Jesenskega raid-a po Tuniziji se je udeležilo 9 terencev in en osebni avto, vsega skupaj kar 25 udeležencev. Končni cilj je bil Bjord El Khadra na samem jugu Tunizije. Kljub nekaterim okvaram, zaradi izjemnih obremenitev vozil, so vsi terenci prišli do Bjord El Khadre in domov.

Ker je bila naša družina v Tuniziji že velikokrat, so moji potopisi že malce dolgočasni, predvsem pa subjektivni. Zato sem to pot poprosil Alenko in Brankota, da mi odstopita svoje zapiske o njunih vtisih o Sahari.

potopis Alenka
potopis Branko

Končno je napočil težko pričakovani 21.oktober, datum našega odhoda na raid v Saharo.

Pred odhodom smo imeli tri sestanke, ampak to je zgolj teorija. Sedaj gre pa zares. Sedaj bom videla in doživela pravo vlogo co-driverja.

Najin Jeep je temeljito naložen. To pomeni ne preveč, ne premalo. Ravno prav, tako, kot nam je Mišo naročil. Ves čas je prisotno vprašanje: “Bo šlo?? Ali bova z Jeepom prišla tudi nazaj?”

Zborno mesto smo imeli na Lomu, zjutraj ob 5.00. Zbralo se je sedem Jeepov in en “civilist”. Bili smo točni, verjetno vsi po malem nervozni. Uglasili smo CB postaje in popotovanje se je začelo. Čez mejo v Fernetičih. Na prvem postanku sta se nam pridružila še dva Jeepa. Sedaj smo bili popolna ekipa.

Pred nami je bila lepa pot, avtocesta, do Genove. Vmes so nekateri živahno klepetali po CB – ju. Večina sovoznikov nas je dremala, saj smo bili utrujeni od mrzličnega pakiranja. Tik pred Genovo prvi alarm. Džungla naznani, da mu je avto “krepal”, kot so to poimenovali Primorci. Izkaže se, na srečo, da mu je le zmanjkalo nafte .

Ob 14.00 uri prispemo do Genove, zanimivega pristaniškega mesta . Ladja vozi le en krat tedensko, tako da smo srečevali ogromno takih in drugačnih Jeepov. Midva sva se spraševala, če bova čez štirinajst dni tudi midva izgledala tako zadovoljna, kot večina voznikov, ki smo jih srečevali. Po opravljenih formalnostih smo se počasi vkrcali. Bilo nas je veliko in je šlo počasi. Trajekt je bil dolg 140 m, 14.000 bruto reg. ton, 560 članov posadke, 4 nadstropja je imel pod vodo. Spali smo v simpatičnih kabinah, s tušem. Ugotavljali smo, kako neverjetno dobro je izkoriščenih 12 kvadratov (= 4 ležišča, mizica, stolček, WC, tuš kabina in umivalnik). Sprehajali smo se po palubah, raziskali kapitanovo kabino, opazovali radar in GPS, dobro jedli , se spoznavali med seboj in seveda klepeteli. ( P.S.: sedaj, ko je potovanje končano, se sprašujem, če res drži trditev, da smo ženske hujše klepetulje, kot fantje. Po vsem doživetem…, ne vem.??.)

Pristali smo naslednji dan ob 15.15 v Tunisu, glavnem mestu Tunizije. Mesto ima več kot milijon prebivalcev. Vreme je bilo sončno in rahlo vetrovno.Tunizija je najbolj odprta in razvita država v severni Afriki. To, da smo nekateri, divje iskali avtomobile, ne bom posebej omenjala. Tako je, če si ne zapomniš, kam si ga parkiral…

Kazalce naših ur smo premaknili za 1 uro nazaj in se odpeljali s trajektom. Tako smo prihranili kar nekaj km. Pot nas je vodila do Hammam lifa, do campa, kjer smo prenočili. Travci je malo ponagajal Jeep. Prižigala se je luč za olje in nam povzročala skrbi in vroče debate.

Imeli smo prvi delovni sestanek. “Dohtar” nam je igral na kitaro. Bil je lep, prvi večer v Tuniziji in to še pod borovci.

Zjutraj, ob šestih, smo bili že aktivni, pospravljali šotor, zajtrkovali in premlevali o poti, ki je bila pred nami.Šli smo zamenjat denar (ameriške dolarje v tunizijske dinarje).

Pot nas je vodila po avtocesti ( 600 km). Vozili smo se mimo številnih nasadov oljk. Med oljkami 3 – krat letno orjejo. Od oktobra do januarja obirajo olive. Kadar je dobra letina pokličejo na pomoč pri obiranju tudi vojake. Imajo 60 milijonov oljčnih dreves. Večina jih je v severnem delu, kjer je voda. Naš prvi cilj je bil Kairouan. Ogledali smo si medino in poskusili “brik” (listnato testo z različnim nadevi). Dali smo mu oceno 5. Tunizijci popijejo veliko metinega čaja. Na raidu smo poskusili tudi hariso, pekoči ajvar ( gojijo veliko paprike, feferonov, pimenta). Otroci poznajo hariso bolje kot čokolado.Za Tunizijce velja tudi, da pojedo veliko kruha, testenin, kus-kusa ( jedo ga 3 krat tedensko), stročnic, korenja, rib in mesa. Svinjino jim vera prepoveduje, Jedo govedino, kamelje meso in seveda ovčje meso, ki smo ga okušali tudi mi. Mnenja so bila deljena, no, preživeli smo pa vsi. Povsod smo srečevali veliko policajev, ki so nam prijazno mahali. Tunizijci jim pravijo škorpijoni. Imajo visoke kazni za neupoštevanje predpisov, znani so kot nekulturni vozniki, ki vozijo zelo stare avtomobile. Novi so pač zelo dragi.

