kot tudi motoristov so slavili Slovenci. V soboto se vračajo domov s pokali v rokah.

Marsikdo je prepričan, da v Sloveniji nimamo resnih možnosti konkurirati v mednarodnem motošportu. A takšno prepričanje je zgolj posledica nezavedanja, da je motošport še kaj več od Formule 1, moto GP in WRC.

Če odštejemo sloviti Rally Dakar, ki se mu občasno uspe prebiti na vidno mesto v slovenskih medijih, predvsem po zaslugi našega puščavskega lisjaka Mirana Stanovnika, je področje puščavskih relijev pri nas povsem prezrto. Dandanes si Dakarja brez profesionalizma več ne moremo predstavljati, zato pa afriška celina gosti še celo vrsto manjših, a nič kaj enostavnejših dirkaških preizkušenj. Vzhajajoča zvezda, plod truda ekipe nemškega organizatorja Gerda Töpperwiena, kjer posebej izstopa bivša dakarska tekmovalka Andrea Mayer, je novi tunizijski rally Sahara Masters.

Sahara Masters je dirka po brezpotjih Tunizije, kjer se tako amaterski kot profesionalni tekmovalci na motorjih, v avtomobilih in tovornjakih borijo z ozkimi vijugastimi potmi puščavskih gora, neskončnostjo kamnitih puščav, prepredenih s presušenimi rečnimi koriti, in seveda morji peščenih sipin. Hitrost je še najmanj, kar šteje, kdor hoče zmagati, mora pokazati izredno psihofizično vzdržljivost in odlične navigacijske sposobnosti. Kot kaže, imamo Slovenci zanesenjake, ki so takšnih velikih dosežkov sposobni.

Med avtomobilisti profesionalne skupine smo Slovenci zmagali. Že od samega začetka dirke držala vodstvo ekipa, ki jo sestavljata voznik Andrej Grčman in navigator Darko Goriup – Mišo. Izkušnje Goriupa, veterana puščavskih dirk od El Chotta preko Erg Orientala do Dakarja, kjer sta z Janezom Krivicem leta 2007 kot prva Slovenca s tekmovalnim tovornjakom zapeljala na obalo Rožnatega jezera pri Dakarju, in zagnanost Grčmana, sicer popolnega novinca dirkaških preizkušenj, očitno sestavljajo zmagovito kombinacijo. Goriup, ki pozna Tunizijo in Saharo skoraj bolje kot lasten žep, do potankosti pa obvlada tudi zahtevne priprave na dirke in taktiziranje, brez katerega resnih rezultatov ne more biti, je z doseženim zadovoljen, izrecno pa je pohvalil organizatorje tekmovanja zaradi odlično pripravljene tekmovalne knjige – roadbooka, glavnega orodja navigatorja. Pravilno branje roadbooka je osnova puščavskih tekmovanj in pogoj, da sploh prideš na cilj. Tekmovanje sicer ocenjuje kot zahtevno, čemur priča tudi velik osip tekmovalcev iz profesionalne kategorije, kjer se vozijo daljše in zahtevnejše etape, v amatersko, kjer so etape precej lažje.

Tudi med profi motoristi smo Slovenci na čelu – zmagal je vedno odlični Stanovnik, ki se pripravlja na naslednji Dakar. Stanovnik je bil prav tako zelo zadovoljen z organizacijo tekmovanja, predvsem v luči tega, da se odvija prvič. On je prav tako vodil že od samega začetka preizkušnje.

Zanesenjaštvo naših tekmovalcev obrodi bogate sadove in postavlja Slovenijo v sam vrh motošporta, sploh v primerjavi z njihovo konkurenco, ki ima večinoma na voljo bistveno večja sredstva za dosego svojih ciljev. A očitno je, da pri puščavskih relijih to ni vse.

Letošnja sezona se je začela že aprila v Turčiji, končati pa bi se morala konec julija v Ionskem morju. Avgusta je v Grčiji precej vroče, predvsem pa je Ionsko morje prenatrpano z Italijani. Vse skupaj se je malce zavleklo v avgust, vendar je bil SHIMSHAL 4. avgusta že na kopnem v Prevezi, jaz pa na letalu za Ljubljano.

Turčija me je prejšnje leto kar precej razočarala, zato smo takoj po spustu SHIMSHAL-a v morje odpluli na grški Rodos. Potem smo se nekaj časa potikali po Dodekanezih, ki so v maju vremensko prav prijazni. Po nekaj skokih med Grčijo in Turčijo, smo z moško posadko konec maja preko Psare in Skirosa prečkali Egejsko morje. Sledil je skoraj mesec dni jadranja po severnih Sporadih, potem pa lep jadralski spust do Aten, skozi most pri Khalkisu, na notranji strani Evie. Po izplutju iz Atena je začel pihati neugoden zahodnik, ki nas je spremljal skozi Korintski kanal in skozi cel Korintski zaliv, vse do Patrasa. Julij je minil v uživanju v Ionskem morju, ki je prijetna umiritev v primerjavi z občasno zelo podivjanim Egejem. SHIMSHAL je sezono končal na svojem običajnem mestu v marini v Prevezi.

Marmaris – Rhodos – Simi – Kos – Kalimnos – Samos – Kusadasi – Alicati – Chios – Cesme – Oinousses – Psara – Skiros – Alonisos – Skopelos – Skiatos -Volos – Khalkis – Atene – Korint – Antikira – Galaxidia – Messalongi – Itaka – Kefalonija – Levkas – Preveza

1500 Nm v treh mesecih in pol

Na pot se nas je odpravilo 8 terencev in kar 21 udeležencev, skupaj z 21 mesečnim Timijem. Vsi udeleženci so imeli že nekajkratne izkušnje v Sahari. Tudi terenci so bili pripravljeni cilju primerno. Vsi smo imeli dodatne rezervoarje, tako da smo v povprečju imeli več kot 250 litrov goriva na vozilo. Potrebovali smo ga že na prvi etapi od Ghadamesa do Ghata, saj je vmes skoraj 700 km brezpotja. Na vsej poti je vsak je porabil cca 1.000 litrov nafte, na srečo večinoma po libijski ceni 0,09 EUR za liter.

Kljub dobri pripravljenosti na taki poti ne gre brez okvar. Doživeli smo vse, od odpadlega kolesa, blokiranih zavor, zdrobljenega aluminijastega platišča, počene cevi intercoolerja, razrahljanih amortizerjev, zvitih volanskih drogov, počenih pnevmatik, pa do odlomljenih zob v sprednjem diferencialu. Vse okvare smo odpravili na licu mesta, razen diferenciala, ki je moral počakati na rezervne dele. V izjemnem skupinskem delu je v Matmati 10 sodelujočih, v približno 7 urah uspelo zamenjati evropske zobčenike v obeh diferencialih z libijskimi. Glavna zahvala za ta podvig pa gre seveda Borisu in Janezu.

Sipine v Libiji so prijetne za vožnjo, ker jih je možno večino prevoziti, ne glede na naklone in višino. Pogledi so prekrasni, saj velja jug Libije za enega najlepših delov Sahare. Po Akakusu in jezerih smo si na severu ogledali se Leptis Magno in Tripolis. Nazaj grede pa smo si v Tuniziji privoščili še zadnja dva dni peska okoli Ksar Ghilena.

Za bonus pa smo nekateri dobili še en teden Tunizije

Zadnji teden je bil bolj umirjen. Večina skupine je odšla z ladjo v Evropo, ostala sva samo Mitja in jaz, vsak s svojim terencem. Pridružili so se nama Matjaž in Miha s Sangjong-om in pa soseda Klavdija, ki je z Romanom in dvema hčerkama (8 in 10 let) priletela iz Münchna v Monastir. Skupaj smo si v enem tednu prav počasi ogledali Tozeur, Chebiko, Star wars, Douz, Ksar Ghilene, Matmato in Sfax.

Tu si lahko preberete tudi Mitjevo videnje naše libijske avanture

Ljubljana – Genoa – Tunis – Monastir – Tataouine – Ras Adjir – Ghadames – Ghat – Awbari – Sebha – Khums – Tripoli – Ras Adjir – Matmata – Ksar Ghilene – Sfax – Monastir – Tozeur – Douz – Ksar Ghilene – Tunis – Genoa – Ljubljana

po Libiji in Tuniziji smo prevozili 8300 km v 28 dneh

Tako je pisalo na nalepki, ki sem jo nekaj dni pred odhodom napopal na pokrov motorja svojega Nissana. Tunizijo že dobro poznamo, zakaj ne bi šli tokrat v Libijo? Ne morem reči, da si nisem želel, a v jeseni, ko je Mišo »projekt« pripravljal, si nisem mislil, da bomo res šli. Pa se je vendarle obrnilo drugače od pričakovanega in kar naenkrat smo se že pripravljali za odhod. Priprave avtomobila, prevod potnih listov v arabščino, vize, načrt poti, flisi, nalepke… Potem pa odhod. Velika skupina, 8 terencev, 20 ljudi in en otrok, in dolga dolga pot. Ob koncu lahko le rečem, da smo bili dobra skupina, drugače nam takih podvigov, kot je zamenjava zobnikov v obeh diferencialih Toyote LC 80, ne bi uspelo izvesti. O Libiji ne morem na kratko povedati ničesar – tako drugačna je od vsega, kar smo vajeni, da moram biti z besedami previden.

Ko se je po treh tednih libijski del potovanja zaključil in smo se s prvo skupino popotnikov, ki se je vrnila domov, v Monastirju poslovili, sva z Mišotom v prijetni družbi uživala še en teden v Tuniziji. Bolj počasi, nežno, a res z velikim užitkom, od peska, dežja, opazovanja zvezd, shawarme, čaja, šiše do brika s kaprami. Primerno… kulturno… to je edina prava beseda.

Po devetindvajsetih dneh, ob povratku v Tolmin, se je zabeležilo dobrih 8500 prevoženih kilometrov od odhoda od doma. Peska, pist, brezpotij – po grobi oceni slaba četrtina. Ob povprečni porabi 14.56 l/100 km je moj Nissan požrl skoraj 1.240 litrov nafte, ki je skupaj stala 330 EUR. Gorivo je v Libiji na srečo poceni, slaba 0,09 evra stane liter nafte. Kvaliteta goriva je seveda drugo vprašanje.

Razočaranje? Niti enega zaresnega, poštenega vkopavanja, da imaš polne gate… peska. Best of? Kaj pa vem… potovati.

minus 1. dan: petek, 06.03.2009 – Nepredstavljivo počasi
Tolmin

Zelo počasi in umirjeno minevajo zadnji nakupi hrane in pakiranja. Ko je ura pokazala sedmo zvečer, je bilo vse že pripravljeno in avto naložen. V primerjavi z lansko ekspedicijo je bil to totalen luksuz. Zvečer je celo toliko časa ostalo, da smo si privoščili pivo, potem pa zadnji tuš doma, zadnje spanje v domači postelji, izklop računalnika… Dosti bolj kulturno kot pa šraufanje in švasanje zadnje trenutke pred odhodom. Mogoče pa se počasi le učimo…

1. dan: sobota, 07.03.2009 – Čisto zares odhod
Tolmin – Genova – ladja

Jutro je jasno s temperaturami pod ničlo. Ob sedmih zjutraj poberem Žagarja, nekoliko kasneje pa še Roka. Ko vzhaja sonce, že šibamo proti Novi Gorici, kjer si privoščimo zadnjo slovensko nafto in kafe. Na počivališču na Gonarsu se končno zberemo vsi. Žagarja prepustim Mišotu, Maša pa pride se nam pridruži v Nissanu.

Do Genove se ne zgodi nič pretresljivega. Zgodnji smo, gneča ni velika. Nekateri v pristanišču še lepijo nalepke, drugi se igrajo s plinskimi jeklenkami. Ko Carthage pristane, srečamo Mareta in Gorana – 14 dni so se potepali po Tuniziji. Z Mišotom iščeva glavni pristaniški terminal, da bi kupila tablete proti morski bolezni, ker je morje baje precej nemirno, in čeprav se potikava po na trenutke sumljivih hodnikih, nama nazadnje le uspe, da se vrneva k skupini, oborožena z protibruhalno medicino.

»Equipage aux poses des manoeuvres!« Ko se je stemnilo, smo odpluli. Ker je Mare opisoval grozljivo razburkano morje, take valove, da je ladja skakala po dvajset metrov gor in dol, valovi pa so zalivali kljun, med večerjo vzamem tableto proti slabosti. Kdo ve, ali je bila to zasluga tablete ali dejstva, da je bilo morje skorajda mirno, a slabost se me ni lotila. Irena in Petra te sreče nista imeli – zelena barva njunih obrazov je kazala na hudo razrvano notranjost. Jaz sem po tuširanju čisto mirno zaspal.

2. dan: nedelja, 08.03.2009 – Afrika ali spet doma
Ladja – Tunis – Monastir

Plovba je umirjeno minevala ob običajnem izpolnjevanju carinskih obrazcev, nabijanju taroka, klepetanju in poslušanju žiloreznih komadov. Hudiča, kdo še rola Toni Braxton? Pa tudi Ken Lee  v originalu ni manjkala…

Ko sem na obzorju že razločil minaret mošeje velikega predsednika Ben Alija, sem začel dojemati, da smo prispeli. Da smo se vrnili na Črno celino. Končno. Nekaj pred četrto uro popoldne je ladja pristala.

Kmalu smo bili ven iz carinske cone, sledila je montaža radijskih postaj in GPS-ov, ki jih je treba skrivati pred cariniki, in pot do Monastirja. Na cestninski postaji nas, pa ne edine, kljub vsem izkušnjam in opozorilom, nategnejo na suho. Bienvenu, mon ami!

V Monastirju si še pred odhodom v hotel privoščimo najprej brik. Samira je še vedno tam, zgleda vesela, da nas vidi. Na Mauriciusu je bila en mesec, pravi, in je ugotovila, da je še slabši od Tunizije. No, njeni briki so še vedno vrhunski. Pred spanjem smo si privoščili še čaj in šišo… prvi večer v Afriki, prvi čaj in prva šiša, tako kot se spodobi.

Kot najmlajša »zakonca« dobiva z Mašo v hotelu edino razpoložljivo sobo z zakonsko posteljo. Na žalost je ena postelja pomenila tudi samo eno odejo, ki ni bila nič večja od tistih za navadne postelje. In začetek marca je tudi na severu Tunizije ponoči še prav hladno…

3. dan: ponedeljek, 09.03.2009 – Počasi proti jugu
Monastir – Tataouine

Po zgodnjem tradicionalnem hotelskem zajtrku začnemo hitro pot proti jugu. Ko pustimo za seboj Sfax, si privoščimo prvo obcestno ovco. Mišo je glavni pogajalec, Janez pa nadzorni kuhar. Malo kasneje si privoščimo še čaj, potem pa se mimo mesta Medenine pripeljemo do Tataouina, kjer nas je čakal hotel. Če rečem čakal, seveda pretiravam – vsem uslužbencem hotela, vključno s šefom, se ni dalo delati in odpreti hotela za nas. Zato so se trdno držali svoje (visoke) cene in nobeno pogajanje ni obrodilo sadov, vsaj sprva ne. Ker pa prave izbire nismo imeli, smo na koncu le ostali v hotelu. Bil je najbližji libijski meji.

Pozno popoldne smo se odpravili v samo medino Tataouina. Mesta še nisem poznal in zanimalo me je, kakšno je. Kot eno izmed središč turizma na tunizijskem jugu je precej lepo urejeno, kljub temu, da je bil center precej prazen. Našli smo primerno čajnico, nakupili zaloge sveže hrane, za vrhunec pa smo si privoščili še nakup šiše. Trajalo je dobro uro, a na koncu sem postal lastnik lepe, in kar je najpomembnejše, popolnoma delujoče šiše, pa seveda obveznega oglja. Metinega tobaka pa smo imeli še dovolj. Le tega še ne vem, ali naj štejem dejstvo, da me je prodajalec označil za barabo, kot kompliment svojim pogajalskim sposobnostim…

Večerja, ki smo si jo privoščili v restavraciji poleg hotela, je bila klasično tunizijska – od harise in brika do pečene kure, ovce, riža in pomfrija. Potem pa še šiša z lokalci, ki so poznali Zahovića in Slovenijo. Fuzbal res ne pozna meja.

4. dan: torek, 10.03.2009 – Čez libijsko mejo Gadafiju v objem
Tataouine – Ras Adjir – Ghadames

Če hotelsko osebje prejšnji dan že ni hotelo poslušati naših zahtev po zmernejši ceni, pa se je konkretno potrudilo z zajtrkom. Že navsezgodaj, ko se dan še niti delati ni začel, že jemo svež kruh z vsemi možnimi marmeladkami in mehko kuhanimi jajci. Sledi gas proti meji, Ras Adjiru in Libiji.

Ker še pred mejo malo zapaničarim, da smo na tesnem z nafto, se ustavimo na edini bencinski črpalki, ki jo srečamo ob poti, in na srečo je že odprta. Natočim nafte za 10 TD, na hitro, potem pa že šibamo naprej. Sonce vzhaja, ko drvimo po glavni, pravzaprav edini cestni povezavi med Tunizijo in Libijo. Ob poti stojijo tipi, ki nam mahajo s celimi svežnji libijskih bankovcev. Prekupčevalci z devizami, kot pri nas pred dvajsetimi leti. Ah nostalgija!

Meja je ponoči zaprta. Na srečo kolona vozil ni pretirano dolga. Iz Tunizije smo hitro, malo dalj pa traja, da nas spustijo v Libijo, seveda šele po tem, ko dobi vsak avto svoje libijske tablice in prometno dovoljenje. Poprej so cariniki in policisti avtomobile še pregledali, pri nekaterih posameznikih seveda našli alkohol, ampak vseeno se kompletna procedura ni pretirano vlekla.

Dobrodošli, Velika socialistična ljudska libijska arabska jamahiriya vas sprejema vase in pozdravlja! Jamahiriyo je spesnil veliki Moamer Gadafi sam, pomeni pa nekaj takega kot država množice. Gadafi ni samo politik, je tudi politični teoretik. Igre ne le igra, ampak ji postavlja svoja pravila. Marsikateri evropejski diktatorček, kot je recimo Berlusconi, tega ne razume.

Končno spoznamo našega vodiča, Mohameda Alija, in policaja po imenu Halil (ali nekaj podobnega). V prihodnjih dveh tednih nas bosta vodila po varni poti mimo nevarnosti in nas branila pred vsem hudim.

Po prehodu meje si najprej priskrbimo libijski denar. Dobrih 160 libijskih dinarjev dobiš za 100 evrov, nekateri pa celo dvakrat toliko. Očitno je globok Irenin pogled povsem zmedel bančnega uslužbenca. Preden ji uspe, da mu to pove, jo spravimo ven iz banke.