Zanimiva je bila vožnja čez slano jezero. Močno je pihal veter. Dozdevalo se mi je, da surfamo preko jezera, ali, kot so rekli vozniki, da je dobro letelo. Imeli smo prvi defekt, ki ni predstavljal kakšne resne ovire. Pred Douzom (= vrata v Saharo) smo se, za trening, srečali s prvimi sipinami. Dejstvo, da je bila tema, ni motilo nikogar.. Prvi občutki so bili noro dobri. To ni ne led, ne sneg, ne blato. To preprosto moraš poskusiti…, to je pesek. Vkopavanje, pa “gurtne”, pa prve “pjaštre” in je bil pravi feeling. Komaj smo se odtrgali od teh prvih sipin, saj smo morali do campa , kjer smo dvakrat prenočevali. Camp je bil lep, že zaradi dateljnovih palm, pod katerimi smo spali. Dateljne smo tudi nabrali in jih okušali. Tudi to mi je bilo zanimivo, da so bili gostje sami Jeeparji, avanturusti, kot mi. Dateljnova palma prvič rodi po sedmih letih. Rodi 45 let. Veliko več je ženskih dreves, kot moških, saj gre za dvodomno rastlino. Domačini dvakrat letno splezajo na palmo. Prvič spomladi, da ročno oprašijo cvetove in potem od oktobra do februarja, ko jih obirajo.Uporabljajo pa tudi palmin les za: pohištvo, eno vrsto žganja in za ograje (boj proti eroziji).

Noč je bila zelo zanimiva. Presenečeni smo bili nad dejstvom, da petelini pojejo vso noč, neutrudni so bili tudi psi, z lajanjem. Ob 5.15 pa so “vabili” na prvo molitev. Vsega smo se navadili, saj smo bili običajno preutrujeni, da bi imeli čas poslušati.

Vstali smo brez naglice. Vedeli smo, da še enkrat prespimo v tem campu. Na tržnici smo si kupili rute, za boj proti vetru in pesku, ki se nam je obetal.

Mimo številnih kamel smo se odpeljali proti sipinam. V Tuniziji živijo le enogrbe kamele – dromedarji. Kamela se rodi bela, obarva se šele čez 3 leta. Brez vode zdrži 3 tedne, če ne dela pa celo do 10 mesecev (z manjšanjem maščobe v grbi), po taki dolgi žeji pa lahko naenkrat popije 130 l vode. Dovolj vlage dobi iz skromnih rastlin, ki jih je. Ima skoraj suhe iztrebke. Kamele uporabljajo za mleko, meso, volno, kožo, namesto krav – oranje in kot tovorno žival).

To je bil spet užitek, vkopavanja… , skoki, smeh, nasveti… Kaj pomeni varnostna razdalja se zaveš tudi na sipinah in pa tudi tega, da je CB nepogrešljiv. Doživeti puščavske rože…, ja to ne morem opisati, morate poskusiti, pa številni hroščki, ki lezejo po sipinah, pa celo kakšna lastovka nas je preletela. Bili smo si složni, da so sigurno iz Slovenije…

Proti večeru nazaj proti campu. Neverjetno, kako tekne juha iz vrečke, pa vse te pločevinke, ki jih doma ne bi niti povohali… , tako so bile okusne.

25.10.2000

Vstajanje, pakiranje . Spoznamo Mohameda, berbera, ki bo naš vodič po vojaški coni. Odhajamo čez sipine do Ksar Ghilana ( 98 km).

Sipine, sipine, uživamo, skačemo, pomagamo, lopate, pjaštre…, vse se sliši zelo preprosto…, saj tudi je…, samo uživati moraš v tem. Nazadnje se zalotiš, da se z Jeepom že skoraj pogovarjaš…, daj izdrži, pridi na vrh…, pa pravijo, da je pes človekov najboljši prijatelj. V Sahari to ne drži, ker je to Jeep in ekipa. Vožnja čez sipine je teamsko delo. Sam si veliko bolj brez moči, kot uigrana ekipa, kar smo mi nedvomno tudi bili.

Ustavili smo se pri vodnjaku, kjer nam je Mohamed spekel kruh (voda + moka , zakoplje v žerjavico). Priznam, da je z gorenjsko klobaso odlično teknil.

Pridemo do posebno visokih sipin, kar je bilo še posebno naporno za voznike in za Jeepe. To pove podatek, da smo za 2 km poti potrebovali kar 4 ure. V daljavi smo ves čas videli oazo, kjer bomo spali, pa nikakor nismo mogli do tja. Spremljal nas je veter, dež in mraz, pa med nami ni bilo nikogar, ki bi se pritoževal. Vsi smo uživali, ali v vožnji ,ali v opazovanju, lovu hroščev, fotografiranju, podlaganju pjašter…, bilo nam je lepo, meni najlepše….

V temi pridemo do oaze, postavimo šotore, popravljamo Machovo gumo, opazujemo krastače, večerjamo. Klepetamo, obnavljamo vsako sipino, vsak skok posebej, se smejimo – skratka uživamo. Po večerji vozniki napolnijo gume, saj Jeepe naslednji dan čaka izjemno naporna makadamska pot, tako imenovana valovita lepenka (300 km).

26.10.2000

Spali super, petelini so sicer pel, ampak sedaj so že del vsakdana. Pospravimo šotore, zajtrk, in na pot. Vozili smo se po cesti, ki je speljana ob naftovodu in razmišljali, kako noro nas trese. Od držanja sem že nekaj časa imela žulje na dlaneh ….

Enemu Jeepu se prebije guma (se nihče ne čudi, vsi čakamo kdo bo naslednji ). Semo in Mohamed gresta naprej po dovoljenja za vstop v vojaško cono. Ostali menjavamo gumo, opazujemo pokrajino. Srečamo pastirja s skupino ovc in osličkom. Karavana krene dalje, proti Tatouinu, kjer se dobimo s Semotom in Mohamedom, ki že imata dovoljenja. Še zadnji nakupi kruha, vode, sadja. Džungli nagaja amortizer. Poiščemo “delavnico”, da bodo poskušali popraviti. Ena skupina gre v naselje. Poiščemo kosilo. Uživamo ob kus – kusu in džešu (piščanec na žaru). Okusno. Nakupimo še olje za Jeepa. Nadaljujemo.

Sedaj gre zares. V divjini bo do prve vasi 400 km. Kar imaš s seboj imaš, kar si pozabil, tega nimaš. To je dejstvo. Še zadnja SMS sporočila pošiljamo, potem bomo 8 dni v pravi divjini, daleč od civilizacije. Kaj naj pričakujemo? Želimo si, da bi nam cilj, ki smo si ga zastavili, tudi uspelo doseči. Cilj je priti do tromeje: Libija – Alžirija – Tunizija.

Pot nadaljujemo proti Remadi, kraju, kjer se bomo oskrbeli z zalogami nafte in bencina in potem, adijo civilizacija. V kante sva nalila, kot večina , 195 litrov in vstopimo v vojaško cono. Mrki, resni vojaki hodijo s papirji okoli naših Jeepov, preverjajo, če se registrske ujemajo z dovoljenji. Zaenkrat vse OK. Ne smemo fotografirati, snemati. Z vojsko se ni dobro šaliti, še posebno ne s tako, ki je ne razumeš. Vozimo se, ali točneje trese nas, Travi gori luč za olje, Machu odpada plastika, nadaljujemo… Ujame nas noč. Ponoči cesta deluje še bolj grozno. Dohitimo dva šleperja, ki ju komaj prehitimo, vozita vzporedno, pa še po sredi ceste. Spet ena guma odpove. Ustavita se tudi voznika šleperjev. Mohamedu povesta, da sta se izgubila. Pomagamo, zemljevidi, GPS…

Menjamo gumo in spet naprej. Trese nas vedno bolj. Bodo Jeepi zdržali take obremenitve ???. Zdi se mi, da sem več pod stropom, kot na sedežu. Dobro čutim žulje na dlaneh, ko se skušam kar najbolje držati. Z Monyem skoraj ne govoriva. Oba navijava za Jeepa, da bi zdržal. Nenadoma kratko sporočilo Mišota, ki vozi na čelu kolone : ” Stoj, ni več ceste !!!”

Ustavimo se na robu, kjer je odneslo cesto. Dobro smo jo odnesli. Gremo naokrog. Zanima me, kako sta jo odnesla šleperja, ki sta pred nami? Sta skočila???

Pridemo do vojaške postojanke (Lourzet). Spet pregled potnih listov, vozil. Odločimo se , da postavimo šotore. Izberemo lep prostor za kampiranje, Mohamed zakuri ogenj in speče ovco. Še Sahara ni več to, kar naj bi bila. Dežuje! Mastimo se s pečeno ovco, pijemo Mohamedov čaj. Zaspimo. Ponoči nas preseneti močan veter in še močnejši dež. Nekateri imajo vodo v šotorih, rešujejo, kar se da. Od nekod so se pritepli psi, ki so razgrajali okoli šotorov (požrli so nam ovco, ki smo jo hoteli pojesti za večerjo za naslednji dan). Nekateri nočemo slišati ne psov, ne vetra in ne dežja. Spimo. Zbudimo se v lepo, sončno jutro. Odločimo se, da najprej posušimo vse, kar je mokro. Ob 9.30 gremo naprej. Ugotovimo, da imajo nekateri med nami več imen, ki jih običajno ne uporabljajo. Napisana so samo v uradnih dokumentih. To je bil tudi vzrok, da smo dobili potne liste šele zjutraj nazaj. Vse OK. Gremo.

Cesta je milo rečeno – obupna . Poskakujemo mi in Jeep. Vozimo se sredi niča. Razen tega, da vsake toliko zapeljemo v sipino – zadnji del Jeepa kar zapleše in midva seveda z njim, se nič ne dogaja. Opazujemo pokrajino. Nekaj časa imamo celo občutek, kot bi trava zelenela – da ni to fata morgana?? Vode imamo sicer vsi zadosti. Vidimo dromedarje, ki se pasejo. Ne srečamo žive duše. Na cesti pa sploh nikogar. Vijugamo po sicer široki cesti. Vsak voznik po svojih močeh skuša poiskati najboljši del ceste, za svojega Jeepa. Živahno klepetamo po CB postajah.

Opozarjamo se na vedno višje sipine, ki jih srečujemo. Cesta je popolnoma ravna.

Če bi Jeep imel krila, bi tukaj sigurno poletel, še bolj, kot smo že sicer “ leteli”.

Bir Zar, vojaška kontrola. Spet pregled vseh papirjev in dovoljenj. Smo le 200 m oddaljeni od meje z Libijo. Vojaki ugotovijo, da je vse OK. Na teh postojankah opazimo poleg vojakov in tropov psov, še delavce, ki delajo na naftovodih. Ženske nismo opazili nobene. Mogoče so kje v ozadju ??

Grda cesta se nadaljuje. Zagledamo izredno visoke sipine, kot naši domači hribi.

Pod njimi pa palme, skratka idealen prostor za počitek. Počitka smo bili potrebni vsi, tako “dodobra pretreseni “vozniki, sovozniki, kot tudi Jeepi.

Nekateri so se povzpeli na vrh, ali točneje, so bredli na vrh, drugi smo se zabavali ob njihovem početju. Seveda, smo pridno fotografirali. Uživali smo, ko so se nekateri poskušali peljati po sipini, kot se sicer vozimo, po snegu. Pri vožnji so si pomagali z vrečkami in kantami za vodo. Daleč najbolj uspešen je bil Dolenjček, najbolj drzen pa vsekakor Niko, ki je s popraskanim hrbtom požel občudovanja vseh ostalih. Ugotovitev vseh pa je bila, sipine in sneg nimajo veliko skupnega.