Sledi vožnja ob obali, iskanje nafte, kura in riž v obcestni restavraciji, potem pa pot na jug. Ceste so odlične, ravne in široke, prometa je malo, a Ghadames je daleč daleč na jugu. In pustolovščina se komaj začenja.

Najprej se vodič malo izgublja, ampak nič hudega, pokrajina je tako fascinantna, da je vsak nov pogled vreden izgubljenih kilometrov. Potem pa se začne dogajanje, in sicer Čufrovi toyoti poči zadnje levo platišče. Očitno lite feltne niso za Afriko. Rezerva mora s strehe in kmalu nadaljujemo s potjo. Ko pa je sonce že zašlo in je začela vzhajati luna, je Tomotovemu puchu sredi levega ovinka pri dobrih 100 kilometrih na uro odtrgalo zadnje levo kolo. Malo se je iskrilo, odpadlo je malo plastike, gumo smo našli kakih 200 metrov stran od ceste, kjer jo je ustavilo dvigujoče se pobočje, a hujšega ni bilo. Razlogi – vijaki, s katerimi so bili pritrjeni distančniki, so bili predolgi, in platišče ni nalegalo na distančnik, ampak samo na vrhove glav vijakov. Vse skupaj se je počasi odvilo, nekaj vijakov se je odlomilo, in guma je bila osvobojena. Sledila je odstranitev vseh distančnikov in montaža koles direktno na pesta. Tomotov puch je tako postal »ozkotirna železnica«, ampak gum pa ni več izgubljal.

Med tem našim nenapovedanim postankom sta se vodič in policaj odpeljala naprej po bencin, rekoč, da nas počakata v naslednjem mestu. Ko smo s potjo nadaljevali, pa ju ni bilo nikjer, zato smo se odpeljali direktno proti Ghadamesu. Problem ni bil v tem, da ne bi znali najti poti, problem so policijske kontrole, ki nadzorujejo celotno libijsko cestno mrežo. In brez policaja in vodiča te kontrola pač ne spusti naprej.

Seveda nas je kontrola pohopsala, preden sta nas vodiš in policaj dohitela. Kar je res, je res – kljub dejstvu, da nihče od nas ni znal arabsko, nihče od policistov pa francosko, angleško ali nemško, so bili nadvse prijazni, razumevajoči in so nama z Mišotom celo ponudili čaj, pa niso niti slučajno hoteli slišati, da bi sami nadaljevali pot. Med dogovarjanjem, v katerem avtu se bo peljal policist, ki nas bo pospremil do Ghadamesa, pa sta le pridirjala naš policaj in vodič. Šef kontrole je našemu mlademu policaju malo navil ušesa, potem pa smo lahko nadaljevali pot.

Bilo je mrzlo za umret, ko smo končno prišli do kampa, si privoščili čaj, pred spanjem malo mučili kitaro in uničili zaloge žganja, potem pa zaspali.

5. dan: sreda, 11.03.2009 – Končno dol z asfalta
Od Ghadamesa proti Al Aweinatu I.

Jutro je mrzlo, le kakšno stopinjo nad ničlo je pokazal termometer. Čufer je že od jutra iskal drugo feltno, a je našel le zračnico. Čez noč sta vodiča svoj civilni avto zamenjala za toyoto LC 80, bencinarko, v stanju, ki bi ga najbolje opisal kot razrahljano.

Po zajtrku nakupimo še zaloge kruha in natočimo polne rezervarje nafte. Kar lep čas traja, da so vsi tanki polni, potem pa se odpravimo proti puščavi – dol z asfalta. Zdaj se začenja tista prava Libija, ki smo jo čakali – brezpotja in pesek.

Toda avantura se začenja precej počasi. Čeprav so piste odprte in primerne za hitro vožnjo, se vodič vleče le s hitrostjo okoli 25 km/h, zato napredujemo počasi in le na nekaterih ravninah malo pretegnemo konje. S prežganih tal se za našimi avtomobili dvigajo oblaki prahu in bolj zadaj kot voziš, več ga požreš.

Sredi popoldneva smo se nenačrtovano ustavili – Čufrova nova zračnica ni zadržala načetega platišča – to se je popolnoma razklalo in spotoma še malo nalomilo mehanizem ročne zavore. Brez panike, situacija je popolnoma obvladljiva, avto je kmalu postavljen na rezervno gumo in vozen. Zvečer v bivaku so napako hitro popravili.

Prostor za bivak je vodič odredil na prvih peščenih zaplatah ob lepem kanjonu. Za večerjo smo si privoščili čisto zaresno friko, potem pa smo s šišo pozdravili polno luno. Le mraz je kar precej pritiskal.

Čutim, da je pesek blizu, in težko ga čakam.

6. dan: četrtek, 12.03.2009 – Prvič vklopim 4×4
Od Ghadamesa proti Al Aweinatu II.

Ponoči mi je skoraj zmrznil nos, a s prvimi sončnimi žarki je bilo to pozabljeno. Za zajtrk sva z Mišotom pekla hbso, da bi počastila celo družbo, a nihče ni pokazal zaupanja v najin projekt. Raje so se mučili s suhim kruhom.

Za kratek razrit vzponček iz kotanje, kjer smo taborili, nazaj do piste, si privoščim razkošje in prvikrat na tem potovanju vklopim pogon na vsa štiri kolesa. Vsaj malo za občutek, da smo skoraj teden dni na off-road tripu! Pot proti jugu nadaljujemo z nekoliko hitrejšim tempom, mene pa žene tudi obet, da bomo zvečer prišli do sipin. Spet cel dan požiramo prah, malo se nadihamo le ob postankih, kot takrat, ko vodič menja predrto pnevmatiko ali popravlja avto. Ugotovimo namreč, da mu ne deluje plin, zato vozi lahko le s konstantnimi 2000 obrati. Težave je imela tudi Markova toyota, neusmiljen makadam mu je dotolkel gumice vpetij amortizerjev. Na srečo je Mišo izvlekel rezervne iz svoje zakladnice in pot smo lahko nadaljevali.

Ko se je popoldne prevešalo v večer, so se na obzorju pričele pojavljati prve sipine. Kar ščemelo me je v prstih in težko sem zdržal počasen tempo. Res smo zvečer prispeli na prvi pesek, se celo malo poigrali v njem, nato pa iskali prostor za prenočišče. Šobijev bivak, kot je bil prostor po svojem odkritelju kasneje poimenovan, je bil res čudovit na pogled, a ni nudil osnovnega, kar se od taborišča zahteva – zavetja pred vetrom. Ko je sem poskušal ponoči pod šotorko zavijati svojo glavo v šeš in se nekako obvarovati pred peskom, s katerim me je veter konstantno zasipal, sem razumel vodičevo zmajevanje z glavo, ko je ugledal prostor, ki so ga za prenočevanje izbrali bledoličniki. Maša je bila pametnejša od mene in je, po neuspelem poskusu, da bi spala v skupaj spetih spalnih vrečah, raje šla spat v avto.

Ko smo postavljali tabor, je Mišo opazil, da je moj nissan izgubil vijak pri enem od nosilcev zadnjega diferenciala. Popravilo je bilo enostavno, ko smo našli dovolj dolg in močan vijak nekje med Janezovo zalogo. Ker pa smo bili že ravno pri mehaničnih opravilih, sem očistil še prah iz zračnega filtra. Potem pa sem ugotovil, da mi zadnja desna zavora po malem blokira, ker je očitno zaribala. Obvestil sem Mišota, a sva lahko le skomignila z rameni – gremo naprej, dokler bo, pa bo.

7. dan: petek, 13.03.2009 – Pesek!
Od Ghadamesa proti Al Aweinatu III.

Sredi čudovito lepega, z rdečo in oranžno barvo prežetega, a mrzlega jutra se spet hitreje odpravimo naprej. Komaj čakam pesek in že kar pisano gledam, ko opazujem vodiča, kako se obotavlja in izgublja in noče zapeljati v sipine, ki se odpirajo pred nami. Potrebno je malo resnega pogovora, da veliki Mohamed Ali dojame, da bi se mi vsi radi vozili po pesku! Potem pa končno … sipine.

Prečimo nekaj desetkilometerski pas sipin iz precej grobega oranžnega peska. Vsi se malo zakopavajo, tudi vodiča je bilo treba včasih izvleči. Tudi prisilen postanek imamo, ker je vodičevi toyoti, ki jo je vžigal z jedilnimi vilicami, odpovedala sklopka. Na srečo smo v dobri uri avto že usposobili za nadaljnje potovanje. Pa nič hudega, važno je, da smo na pesku. Ugotavljam sicer, da moj nissan ne vleče tako, kot bi si želel, a krivdo pripisujem preveliki teži in slabi nafti.

Na mojo veliko žalost je bilo peska kmalu konec in spet so nas čakale piste. To je bil, vsaj zame, eden najbolj mučnih delov potovanja. Povsod sam prah, grobe skale, uničene piste, feš feš in neskončno kilometrov. Čutil sem, kako avto trpi, in trpel sem z njim. Včasih smo si poskušali trpljenje lajšati z vožnjo izven piste, a da si zapustil pot, si moral prevoziti na bankino narinjene skale. Kako je to nevarno za gume, je dokazal Bojči. Ostre skale so popolnoma razcefrale bok all-terrainke.

Kljub načrtu, da bomo ta dan po dobrih 700 kilometrih potikanja po nikogaršnji divjini spet dosegli civilizacijo, nam to ni uspelo. Zato smo prepustili vodiču, da je zapustil pisto in nam poiskal tabor v zavetju med sipinami. Pred spanjem sem, misleč, da je za pomanjkanje moči motorja kriva umazanija v nafti, še zamenjal naftni filter. Zavore so to etapo še zdržale.

8. dan: sobota, 14.03.2009 – Nazaj na asfaltu – brez bremz
Al Aweinat – Ghat

Nekaj deset kilometrov peščenih ravnin nas je še ločilo od asfaltne ceste. Znova sem ugotavljal, da mi avto ne deluje tako, kot bi si želel – ni zmogel razviti prave hitrosti, motor se je precej grel in za nami se je kadilo kot iz tovarne. Še vedno sem krivil slabo nafto in preobteženost, pa tudi zahtevno peščeno podlago. A že kmalu, ko smo po nakupih zalog hrane in nafte v Al Aweinatu, ko šibamo po asfaltu proti Ghatu, sem uvidel, da pesek ni bil nič kriv. Avto je komaj dosegel hitrost 100 km/h po ravnem, navkreber sploh ni hotel iti. Težave je lajšalo edino švercanje v zavetrju Mišotove toyote.

Za nameček pa mi tik pred Ghatom dokončno odpove zadnja leva zavora. Zavorna ploščica se je tako izrabila, da je preprosto odpadla, in zavorni cilinder se je odmaknil celo do zavornega diska. Trenutek je bil precej zastrašujoč, ker se ob pritisku na zavoro ni zgodilo nič – zavorni pedal se je mehko vdal, avto pa ni niti najmanj upočasnil. Z ročno zavoro mi ga je uspelo ustaviti ob cesti, pa tudi zavore so začele delati, ko se je dovolj zavorne tekočine napumpalo v pokvarjeno čeljust.

Na obveznem postanku pred policijsko postajo v Ghatu, kjer sta vodič in policaj opravljala svoje poslanstvo in naši skupini skušala zagotoviti dovoljenja za potikanje po mestu in njegovi okolici, se je bilo treba odločiti, kaj bomo z mojo bremzo. Akcija, ki je stekla, bi lahko služila kot prikaz osnov servisa zavor. Na kratko – 4 ure, en polomljen vijak, en na novo izdelan vijak, komplet novih zavornih ploščic, ki smo jih v pravo obliko zbrusili, čudovito sodelovanje z lokalnimi mehaniki, cel kup brušenja, čiščenja in mazanja. Rezultat je bila ena delujoča zavorna čeljust.

Ostali člani naše skupine so si privoščili ogledovanje starega mestnega jedra Ghata, ki je baje fascinantno, in nakupili še dodatne zaloge hrane, ki nam jo je zmanjkovalo, predvsem čebule. Zvečer smo nabirali drva za tabor v bližnjih sipinah nekaj kilometrov od Ghata, in Maša si je prisvojila lobanjo s kadavra nekega vitorogega ovna. Še dobro, da je kožo, ušesa in večino mesa z nje odstranila pred vrnitvijo v tabor, ker je bil vonj razpadajočega mesa res nagnusen.

Med večerjo in obvezno šišo po njej je vladala zadovoljna atmosfera – Nisko je bil spet vozen in naslednji dan so nas čakale lepote Akakusa. Tako dobre volje sem bil, da sem celo posodo pomival in se le široko nasmehnil Roku, ko je pogledal, kaj sem ušpičil, in hitro poravnal prevrnjeno plastenko vode. Ponoči mraza ni bilo več, bili smo daleč na jugu.

9. dan: nedelja, 15.03.2009 – Leteti v Akakusu
Ghat – Akakus

Ker smo spali sredi peska, ni bilo druge, kot da se pred odhodom še malo podimo po sipinah, polni pravega otroškega veselja. Pesek je le pesek, in redko kateri občutek se lahko primerja s tem, da bose noge zakoplješ globoko v plast od sonca razbeljenega puščavskega peska, dokler se ne prikoplješ do hladnejših globin.

A mudilo se nam je naprej. Po obnovitvi zalog nafte, vode in hrane v Al Aweinatu, kamor smo se vrnili iz Ghata, nas je pot vodila naprej v kraljestvo Akakusa. Celo popoldne smo se vozili po rdečem pesku med temnimi skalami, vmes pa občudovali različne stenske poslikave in gravure iz časa, ko je bila Sahara še savana. Ta mesta, sploh bližje civilizaciji, so ena od glavnih turističnih znamenitosti Libije in turiste kar s terenci dovažajo, da lahko občudujejo mojstrovine davnih umetnikov.

V zavetju ogromnih peščenjakov smo postavili svoj večerni tabor. Prav ti peščenjaki, grobi kot brusilni papir, so nekatere premamili, da so se vzpeli dlje od tal, kot bi bilo sicer dobro za njihovo zdravje. To je najbolj eksplicitno dokazala Irena, ki je med plezanjem par metrov nad zemljo izpulila skalo in nato sledila gravitaciji do tal, ki so nič kaj nežno pobožale predvsem njeno trtico. Več sreče kot pameti, bi lahko rekli, ko je rentgen v Ljubljani pokazal popolnoma nedotaknjeno hrbtenico. Tako smo dobili v odpravi resno ranjenko, ki pa je s pomočjo pain-killerjev in nesebične pomoči sopotnikov brez škode, in lahko rečem tudi da prijetno, preživela preostanek avanture.

10. dan: ponedeljek, 16.03.2009 – Peinture, Gravure, veter
Potepanje po Akakusu

Preden smo se zjutraj odpravili odkrivati lepote Akakusa, smo še svečano položili k večnemu počitku mojo posodo za pečenje hbse. Odločila se je, da je suženjstva dovolj, in da želi ostati v Akakusu. Kdo bi ji zameril.

Razmišlja, ko sedaj to pišem, a žal bolj malo lahko povem o Akakusu. Tako se mi je dogajalo po celi Libiji, da enostavno ne najdem pravih besed, s katerimi bi lahko opisal pokrajino. Nekaj poskušam mahati z rokami in vneto razlagam, pa je slika, ki jo ustvarjam, preveč bleda in nepopolna, brez prave ostrine, barv in podrobnosti. Res lahko povem, da smo videli gravuro slončka, ki je bil simbol naše odprave, videli smo slikarijo žirafe in ogromne naravne oboke ter nešteto rumenih tabel, ki so označevale arheološka najdišča. Vozili smo se po pokrajini, ki bi lahko bila na Luni, in veter je tako pihal, da mi je bilo popolnoma jasno, kako mu je v dolgih tisočletjih uspelo obrusiti skale v vse te čudovite oblike. Pa kako smo odkrivali čudne rastline, ki smo jih poimenovali bržote (Calotropis procera), in se čudili, kako lahko rastejo v enem najbolj suhih predelov Sahare. Res lahko opisujem, kako smo se zaganjali v visoko sipino, ki je nastala v zavetju skalne pregrade, kako se je Bojči skoraj prevrnil, kako je Čufer ponovno popravljal počeno cev interkulerja, kako so podložke vpetja amortizerjev Šobijevega defenderja dočakale svoj konec, kako smo zvečer v bivaku opazovali skakače, peli in igrali kitaro in pili viski na zdravje Tomotovega sina, ki je nekje daleč v Evropi praznoval rojstni dan. Vse to se je res zgodilo in res smo bili v Akakusu, enem najlepših predelov Sahare in sveta, ampak moje besede niso dovolj. Akakus je treba vpiti z vsemi čuti.

Malo žalosten sem bil popoldne. Moj zvesti fotoaparatek, Canon A80, ki je bil z menoj že četrtič v Sahari, zlorab po Evropi niti ne bom omenjal, se je očitno zadušil od prevelike doze snemanja skozi okno v nemogočih prašnih libijskih razmerah. Naj počiva v miru.

11. dan: torek, 17.03.2009 – Smer: sever
Akakus – Al Aweinat – jezera Ubari

Naš odhod iz Akakusa je pospremilo nevihtno vreme s čisto zaresnim dežjem, ki je opral črne skale, poudaril oranžno barvo peska in čaral prizore, ki jih domišljija ne bi mogla nikoli ustvariti. Hitro, skoraj prehitro se izvijemo iz zadnjih skalnato-peščenih labirintov in spet smo v Al Aweinatu, od koder nas pot pelje naprej k jezerom Awbari.

Slaba ribežnata cesta nas je mimo Awbarija pripeljala spet do peska, do slanih jezer, skritih med sipinami Idehan Awbari (ali Ubari in še kak drug način zapisa bi se našel, marsikdo jih po največjem in najslavnejšem jezeru, ki pa se sedaj žal suši, imenuje kar Mandara jezera). A še preden smo dosegli prvo jezero, nas je grozeča noč prisilila, da smo kar med sipinami poiskali prostor za taborišče. Še pred nočjo z Rokom izkoristiva zadnjo svetlobo in se povzpeva na najvišji vrh sipine nad taboriščem. Z vrha opazujeva vrvež male skupine pod seboj. Priprave na večerjo, postavljanje šotorov, kurjenje ognja. Čutim, da nas vse prevzema utrujenost. Potujemo sicer še ne dolgo, a kilometrov in ur, preživetih v avtomobilu, se je nabralo že ogromno.

Pred spanjem sem ponovno zamenjal naftni filter v upanju, da bo imel motor mojega avtomobila kaj več moči. Čakal nas je namreč cel dan peska.

12. dan: sreda, 18.03.2009 – Polom pri jezerih
Jezera Ubari

Končno smo dočakali dan, namenjen celodnevnemu igranju v največjem peskovniku na svetu. Jezera Awbari so sicer ena glavnih turističnih atrakcij Libije in kar nekaj turističnih toyot se vsakodnevno podi tam okoli, tako da vsa jezera povezuje med sipinami zvožena pista. A izven piste, kjer se pesek vzdigne tudi več sto metrov visoko, se ni vozil nihče. Deviški pesek je čakal na nas.