Mohamed nam je skuhal čaj. Ob čaju nam je s pomočjo Dolenčkove kante, pričaral zvoke bobna in nam zapel. Dohtar je v trenutku našel kitaro in zapel še on. Ostali smo “meditirali” in uživali v res lepi pokrajini. Po pol urnem počitku smo spet v akciji. Hitimo končnemu cilju na proti. Vreme imamo, prvič, lepo in toplo. Sonce in igra svetlobe naredi sipine še veliko lepše. Skačemo, trese nas, podvozje Jeepov noro trpi. Ob 17.15 prispemo do tromeje Alžirija – Libija _ Tunizija – špica na zemljevidu. Opazujemo najprej vojake, ki nas pregledujejo in oazo z močvirjem. Mohamed nam pove, da so tukaj komarji mrzličarji, ki prenašajo povzročitelja malarije – plazmodija. Kar naenkrat nas mine veselje do opazovanja, saj nas komarji kar dobro pikajo.

Pridružijo se še težave naših Jeepov. Machu odpove zadnji amortizer. Džunglin Jeep ima tudi težave z amortizerji, najin Jeep ima sumljivo trd volan, malo se oglaša turbina. Travci vztrajno gori lučka za olje.

Najdemo celo počivališče, kjer si privoščimo čaj, da bomo lažje razmislili kako naprej. Travca izkoristi čas in hitro zamenja olje. Vse bolj je temno in hladno. Odločiti se moramo takoj. Kam ??

Odločimo se, da se vrnemo v oazo (160 km), kjer smo malicali. Tam blizu (12 km) je v vojašnici delavnica, kjer bomo poskusili ponovno usposobiti naše Jeepe. Saj je do trajekta v Tunisu še zelo daleč (950 km). Nehote se tiho pojavlja vprašanje, bomo vsi prišli do trajekta, v voznem stanju.

Cesta se je vlekla v neskončnost. Če smo dol potovali z elanom, da osvojimo cilj, smo nazaj s strahom, do kam pridemo. Ponoči je bila cesta veliko bolj grozna, luknje in sipine si opazil veliko kasneje. Nama nagajajo meglenke, zadnji hip Mony opazi, da sva skoraj izgubila smernik. Odtrgalo nama je amortizer.

Džungla skoraj zleti s ceste. Nagaja jim še sklopka. Nima luči. Mehaniki imajo ogromno dela.

Džungli za silo pokrpajo Jeepa. Kilometrov pa ni ne konca ne kraja. Zdi se mi, da tega nesrečnega večera ne bo nikoli konec. Mony komaj kroti Jeepa, saj nagaja servo volan. Ne govoriva veliko. Tudi CB postaje molčijo, kot da se vsi bojimo slabih novic.Po številnih postankih se “privlečemo” do oaze. Ura je 22.00. Na hitro postavimo šotore, ne kuhamo, smo preveč utrujeni. Pločevinke Rio mare so odlične. Mohamed skuha čaj, ki ga pijemo, ko imamo posvet.

Odločili smo se!. Zjutraj popravimo Jeepe, kar se bo dalo, potem pa po najbližji poti do Ksar Gilijana.

Mony je, kljub pozni uri, pregledal Jeepa. Vidno boljše volje, je povedal, da amortizer ni pokvarjen, le odšravban ?????- ne znam slovensko napisati. Zaspimo v trenutku. Nekatere smo zalotili, da so prespali že zadnji del sestanka.

Zbudimo se vidno boljše volje. Vreme v redu. Vozniki se lotijo Jeepov, sovozniki pripravljamo zajtrk, pospravljamo šotore. Z Metko in Katarino se lotimo zahtevne naloge. Kopljemo luknjo za smeti, ki jih bomo zažgali. Kar poskusite luknjo kopati v saharski pesek ??? Pa brez komentarjev, prosim. Poskusite najprej !!

Tabor je pospravljen, kot bi mignil. Mony je popravil amortizer in pritrdil vse možne vijake. Hidravlične napeljave pri volanu ne bo možno popraviti, ker se je odlomila v konusu. Pravi, da z veseljem krepi bicepse, samo da ne bo kaj hujšega.

Odpeljemo se vojašnice, kjer z Mohamedovo pomočjo pridemo v delavnice. Izkaže se, da ima naš Jeep odtrgano izpušno cev in da je dobil več močnejših udarcev v podvozje. Fantje so se pridno lotili vsak svojega Jeepa. Seveda pa brez skupne pomoči ne gre in so pridno sodelovali. Džunglin Jeep je dobil nov amortizer.

Sovozniki smo med popravljanjem odšli na raziskovanje terena. Raziskali smo zapuščen hotel. Ja, prav ste prebrali, hotel z bazenom. Nikjer žive duše. Maša in Neja sta mi preskrbeli večje število hroščev, ki so se utopili v odtoku bazena. Za mojo zbirko hroščev. Če bi naš rogač srečal saharskega, bi se mu na glas smejal in se po “naše” bahal, da je pomembna velikost…in ne prilagojenost.

Tako, še 300 km imamo do Ksar Gilijana, pa bo. Boljše volje se zelo optimistično razpoloženi peljemo po ” malo ” boljši cesti ( beri: za naše razmere obupni cesti).

Džungla izgubi rezervno kolo. Fantje uredijo. Vozimo cel dan brez prestanka, sploh Travca, ki mu lučka še vedno nagaja in Mony, ker Jeepu nagaja vžig, če je preveč ogret. Ustavimo se le za nujne zadeve, kot so lulanje. Kako to ženske počnemo v Sahari? Čisto preprosto, mi je razložil Dolenjček, še v Ljubljani. Počepneš, kjer te prime, če ni hribčka, si pa domišljaš, da je. Le kaj bi mi brez domišljije? Točno tako je tudi bilo. Nobenega problema.

Malicamo kar med vožnjo. Tudi Mohamedov zjutraj spečen kruh, je prišel prav. Kako je, če med vožnjo ješ granatno jabolko in še voziš zraven…., ja spet nekaj, kar morate poskusiti sami ..!