Tako je dan mineval v preganjanju po sipinah, barantanju s prodajalci spominkov ob jezerih, ogledovanju jezer. Mimo jezera Mafo do jezera Gabroun, kjer smo pili čaj, potem pa naprej po pesku do jezera Um el Maa. Najbolj pogumni (pravzaprav večina) smo si tam privoščili kopanje v vodi, ki je bila skoraj tako slana kot Mrtvo morje, temperatura na površini pa je bila kakih 15 stopinj nižja od tiste na globini nog. Osvežitev je bila prijetna, zelo dobrodošlo pa bilo tudi, da smo po enem tednu potovanja, odkar smo zapustili zadnji kamp in bivakirali le na prostem, končno lahko s sebe umili ves prah in znoj.

Vreme se je cel dan obračalo na slabše in veter je iz ure v uro postajal močnejši. Po kopanju je Mišo še ugotovil, zakaj mu ne deluje klima, potem pa smo se spravili v zavetje kolibe iz trsja na čaj. In utrujenost je od nas zahtevala, da zaspimo na stolih, kar je nekaterim celo za nekaj časa uspelo.

Odločili smo se, da bomo bivakirali kar v kolibi pri jezeru Um el Maa. Ker pa je bilo dneva v pesku vendarle škoda za spanje, smo se z raztovorjenimi avtomobili še malo zagnali v sipine. A le dobrih 500 metrov od jezera se je Mišotu v neugodni kotanji, v katero jaz nisem hotel zapeljati, nekoliko… zalomilo. Izza sipine smo gledali zastavico na strehi toyote, kako je potovala malo naprej, pa malo nazaj, ko se je Mišo skušal izvleči iz peščene pasti, a naenkrat je obmirovala. Potem pa po radiu: »Pridite nas potegnit, počila je aksa.« Med oranjem peska vzvratno z blokiranimi vsemi tremi diferenciali je nekaj v notranjosti sprednjega diferenciala popustilo.

Sledilo je reševanje Toyote iz luknje, spust nazaj do jezera in nekaj ur šraufanja, da smo ugotovili, da verjetno ni šla polosovina, ampak je polomilo zobnike v sprednjem diferencialu. Ni nam preostalo drugega, kot da smo toyoto usposobili za vožnjo le z zadnjim pogonom in upali, da se bomo s čim manj težav izkopali iz peska do asfaltne ceste in po njej do civilizacije. Vodič Mohamed Ali je trdil, da bomo že v Sebhi verjetno našli rezervne dele, v Tripoliju pa zagotovo. Kljub tem vzpodbudnim obetom je bila noč precej neprijetna. Veter je neusmiljeno žvižgal okoli našega zavetja in nas zasipal s peskom.

13. dan: četrtek, 19.03.2009 – Beg iz peska
Jezera Ubari – Sebha

Še preden je sonce preko visokih sipin Idehan Awbarija obsijalo slane vode jezera Um el Maa, smo bili že pokonci in se pripravljali na odhod, da izkoristimo ure, ko je pesek še hladen in trd. Ponoči ga je okoli avtomobilov nasulo tudi krepko več kot deset centimetrov – ko sem si v jutranjem hladu ogledoval svojega Nissana, sem imel občutek, kot da nas je nekje zamedel sneg.

Mišotovo Toyoto smo popolnoma razbremenili, razdelili smo si prtljago in potnike, nato pa jo čim hitreje mahnili proti asfaltni cesti odrešitve. Pesek je bil zjutraj še dokaj trd, Mohamed Ali je potegnil dobro špuro okoli najvišjih sipin in Mišo je suvereno odpeljal nekaj manj kot 30 kilometrov peska, ki so nas ločili od ceste, samo z zadnjim pogonom in brez enega samega vkopavanja. Malo pred asfaltom je bilo treba popraviti še vodičevo toyoto, ker sta ji hoteli sprednji kolesi pobegniti vsaka na svojo stran. Glede na vse šraufanje, ki smo ga že dali skozi, je bila to mala malica.

Do Sebhe nas je vodila asfaltna, a precej ribežnata cesta. Vsi smo vedeli, da je konec z našim off-roadom, konec z vožjo po pesku to pot v Libiji. Potovanje se je začelo spreminjati v vračanje. A bolj kot o tem smo razmišljali, kako bomo zrihtali toyoto.

Sebha je največje mesto globokega libijskega juga in središče puščavskega dela države. Baje je po podatkih ameriške obveščevalne službe (in posledično »Mednarodne« agencije za atomsko energijo) pod mestom skrit kompleks za izdelavo bojnih strupov in tudi jedrskega orožja. To se mi zdi približno tako verjetno, kot da ima Slovenija skrivno podmorniško bazo v Spodnjem Dupleku. O slednjem sicer nisem prepričan, nisem prebral ameriškega gradiva.

Bolj kot smo se bližali mestu, več smeti je ležalo ob cesti. Ko pa smo enkrat prispeli, je takoj stekla akcija. Ni nam uspelo dobiti primerne mehanične delavnice, čeprav smo med iskanjem našli eno, kjer je imel arabski mehanik tri bele sinove, zato smo toyotin sprednji pogon naskočili kar v kampu. Dve uri kasneje je bil sprednji diferencial podrt in razkril se je žalosten pogled na polomljene zobe krone in pinjona.

Do poznega popoldneva smo nato divjali po Sebhi in odkrivali trgovine z avtomobilskimi deli. Celih diferencialov, pa samo glav, in tudi kron in pinjonov kolikor želiš, novih ali rabljenih, le število zob ni bilo pravo. Krona 41, pinjon 11. Teh številk v arabščini ne bom nikoli pozabil, kot tudi ne zmajevanj z glavo. Afrika ima svoja razmerja, to se je vedno znova pokazalo. Torej Tripoli, maybe, yes! Ni nam preostalo drugega, kot da smo toyoto spet usposobili za vožnjo, se prvič po dolgem dolgem času stuširali in zaspali pod slamnato streho bungalovov kampa v Sebhi.

14. dan: petek, 20.03.2009 – Iz puščave pa direkt do morja
Sebha – Al Khums

Zgodnjemu zajtrku in vstajanju je sledila ena najdaljših in najnapornejših etap našega potovanja. Iz Sebhe, središča puščavske južne libije, pa naravnost nazaj na obalo Sredozemskega morja, v Al Khums, najbližje mesto starorimskega pristanišča Leptis Magna. Monotonijo neskončnih ravnin in posledično ravnih cest so razbijali le kadavri povoženih kamel in drugih živali ter občasne policijske kontrole. Vodič in policaj sta svojo toyoto zamenjala za črn nissan sunny. Na srečo je bil tako grozljivo umazan, da smo ga po tem lahko razločili od drugih podobnih avtomobilov, ki jih je bilo po cestah vedno več, tem bliže morju smo prihajali.

Monotonost divjanja po asfaltu je prekinilo le Čufrovo kafe točno opoldne, zelo dobra ovca, ki smo jo kosili v mestecu Alshwerf, Tomotova odpadla izpušna cev in nekaj popoldanskih točenj goriva. Popoldne je pihal tako močan veter, da sem moral voziti popolnoma v Mišotovem zavetrju, drugače Nisko enostavno ni imel dovolj moči, da bi šel naprej dovolj hitro. Z nočjo pa so se začeli drugi problemi. Ker očitno vsi v Libiji vozijo z dolgimi lučmi, je postala vožnja izredno naporna, tako za telo, kot za živce. Komaj sem se zadržal, da nisem katerega od nasproti vozečih papkov zrinil s ceste.

Ko smo končno prispeli na cilj v Al Khums, se mi zdel hotel, ki nam je bil ponujen, kot zlata palača, čeprav je dajal vtis, da smo njegovi prvi gostje po nekaj letih. A tuš in postelja sta pripomogla, da sem, sicer lačen zaradi driskanja nekaterih, po približno 800 prevoženih kilometrih tistega dne nemudoma zaspal kot ubit.

15. dan: sobota, 21.03.2009 – Zbiranje odbitkov
Al Khums – Leptis Magna – Tripoli

Po čisto zaresnem hotelskem zajtrku z ocvrtimi jajci in svežim kruhom je sledil prvi odbitek dneva – ogled enih izmed najbolj ohranjenih rimskih ruševin – mesta Leptis Magna. Ja, če si že ogledujemo stare kamne, potem si oglejmo vsaj take, ki jih je še nekaj skupaj! In kamenja Leptis Magni ne manjka. Tudi takega, kjer je še popolnoma jasno vidno, da je nekoč služilo teater, forum ali pa javno stranišče. Najverjetneje zelo zanimiva izkušnja za vse tiste učitelje in profesorje, ki so nas mladino vlačili po kdo ve koliko arhitekturnih najdiščih in muzejih in nas prepričevali, da je tisti kamen, ki je bil prav tak kot skale, ki jih je poln gozd okoli moje domače bajte, nekoč predstavljal kdosigavečvedi kaj pomembnega. Seveda, najpomembnejši del tega prvega odbitka pa je bil naš vodič. Ne samo, da je predaval kot namazan, kapo dol takemu znanju, hitro smo ga ujeli, da je po duši še vedno rojalist. Nazadnje smo si za borih 5 libijskih dinarjev, toliko stane recimo en obrok v obcestni restavraciji, privoščili veliko delo velikega voditelja in skoraj preroka Moamerja Gadafija – Zeleno knjigo. Še malo in razumel bom probleme ekonomije, demokracije in svobodne družbe. Ne samo razumel, tudi rešiti jih bom znal.

Drugi odbitek – neznosno mastna in nagnusna ovčja pečenka med potjo iz Al Khumsa proti Tripoliju. Zaradi gneče, živčnosti in jezikovnih preprek sva z Rockyijem namesto pečene kure dobila pečeno ovco. Ampak ne tako normalno! Približno tričetrt kilograma težak kos ovčetine, od katerega je bilo dve tretjini masti, je bil spečen v foliji, da je ohranil vso svojo sočnost in smrad. Ampak lakota je huda stvar… čeprav masti nisva požrla.

Potem pa se je odbitkov kar vrstilo – res ne vem več, v kolikih trgovinah z avtodeli smo bili tisto popoldne, s kolikimi trgovčiči sem se pogovarjal, trkal po svojih zobeh, da sem jim dopovedal zobnike, kolikokrat sem po arabsko ponovil 41/11… pa seveda nisem bil edini. Novega pinjona in krone za Mišotov diferencial v Tripoliju ni bilo. Tudi v Dubaju ne, od koder sicer dobivajo robo in bi jo brez problema čez nekaj dni dostavili v tunizijski Douz. V upanju, da bomo imeli prihodnji dan kaj več sreče, smo si pred nočjo v medini Tripolija privoščili še malo medine, čaja in šiše, potem pa šli lepo spat v hotel.

Ki seveda ni bil rezerviran. Tudi veliki Mohamed Ali dela napake, to je jasno. Hotelski kompleks, kamor smo prispeli, je na prvi pogled deloval kot vojaška baza. Oborožene kontrole pri vhodu, tri metre visoka ograja okrog in okrog, notri pa ogromno avtomobilov, neonski napisi in disko glasba. Kar hud šok po dveh tednih potepanja po prostranstvih Sahare.

Sob za nas ni bilo, vsaj ne za pametno ceno. Dve uri pogajanj, tečno čakanje utrujenih popotnikov v avtomobilih pred hotelom… bil je dolg dan in ni ga hotelo biti konca. Ker hotelski receptorji niso hoteli pristati na razumno ceno, je nama z Mišotom nazadnje priskočil na pomoč domačin. Temu se je takoj pridružil še drugi. Povabila sta naju malo vstran, usedli smo se za male klubske mizice iz začeli debato. Najprej nas je drugi povabil na svoj dom, oddaljen kakih sto kilometrov od Tripolija, a ura je bila že zelo pozna in ljudje preutrujeni, da bi cenili tak podvig. Potem pa smo skovali dogovor, da drugi domačin sam plačal razliko med za nas sprejemljivo ceno hotelskih storitev in redno tarifo. Na vprašanje, kaj hočeta v zameno, sta oba zatrdila, da hočeta le pomagati. In res, z Mišotom sva sestavila kombinacijo sob, domačina pa sta doplačala približno 100 evrov razlike med želeno in postavljeno ceno. Šele zjutraj se je razkril njun motiv – ker je v Libiji alkohol prepovedan, sta upala, da bosta kaj ognjene vode dobila od nas v zameno za svojo prijateljsko storitev. A ko sta upajoč na žlahtno kapljico sredi noči začela trkati po vratih naših sob, so ju pobasali policaji, in grla so ostala suha. Zgodbo nam je zaupal naš policaj, ki je zaradi njiju do štirih zjutraj ravno tako užival gostoljubje policijske postaje. Ja, tudi ta dva modela štejem za odbitka.

A še tako dolg dan se enkrat konča, in prav lepo smo zaspali, štirje v dveh posteljah, zaviti v spalne vreče in ob poslušanju valov, ki so se razbijali na obalo Sredozemlja.

16. dan: nedelja, 22.03.2009 – Arrivederci, Libija!
Tripoli – Ras Adjir – Matmata

Kot bi se hotel maščevati za dolgotrajna pogajanja prejšnjega večera, sem med samopostrežnim zajtrkom uničil toliko hrane, da sem se komaj še premikal. Dopoldne v Tripoliju je spet minilo v iskanju delov za Toyote. Mišo se je odločil, da bo oba diferenciala predelal na afriško razmerje zobnikov, torej na 37-9 namesto 41-11. A le nekaj nas je tokrat nakupovalo, ostali so dopoldne raje preživeli v za potovanja bolj normalnih okoliščinah. Rok je z Niskotom odpeljal dame v medino, jaz pa sem ostal z Mišotom. Po nekaj urah smo imeli vse, kar smo potrebovali, nekaj novih, nekaj pa rabljenih kosov. Ker smo morali določene ležaje zaprešati, smo obiskali še predel z avtomehaničnimi garažami, kar je bila spet popolnoma nova izkušnja… Nekaj časa smo še porabili, da smo Čufru pomagali iskati feltne, a žal ni našel nobene primerne, potem pa smo se sestali s preostalimi dopustniško orientiranimi člani naše odprave in zapustili Tripoli.

Pred mejo smo si privoščili še zadnji libijski obrok v obcestni restavraciji in napolnili rezervoarje z nafto do vrha. Niskota sem do vrha napolnil in z nekaj več kot 222 litri natočene nafte postavil rekord. Tudi ekonomski – za vse to gorivo sem plačal približno 20 evrov.

Ob mraku smo bili nazaj v Ras Adjiru, na libijsko-tunizijski meji. Sledilo je slovo od vodiča in policaja, malo solzic se je zableščalo, a mejne formalnosti so bile hitro mimo. Ko smo zapeljali v Tunizijo, sem se počutil, kot da sem že skoraj doma.

Sledila je še kar dolgotrajna vožnja od meje do Matmate, in ovinkasta cesta preko gora je predstavljala velik napor – kar naenkrat, po tisočih in tisočih prevoženih kilometrih po ravnih cestah je bilo treba obračati volan! Grozljivo zaspani težko preživimo še zadnji udarec, da piva v hotelu Les Berberes nimajo, preden se zvrnemo na postelje in zaspimo, brez resnega spopada z blazinami.

17. dan: ponedeljek, 23.03.2009 – Koliko šraufanja lahko človek zdrži?
Matmata – Ksar Ghilane

Skromen hotelski zajtrk smo okrepili z zalogami iz naših zabojev. Ta dan ni smel nihče biti lačen, čakalo nas je namreč popravilo Mišotove toyote. V najeti delavnici pod mojstrstvom Čufra in Janeza smo razdrli oba diferenciala in zamenjali kroni ter pinjona, in avto je bil končno spet cel. Sliši se preprosto, a deset ljudi je osem ur resno delalo. Meni je v kratki vmesni pavzi uspelo zamenjati še motorno olje in filtre v Niskotu, ki še vedno ni hotel delati tako dobro, kot zna. Ostali so medtem poskrbeli za nakupe zalog in prehranjevanje. Vmes sta se nam s Ssanyong Mussotom, ljubkovalno poimenovanem Samsung, pridružila še Matjaž in Miha, ki sta že čakala na naš povratek iz Libije. Na koncu sem bil od šraufanja črn kot Arabec (in to ne edini), a pozno popoldne smo le odjahali v sončni zahod s popravljeno toyoto na čelu. Večerno kopanje, čaj in šiša v Ksar Ghilanu kljub precejšnji gneči že dolgo niso bili tako sproščujoči. Počutil si se pač … home again.

18. dan: torek, 24.03.2009 – Pesek in kri
Ksar Ghilane

Jutro v Ksaru s hbso in čajem na plavajočih mizah je bilo zelo pomirjujoče, kljub zapaženemu dejstvu, da postaja Ksar Ghilane vedno bolj turistično »razvit«. Pri bazenu je zdaj celo terasa, na kateri lahko piješ čaj.

Popoldne smo se malo podili po pesku in šli na jug do kampa Di Zmela, kjer je sedaj naš prijatelj Fethi le grand chef. Prostor, ki je bil še lani v razsulu, je sedaj zrihtan v nulo, prilagojen evropskemu okusu in higienskim standardom. Tisti, ki zna, pač zna, in Fethi očitno zna.

Ker smo iskali kozo, da bi jo pojedli v proslavo rešitve Mišotove toyote, smo se zapeljali še dlje na jug do Ain Essibata, kjer smo našli čredo in pastirja. Komunikacija je bila otežena, a vendarle je bil posel kmalu sklenjen. Ker pa je bil pastir precej nespretne sorte, smo morali nesrečno kozo odreti sami. Prizor, kako je visela s Čufrovega avta, je nekoliko vznemiril nežnejše želodce. Tudi sam je zvečer, ko se je pekla ob tabornem ognju, nisem mogel jesti. Spekel sem le hbse in nato odšel spat.. To je bil edini dan na tem potovanju, ko sem si zaželel, da bi bil raje doma.

19. dan: sreda, 25.03.2009 – Daj nam danes naš vsakdanji peskovnik
Ksar Ghilane – Di Zmela

Ker se je za večino potepanje po Sahari počasi zaključevalo, smo si ta dan privoščili še zadnjo peščeno etapico. Iz Ksar Ghilana smo se po pisti odpravili do Bir Soltana, od tam pa direktno čez sipine na trdnjavo. Pesek je bil mehak in ni bilo enostavno voziti. Je pa bilo pravo igranje v peskovniku – vkopavanja, vlečenja, iskanje prehodov med sipinami – čista zabava. Poskusili smo tudi z naskokom na trdnjavo s severa. Šlo je, dokler nismo sipine preveč razrili. Nisko še vedno ni delal dobro.

Zvečer smo preselili tabor v Di Zmelo, kjer je Čufer, veliki mehanik in veliki kuhar, za svoj rojstni dan iz preostanka koze skuhal čudovit golaž. Večerja je bila odlična, vmes pa je marsikdo od nas kupil tudi burnus. Če bi vedel, kako je uporaben, bi ga kupil prej. Za konec večera pa smo si privoščili še čaj in šišo, potem pa smo zaspali v Fethijevih šotorih. Tokrat smo imeli štirje na razpolago tri, ne le dve postelji.

20. dan: četrtek, 26.03.2009 – Sable, adieu!
Di Zmela – Sfax – Monastir

Ko je spomenik generalu Leclercu obsijalo prvo jutranje sonce, smo že drveli proti severu. Še za zajtrk nismo imeli časa in smo prepečenec z nutello drobili kar med vožnjo. Med nakupi v Sfaxu, kjer smo med drugim kupili 6 šiš z vso pripadajočo opremo, je bilo najbolj zabavno to, da so Roka konkretno nategnili pri plačilu kosila v restavraciji. V trenutku nepozornosti je plačal več kot dvakratno ceno. Ampak denar je bil odkartan in kasneje smo lahko samo še jokali.

V Monastiru so se nam pridružili Mišotova soseda Klavdija s hčerkama Niko in Robin ter dedcem Romanom. Ko se bo libijska posadka odpravila domov, bova z Mišotom ostala z njimi in jih zapeljala majčken krog po Tuniziji, ob zvestem spremstvu Matjaža in Miha.

Nekateri smo si zvečer, po čaju, šiši in Samirinem briku privoščili še pravi arabski hammam – kopel, in to z masažo. Za 5 TD smo s sebe izmili dolge tedne nabirajočo se umazanijo poti, nato pa nas je star beloglav Arabec še zmasiral. Vse skupaj je bilo sicer bolj podobno pretepanju, ribanju in mučenju z raztegovanjem in izpahnjevanjem udov, a na koncu sem se počutil presenetljivo mehkega in zdrizasto utrujenega. Za nekatere zadnjo noč v Afriki smo prespali v štirih na tri postelje, tokrat prvič pravzaprav po parih.

21. dan: petek, 27.03.2009 – Adijo, kameradi…
Monastir – Gafsa – Tozeur

Celo dopoldne smo premetavali prtljago in ljudi, da smo uspeli sestaviti kombinacijo, kako spraviti Mišotove in moje potnike do trajekta v Tunisu in potem naprej v Slovenijo. Potem je sledilo še zadnje nakupovanje, zadnji čaj in šiša, dokler ni okrog 12. ure napočil čas za slovo. Odšli so Šabci, Janez in Metka, Bojči, Tomo, Mare in Čufer (vsi seveda s sopotniki), šla sta moja sotrpina Maša in Rok. Pot jih je nesla proti Tunisu, nas pa nazaj na jug proti Tozeurju. Še nekaj časa jih poslušamo po radijski zvezi, nato pa se tudi ta pretrga. Ko smo šibali mimo Kairouana nazaj proti Sahari, sem hkrati žalosten, da nisem šel z njimi, in vesel, da imam na voljo še en cel teden Afrike.

Prvi stik otrok z Afriko je nepopisno doživetje. Vsak osliček, konjiček, kura, pes in mačka, pa kaktusove ograje, pa oljke, pa palme, pa hiše, pa ljudje, pa pisani avtomobili – vse je nekaj novega in presenetljivega. Da ne omenjamo prve kamele. Malo manjše je navdušenje nad ulično hrano, a na srečo je nekdo nekoč izumil pomfri. Ta je bil dovolj civiliziran tudi za evropske otroke.

Ker nas kamp v Gafsi, kjer smo nameravali prenočiti, ni prepričal, smo se odpeljali naravnost do Tozeurja. Tam smo našli ustrezno ulično prehranjevalnico, kjer je shawarma stala 2 TD. In bila je odlična! Ker je kampa v Tozeurju, ki je naše stalno zatočišče, zaradi dedovanja pol manj, tokrat spimo v bungalovih iz protja. Postelja sicer škripa in se tako krivi, da je že skoraj neudobna, a spanec je trden.

22. dan: sobota, 28.03.2009 – Ne, v Alžirijo pa ne smete
Tozeur – Chebika – Star Wars – Tozeur

Turizmu primerno je prva postaja dneva čaj v Chebiki. Imeli smo srečo in prišli ravno takrat, ko ni bilo navala turističnih avtobusov. Iz Chebike poskušamo priti do Star Warsov okoli šota po pisti, ki je na Google Earth lepo vidna – tu je Mišo tudi dobil koordinate. Problem je le v tem, da delno poteka po Alžiriji. A kakih 800 metrov preden bi nam uspelo ilegalno prispeti v Alžirijo, nas ustavi vojaška kontrola. Fantje so prijazni in korektni, a naprej ne smemo. Pravijo, da je odneslo del piste, zato je neprevozna. Nobeno pregovarjanje ne pomaga, morali smo se obrniti.

Po intermezzu, kjer so otroci pokazali, kako si lahko umažeš noge v saharskem blatu, ko loviš kamele, smo se odpeljali najprej malo po cesti, potem pa kar po pistah in malo povprek proti Star Warsom. Lušten off-road je bil, na trenutke sicer malo neugoden, ker je bila površina šota precej razmočena, zato se je slana skorja precej udirala, in na koncu smo po novi pisti, ki so jo šele plužili, prispeli do ostankov Lucasove scenografije. Pokrito parkirišče in povsod table, da je vožnja po sipinah prepovedana, nas razočarajo, a je zato filmska vasica bolje vzdrževana in nekoliko popravljena. Pihal je zelo neugoden veter, in ko so nas zagledali prodajalci, so se zagnali proti nam kot morski psi na kri. Bilo je prav neprijetno, tako vsiljivi so bili – tega v Tuniziji še nisem nikoli doživel. Celo tako daleč so šli, da so plezali na avtomobile, zato sem enega stresel preko sipine. Pa tudi to jih ni umirilo. V boljšo voljo nas je spravilo le to, da je Mišo prodajalcem prodal njihove lastne ogrlice, na koncu pa je še eden Klavdiji ponujal denar, ki ga je vzela, nato pa smo se odpeljali. Mogoče je bilo to res nekoliko nesramno, a po vsiljivosti, ki smo je bili od njih deležni, smo jim privoščili malo mrzlega tuša.

Med vračanjem in Nefte v Tozeur začenja deževati. Na srečo smo spali v bungalovih.

23. dan: nedelja, 29.03.2009 – Puščavske rože v dežju
Tozeur – El Faouar – rože – Douz

Zaradi celonočnega dežja je jutro mokro, a ne pretirano hladno. Po zajtrku smo si privoščili ogled živalskega vrta, kjer je otrokom najbolj všeč kamela, ki pije z vodo razredčeno kokakolo iz steklenice. Jaz pa sem si največ časa ogledoval feneke. Žal so le spali.

Na poti preko Chott el Jerida smo videli, da je veliko šot končno upravičil svoj naziv »jezero«. Cela slana planjava je namreč pokrita z nekaj centimetri vode in niti do avtobusa se niti slučajno ni dalo priti z avtomobilom. Pod vodo je še vedno vidna slana razpokana skorja, ki sicer pokriva jezero. Še vedno je ves čas po malem deževalo.

Mimo El Faouarja smo se odpravili nabirat puščavske rože. Tudi ti šoti so bili večinoma pokriti z vodo. Do Bir Marchoja so verjetno za potrebe vojske, ki od lanskega incidenta z Avstrijcema, ki sta šla na Mali Express, poostreno nadzoruje mejo z Alžirijo, splužili novo pisto. Nahajališče rož smo brez problema našli in ko smo jih nabrali dovolj, smo se še malo igrali po sipinah, ki so bile zaradi dežja že precej trde, potem pa smo se odpravili v Douz.

Zvečer smo komaj utegnili povečerjati, ko je nenadoma začelo zares deževati. Na srečo nam je šef kampa dovolil, da smo spalne vreče razgrnili kar po tleh v restavraciji. Tako smo spali lepo na suhem. Spanec se po mrzlem tunizijskem pivu, šiši in taroku ni dolgo obiral.

24. dan: ponedeljek, 30.03.2009 – Po poti spomina in tovarištva
Douz – Giv el Bum

Sončno jutro je hitro sušilo luže, ki so ostale od nočnega dežja. Ko ravno pojemo zajtrk, prispeta v kamp Američanka in Švicar z enajstmesečno hčerko, ki je bila že drugič v Tuniziji. Imela sta hudo zrihtano toyoto, veliko maggiolino in KTM 525. Bila sta zelo zgovorna, zelo skulirana in že ob desetih zjutraj smo skupaj pili pivo iz plastičnih steklenic. Bilo je malo toplo, ampak nič ne de.

Ko smo nakupili vodo in nafto, smo šli še v šoping za avtodele za Niskota in Maretovo toyoto (imeli smo mandat za to, kajti Mare je bil že davno nazaj v Sloveniji). A kaj kmalu smo ugotovili, da so cene čisto ponorele, in nismo kupili ničesar.

Na poti nazaj v pesek smo v Caféju pustili majico Sahara Expedition (by Matjaž), okrašeno z našimi podpisi. Z otroci smo občudovali štiri pasje mladičke, ki so zgledali čisto zaresni puščavski kužki.

Sipine proti Giv el Bumu so bile še čisto premočene od dežja in tako trde, da smo se vozili kot po avtocesti. Enako dobro je šlo tudi trem arabskim mopedistom, na katere smo naleteli. Eden se je malo za šov celo prevrnil preko sipine, da smo se skupaj režali še nekaj minut.

Popoldne je minilo v postavljanju tabora, nabiranju drv za večerni ogenj in kuhanju večerje. Nika je stresla špagete in je bila zelo žalostna. To, da se je stresla tudi cedevito po mojem prtljažniku, pa sem opazil šele naslednji dan, ampak nisem bil žalosten.

Zvečer sem iz spalne luknje, ki so mi jo otroci pomagali izkopati in je izgledala kot grob, opazoval nešteto zvezd na nebu nad Saharo. Bil je eden tistih trenutkov.

25. dan: torek, 31.03.2009 – A danes bom končno lahko jahala konje?–
Giv el Bum – Ksar Ghilane

Zaradi nočne vlage so moja spalka, burnus in šeš skoraj mokri, a na srečo je bilo že jutranje sonce zelo močno in je hitro sušilo opremo. Ko sem vstal, sta Klavdija in Roman še spala vsak na svoji strani otrok – za stražo.

Na poti proti Ksar Ghilanu srečamo francoski »Raid de 1000 dunes«, kjer je tekmovalo osem oldtimerjev, od tega dve katrci, ena celo z Akrapovičevim auspuhom. Ker je se je eni odlomil nosilec zadnjega desnega amortizerja, smo mu pomagali odviti in zavezati zadevo, opremili pa smo ga tudi z napotki, kako bo lahko v Ksaru polomijo zavaril. Potem pa se je pripeljal še en Francoz s Patrolom GR Y60, ki mu je, tako kot meni pred časom v Libiji, odpadla zavorna ploščica na zadnjem levem kolesu. Doniral sem mu svojo originalno, ki je ostala od našega popravljanja v Ghatu, in upam, da mu je zadevo potem uspelo rešiti. Organizator je raid spremljal s Patroli Y61 (in to takimi s TD42 motorji), in enemu je odpadla podložka na amortizerju. Matjaž je ravno tako kot čarovnik potegnil iz žepa – pred dnevi jo je našel na tleh. Gola sreča?

Zadnje sipine pred oazo Ksar Ghilane niso več tako trde in Matjažu je uspelo, da se je prav lepo zakopal v luknjo. Ko smo hiteli reševati, sem se tudi jaz skoraj zagrebel, a zadnja špera je težavo premagala. Potem pa, misleč, da je Matjaževa vrv elastična, dvakrat strgam gurtno, a nazadnje je bil Samsung rešen.

Bazen v Ksaru je kot vedno odličen. Klavdija je z otroci jahala konje (končno so to dočakali). Po hitri malici, med katero mi je Nika stresala pesek v riž, smo se šli s praznimi avtomobili malo igrati po sipinah. Še Klavdija je kakih sto metrov vozila Niskota. S severa na trdnjavo smo se pripeljali večkrat brez problema, tako trde so bile sipine.

Pivo v kampu pred večerjo je zelo zelo prijalo. Nika si je privoščila otroški burnus za 19 TD. Po večerji, sestoječi iz špagetov in palačink, ko je tabor že pospal, sem se zavil v burnus in odkorakal med sipine. Še zadnjič na tem potovanju sem ležal v na pesku v tišini, ki jo je motilo le oddaljeno brnenje generatorjev iz oaze, in opazoval zvezde. Vedel sem, da Oriona do jeseni ne bom več videl.

26. dan: sreda, 01.04.2009 – Očitno se mi res ne bo uspelo vkopati…
Ksar Ghilane – Matmata

Zadnji dan v Sahari smo odpeljali še sipine zahodno od di Zmele in Ain Essibatha – bile so zelo lepe z globokimi luknjami, ki pa jih zaradi trdote peska ni bilo težko prevoziti. Otroci so si privoščili še jahanje konjev in kamel, pozno popoldne pa smo se odpravili proti Matmati.

Pri Fethiju smo srečali skupino Švicarjev, ki so hodili med sipinami in meditirali, za spremstvo pa so imeli velik tovornjak. Njihov vodja nam je opisal lokacijo vročega izvira zahodno od Bir Soltana, in odločili smo se, da ga poskušamo najti. Blodili smo po sipinah, po komaj zaznavnih potkah med kameljo travo in ograjami, sonce je zašlo, tema nas je lovila, a bira nismo našli. Pa prihodnjič.

V Matmati so našo belili, zato smo morali spati v drugi. Po večerji je bilo še treba mentalno in fizično operirati Niko, ker se ji je ranica na nogi malo gnojila. Potem smo se še obmetavali z blazinami, dokler ni ena razpadla, in utrujeni zaspali.

27. dan: četrtek, 02.04.2009 – V Afriko se greš strič, remember?
Matmata – Sfax – Monastir

Za zajtrk sem spet drobil sladkorne kocke, da sem lahko jedel kruh z maslom in sladkorjem. Potem je sledila hitra vožnja na sever. V Matmati Nouvelle smo natočili gorivo, napumpali gume in spihali nekaj peska iz avtomobilov. Mišo in Matjaž sta še menjala olje v diferencialih, meni pa ta podvig ni uspel, ker ni šlo odtegniti vijakov za izpust olja. Jebenti Polanc, preveč močno si jih stisnil!

Pred Sfaxom smo si privoščili še zadnjo ovco, tokrat stegno, lepo na tanko narezano in ne preveč zažgano. V Sfaxu sem še zadnjič menjal denar, se obril in ostrigel, pa še grozno svinjsko glavo so mi umili. Ker je bila knjigarna spet zaprta, ni bilo nič z nakupovanjem zemljevidov. Zato sem kupil le pet kil krompirja. Stari trgovec, pri katerem smo pred dnevi kupili pet šiš, me je prepoznal in celo stopil iz trgovine, da se je rokoval z mano.

V Monastiru je Samiri tokrat zmanjkalo kaper. A Mišotu in meni je podarila vsakemu po en brik. Potem smo si privoščili še šišo in »shacke de vanille« – tako piše na ceniku. Ko sem legal spat v hotelsko posteljo, sem se zavedal, da je to naša zadnja noč na črni celini. Prehitro je minilo vse skupaj.

28. dan: petek, 03.04.2009 – Nasvidenje, črna celina
Monastir – Hammamet – Tunis – Ladja

Med zadnjim zajtrkom v Cristalu sem se počutil, kot da bi mi kdo zabijal žeblje v krsto. Mišo je nabavil četrt kile kaper in jih odnesel Samiri, ta pa je obljubila, da bo imel do konca leta 2010 kapre v brikih zastonj. Iskali smo še robce (neuspešno), čaj in hariso za Matjaža (skoraj je kupil paradižnikov koncentrat), potem pa smo si privoščili še zadnjo šišo in zadnji »shacke de vanille« ali »jus de fraises«.

Na poti v Tunis smo Klavdijino familijo odložili v Hammametu – letalo iz Monastira so imeli šele čez nekaj dni, mi pa smo v Tunisu natočili gorivo, v pristanišču zrihtali karte in se odpeljali na kosilo v La Goulette. Špageti z morskimi sadeži so bili tako dobri, da sem jih jedel kar s kolen. Mišo je od smeha skoraj padel pod mizo.

Ladja je odpeljala skoraj točno, avtomobilov je bilo malo. Do večerje sem bral, po večerji pa smo debatirali pozno v noč. Paradižnikova omaka na mojih umazanih hlačah (kljub temu madežu so bile najbolj čiste, kar sem jih imel na razpolago) je bledela dosti hitreje kot spomini. Noč nas je nosila proti Evropi. Vsaj morje je bilo mirno.

29. dan: sobota, 04.04.2009 – Kdo me ma za norca?
Ladja – Genova – SLovenija

Ure do pristanka minevajo v pogovoru in branju. Ko plujemo mimo Korzike, vidim, da so vrhovi njenih gora še kar lepo prekriti s snegom.

Ko z Mišotom tik pred izkrcanjem upleniva še vsak svojo rumeno CTN gurtno, je na žalost čas, da spet stopimo na evropska tla. Nekemu nemškemu LR Discoveriju, ki je tako poln peska, da ne vidiš barve tepihov, Mišo pomaga vžgati na kable, zato smo praktično zadnji, ki zapustimo ladjo. A vseeno smo kmalu zunaj in skozi deževen večer šibamo proti Sloveniji. Hladno je, X-ke tresejo, da je vožnja pravzaprav neudobna. In košček pizze s kokakolo stane »samo« 7,90 EUR! Občutek, da me nekdo jebe v glavo, narašča iz trenutka v trenutek, iz kilometra v kilometer.

Slovenija. Slovo od Matjaža in Miha. Potem pa res ni več preostalo drugega kot to, da se sprijazniš s krutim dejstvom, da je bilo v tistem trenutku, ko si tega zadnjega večera kot običajno ugasnil radijsko postajo in GPS, potovanje nepreklicno končano.

Osnovna ideja je bila, da se na pot odpravimo s tremi terenci. Mitja z Nissan-om, Šobi z Land Roverjem in jaz s Toyoto. Na žalost je imel Šobi, tik pred odhodom družinske zdravstvene probleme, zato sva konec novembra proti Genovi odšla samo z dvemi terenci.