Med vožnjo smo videli dromedarje, ki so se pasli in tri gazele, ki so nam prekrižale pot. To je vse v 300 kilometrih. 80 km/h šibamo po puščavi.

Izstopimo iz vojaške cone. Prispemo v oazo, srečni, da smo še vsi vozni in da smo skupaj. Postavimo šotore in se gremo kopat v toplo vodo. Uživajo naše mišice in mi, ko vemo, da smo bližje civilizaciji in da nas do trajekta loči le še 650 kilometrov. Zaspimo.

29.10.2000

Ponoči je rahlo deževalo. Zbudimo se v prelepo jutro. Sedaj smo v kampu. Pozabila sem omeniti sinočnji , za biologa, zelo zanimiv pripetljaj. Ko smo postavljali šotore, me je poklicala Maša. V bližini šotorov ( beri 1 m) je zagledala škorpijona. Res lep primerek. Slikala se ga z vseh zornih kotov. Še posebno lep je bil, ko mi je poziral v “bojnem “ razpoloženju. Ker ne morem iz svoje učiteljske kože, se mi je utrnila misel, da bi ga nesla otrokom v šolo pokazat. In stvar se je takoj zapletla. Dohtarja prosim za alkohol, razloži, da ga v taki obliki, kot ga jaz želim, nima. Ponudil pa se je , da mi pokloni after shave . Rečeno storjeno. Aha, kaj pa kozarec z dobrim zapiranjem.? Z Metko takoj sprazniva vložene kumarice in vse kar sem rabila, sem dobila. ( Škorpijon, ki je v vodici za po britju takoj zaspal, krasi šolsko vitrino v moji učilnici in si je prislužil nesmrtno slavo).

Po takem počasnem zajtrku, se moški odločijo, da gredo z Jeepi, ki so še brezhibni na raziskovanje bližnjih sipin. Travca in Mony gresta z Mišotom in njegovim Nissanom. Kaj pa ženski del posadke? Ja, najprej tiste stvari za katere prej ni bilo časa. Pospravljanje…. in klepetanje … brez omejitev in v “živo”, brez CB postaj. Z Metko imava zavidanja vredno senco, razpeto med oba Jeepa. Izkoristimo čas in udobje kopalnice v kampu in se v miru tuširamo, umivamo lase… Če bi takrat imela dobre škarje pri roki, bi bila danes verjetno kratkolaska. Lasje so bili dodobra zavozlani od vetra in peska, tako da ni pomagal noben balzam.

Z dekleti se odpravimo na raziskovanje oaze. Povzpnemo se na stolp, od koder je res lep razgled na vso oazo. V daljavi vidimo oblake peska in slišimo oddaljeno hrumenje motorjev. To nam da vedeti, da fantjei uživajo z velikimi avtomobilčki v ogromnem peskovniku…

Raziščemo se beduinski šotor, pa gremo k Mohamedu na čaj. Mohamed naju je z Vesno povabil na najboljši kus-kus kar sem jih kdaj jedla. Sedaj doma treniram in preizkušam recepte, pa mi ne gre najbolje.

Ko pridejo fantje, je izgledalo takole…. Žejen…, žejen,,, kopat…. Ko so se ohladili, večerja in že smo se začeli spreminjati v beduine. Mojca nam je zavezovala rute. Odpravili smo se na jahanje kamel in opazovanje sončnega zahoda. To pa kar poskusite, vsega vam ne morem izdati. Bilo je O.K, le sončnega zahoda ni bilo, se je pa namesto tega močno bliskalo v daljavi. Bo že spet dež? Zvečer, fantje pripovedujejo dogodivščine iz velikega peskovnika…, škoda, da nismo bili vsi zraven.

30.10. 2000

Noč mine brez dežja, še eno lepo puščavsko jutro. Fantje brez sipin ne morejo. Celo berem knjigo. Metka prisega na visečo mrežo, ki jo ima razpeto med palmama. Sploh ne klepetava, ampak uživava, saj se avantura, na žalost, počasi bliža koncu.

Proti večeru se odločimo , da še enkrat poskusimo z zahodom. Z jeepi se odpeljemo do trdnjave in tokrat nam je sonce stalo ob strani. Nekateri so do trdnjave kar prijahali, s pravimi konji. Nekateri so imeli ubogljive konjičke, nekateri pa zelo trmaste. Zvečer pa taborni ogenj, pekli smo vse kar nam je ostajalo in obujali vtise in dogodivščine, ki smo jih skupaj doživeli. Pozno ponoči pa še na sprehod do hotela in na “šišo”- vodno pipo, v kateri je jabolčni tobak. Diši prelepo, če si si zraven predstavljal še vonj cimeta, si imel pred očmi že “štrudl” in mogoče ob tem kanček domotožja.

31.10.2000

Čudovito, malce hladno, sončno jutro. Pospravimo šotore, v Tuniziji jih ne bomo več potrebovali. Spalke pustimo na vrhu, saj jih bomo potrebovali čez 150 km, ko bomo prespali v podzemnem hotelu.

Gremo še na zadnje kopanje in ob dvanajstih imamo odhod. Še prej skupinska slika vseh udeležencev raid-a in obvezno “nabiranje” peska. Le kdo bi nas razumel? Ves čas smo imeli pesek povsod in nam je bil zelo odveč, na koncu ga pa vzamemo še s seboj. Mohamed se je poslovil, mi pa tudi. Pravijo, da ko se poslavljaš in če ne pogledaš nazaj, potem se na ta kraj še vrneš. No, jaz nisem niti enkrat pogledala nazaj, bo to pomagalo?

Maša vozi Nissana. Spet oživijo vsi strahovi v zvezi z avtomobili. Pot je dolga, makadam. Vozimo po najkrajših možnih poteh: Ustavljamo se zelo malo. Obvezno lulanje in konec. V Jeepu jeva granatna jabolka, med vožnjo. Poskusite, boste potem razumeli, zakaj se to v avtu ne počne. Ne vem, zame je bilo raida konec, ko nas je Mišo začel opozarjati, da prihajajo nasproti vozeča vozila. To je pomenilo, da se bližamo civilizaciji.