Potovanje in posadke je bilo razdeljeno na tri dele. V prvem delu – transferju do Mali-ja s bili z nami trije sopotniki (Suzi, Aleš in Dora). Za pot od Ljubljane do Bamaka z nekaj manjšimi ovinki smo porabili 16 dni. Glavni del poti po podsaharski Afriki so naju spremljale najine boljše polovice in Nace, ki so bile z nama 3 tedne. Na povratku (19 dni) sta bila v moji Toyoti dva sopotnika (Nermina in Damjan), z Mitjem pa se je vračal Nace.

 Ljubljana – Genoa – (Maroko) Tanger – Casablanca – Marakesh – TanTan – (Zahodna Sahara) Laayoune – Iraifia – Dakhla – (Mavretanija) Nouadhibou – park Arguin – Nouakchot – Aleg – Kiffa – Ayoun El Atrous – (Mali) Nioro – Bamako – Segou – Djenne – Mopti – Tombouctou – Bandiagara – (Burkina Faso) Ouagadougou – Fada NGourma – Pama – (Benin) Porga – park Pendjari – Tanguieta – Djougou – (Togo) Sokode – Lome – (Gana) Accra – Kumasi – Techiman – Bolgatanga – (Burkina Faso) Ouagadougou – Koudougou – Bobo Dioulasso – (Mali) Sikasso – Bamako in nazaj

V 56 dneh smo obiskali 8 držav zahodne Afrike in prevozili 18.900 km. Števec na mojem GPS-u, ki beleži samo kilometre prevožene na črni celini, je preskočil oznako sto tisoč in se ustavil na 107.315 km

Tina je napisala zelo doživet potopis njenega dela potovanja, ki ga z njenim dovoljenjem objavljam.

12.12.2008 – BAMAKO

Včeraj okrog 11h zvečer smo prispeli na letališče v Bamako. Razen zamude pri prihodu nismo imeli nobenih zapletov. Mitja in Mišo sta nas že čakala in takoj smo se odpravili v katoliški misijon v centru Bamaka. Vsi so nas pričakali in skupaj smo se opravili na pijačo v lokal čez cesto. Po izmenjavi vtisov in domačih informacij smo se dogovorili za zgodnje vstajanje, zato smo se kar odpravili spat.

Že okrog osmih zjutraj smo se Mišo, Mojca, Mitja in jaz odpeljali s taksijem na ambasado Burkine Faso. Mesto je bilo že zelo živo, promet zelo gost in neurejen, vse pa zelo prašno. Na ambasadi razen vratarja ni bilo še nikogar, čeprav so imeli obešen delovni čas od 7.30 naprej. Vratar nam naroči naj se vrnemo okrog 10h. Vrnili smo se v misijon na zajtrk. V sosednji »prodajalni«, ki je izgledala kot mehanična delavnica, sva z Mojco kupili kruh. Zajtrkovali smo sveži pršut in potico, ki ju je s sabo prinesla Mojca. Imeli smo pravi božični zajtrk. Mišo je medtem še izkoristil Jankovo prisotnost, da sta skupaj zatesnila vetrobransko steklo, ki je zamakalo, odkar ga je zamenjal.

Po zajtrku smo se vrnili na ambasado. Izpolnjevanje obrazcev nam je vzelo, kar nekaj časa, saj smo morali za vsakega oddati tri obrazce. Ugotovila sem, da je najbolje, da si zapomnim številko potnega lista, datuma izdaje in zapadlosti, saj jih bom potrebovala skoraj vsak dan. Vize so bile tukaj dražje kot na Dunaju, saj smo za vizo za večkratni vstop odšteli vsak po približno 50 €. Na Dunaju stane trimesečna viza za večkratni vstop 35 €. So nam pa vize naredili zelo hitro, saj so nam naročili naj se po njih vrnemo še isti dan okrog 15.30.

Vrnili smo se v misijon po Jankota in skupaj peš odšli v mesto na tržnico. Sicer je tukaj zelo težko določiti kje je tržnica, saj so vse trgovine odprte na cesto in vsepovsod nekdo nekaj prodaja. Našli smo »vudu« tržnico, kjer prodajajo živalske kože, kosti, nagačene ptice in podobne »pripomočke«. Videla sem celo gepardove kože! Zraven je bila hiša umetnikov, kjer smo občudovali velike kipe iz ebenovine. Odločili smo se, da si jih pridemo še enkrat ogledati, ko se vrnemo v Bamako. Postali smo žejni, vendar je bilo zelo težko najti pijačo, saj povsod prodajajo le vrečke z zamrznjenimi pijačami. S pomočjo domačinov smo našli lokal, kjer pa niso imeli niti dovolj stolov za vse. Malo smo morali počakati na pijačo, saj se je ravno začela molitev. Jaz sem se še morala privaditi na afriški tempo, medtem ko pri ostalih to ni vzbudilo nobenega začudenja več. S pomočjo GPS smo našli pot v misijon in se odpravili po vize na ambasado. Res so jih že pripravili, tako da se bomo lahko že jutri odpravili na pot na sever Malija in nato v Burkino Faso. Na poti nazaj smo še menjali denar na »menjalniški ulici«. Opazila sem, da ima skoraj vsaka menjalnica varnostnika, vendar nismo imeli nobenih problemov.

Pred večerjo smo odhajajočim članom odprave pomagali pakirati, sami pa smo se slikali, ker smo ugotovili, da nimamo dovolj slik za vse vize. Skupaj smo odšli na večerjo k sosedu. Lokala res ne morem priporočiti, ker smo vsi dobili mrzlo večerjo z zelo mastnim krompirjem. Mitja in Mišo sta odhajajoče odpeljala na letališče, ostali pa smo odšli spat.

13.12.2008 BAMAKO – SEGOU

Zelo lahko sem se zbudila ob 7h, kot smo se dogovorili. Kmalu sem ugotovila, da zato, ker je po našem času ura že 8. Že na letalu sem prestavila uro in popolnoma pozabila na to. Po pakiranju in zajtrku smo se opravili dve ulici naprej razviti slike. Že včeraj smo se dogovorili, da gremo nato na Point G. To je razgledna točka nad Bamakom. Ker je jo že včeraj obiskal Nace skupaj z Doro, smo jo zelo hitro našli. Vsi smo bili presenečeni, da je Bamako tako zeleno mesto, saj se tega v mestu sploh ne čuti. V mestu je večina zgradb pritličnih, saj smo opazili le nekaj visokih stavb. Po slikanju smo se opravili na pot v 235 km oddaljeni Segou. Pot je bila ravna in cesta v dobrem stanju, paziti smo morali le na ležeče policaje pred vasmi. V vaseh so hiše narejene iz blatnih zidakov in krite s slamnato kritino. Nikjer nismo opazili, da bi imeli elektriko in vodo. Le tu in tam je smo opazili kakšno zidano stavbo, največkrat šolo, vendar tudi te niso imele stekel v oknih. Bila sem presenečena, da v vaseh ni bilo opaziti smeti.

Končno smo opazili težko pričakovane baobabe, ki so tudi v simbolu naše odprave. Ta drevesa so res nekaj posebnega, saj izgledajo, kot bi jih nekdo obrnil s koreninami navzgor. Od neposredne bližine njihov les izgleda skoraj kot skala. Ustavili smo se pri skupini res slikovitih baobabov. Kmalu sta se nam približali radovedni domačinki, ki pa na žalost nista znali francosko. Malo smo se pogovarjali z rokami, da sta nam dovolili slikali. Kot večina domačink sta bili oblečeni v zelo pisane obleke in rute, kar jih skupaj z njihovo temno kožo naredi zelo fotogenične. Pokazali smo jim še njihove fotografije in se poslovili. Želela sem videti še termitnjake, vendar bom morala počakati na jutri.

Segou je lepo, malo mesto ob Nigru. Niger je res mogočna reka, tako da sem kar izgubila občutek, da sem ob reki. Najprej smo se odpeljali v center mesta, da smo naročili večerjo, nato pa nazaj v katoliški misijon malo pred mestom rezervirati sobe. Ta misijon je veliko večji kot v Bamaku s številnimi poslopij in velikim dvoriščem. Dobili smo veliko okroglo sobo s pokončnimi ozkimi okni. Postelje so imele stojala za mreže, vendar mrež ni bilo. Kopalnica je bila skupna. Mišu je spuščala guma, tako da smo se odločili, da bomo kar tu počakali večerjo. Hitro je našel vijak v gumi in luknjo zatesnil s posebno tesnilno maso.

Pred večerjo smo še enkrat obnovili plan naše poti. Načrt je prečkati Burkino Faso in odditi v Benin v park Pendjari. Nato bi nekje prečkali mejo v Togo in se odpeljali do morja. Po krajšem počitku bi se čez Gano in skozi JZ del Burkine vrnili v Bamako.

Po okusni večerji nam je prišel zaigrati še lokalni glasbenik. Igral je na inštrument zelo podoben ksilofonu, samo da je imel pod ploščicami obešene še votle bučke, ki so bile razvrščene v velikosti od največje do najmanjše, tako da so odgovarjale velikosti ploščic. Sprehodili smo se še do Nigra in barantali pri lokalnih prodajalcih spominkov. Kupila sem si lonček karitejevega masla, ki naj bi ga pridelovali nekje v bližini. Vrnili smo se v misijon in se po nekaj krogih taroka odpravili spat.

14.12.2008 SEGOU – SEVARE – MOPTI

Vstali smo kar zgodaj in se odpravili na sever v Sevare. GPS je kazal, da se ves čas vozimo ob Nigru, vendar ga nismo videli. Verjetno je povodje Nigra še veliko večje v deževni dobi. Končno smo zagledali termitnjake, ki so res ogromni. Nekateri smo bili visoki več kot 4m. Našli smo enega res velikega in si ga ogledali od blizu. Na površini ni bilo videti nobenega življenja, saj menda živijo v številnih rovih pod zemljo. Nekje se prebrala, da je najdaljša stranica termitnjaka vedno obrnjena v smeri sever jug, vendar tega nisem mogla preveriti.

Zajtrk smo imeli pozno v mestu Sani. Pri dveh fantih smo naročili omlete iz jajčk in čebule za 200 CFA za jajce. Mojca in Mišo sta naročila tudi čaj, ostali smo pa pri sosedu kupili fanto.

Pokrajina je bila zelo podobna včerajšnji. Ob cesti je rasel pas zlate trave, ki je prav odsevala od rdečkastega peska bankine in temnega asfalta ceste. Drevesa so bila redka in nizka, več je bilo grmičevja in suhe trave. Še vedno je bilo veliko baobabov. Videli smo tudi veliko njiv, vendar je sedaj presuho, da bi na njih kaj raslo. Peljali smo se skozi nekaj manjših vasi, nato pa smo v eni vasi približno 15 km pred mesto Sevare naleteli na velik semenj. Najprej smo se odpeljali skozi celo vas, nato pa parkirali avtomobila na koncu vasi in se peš odpravili čez vas. Semenj je bil čisto lokalen. Bili smo prava atrakcija za domačine, kar sta izkoristila fotografa Nace in Mišo. Požela sta vsesplošno navdušenje, ko sta jim kazala njihove obraze na ekranu fotoaparata in kmalu so se vsi želeli slikati. Tu nismo naleteli niti na prosjačenje, saj očitno niso vajeni turistov. Na Mitja se je takoj obesil prodajalec in mu sledil čez celo vas. Na koncu mu je res uspelo prodati krasen klobuk, tako da sta bila oba z Mitjem zadovoljna. Privoščili smo si ocvrte miške, ki so jih sveže napekle domačinke. Nace in Mitja sta končno našla dovolj dolg šeš, saj ga je prodajalec nameril kar pred njima.

Čez približno 2 km smo se ustavili na popoldanskem počitku v senci baobabov. Načeli smo lubenico, ki smo jo kupili včeraj in naleteli na presenečenje, saj je imela belo meso. Meni je bila neokusna, saj je bila kisla in grenka. Podarili smo jo domačinkama, ki sta ravnokar prišli mimo. Nato smo rajši dokončali potico.

V Sevare smo zopet poiskali katoliški misijon, za katerega so nam povedali domačini. Na začetku nam je glavna sestra ponudila takšno ceno, da smo skoraj odšli naprej, vendar se je tik pred tem premislila. Ceno je spustila iz 15.000 na 2.000 CFA na osebo. Soba je bila sicer zelo slaba, skupna kopalnica in stranišče pa še bolj, vendar nihče ni imel veselja iskati naprej. Prenočišča smo rezervirali in se odpravili v Mopti.

Mopti je pristaniško mesto ob sotočju rek Bani in Niger. Ob vhodu v mesto je postavljen velik moderen spomenik, nas pa je bolj impresionirala stara mošeja. Sicer je stisnjena med ostale stavbe v starem delu mesta, vendar je po mnenju Mitje in Mišota lepša od sicer večje in bolj znane mošeje v Djenne. Nato smo se odpeljali oziroma bolj prerinili do pristanišča. Gneča je bila res neopisljiva, saj sploh nismo vedeli, kje je cesta, kje pot in kje reka. Ker se je bilo nemogoče obrniti, smo vztrajali do konca, kar se nam je izplačalo. Na koncu poti je namreč znani Bobo bar. Ime ima po plemenu, ki živi v tem predelu Malija, nahaja pa se na rtu in tako njegov vrt gleda na reko Bani in njen rokav, ki sega vse do starega dela Moptija. Na reki in obali rokava je bilo veliko pisano poslikanih čolnov, naokrog pa so se gnetli številni lokalni prodajalci. Tukaj smo res videli Afriko v njenih številnih močnih barvah in začutili pravi utrip življenja v njej. Popolno nasprotje pa je bil sam bar, saj je bil njegov vrt prav spokojen. Počakali smo sončni zahod, zopet barantali z domačini in pojedli okusno večerjo (riba s pečenim krompirčkom 3.000 CFA). Mislim, da smo tu posneli nekaj najbolj romantičnih fotografij do sedaj.

Že v temi smo se odpravili nazaj v Sevare, vendar je kratka pot minila brez zapletov.

15.12.2008 SEGOU – DUENTZA – TIMBOUKTU

Vstali smo zelo zgodaj, kar meni sploh ni bilo težko, saj v tej sobi nisem najbolje spala. Ponoči se nam stranišču srečala zelo visokega črnca, vendar se me je on ravnotako ustrašil kot sem se jaz njega. Zjutraj pa sva se že bolj prijazno pozdravila.

Do Duentze smo imeli približno 170 km. Danes nismo več videvali baobabov, pa tudi ostalih dreves je bilo manj. Verjetno je bilo zato tudi vasi je bilo ob poti manj. Pesek je postajal bolj temno rdeč, tako da je suha trava zraven odsevala še bolj zlato. Malo pred mestom smo se ustavili ob manjšem potoku, kjer so domačini ravno delali blatne zidake. Opazovali smo enega kako je mešal blato s suho travo in z modelom oblikoval zidake. Posušijo jih le na zraku, tako da ni prav nič čudno, da morajo svoje hiše vsake nekaj let popraviti. V Duentzi smo želeli menjati, vendar na banki niso hoteli. Odšli smo v sosednjo trgovino, kjer je domačin zlahka zamenjal 700 €. Kupili smo še kruh in vodo ter spili čaj.

Do sedaj še nisem omenila, da tu prometne oznake niso ravno pogoste. Vendar smo se na dosedanji poti držali asfaltne ceste, ki je tako in tako samo ena v naši smeri, tako da s tem nismo imeli problemov. Danes pa smo zavili levo z glavne ceste na prašno pisto v neoznačenem križišču. Takoj ko smo zavili z glavne ceste, smo opazili obcestni kamen z napisom Timbouktu 195 km, kar nam je potrdilo, da smo na pravi poti. Po nekaj kilometrih smo se ustavili pod krasnimi hribi in pozajtrkovali. Tudi tukaj smo hitro dobili družbo domačinov, ki so radovedno opazovali kaj jemo. Vsakič me preseneti kako hitro se okrog nas zberejo ljudje, čeprav se ustavimo v navidez neobljudeni in neprijazni pustinji. Potem pa še vsake toliko časa črncu zazvoni telefon! Tako si vsi malo drugače razlagamo neobljudeno naravo. Cesta je bila na začetku zelo dobra in hitra, po 100 km pa se je začela slabšati. Kmalu nam je zelo parala živce, ko smo iskali najboljše kolesnice med številnimi jamami. Malo smo se peljali po cesti, malo pa ob njej. Nam je probleme povzročala radijska antena, saj je hitro odletela, če smo se preveč približali kakemu grmu. Nekje med potjo se je pesek iz rdečega pobarval v zelo svetlo rjavega. Približno na polovici poti smo naleteli na manjša jezera med katerimi so se pretakali potočki in ob katerih se je pasla živina. Mitja si je zamislil, da bo opral avto, če se bo zapeljal čez jezerce. Na srečo se je hitro premislil, ko je začutil mehka tla pod kolesi. Tako je bil avto pošprican le po eni strani, mi pa smo srečno ušli mehkemu blatu. Na začetku smo ob poti opazovali velike grme z mesnatimi listi in melancanom podobnimi plodovi. Nace je trdil, da je v neki oddaji slišal, da so zelo strupeni. Kmalu je bilo videti le še veliko suhe zlate trave in zelo bodečega grmičevja. Ko sem bosa nič hudega sluteč stopila iz avta v pesek, sem imela takoj polno nogo bodic. Vsake toliko kilometrov smo naleteli na skupino hiš in pa kakšno čredo živine. Največkrat so nas presenetili oslički, ki so v velikem številu ležali po cesti. Le redko smo srečali kakšen avto. Po približno 5-ih urah vožnje smo zagledali veliko zeleno povodje Nigra. Cesta se je spremenila v nasip, ki nas je po vodi vodil v pristajališče splava za Timbouktu. Tu nas je v zelo zanikrni vasi pričakala kopica zelo umazanih otrok. Kljub ranim letom, so že vsi znali prosjačiti. Vsakič znova sem presenečena, kako me znajo tako majhni otroci popolnoma brez sramu prositi direktno za denar in ne za bonbone ali igrače. Poleg nas so na splav vkrcali še trop krav. Zelo sem bila presenečena, da sem videla zelenje samo tam kjer je reka, že en meter od njene obale pa se je začenjal pesek in puščava. Izkrcali smo se v malo večji vasi in se po nasipu odpeljali v Timbouktu. Ob levi strani nasipa smo opazili njive, na desni drevesni nasad. Nace je zopet lahko posnel krasen sončni zahod. Ker smo imeli koordinate Hotela Timbouktu, smo ga hitro našli. Odločili smo se, da bomo spali kar na strehi hotela. Naročili smo večerjo in se še pred temo odpeljali do prve mošeje. Kup domačinov nam je prišlo ponujati svoje usluge. Postavljali so neverjetno visoke cene za svoje ponudbe. Ne morem verjeti, da bi jim kdo plačal skoraj 50 €, da bi jih peljali pogledati karavano in to s svojim avtom. Poleg tega pa nam nihče niti ni potrdil, da je karavana sploh v mestu. Ostali so odigrali še nekaj partij taroka in skupaj smo se odpravili spat.

16.12.2008 TIMBOUKTU

Na strehi smo preživeli pestro noč. Po zatrjevanju domačinov tu naj ne bi bilo komarjev, vendar to ne drži. Popolnoma sem se zavila v spalno vrečo, kar je povzročilo Mitjevo negodovanje, da je prevroče. Vsake nekaj ur sva se pošpricala proti komarjem in nekako zdržala do jutra.

Na naše presenečenje nas je zjutraj na mizi čakal zajtrk. Okrepčani smo se odpravili v mesto do prodajalne rezervnih delov za Toyoto. Prodajalec nas je nato odpeljal še do mehanika, kjer smo prepustili Mišota njegovim užitkom. Sami smo se odpeljali v mesto, kjer so nas ulice in opisi Lonely Planeta popolnoma zmedli. Vsi smo si želeli videti stare rokopise, ki so po opisu v knjigi shranjeni v prenovljeni knjižnici. S knjigo v roki smo se peš opravili v mesto poiskati knjižnico, vendar je tam, kjer je bila na zemljevidu knjižnica, v resnici stala še nedokončana prazna stavba. Oznake in domačini so nas nato pripeljali v stari del mesta do kamnite stavbe z zaklenjenimi vrati. Po trkanju so se odprla vrata v nasprotni stavbi in domačin, ki se je predstavil za kustosa stare knjižnice, nam je zatrdil, da smo prišli na pravi kraj. Peljal nas je v majhno sobo v kateri sta bili dve visoki omari s steklenimi vrati in dve nizki mizi s steklenim pokrovom, v katerih so bili trije rokopisi. Ko so nam za to zaračunali še vstopnino 1.500 CFA na osebo, smo bili popolnoma zmedeni in nejevoljni, saj smo mislili, da so nas naplahtali. Odpravili smo se naprej po mestu in se otepali domačinov, ki so se nam ponujali za vodiče. Našli smo vse tri mošeje v mestu Djingareyber, Sankore in Sidi Yahia in razvozljali tudi uganko knjižnice rokopisov. Srečali smo južno-afričana, ki je bil nadzornik gradnje nove knjižnice, in nam je razložil, da bo otvoritev nove knjižnice šele za božič, tako da smo prej našli pravo knjižnico. V Lonely Planetu so se torej prenaglili in pred izdajo knjige niso preverili ali je nova knjižnica že dokončana.

Ugotovili smo, da je danes mesto le senca nekdanje slave. Timbouktu je najbolj ritmično afriško ime za kraj in je bil stoletja simbol skrivnostne afriške nedostopnosti. Timbouktu je postal znan zaradi svoje strateške pozicije, saj stoji na robu Sahare in ob reki Niger ter je zadnja postaja karavanskih poti, ki so povezovale zahodno Afriko in Sredozemlje. Mesto Timbouktu je bilo ustanovljeno okrog leta 1000 kot nomadska naselbina za Tuarege. Od 11. stoletja se je mesto začelo razvijati kot trgovsko središče, skozi katero so vodile karavanske poti po katerih so tovorili zlato, sužnje in slonovino. V 15. in 16. stoletju je bilo mesto intelektualna in verska prestolnica in iz tega obdobja izhaja tudi največ rokopisov. Ocenjujejo, da je v celotni regiji od 300.000 do 700.000 rokopisov, ki opisujejo zgodovino, astronomijo, logiko in razmere takratnega časa.

Medtem je Mišo že popravil Toyoto in utrujeni od vsiljivih domačinov smo se opravili na pijačo. Ker Timbouktu očitno nima niti enega lokala, smo na koncu odšli kar v hotel. Mi trije smo se odločili napisati kartice, Mojca in Mišo pa sta odšla pogledati največjo mošejo. Po zatrjevanju domačinov je ravno včeraj prispela v mesto karavana kamel, zato smo se v upanju, da bi si jo ogledali, odpeljali na sever ven iz mesta. Karavane nismo našli, smo pa odpeljali ene par sipin in malo kopali po pesku.

Na kosilo smo se odpeljali v vas ob Nigru, kjer pristaja splav. Z domačinko smo se dogovorili, da nam je spekla sveže ribe, ki so bile zelo okusne. Nato smo se igrali z vaškimi otroki. Ti so uživali v nastavljanju fotoaparatu. Peljali so nas skozi vas, kjer nam je ponosna mamica pokazala danes rojenega otroka. Deklici sta mi spletli nekaj kitk, razdelili smo vrečko bonbonov in se odpravili nazaj v hotel. Poslikali smo sončni zahod, natočili gorivo in kupili kruh, saj se bomo že navsezgodaj zjutraj odpravili na pot. Danes smo si pred spanjem postavili še mreže proti komarjem.

17.12.2008 TIMBOUKTU – SEVARE – BANDIAGARA

Ponoči nas je ujel dež, a smo se umaknili pod arkade v pritličju hotela. Noč je bila tako zelo kratka, saj smo že ob 6.30 krenili proti splavu.

Ko smo prišli v vas, smo izvedeli, da smo splav ravnokar zamudili. Otroci mi niso pustili, da bi v miru brala v avtu, tako da sem se še enkrat sprehodila po vasi. Otroci so v Niger praznili nočne posode, moški pa so nalagali vreče na pirogo. V pol ure je po nas prišel majhen splav, velik za samo tri vozila. Danes smo za vožnjo plačali 5.000 CFA za avto.

Po izkrcanju smo začeli 195 km dolgo pot do Duentze, ki nam je parala živce. Na začetku se nam je zdela pot zelo dobra, kar je v nasprotju s tem, kako smo se počutili dva dni nazaj. Ugotovili smo, da se pot slabša skupaj z našo utrujenostjo. Tudi danes smo se peljali malo po cesti in malo po poteh ob njeni strani. Pokrajina se celo pot ne spreminja. Večinoma smo videvali majhna drevesa in velike bodičaste grme, ki so praskali po avtu. Na začetku poti je bil pesek zelo bel, po poti pa se je temnil, tako da je bil na koncu v Duentzi temno rdeč. Po 100 km smo zopet prišli do kontrolne točke, kjer so nas veselo pozdravili. Šele čez nekaj minut smo ugotovili, da zato ker se je najvišji oficir hotel peljati z nami do Duentze. Seveda tega nismo mogli zavrniti, tako da je Mišo poleg domačinke, ki jo je pobral na splavu, dobil za družbo še oficirja. Sedaj si nismo upali uporabljati radio zveze, tako da nas je Mišo vsake toliko kar počakal. Končno smo po več kot šestih urah prispeli do Duentze in se veselili nadaljnje poti po asfaltni cesti. Mišo je odložil sopotnika, napolnili pa smo tudi gorivo.

Pot do Sevare smo že poznali, tam pa smo zavili za Bandiagaro, ki je izhodiščno mesto za obisk dežele Dogonov. Tja smo prispeli popoldne. Najprej smo se odpeljali do Hotela de la Falaise, ki so ga obiskali tudi naši predhodniki, vendar so sedaj hotel dokončali in pošteno zasolili cene. Hotel mi je bil všeč, saj je zelo simpatično opremljen ter izgledal zelo čist, vendar smo se držali svojih obljub in se kljub Nacetovim prošnjam, da bi se zdaj že prilegel tuš s toplo vodo, odpravili naprej. V bistvu smo se odpeljali nazaj, ker je Mišo ob poti videl nekaj znakov za kampe. Odločili smo se za kamp Togona, kjer smo nam za 7.000 CFA na osebo ponudili sobo z zajtrkom in večerjo. Sobe so bile prav luksuzne v primerjavi s prejšnjimi dnevi, saj je vsaka imela tudi svojo kopalnico. Ponudbe tako nismo mogli zavrniti.

Pred večerjo smo se opravili še v mesto. To je sicer bolj prašna vas, v centru pa je mošeja in mestna palača. Z vseh strani so se nam ponujali vodiči za deželo Dogonov, vendar smo iskali nekoga, ki bi znal angleško, ker se je Mišo že naveličal večnega prevajanja iz francoščine v slovenščino. Odpravili smo se v bar El Mosquito na pijačo in se pred mrakom odpeljali nazaj v kamp. Za večerjo smo dobili piščanca, ki ga je Mišo opisal kot zelo atletskega, omaka, krompirček in zelenjavna priloga pa so bili zelo okusni. Do nas je zopet prišel domačin, ki se je predstavil kot vodja turistične agencije, vendar nas ni hotel voditi za manj kot 20.000 CFA. Ker Mišo ni hotel pristati na več kot 15.000 CFA, smo se dogovorili, da zjutraj k nam pošlje svojega cenejšega kolega, ki govori tudi angleško.

 18.12.2008 DEŽELA DOGONOV

Ob dogovorjeni uri nas je pričakal zajtrk. Ko smo pojedli, je do nas res prišel naš včerajšnji kolega s prijateljem. Malo smo ga preizkusili v angleščini in izkazalo se je, da govori zelo dobro. Poleg tega je tudi sam Dogon. Še enkrat smo preverili ceno in ker je vse držalo, smo potrdili posel.

Kar takoj smo se opravili na pot. Po nekaj kilometrih smo malo ven iz mesta zavili levo na cesto do Dogonov. Po 20 km smo prišli do prve dogonske vasi Djiguibombo. Takoj so nas sprejeli vaški otroci. Vas je znana po malih blatnih hiškah z majhnimi linami in brez vrat. Izvedeli smo, da so to nekakšne shrambe za ženske. Malo večje hiške, ki imajo dva okenca, so pa moške »omare«. V vasi smo naleteli na Švicarko, ki je poročena z Dogonom in vsake toliko časa pride za nekaj mesecev v Mali skupaj z možem. V vasi sta naredila mini hotelček, ki je izgledal prav simpatičen. Z Mišotom sta si izmenjala email naslove, če bomo slučajno še kdaj iskali tukaj prenočišče. Ogledali smo si vas, kjer mi je bila najbolj všeč glavna vaška stavba togona. Togona je zelo nizka okrogla hiša z večimi majhnimi vhodi. V njo lahko vstopiš in izstopiš le po kolenih, kar obiskovalca prisili, da se izenači z ostalimi. V togoni starejši spoštovani vaščani tudi razsojajo v vaških sporih. Nizek strop onemogoča, da bi jezni vaščani vstali, povzdignili glasove ali na hitro zapustili sodišče. Podrediti se morajo vaškim zakonom in sprejeti razsodbo modrecev. Tu smo tudi spoznali vaškega poglavarja.

Odpravili smo se naprej in kljub zelo slabi vidljivosti smo bili očarani nad slikovito pokrajino Falaise de Bandiagara. To je približno 100 km dolg klif, ki je na nekaterih mestih visok več sto metrov, pod njim pa se nahajajo dogonske vasi. V deževnem obdobju je tu veliko slapov, sedaj pa so bile na žalost struge prazne. Spustili smo se v dolino in se odpeljali do vasi Teli, kjer smo se povzpeli so nekdanje naselbine plemena Telenov v klifu. Pleme Telenov je živelo tu pred Dogoni. V klife so na neverjetni višini izdolbli luknje in prostore v katerih so živeli in shranjevali hrano. Še danes ni popolnoma jasno, kako so se povzpeli do teh višin. Po pripovedovanju so bili lovci in so se umaknili od tu, ko so se umaknile tudi divje živali. Dogoni so se naselili pod klifom in se večinoma ukvarjajo s poljedelstvom in živinorejo.

Po pijači smo se odpravili naprej do vasi Yaba-Talu, kjer pa je bila v vaškem baru že gruča turistov. Mitja je še ugotovil, da je po poti izgubil čevelj, tako da smo se kar hitro odpravili nazaj v vas Ende. Tu so otroci takoj prileteli do nas z Mitjevim čevljem v rokah. Kasneje smo se spomnili, da je padel ven, ko smo preverjali ali lahko zapeljemo pod vejo baobaba. V zahvalo je Mitja otrokom podaril žogo, nato pa smo vsi uživali v njihovem pristnem veselju. Vas Ende je znana po tkanju bombaža in indigu. Slednjega pridelujejo ženske, tkejo in barvajo pa moški. Dogoni so se izkazali za zelo težke pogajalce, saj so navajeni pri turistih veliko zaslužiti. Na koncu smo zbarantali dva bombažna šala za 3.000 CFA.

Rastje je tukaj podobno temu, kar smo videvali do sedaj. Na ravnini pod klifom je med redkimi drevesi in grmičevjem suha trava. Po bližnjem pogledu smo ugotavljali, da so vmes tudi njive, saj smo opazili, da so na nekaterih delih narejeni jarki. Vendar sedaj v sušnem obdobju tu pač nič ne morem uspevati.

Pred manjšo vasjo je bila pod velikim drevesom zbrana skupina žensk in otrok in mlatila proso. V večji lesen čeber dajo klasje in jih z debelimi lesenimi palicami stolčejo. Sosednja skupinica to pretresa iz ene v drugo posodo, medtem pa veter ločuje zrna od plev. Zrna padejo v spodnjo posodo, pleve pa veter odnese na okrog. Preprosto in učinkovito.

Na koncu smo obiskali še vas Kani-Kombole, ki je najstarejša dogonska vas. V vasi je bila ravno ženska tržnica. Z Mojco sva si za 100 CFA privoščili še krogli mila iz karitejevega masla. Tu ga uporabljajo za umivanje, pranje posode in oblek. Ker nima dodanih nobenih dišav, ima rahlo ogaben vonj, vendar pa je koža po umivanju zelo mehka. Vodič nam je še razložil, da beseda dogo pomeni, da je boljše biti mrtev kot osramočen, končnica na pa predstavlja zvok, ki ga pri tkanju oddaja tkalski čolniček.

Povzpeli smo se nazaj na klif in se opravili nazaj v Bandiagaro na večerjo. Ustavili smo se pri starejši ženski, ki je pekla ribe na ulici. Naslonili smo se na vogalni kamen ene hiše in jih pojedli kar z rokami. Bile so še boljše kot v Timbouktuju. Če bi zraven dobili še malo krompirčka, bi se lahko primerjale s katerokoli dalmatinsko ribo, sploh, ker riba stane 500 CFA. Po večerji smo poračunali še z vodičem. Poleg dogovorjenih 15.000 CFA, nam je zaračunal še 1.000 CFA na osebo za obisk vsake vasi.

Za krasen zaključek lepega dneva so nam v kampu posodili kuhinjo in Mojca nam je spekla palačinke.

19.12.2008 BANDIAGARA – OUAGADOUGOU

Tudi danes smo se že zelo zgodaj odpravili na pot. Izbrali smo pot skozi deželo Dogonov, tako da smo se peljali po isti cesti kot včeraj, samo da pri vasi Kani-Kombole nismo zavili levo na pot ob klifu, temveč smo pot nadaljevali naravnost po makadamski cesti. Do meje z Burkino Faso smo imeli 170 km makadama, kar je vožnjo zelo podaljšalo. Na meji nismo imeli nobenih težav, tu pa se je začel tudi asfalt, kar je možno izboljšalo prvi vtis Burkine. Tukaj smo opazili, da imajo skoraj v vsaki vasi šolo. Videli smo tudi otroke, ki so hodili v šolo, kar je bilo v Maliju zelo redko. V Quagayidu smo se ustavili za kosilo. Domačini so nas vodili do neke restavracije, ki se je izkazala za pravo izbiro. Bilo je presenetljivo dobro in ceneje kot v Maliju. Meso je stalo 1.000 CFA, krompirček 500 CFA, špageti pa samo 300 CFA.

Nadaljevali smo pot proti Ouagadouguja, do kjer smo imeli še 175 km. Ob cesti je bil skoraj ves čas nasajen drevored karitejevih dreves. V Burkini menda pridelajo največ karitejevega masla. Meso zelenih sadežev uporabijo v prehrambene namene, iz približno 4 cm velikih posušenih oreščkov pa pridobivajo naravno rastlinsko maščobo – karitejevo maslo, katerega Afričanke že stoletja uporabljajo za zaščito kože pred vročim vetrom, ki prinaša prah in droben pesek, za nego dojenčkove zadnjice, po pikih insektov, ob srbečici in sončnih opeklinah, saj vsebuje naravni zaščitni faktor. Ker so drevesa sveta, je prepovedano obirati plodove, lahko jih pobirajo samo s tal. Skrivnost, kako pripravljati iz oreščkov karitejevo maslo, ženske skrbno čuvajo. Samo ženske lahko služijo z njim, zato mu pravijo žensko zlato.

Pokrajina je postajala bolj zelena, okrog vasi smo videli celo zelena polja z zelenjavo. Ouagadougou je zelo prometno mesto, zato smo se kar malo lovili, da smo našli katoliški misijon. Predvsem, ker katedrala zraven katere stoji, ne izgleda kot kakšna naša katedrala. Tisto, kar je na zemljevidu prikazano kot cerkev je v bistvu več cerkvenih poslopij zraven katerih so tudi prenočišča. Cerkev je skrita za njimi, tako da smo jo opazili šele ko smo se sprehodili po dvorišču. Rezervirali smo sobe in se peš odpravili na sprehod po mestu. Ker se je že stemnilo, se nismo odpravili do tržnice, ampak smo se držali glavne osvetljene ulice. Danes so se temperature v Burkini dvignile do 36°C. Tudi zvečer je bil zrak v mestu zelo zadušljiv, saj je bil zelo suh in poln prahu. Spili smo pijačo in kupili nekaj steklenic južnoafriškega vina. Mesto nam nekako ni priraslo k srcu, zato smo se odločili, da takoj zjutraj nadaljujemo pot v Benin v park Pendjari.

20.12.2008 OUAGADOUGOU – PORGA

Že navsezgodaj nas je zbudila glasba z ulice. Kmalu je Mitja doživel šok, saj je iz balkona opazil, da mu domačina pereta avto. Že včeraj so ga spraševali ali želi, da mu operejo avto, in jim je izrecno naročil, da pustijo avto pri miru. Preden smo prišli do avta, so začeli prati še Mišotovo toyoto. Ker tudi on s tem ni bil zadovoljen, plačila seveda niso dobili. Odšli smo na zajtrk in se hitro odpravili iz Ouagadouguja na JV. Gorivo je v Burkini dražje kot v Maliju, imajo pa boljši menjalni tečaj in cenejšo hrano in pijačo. Kosili smo v zadnjem mestu pred beninsko mejo v obcestni lokalni restavraciji. Hrana je bila zelo okusna in poceni, saj smo za vse skupaj s pijačo plačali 3.500 CFA.