V Matmato srečno prispeli. Ogledali smo si tipično berbersko hišo, kjer so nas prijazno postregli, mi pa smo se obnašali, ko pravi turisti in fotografirali…

Spali v simpatičnem podzemnem hotelu. Za ta predel so namreč značilne podzemne hiše. Tako se izognejo vročini. V štirih tednih imajo hišo izdolbeno. Notranjost pobelijo z apnom, potem pa ni problemov, če želiš še eno sobo, si jo pa izkoplješ.Po večerji smo gledali folklorne plese. Da so nam plesali le moški, mi ni treba poudarjati, mar ne?

Spali smo v dveh sobah – neka vrsta skupnih ležišč. Primorci so komentirali, preden sem zaspala, da vse polno “brlincev” leze po stropu. Sicer sem radovedna, ampak se mi ni dalo preveriti, kaj je to? Bom že zjutraj, sem si rekla. Tudi en brlinc je pristal v moji šolski zbirki. To so namreč ščurki… Upam, da razumete biologa…

21.10.2000
LJUBLJANA – GENOVA

Ob 5:00 zbor vseh udeležencev za pot po Tuniziji. Zbrali smo se na PETROL-ovi črpalki na Lomu. Skupaj smo krenili do mejnega prehoda na Fernetičih, kjer smo najprej natočili gorivo za pot po Italiji, nato pa še prestopili mejo z Italijo. Pot smo nadaljevali po avtocesti proti Genovi, na enem izmed počivališč, pa so se nam pridružili tudi udeleženci s Primorske strani.

V Genovo smo prispeli ob 14:00 uri, pot do tja pa nam je prikazala vsa ‘nemogoča’ presenečenja, kajti zaradi povečane teže vozila, se je poznala tudi poraba in tako je eno vozili ostalo brez goriva. Pripetljaj se je gladko rešil, nakazal pa je, da je biti potrebno biti pozoren na vse.

Vkrcanje na trajekt je trajalo do 20:00, ko smo tudi izpluli na nočno vožnjo. Prvi zbor udeležencev je bil kakopak, v najvišje ležečem lokalu. Vsi smo se strinjali, da je trajekt zelo lep in udoben za bivanje. Razvnemale so se razne šale, katere so se pripovedovale v ladji, kakor tudi na prijetnem morskem zraku zunaj nje.

22.10.2000
GENOVA – TUNIS – HAMAM LIF

Ker kabine II. razreda nimajo oken, je večina prespala zajtrk. Ob 17:00 smo prispeli v pristanišče v Tunis. Tu se je že začutil afriški zrak in pa pričakovana vročina, katera naj bi nas spremljala na potovanju. Iz pristanišča smo krenili po ‘bližnjici’ z lokalnim trajektom, kateri nam je prihranil 30 kilometrov odvečne poti. Od tu smo se zaradi bližajoče noči odpravili v naš prvi kamp v mestu Hamam Lif. Tu smo tudi videli, kako naj bi izgledal skupni tabor v puščavi. Kamp je ustrezal slabšim kampom v Istri, kar pa nas ni prav nič motilo. Večere nam bo, kot je kazalo popestril še spremljajoči zdravnik, ki ima prste prilagojene tudi za kitarske strune.

23.10.2000
HAMAM LIF – KAIROUAN – GFASA – TOZUOR – KEBILI – DOUZ

Pot nas je po zajtrku in odhodu ob 8:00 vodila proti jugu, na današnji cilj v mestecu Douz. Prva polovica poti, dolge 550 km, nas je vodila po avtocesti, katera pa se je spreminjala v običajne lokalne ceste, čim bolj smo se približevali Douz-u. Proti poznemu popoldnevu smo prišli tudi do prvih sipin, katerih smo si vsi tako zelo želeli.

Kakopak smo se takoj zapodili v sipine, tam pa smo ugotovili, da je pesek zelo mehak in bo potrebno dosti previdnosti in spretnosti, da bi prihajalo do kar najmanj vkopavanj. Seveda smo takoj poizkusili kako ‘dela’ lopata in pa vlečna vrv. Zaradi bližajoče se noči smo se odpravili naprej, pot pa nas je vodila tudi mimo (posušenega) slanega jezera, v katerem je bilo nekakšno pol blato. Seveda smo se večino jezera peljali ‘vzporedno’ s cesto, po jezeru. Tu je bila potrebna še posebna previdnost pri vožnji, kajti hitro so nas znale presenetiti jame, ki so jih povzročila vozila pred nami. Vožnja je zanimiva vse dotlej, dokler ima vozilo hitrost, kasneje pa milo gledaš na števec hitrosti, ki se le rahlo vzpenja, zaradi, kar se tedaj izkaže, mehkega blata. Tukaj smo imeli tudi prvo presekano pnevmatiko, kateri pa je najverjetneje botrovalo izmikanje na ozki cesti in pa ostri stranski robovi cestišča. Zamenjava je potekala brez težav, kajti do tedaj smo imeli še vsi po eno rezervno kolo. Prihod v mestece Douz in kamp, ter postavitev šotorov, v večernih urah