Na beninski meji smo povedali, da gremo obiskati njihov narodni park in so nam vize zaračunali po polovični ceni 5.000 CFA na osebo. Lonely planet opisuje park Pendjari kot najboljši v tem delu Afrike, zato ga seveda nismo hoteli izpustiti. Takoj smo poiskali vhod v park in se kar tu dogovorili za sobe. Za zajtrk so nam hoteli zaračunati 2.500 CFA, kar se nam je zdelo preveč. Zopet smo ugotovili, da imajo v krajih, kjer se zbirajo turisti dvojne cene, ene za domačine in ene za nas. Za vodiča se nam je ponudil starejši domačin iz okoliške vasi in kar takoj smo se odpeljali približno 20 km v park. Pripeljali smo se do jezera, vendar smo videli samo stopinje slonov in povodnih konjev. Vrnili smo se v mesto Porga in naročili večerjo v hotelu ob cesti La Romance. Tu smo srečali domačina Samuela, ki nam je zaupal svojo zgodbo, da je pred nekaj leti v sosednjem mestu Tanguieta srečal skupino slovenskih zdravnic. Z eno od njih se je zapletel v razmerje. Rodil se jima je sin in on je celo odšel z njo v Slovenijo. Po očetovi želji se je vrnil v Benin in od takrat menda nimata več stikov.

21.12.2008 PARK PENDJARI

Ker nismo hoteli ničesar zamuditi, da začnemo naš safari takoj ko se odpre park ob 7h zjutraj. Malo nas je zavedlo le to, da imajo v Beninu čas eno uro naprej od ostalih zahodnoafriških držav. Na srečo Mojca ni zaspala, mi pa smo morali malo hitreje pozajtrkovati.

Ceste so v parku zelo slabe, tako da smo vozili zelo počasi. Ker smo ves čas oprezali za živalmi, nas to ni preveč motilo. Ko pa smo po parih urah vožnje opazili le nekaj antilop, smo postajali čedalje bolj razočarani. Park je v nasprotju z dosedanjo pokrajino zelo poraščen, zato sem bila začudena, da požigajo podrast. Vodič nam je razlagal, da naj bi se tako bolje obnavljala, vendar se mi to ni zdelo najbolj logično. Mislim, da tako tudi odganjajo živali, saj te po požganem območju gotovo ne hodijo.

Po 120 km, ko smo od velikih živali videli le povodne konje, smo se ustavili v hotelu na drugem koncu parka. Danes so bile temperature višje od 40°C, tako da je hladna pijača zelo prijala. Kosila si tu nismo privoščili, saj stane meni 6.000 CFA na osebo. Po krožni poti smo se začeli vračati domov, ko se nam je nasmehnila sreča. Srečali smo skupino opic – baboonov, ki pa se sploh niso zmenili za nas. Po parih kilometrih smo naleteli še na lepega slončka. Tudi v naslednjem jezeru smo imeli srečo, saj smo relativno od blizu videli štiri povodne konje, od tega je bil eden mladič. Z daljnogledom smo lahko na nasprotni obali opazovali krokodile. Za konec smo srečali še družino divjih prašičev. Na žalost nismo videli nobene velike mačke, ki naj bi tudi živele v parku po pripovedovanju domačinov in turistov.

Komaj smo še ujeli vratarje, saj se park ob 7h zapre. V parku smo prevozili 250 km. Kar utrujeni smo se zopet odpravili na večerjo v Porgo in zopet pristali v istem hotelu, saj so domačini že pospravili lonce. Poračunali smo z vodičem in se odpravili spat.

22.12.2008 PORGA (BENIN) – SOKODE (TOGO)

Zjutraj smo spakirali in se odpravili na jug proti Togu. V Tanguieti smo zajtrkovali jajčka v omleti in čaj z mlekom ter napolnili tanke. V Djougou smo zavili dol z asfaltne ceste za mejni prehod Quake. Tu pa nas je čakalo presenečenje, saj nas obmejni policist ni hotel spustiti ven iz države. Ker viza velja 48 ur, obmejni policist v Porgi pa zraven datuma ni vpisal ure vstopa, nam je policist zatrjeval, da nam je potekla viza. Po dolgem prerekanju so nam za 5.000 CFA na osebo dovolili izstopiti.

Še večje presenečenje nas je čakalo v Togu. Obmejni policisti niso našli Slovenije v nobenem seznamu za vizo. Pokazali smo jim cestni atlas Evrope in Mišotu je uspelo jih prepričati, da spadamo v isto skupino kot Nemčija in Francija, saj tudi za Evropsko unijo še niso slišali. Ko smo jim obljubili še mrzlo pivo, so nam v potni list pritisnili sedem dnevno vizo. Nace je pred potovanjem dobil nov potni list, vendar bo kmalu potreboval novega. Vsi vznemirjeni smo se takoj za mejo ustavili na pijači, Mišo pa je nazaj policistom odnesel dogovorjeno pivo.

Preostanek dneva je minil bolj mirno. V mestu Kare smo se ustavili na kosilu. Tudi tukaj je bila hrana zelo dobra, le meso je v Afriki bolj atletsko. V Togu se je rastje opazno zgostilo, konec pa je bilo tudi ravnine. Sahela je bilo konec, začeli so se tropi. Z Mojco sva opazili, da tukaj manj domačink nosi lasulje, a sva se strinjali, da izgledajo še celo lepše. V drugem največjem mestu Toga, Sokode smo poiskali prenočišče. Ker se je že temnilo, smo se odločili kar za prvega La Bonne Auberge. Lastnik je dolgo časa delal v Nemčiji in je bil zelo vesel, ker je lahko z Mišotom govoril nemško, ter nam je ponudil ugodno ceno. Ozračje je bilo kar prijetno, tako da smo povečerjali kar v hotelu. Prvič smo na našem popotovanju srečali televizijo. Po nekaj partijah taroka smo se odpravili spat.

23.12.2008 SOKODE (TOGO) – LOME (TOGO)

Ko smo se včeraj zvečer odpravili spat, smo ugotovili, da niso imeli dovolj postelj za vse. Nacetu so tako naredili posteljo kar v najini sobi na tleh in sicer so iz stolov so pobrali blazine in jih zložili po tleh. Ker je bil hotelček čisto ob cesti, se je že zelo zgodaj začel ropot zaradi prometa. Kasneje sem ugotovila, da okna sploh nimajo stekel, temveč le žaluzije iz plastike. Ob štirih pa so začeli tudi klicati k prvi molitvi. Ker je bila tudi postelja zelo boga, saj sem čutila vsako vzmet, sem spala zelo malo. Mislim, da bi bilo boljše, da bi spala na tleh kot Nace. Za zajtrk jim je sicer zmanjkalo jajc, in ker tega niso povedali že na začetku, sem samo jaz dobila celo porcijo omlete. Ostali so pa ostali brez in jedli le marmelado. Ko smo se že spakirali in odpravljali naprej, so od nekje prinesli še nekaj jajc, vendar nihče ni hotel oditi nazaj.

Do Lomeja smo imeli le 340 km, zato smo imeli več časa za razgledovanje. Togo je bolj razvit kot Mali in Burkina Faso. V vaseh so imeli več zidanih hiš, promet je bil opazno bolj gost, saj smo morali ves čas prehitevati. Ljudje so manj postavali in več delali. Pokrajina je bila bolj razgibana, saj smo se ves čas vozili med grički. Ozračje je bilo bolj vlažno, kot do sedaj, temu primerno pa je bilo razbohoteno tudi rastje. Domačini podrast zažigajo, da se jim popolnoma ne razraste, zato je bilo v zraku veliko dima. Temperature so čez dan presegle 40ºC in to ob veliki vlažnosti.

Po glavni cesti, ki pelje po Togu od severa na jug, smo se pripeljali naravnost v Lome. V želji, da bi videli stari kolonialni center mesta in tam pojedli kosilo, smo se zapeljali predaleč v mesto in padli v prometni zamašek. Promet se je popolnoma ustavil, saj so se ljudje ustavili kar sredi ceste in raztovarjali svoje avtomobile. Zapeljali smo čez nekaj pločnikov in se po stranskih uličicah vrnili do glavne ceste. Medtem je Mišo našel mehanično delavnico za Toyote. Že na poti čez Mavretanijo mu je počil hladilnik za klimo, zaradi visokih temperatur, pa se je tu odločil, da ga bo popravil. Ker so imeli na zalogi nov hladilnik, se je dogovoril, da pripelje avto jutri zjutraj. Nov hladilnik in delo naj bi skupaj stala neverjetnih 170 EUR! Mi smo medtem našli restavracijo in se dogovorili za kosilo. Vsi smo se odločili za ribo in krompirček, moški del pa si je za sladico naročil še špagete.

Odločili smo se, da bi nam po napornem potovanju prijalo nekaj dni dopusta, zato smo začeli iskati hotelček na plaži. Iz mesta smo se odpeljali po obalni cesti na vzhod in iskali hotel Coco Beach, ki je bil edini opisan v Lonely Planetu. Zopet smo naleteli na zamašek na cesti. Preden smo se premaknili naprej in našli kakšen hotel, se je že stemnilo. Hotel Coco Beach smo komaj našli, saj nismo predvidevali, da do njega vodi pot skozi barakarsko naselje, ki je ponoči še bolj strašljivo kot podnevi. Hotelček je izgledal prav prijetno, vendar so imeli zelo visoke cene, saj so za nočitev zahtevali kar 32.000 CFA na sobo. Ko smo se s kanadskim lastnikom želeli dogovoriti glede cene, sploh ni želel priti do nas. Malo razočarani smo se odpravili naprej in našli hotel ob cesti, ki sicer še ni bil popolnoma dokončan, vendar je imel zasebno parkirišče in klimatizirane sobe. Dogovorili smo se za 10.000 CFA na sobo z zajtrkom. Zvečer je vlaga v zraku tako narasla, da smo bili mokri, kot bi stopili iz tuša. Preostanek večera smo načrtovali nadaljnjo pot.

24.12.2008 LOME (TOGO)

Mišo in Mitja sta se že navsezgodaj odpravila k mehaniku, ostali pa smo počasi vstali in pozajtrkovali. Kmalu se je Mitja vrnil sam in skupaj smo se odpravili v Lome. Najprej smo se ustavili na plaži. Plaža je zelo impresivna, saj je ob cesti zasajen pas palm, nato je 30 metrski pas drobnega peska. Od blizu pa smo ugotovili, da je res kar sem do sedaj prebrala o zahodnoafriških plažah, in sicer jo domačini uporabljajo za smetišče in stranišče. Kljub temu smo odšli do morja in opazovali ribiče pri pospravljanju mreže. Valovi so bili zelo visoki, ker pa smo bili malo nepazljivi, nam je presenetljivo topla voda zalila noge.

Odpravili smo se naprej in parkirali avto pred glavno tržnico tik zraven švedskega konzulata. V senci z mrzlo pijačo pred seboj smo počakali Mišota in od uličnih prodajalcev nakupili kup krame. Ko se nam je pridružil še Mišo, smo skupaj izbrali še ebenovinaste maske. Močno smo zbili cene, vendar so nas na koncu ob prešernih nasmehih prodajalcev vseeno obdajali dvomi, da so nas napeli.

Odločili smo se še malo pregledati obalo, zato smo se odpeljali ob obali na vzhod skoraj do beninske meje. V vasi Aneho tik pred mejo smo se ustavili na plaži in opazovali domačine. Moški so ravnokar prispeli domov z ulovom. Ženske so jih pričakale in takoj začele čistiti mreže. Naši fantje so priskočili domačinom na pomoč, ko so se trudili zvleči čoln na obalo. Ker so bili valovi zelo visoki, je bilo to precej naporno. Obala je bila tu veliko bolj čista kot v mestu, vendar se zaradi visokih valov in mnogih opozoril, ki smo jih prebrali v vodnikih, nismo odločili za plavanje.

Ko smo v vasi iskali kakšno restavracijo za kosilo, se je v nas zaletel motorist. Na srečo mi nismo imeli nobene škode, saj je udaril ravno v kolo. Domačin pa se je malo udaril in poškodoval motor. Kljub temu se je zelo hitro zbrala velika množica domačinov, vendar se je Mišotu uspelo z nekaterimi razumno pogovoriti, da pač nismo krivi. Da bi pomirili razburjene domačine, smo motoristu, ki se še vedno ni opomogel od šoka, dali 10.000 CFA. Hitro smo se obrnili in se napotili nazaj v hotel.

Zopet smo se prepričali, da se tu zelo hitro stemni. Popolna tema nas je ujela še preden smo se uspeli vrniti v hotel. Na poti smo še napolnili rezervoarje za 495 CFA za liter. Mojca je tik pred bencinsko postajo opazila stojnico s hrano. Imeli so kar veliko izbiro. Gospa je skuhala dober pikanten golaž, njen sosed pa je pekel ražnjiče. Mojca si je naročila tudi jam, tako da smo ga lahko poizkusili še ostali in se prepričali, da ima res okus sladkega krompirja. Cena večerje je bila popolnoma afriška, saj smo za vse skupaj odšteli 3.500 CFA. Po večerji smo v trgovini čez cesto nakupili še vodo in nekaj malenkosti.

Zgodaj smo se odpravili spat, saj smo naročili zajtrk že ob 6.30. Šele ko sem se ulegla v posteljo, sem se zavedla, da je v bistvu božični večer. Ker pa je bilo tu tako vroče in vlažno, nihče od nas tega sploh ni opazil.

25.12.2008 LOME (TOGO) – KUMASI (GANA)

Kot smo se dogovorili smo vstali zelo zgodaj, pozajtrkovali in kmalu prišli do meje. Pri izstopu iz Toga smo morali izpolniti obrazce za izstop, nato pa smo se odpravili na gansko mejo. Kot vedno so tudi sedaj, takoj ko smo parkirali, pristopili domačini. Razložili so nam, da imamo napačne informacije, saj se ganske vize ne da dobiti na meji. Preverili smo tudi v Lonely Planetu in videli, da smo se res zmotili, saj se gansko vizo lahko dobi le na letališču v Accri. Policisti so nas najprerj napotili v Lome na njihovo ambasado, vendar je Mišo “big bossa”policistov prepričal, da nam je dal 48-urno tranzitno vizo za Gano za 20 $ po osebi. Za njega smo skupaj dali še 10 $. Celotno pregovarjanje je trajalo kaki dve uri, tako da smo se Mišotovega uspeha zelo razveselili.

Dobre volje smo se odpravili do carinskih poslopij. Tukaj smo doživeli drugi šok, saj je carinik trdil, da je za vstop v Gano v avtomobilom obvezen karnet. Ker smo že doma preverili ali za katero od teh držav potrebujemo karnet, smo vedeli, da nobene ni na seznamu. Seznam smo pokazali cariniku, vendar ni popustil. Morali smo se obrniti. Mišo je odšel nazaj na policijo, da bi nam stornirali vize. Tu je povedal celo zgodbo in policist z veliko epoletami na ramenih se je odločil, da nam bo pomagal. Skupaj smo odšli do tretje večje stavbe na meji in izpolnili obrazca za začasni uvoz naših avtomobilov. Za niti to nismo rabili nič plačati, policistu pa smo samovoljno za njegovo pomoč zopet dali 10 $. S tem smo po petih urah uspeli prečkati gansko mejo.

Sedaj smo bili omejeni na 48 ur, ki jih lahko preživimo v Gani. Dogovorili smo se , da moramo izpustili Accro in še danes prispeti v centralno Gano, v Kumasi. Čakalo nas je približno 450 km. Pot se je začela izredno slabo, saj je bilo prvih 60 – 70 km ceste katastrofalnih. Vozili smo več kot dve uri, saj se je le na redkih odsekih dalo voziti več kot 30 km/h. Skoraj smo že obupali, da nam bo uspelo priti do Kumasija, ko se je pred Accro začela normalna cesta. Ker je tudi Accra, kot vsa velika mesta do sedaj, izgledala umazana, natrpana in z izredno slabim zrakom, mi ni bilo prav nič hudo, ko smo se le odpeljali mimo. Že v Lonely Planetu smo zasledili opazko, da se v Accri vozi podobno kot v Rimu s primesmi New Yorka. Do sedaj smo ugotovili, da je promet takšen v vseh afriških mestih. Zelo težko je karkoli najti, saj so smerokazi redki, oznak ulic pa največkrat ni ali pa jih zakrivajo stojnice, ki so postavljene vsepovprek.

Ker nam je primanjkovalo časa, se nismo ustavili niti za kosilo. Poskušali smo kupiti kruh, vendar nismo imeli ganskega denarja. Nikakor nismo našli delujočega bankomata, nato pa smo kar med čakanjem v nekem zastoju pri domačinu uspeli menjati. Ker je bil tudi tu danes božič, so povsod prodajali nekakšen sladek kruh. Nace ga je sicer kupil, vendar ga je ves razočaran pustil in se odločil počakati do večerje.

Ko smo prispeli v Kumasi je bila že tema. Vsi hoteli, ki so opisani v Lonely Planetu so v centru mesta, vendar nihče ni imel energije, da bi se peljal tja, saj je bila že na obvoznici neverjetna gneča. Zato smo zavili na obvoznici za Tamale in se ustavili v prvem hotelu ob njej. Bil je zelo beden, vendar pa je imel notranje dvorišče na katerem smo lahko varno pustili oba avtomobila. Hotel je izgledal kot iz kakšne grozljivke ali šund filma. Že recepcija je bila slabo razsvetljena, na hodnikih pa je bila rdeča svetloba. Sobe so bile zelo temne, kar pa je bilo še boljše, da vsaj nismo videli umazanije. Midva sva na posteljo pogrnila kar šotorsko platno, saj mi je bilo škoda položiti spalne vreče na posteljo.

Nace se je medtem na recepciji dogovoril za neko restavracijo. Naslov so povedali kar taksistu, ki nas je na naše presenečenje odpeljal na veliko črpalko, kjer so imeli dve veliki fast food restavraciji. Seveda nismo bili zadovoljni in odpeljal nas je v neko fino restavracijo. Ker smo bili že res lačni, smo se odločili, da taksistu ne bomo več morili, ker nas očitno ni želel peljati v lokalno restavracijo. Izkazalo se je, da je ta fina restavracija pravzaprav kitajska restavracija. Tako smo pač danes jedli kitajsko hrano in upali, da nam bo vsaj jutri uspelo najti kakšno lokalno restavracijo.

26.12.2008 KUMASI (GANA) – BOLGOTANGA (GANA)

Spala sem zelo malo, saj so bile vse sobe odprte na ulico. Hrup ni zamrl celo noč, tako da sem se na lastni koži prepričala, da življenje v Afriki nikoli ne zamre. Zjutraj me je kar odneslo iz postelje, saj se bila kar vesela, da smo se odpravili iz tega hotela. Pred hotelom smo kupili kruh in zajtrkovali kar v avtomobilu.

Naš plan je bil priti do meje z Burkino Faso, natančno do mesta Bolgatanga, približno 30 km pred mejo. Narediti smo morali približno 530 km. Cesta je bila le na nekaterih odsekih slaba, zato smo napredovali kar hitro. Cestnine so v Gani smešno nizke, plačali smo trikrat skupaj približno 30 centov € za oba avtomobila.