24.10.2000
DOUZ – puščavske rože – DOUZ

Po obilnem zajtrku in podaljšanem spanju smo zjutraj popolnima razložili vozila in se samo z najnujnejšo opremo odpravili do turistično redko obiskanega prostora, kjer se nahajajo znamenite Saharske rože. Vozili smo po makadamski cesti, kjer smo srečevali še zadnje turiste. Kasneje nas je vodil Mišo, ob uporabi zanesljivega GPS sistema. Prvič smo se podali v sipine z nalogo priti preko njih do, za nas, skrivnostnega cilja, kateri je predvsem rezerviran za domačine, ki kasneje na trgih prodajajo stvari, katere prosto ležijo po puščavi. Na poti proti našemu cilju smo prišli do pravega izvira vode, kjer se je nahajal tudi vodnjak, kateri je služil za napajanje ovac. Izredno zanimiv je kontrast med zeleno oazo in pa golo, pusto puščavo v okolici. Po kaki uri vožnje smo prišli do nahajališča rož. Ležale so vsepovsod, z malce kopanja v pesek, pa si se z malo sreče lahko dokopal do zelo velikih in zanimivih primerkov, kateri so lahko spominjali na marsikaj. Pri hoji smo morali biti zelo previdni, kajti rože so kar ostre. Pojavila se je tudi težava z transportom rož, kajti bile so zelo krhke. Večina jih je v vrečkah obsula s peskom, kateri bo tudi služil kot spominek, kajti tudi pesek v tem delu puščave je zanimiv, ker je zelo svetle ali že skoraj bele barve. Pot nazaj nas je zopet vodila preko sipin in z veseljem smo se vrnili v kamp, kjer so nas že čakali postavljeni šotori. Preostalo nam je samo še kuhanje večerje…

25.10.2000
DOUZ – KSAR GILANE

Na današnji dan nas je pot vodila po ‘bližnjici’ preko sipin do Ksar Gilana. Ker je preko noči rahlo deževalo, se je na pesku naredila tanka skorja, katera nam je olajšala vožnjo preko sipin. Tega veselja pa je bilo vedno manj, kajti sonce je kmalu posušilo pesek, kar je za nas pomenilo težje napredovanje. Pri iskanju poti nam je pomagal tudi lokalni vodič Mohamed, kateri se je v nepreglednih sipinah zelo dobro znašel. V začetku smo imeli nekoliko težav z vožnjo, katero pa so spretni vozniki kmalu pridobili, kar se je kazalo tudi v vratolomnih skokih in hitrih prehodih preko, za na prvi pogled, skorajda neprehodnimi gorami peska. Nekateri so tu spoznali, da vsa terenska vozila niso popolnoma opremljena in prilagojena za saharske razmere. Imeli smo tudi nekaj ‘zelo dobrih’ vkopavanj, za zmagovalca pa je bil proglašen Stane, kateri je kljub zelo mehkemu pesku dobesedno snel pnevmatiko s platišča. Seveda je tudi obtičal na najbolj neugodnem mestu, tako da smo se kar pošteno namučili z izkopavanjem, kasneje pa tudi z zamenjavo pnevmatike. Tukaj se je izkazala namenska dvigalka za pesek, ki sliši na ime “Jackall”, katero je velikodušno odstopil za uporabo naš zdravnik. Zaradi vseh dogodkov nas je začela loviti noč. V poznem popoldnevu in začetku noči smo postavili šotor in prigriznili večerjo, kasneje pa se ob raznih drobnih popravilih zabavali pozno v noč. Kamp je premogel tudi nekakšen bazen, kateri je imel kar ‘termalno’ vodo, katera je zelo koristila razbolelim mišicam.

26.10.2000
KSAR GILANE – TATAQUINE – REMADA – LORZOT

Začetek dne smo začeli z karseda hitro vožnjo po makadamski cesti, kajti ujeti smo morali 12:00 uro za dvig dovoljenj za vstop v vojaško cono. Nekako spodnji del Tunizije je pod vojaško upravo, kjer opravljajo tudi občasne kontrole gibanja. Po dvigu dovoljenj smo se ustavljali tudi v mestecih ob poti, kjer smo nabavili tudi večjo količino vode za nemoteno gibanje v vojaškem območju. Po prvih sipinah in težkem makadamskem vozišču so se pojavile tudi prve okvare na vozilih. Tako smo bili na našem avtomobilu prisiljeni improvizirati popravilo amortizerja in stabilizatorjev, ki smo jih odlomili v prejšnjem dnevu. Vse to smo opravili v vaški mehanični delavnici ob pomoči spremljajočih mehanikov in serviserjev. Vsakdo se je izkazal z kakšno spretnostjo. Tudi danes nas je čakala dolga pot. Po vstopu v vojaško območje se je nadaljevala zelo široka, vendar slaba cesta. Tukaj je svoje delo nastopila tudi Katarina, kot prva voznica terenskega vozila na tokratni odpravi. Pot nas je tudi tokrat vodila po trdi temi do obcestnega prostora, kjer smo prenočili. Zvečer je Mohamed pripravil večerjo na žaru, kjer je pekel ovco. Nekaj mesa smo kasneje ‘prepustili’ divjim psom, kateri so se celo noč preganjali po šotorišču.

27.10.2000
LORZOT – TIARET – BORJ EL KADRA – TIARET

Za današnji cilj smo izbrali cilj, kateri je bil tudi želja na začetku odprave in to je skrajni jug Tunizije na tromeji med Tunizijo, Alžirijo in Libijo, kjer leži mejni prehod Bjord El Khadra. Vozili smo se po utrjeni cesti do Tiaret-a, vožnjo pa so oteževale sipine na cesti, katere so bile neenakomerno razporejene, različno globoke in dolge, spreminjala pa se je tudi trdota tega peska, kar se je vse kazalo v občasnem zanašanju vozila, različno dolgih skokih in pa tudi občasnih vkopavanjih. Tiaret je bila naša prva postojanka, kjer leži visoka in strma sipina, katero smo ob čaju in manjšem okrepčilu vsi izkoristili za otroško dričanje in razno razne oblike sankanja. Nekateri so bili zelo izvirni, kar se je kasneje pokazalo tudi na kameri. Kmalu smo odrinili še južneje in proti popoldnevu dosegli cilj odprave. Tu smo se izdatno okrepčali in pa naredili arhivske posnetke o dokazu doseženega cilja. Na žalost smo ugotovili, da smo zopet poškodovali amortizer, katerega smo za silo nadomestili z jermenom, vendar smo morali vožnjo prilagoditi razmeram v katerih smo se znašli. Poleg tega so nam ponagajale tudi luči, katere so sedaj svetile ali pa tudi ne. Ob vračanju v Tiaret smo zaradi globoke sipine, slabe vidljivosti in pa nenadnega skoka zavijugali s ceste, kar je povzročilo nočni postanek za servis. Ob tem smo zamenjali jermen, kateri je nadomeščal amortizer, za silo popravili luči in pa na novo nastavili sklopko, katera je utrpela neljubi ‘tlačni skok’ ob izletu s ceste. V trdi temi smo postavili camp pod prelepo sipino.