Ko smo se odpeljali iz Kumasija, smo se še nekaj časa vozili skozi tropski gozd. Med gostim rastjem so izstopala zelo visoka drevesa, ki imajo krošnjo le na vrhu. Tako kot včeraj smo se vozili med hribčki, na levi strani pa nas je spremljal klif. V vaseh so bile večinoma zidane hiše, le tu in tam je stala kakšna iz blata in krita s slamo. V vaseh ni bilo več toliko prosto spuščenih živali, nismo tudi več videvali oslov, ki so nas spremljali skozi Mali. V eni od vasi smo kupili šop banan. Vsi smo se strinjali, da so afriške banane veliko bolj okusne od ameriških, ki jih lahko kupimo v naših trgovinah. Promet je bil še bolj gost kot v Togu. Ves čas smo prehitevali preveč naložene tovornjake in male avtobuse. Vsa vozila so bila zelo stara, poškodovana, nekatera so bila tako zategnjena, da so se peljala kar postrani.

Največje mesto na poti je bil Tamale. Tu se je vse zopet spremenilo. Trava ob cesti je spet postala suha, visoka drevesa je zamenjalo grmičevje in le kakšno manjše drevo tu in tam. Počasi smo zapuščali trope in se vračali nazaj v Sahel. Napredovali smo hitro in še podnevi prispeli v Bolgatango.

Poiskali smo Hotel Sand gardens, ki se je izkazal za pravo osvežitev po včerajšnjem hotelu. Sicer ni bil poceni, saj skoraj niso spustili ceno, vendar se mu nismo mogli upreti. Ko smo rezervirali, smo se odpravili v mesto, saj smo morali menjati, da bi imeli za večerjo. Po poti smo ves denar, ki smo ga menjali včeraj, porabili za gorivo. Menjalnice nismo našli, smo pa našli bankomat. Z restavracijo nismo imeli takšne sreče, saj so bile vse, ki so bile omenjene v Lonely Planetu, zaprte, popolnoma prazne ali pa nam niso izgledale užitne. Vrnili smo se v hotel in tik pred njegovim vhodom našli barček. Izkazalo se je, da imajo pripravljeno tudi hrano. Omaka je bila sicer pikantna, vendar zelo okusna. Mojca je za prilogo izbrala pate, ostali pa smo rajši izbrali riž. Za sladico smo pojedli ananas, ki smo ga s sabo vozili še iz Toga.

Vsi smo si še malo oddahnili, ker nam je uspelo prevoziti Gano v dveh dnevih. Vrnili smo se v hotel in pred spanjem odigrali še nekaj partij taroka. Jutri bomo se bomo zopet zgodaj odpravili na mejo.

27.12.2008 BOLGOTANGA (GANA) – KOUDOUGOU (BURKINA FASO)

Zajtrk smo naročili že ob 6.30, tako da smo bili do 7.30 res že vsi postreženi. Odšli smo okrog 8.00 in v pol ure smo prišli do obmejnega mesta Paga. Že takoj smo srečali skupino Francozov z majhnim otrokom, ki so nam razložili, da čakajo na meji že od včeraj, saj je meja zaprta. Mejo so zaprli zaradi volitev že včeraj in naj bi bila predvidoma zaprta do nedelje, vendar tudi to ni bilo gotovo. Ker nismo mogli kar verjeti govoricam, smo šli preveriti še na carino in imigracijo. Carinik ni hotel nič komentirati, saj so za to pristojni na imigraciji, tam pa so nas hladno odslovili ter nam naročili, naj se vrnemo v ponedeljek. Vrnili smo se k cariniku, ki se je bil bolj pripravljen pogovarjati. Tudi ta carinik ni bil, kot večina višjih uradnikov do sedaj, oblečen v uniformo, temveč v pisano jamajca srajco. Najprej smo mu razložili, da nam danes poteče viza, vendar ga to ni zanimalo. Nato pa smo malo priredili najini letalski karti in najin odhod prestavili na 29.12. To in 10 $ je zaleglo, da nas je carinik začel resno poslušati. Še enkrat smo se odpravili na imigracijo, kjer so fotokopirali našo letalsko karto in nam za predčasen prehod meje zaračunali 50 $. Vsi smo bili zelo olajšani, počakati smo morali le še na to, da nam odprejo vrata, ki so zapirala cesto na mejnem prehodu. Ker so se odločili, da bodo počakali konvoj s cianidom, ki smo ga prehiteli že včeraj, smo morali počakati še slabi dve uri. Gano smo zapustili okrog 12h. V Burkini smo zopet morali pridobiti laisse-passe, tako da smo šele okrog 13.30 krenili na pot proti Ouagadouguju.

Gano si bomo vsi zapomnili, kot najbolj razvito zahodnoafriško državo, vendar tudi najbolj zbirokratizirano in s podkupljivimi državnimi uradniki. Veseli smo bili, ko smo prispeli v Burkino, saj smo se tu počutili bolj domače. Razlika med državama je sicer zelo očitna, saj so v Burkini hiše še vedno večinoma zidane iz blata in krite s slamo. Prometa je veliko manj in ljudje so bolj tradicionalno oblečeni.

Do Ouage smo imeli le 125 km, cesta je bila dobra in okrog 15.30 smo že kosili tam. Ustavili smo se v prodajalni z rezervnimi deli, nato pa smo poiskali še spodobno »restavracijo« za kosilo. Kosili smo v zaprtem dvorišču, kjer sta imeli dve mladenki pripravljen riž z mesno-zelenjavno omako, ki se je izkazala za zelo okusno. Ponudili sta nam tudi svež paradižnik in papriko, tako da smo si pripravili še svežo solato. Ouaga nam že na poti na jug ni bila preveč všeč, zato smo se odločili, da se odpeljemo 100 km naprej do manjšega mesta Koudougou. Tudi tukaj smo imeli dobro cesto, tako da nam je uspelo prispeti na cilj do noči. Izbrali smo Hotel Photo Luxe tik pred mestom, ki nam je bil vsem všeč. Kopalnica je bila sicer skupna, vendar razmeroma čista in celo s toplo vodo. Za dvoposteljno sobo smo plačali 7.700 CFA. Ker se je že stemnilo, smo večerjo naročili kar v hotelu. Presenetili so nas z francoskim krompirčkom, meso pa je bilo zelo »atletsko«, česar smo se do sedaj tudi že navadili. Naslednji dan nas je čakala dolga pot do Bobo-Dioulassa, saj smo načrtovali še postanek pri nilskih konjih, tako da smo se zgodaj odpravili spat.

28.12.2008 KOUDOUGOU (BURKINA FASO) – BOBO-DIOULASSO (BURKINA FASO)

Tudi tukaj se nisem uspela naspati, saj so naši sosedi žurirali celo noč. Soba je imela okno na notranji hodnik, tako da so vsi glasovi še bolj odmevali po hodniku.

Odpravili smo se ob 7.45 po makadamski cesti do Sabua. Tam smo se ustavili pri jezeru krokodilov. Vodiči so z mrtvo kuro na vrvi na obalo zvabili dva krokodila, dolga približno 1,50m. Vsi smo se slikali z njegovim repom v roki, saj je bil verjetno zaradi jutranjega hlada še otrpel. Ob doplačilu smo lahko še opazovali, kako je za zajtrk pojedel tisto kuro, ki so mu jo do sedaj ponujali pred gobec. Z vodičem se nismo mogli nič pogoditi za ceno vstopnine, vendar smo bili po ogledu vsi zadovoljni, tako da smo odšteli 1.000 CFA/osebo. V trgovinici sem si za spomin kupila pobakreno drevo baobaba.

Odpeljali smo se do vasi na zajtrk. Na stojnicah so imeli samo mleko v prahu, zato smo si sami kupili jajca in prinesli vodo, čajne vrečke ter tunine konzerve. Kot vedno smo imeli obilen zajtrk, saj bi drugače prehitro začeli iskati prostor za kosilo in tako izgubljali čas. Odpravili smo se na JZ proti Bobu. Prispeli smo hitro in se v skladu z včerajšnjim planom odpravili še približno 40 km naprej v smeri mesta Ouahigouyi. V kraju Satiri smo zavili levo iz glavne ceste na makadamsko pot proti Mare aux Hippopotames. Po približno 20 km smo prišli v park. Zopet so se začela pogajanja za vstopnino. Na srečo se Mišo rad pogaja, ker meni se to ne bi več dalo in bi jim rajši plačala, kar zahtevajo, saj mi to že kar malo preseda. Zato je res boljše, da potuješ v malo večji družbi, da se lahko izmenjuješ pri raznih »opravilih«. Tukaj smo srečali še nemški par, ki je sam potoval po Burkini, in smo se pogajali kar skupaj. Iz začetnih 3.000 CFA na osebo, sta Mišo in Nemec znižala na 16.000 CFA za vseh sedem. Mi smo bili zadovoljni, Nemcema pa se je še vedno zdelo kar drago.

S pirogo smo se peljali na severni del jezera približno 20 minut. Srečali smo kar nekaj zanimivih ptic, na koncu pa nas je pričakala družina hipotov. Ker so med rastjem ležali eden na drugem, jih sploh nismo mogli prešteti. Glede na to kako so veliki in obilni, plavajo zelo hitro. Mene je šele po vrnitvi na kopno spreletelo, da smo se jim zelo približali, glede na to, da je bil naš čolniček velik kot odrasel samec, ki pa jih je bilo v skupini kar nekaj.

Na poti nazaj smo se ustavili v vasi na pečenih ribah in sladkem krompirju. Na žalost so se kuharici ribe malo preveč zapekle, tako da se nisem ravno najedla, saj skoraj ni bilo mesa. V vasi se je okrog nas hitro zbrala gruča otrok in odraslih. Sedaj sem se jaz počutila opazovano, saj so vsi z zanimanjem opazovali kaj in kako jemo.

Odpeljali smo se nazaj v Bobo in poiskali hotel Le Zion na obrobju mesta, ki je bil v Lonelyju opisan z vsemi možnimi presežki. Vodi ga mlada Francozinja, ki si je z domačinom tukaj ustvarila družino. Hotelček je narejen bolj po naših standardih, kot smo bili vajeni do sedaj, vendar pa izgubi malo afriškega vtisa, ko pride sem večerjat vsaj deset belcev. Sobe so razporejene ob strani pokritega dvorišča, tako da imaš stalen pogled na dogajanje. So majhne, z lastno prho in za te razmere zelo čiste. Stranišče je skupno. Cena sobe je 7.000 CFA za dve osebi. Naročili smo tudi večerjo in se dobro najedli. Nace je komentiral, da ražnjiči po dolgem času niso bili iz »tekmovalnega mesa«, moj capitaine pa je bil krasen, mogoče le premalo slan. Večer se je zopet zaključil z načrtovanjem jutrišnjega dne in nekaj partijami taroka.

29.12.2008 BOBO-DIOULASSO (BURKINA FASO) – SIKASSO (MALI)

Danes smo si privoščili malo daljši spanec, saj smo načrtovali pot le do Sikassa (Mali), ki je oddaljen 170 km. Krasen je bil tudi zajtrk, tako da sem dobila kar občutek nekega luksuza. Po zajtrku sem si šla ogledat domačo trgovino, Mitja in Mišo pa sta preverila stanje naših štirikolesnikov. Poslovili smo se od gostiteljice in odšli v mesto na glavno tržnico. Tu smo menjali denar, saj je v Burkini menjalni tečaj bolj ugoden kot v Maliju, imajo pa občutno dražje gorivo. Gorivo stane 650 CFA/liter, kar je skoraj 1 EUR.

Sprehodili smo se po tržnici, ki je bila kot vedno polna neuporabnega blaga. Na nas se je prilepilo kup domačinov, ki so se izdajali za vodiče. Od prodajalcev na stojnicah so zahtevali provizijo, če smo kaj kupili. Mimogrede je eden od njih dal Mišotu svojo vizitko, čez par minut pa se je kar začel z njim pogajati o plačilu za njegovo vodenje po tržnici. Bili smo prav presenečeni nad njegovo domislico. Fantje so se navdušili nad izbiro tehničnega blaga, našli pa so tudi mehanično delavnico, kamor smo se kasneje vrnili po rezervne dele. Mišo je zamenjal zračni filter za 25.000 CFA, Mitja pa si je privoščil nove metlice za brisalce za prednje vetrobransko steklo za 10.000 CFA. Sedaj bomo lahko čistili steklo, če nas bo sredi sušne sezone slučajno ujel dež. Ampak pot je še dolga.

Zapustili smo Burkino in se odpravili v Sikasso v Maliju. Mejo smo prečkali brez problemov in zastojev. V Sikassu smo se odločili za prvi hotel ob cesti, saj nihče ni imel več volje do iskanja. Malo smo si oddahnili in se opravili nazaj v mesto na večerjo. Ker se je že stemnilo, promet pa je bil prav hektičen, smo se odločili, da se bomo rajši kar sprehodili. Našli smo krasno restavracijo, kjer so imeli celo meni s fotografijami jedi. Ko smo naročili pijačo, si je Mitja seveda zaželel pivo. Na naše presenečenje je natakarica odgovorila, da ga nimajo in mu predlagala, da si ga gre iskati v sosednjo trgovino. To je pač Afrika!

Tu smo še enkrat srečali Kanadčana, ki je vodja konvoja cistern s cianidom. Pohvalil je našo izbiro restavracijo, a nam predlagal drug hotel. Vendar se nam seveda ni dalo premikati, vendar pa je dobro vedeti za drugič.

30.12.2008 SIKASSO (MALI) – BAMAKO (MALI)

Že takoj po vstajanju smo se odpravili na pot, saj večini prija malo kasnejši zajtrk. Cesta do Bougounija je bila slaba. Meni je bilo od neprestanega zaviranja zaradi ogromnih, nenapovedanih lukenj na cesti že kar slabo.

Zajtrkovali smo v majhni vasi ob glavni cesti. V vasi so zopet komaj nabrali dovolj jajc za vse. Jajca smo kombinirali še s »uvoženimi« paštetami in se tako najedli, da je zdržalo vse do Bamaka. Cesta je bila sicer ves čas asfaltirana, vendar morali smo ves čas paziti na ogromne luknje v katerih bi lahko tudi odtrgali kolo. Voznika sta se ves čas menjavala na prvem mestu, saj sta morala biti ves čas popolnoma zbrana. Na novo cesto smo naleteli šele 150 km pred Bamakom. Na koncu tega odseka pa je stala tabla, da je prenovo ceste financirala EU. Seveda smo morali komentirati kam gre »naš« denar. Mitja je pripomnil, da bi morali zraven viseti še vse zastave članic, da bi si nas domačini bolj zapomnili, Mišo pa mu je pikro odvrnil, da bi oni iz njih zagotovo sešili obleke.

V Bamaku smo se kar takoj odpravili na mavretansko ambasado po vizo za Naceta. Našli smo jo brez problemov, izpolnili obrazce in naročili so nam, da naj jo jutri do 14h pridemo iskati, saj se potem zaradi praznikov ambasada zapre. Ker še nismo bili lačni, smo se odpeljali le v slaščičarno na tortice in pijačo. Tam smo se odločili, da gremo danes pogledati še mesto Koulikoro. Mesto je približno 60 km severno od Bamaka ob Nigru in je pristanišče Bamaka. Na poti smo zopet naleteli na cestno kontrolo, le da sta bila tu policista bolj radovedna. Odpreti smo morali prtljažnik, Mišotov policist pa je celo prosil za hrano. Ker mi ne znamo francosko, naš policist pa ni znal angleško, smo se temu izognili. V mestu nismo opazili ceste proti pristanišču, tako da smo se odpeljali kar naprej in zapustili mesto. Malo ven iz mesta smo obrnili in se ustavili na nasutem pomolu ob obali Nigra. Pomol je vodil približno 200 m v Niger do pristajališča splava. Hitro smo sklenili, da se splavom odpeljemo na nasprotni breg in se od tam vrnemo v Bamako. Med čakanjem na splav smo se še malo ohladili v Nigru in se odpočili ob pogledu na zeleno obalo in vodo. Vožnja s splavom je bila kratka, v vasi pa smo se ustavili na kratkem sprehodu. Slikali smo se z otroki in od njih kupili pohane miške. Te so bile slane in malo pikantne. V Bamako smo se vrnili po makadamski cesti, približno 20 km, in nato še po znani cesti Bamako – Segou. Na poti sem opazila zelo lep par živo zelenih papig.

Pot je bila zelo slaba, ker pa je medtem tudi že padel mrak, smo se v Bamako vrnili kar pozno. Na srečo smo sedaj mesto že dobro poznali, tako da smo hitro našli že znani misijon, kjer so nas že pričakovali, saj smo postelje rezervirali že pred odhodom. Dobili smo zopet našo staro skupno sobo, ki smo si jo delili še s Francozinjo z majhnim temnopoltim posvojenčkom. Pred večerjo sem si privoščila še tuš. Večerjali smo zopet pri sosedih, kar pa vsem odsvetujem. Hrana je tukaj najmanj okusna od vsega, ker smo jedli na naši krožni poti.

31.12.2008 BAMAKO (MALI)

To je moj zadnji dan v Afriki, vsaj za letos. Noč je bila kar pestra, saj je bilo Mišotu ponoči zelo slabo, najverjetneje od naravnega soka iz slaščičarne. Zbudili smo se vsi razen dojenčka. Pa še pred spanjem je malo za šalo malo zares spraševal Francozinjo ali bomo ponoči lahko kaj spali. Danes smo si privoščili in spali malo dlje. Zjutraj sva šli z Mojco po kruh v sosednjo ulico v trgovino, ki na prvi pogled izgleda kot mehanična delavnica. Po zajtrku sva z Mitjem sama odšla v mesto na tržnico. Jaz sem si zaželela še nekaj lončkov karitejevega masla, Mitja pa orodne ključe. Loček karitejevega masla stane tukaj 1.200 CFA (2 EUR), pri nas pa 40 EUR. Podobno razmerje je opazil tudi Mitja, saj je posamezne ključe kupoval za 1.000 CFA.

Ko sva se vrnila, smo se skupaj z Nacetom odpeljali na mavretansko ambasado, kjer nas je potni list z vizo že čakal. Vrnili smo se v misijon in se skupaj z Mojco in Mišotom odpravili na tržnico. Ker se je Mišo počutil še malo slabo, nama pa se tudi ni dalo še enkrat pešačiti, smo najeli kar taksi. Zopet smo iskali različne vrste in velikosti ključev, Mitja pa je našel dolgo iskane nalepke Afrike za na avto.

Zvečer nam je Mitja skuhal silvestrsko večerjo: špagete z zelenjavno omako, zraven pa smo nazdravili z srebrno radgonsko penino. Ko so naju odpeljali na letališče, se je rajanje začelo tudi že v mestu, čeprav seveda primerjava s kakšnim glavnim evropskim mestom ni mogoča. Z Mojco sva malo po polnoči odleteli iz Bamaka in končali najino potovanje po zahodni Afriki.