28.10.2000
TIARET – KSAR GILANE

Po izdatnem spancu smo se odpravili proti Ksar Gilanu. Na poti smo se ustavili v prečrpališču nafte, kjer smo zopet vzeli pod drobnogled naše vozilo in postorili na njem vse potrebno. Zopet so se izkazali naši mehaniki in pa osebje črpališča, katero nam je nesebično odstopilo svoje prostore in orodje. Ponovno smo zavarili amortizer, naredili pa smo tudi nove stabilizatorje, kateri so bili sedaj, po našem mnenju, še močnejši. Zaradi boljših pogojev dela smo tudi delo opravili bolje. Upali pa smo tudi, da bo amortizer zdržal vsaj do konca popotovanja. Tokrat smo v kamp prišli še pred mrakom, kjer smo se razporedili po karseda lepih prostorčkih okoli palm. Po obvezni večerji je sledil sprehod po okolici kampa, kjer se nahaja tudi hotel, ki pa se zaradi kičastega in razkošnega videza, kar nekako ne vklaplja v špartansko puščavsko okolje. Večer se je zaključil s kopanjem v bazenu, kajenju ‘šiše’ in kramljanju ob čaju.

29.10.2000
KSAR GILANE

V Ksaru smo se odločili ostati kar tri dni. Podrobneje smo si ogledali oazo in njeno okolico. V okolici je ogromno peska in s tem tudi sipin, katere so kot nalašč za naša terenska vozila. Po posvetovanju se je Janoš odločil, da bo tudi njegovo vozilo zdržalo pričakovane napore, zato smo se družno pognali proti namišljenemu cilju, katerega je izbral Mišo. Razdelili smo se v tri skupine, katere smo med seboj tekmovale za dosego točke. Izkazalo se je da je pesek močnejši in smo se prebili kake tri četrtine zadane poti. Imeli smo mnogo vkopavanj in vlečenja z vrvjo, podlaganja podnic in otepanja peska. Zaradi tega smo se vrnili v tabor nekoliko hitreje in si privoščili obilno kosilo. Zvečer smo se družno odločili za jahanje kamel in ogled sončnega zahoda. Kamele so bile vajene turistov in se niso pretirano mudile po sipinah. Ker je bilo oblačno nismo imeli sreče, da bi popolnoma uživali ob zaključku dneva. Konec dneva smo zaključili s partijo Enke.

30.10.2000
KSAR GILANE

Današnji dan je bil namenjen lenarjenju in sprehajanju okoli oaze. Večino časa smo preživeli v vodi ali ob njej. Pozno popoldne smo se odpravili proti trdnjavi, katere pa zaradi sončnega zahoda nismo dosegli. Tokrat pa smo imeli srečo z sončnim zahodom, ob katerem smo se slikali. Alenka je naredila krasne posnetke. Večer se je odvijal naprej ob tabornem ognju in igranju kitare, katere strune je ubiral Janoš.

31.10.2000
KSAR GILANE – MATMATA

Po poznem vstajanju in pospravljanju stvari smo se ob 12:00 uri odpravili na krajšo pot do Matmate. Začeli smo se približevati civilizaciji, s tem pa se je izboljšala tudi cesta. Vožnja nam je vzela vsega 3 ure. Na poti smo se ustavili še v berberski hiši, v kateri živijo ljudje. Hiše so vklesane v hribu, oziroma v skali. Kmalu za tem smo prispeli do našega prenočišča in sicer hotela, kateri je bil vkopan v zemlji. Za parkiranje smo se morali kar pošteno potruditi, ni pa manjkalo tudi prerekanja, katerega smo kasneje zaključili s policisti na čaju in kavi. Po obilni večerji smo se podali na sprehod v okolico mesta, kjer nas je prijazni domačin popeljal, med drugim tudi do hotela, kjer so pred mnogimi leti snemali film ‘Vojna zvezd’. Ker je bilo to v letu 1976, so tudi filmski efekti nekoliko zbledeli, vendar je mesečina in pa pritajena tema še dala pravi vtis površine Meseca.

01.11.2000
MATMATA – SFAX – MONASTIR

Pot do Monastira nas je vodila mimo Sfax-a, drugega največjega mesta v Tuniziji. Popoldan smo prispeli v Monastir, kjer smo se namestili v čudovitem hotelu, kateri je bil pravcato nasprotje tega, kar smo bili vajeni do sedaj. Mesto je namenjeno predvsem nakupovanju in rahlo spominja na slovenski Portorož. Leži ob Sredozemskem morju in ima nekaj turističnih znamenitosti, katere smo se namenili ogledati naslednji dan. Večerjo smo si privoščili v restavraciji v marini, kjer smo si postregli z vinom in morskimi jedmi. Prijetno zastavljen večer smo zaključili v lokalu na ‘šiši’, sadnem soku in sladici.

02.11.2000
MONASTIR

Današnji dan je bil namenjen nakupovanju. Po hotelskem zajtrku smo se odpravili do lokalne tržnice, kjer smo si najprej ogledali artikle in pa cene. Oborožili smo se tudi z strategijo zniževanja cen, katera pa s tako izkušenimi trgovci ne bo prišla prav do izraza. Cene so kljub zemljepisni širini kar visoke. V dopoldnevu smo nakupili bolj malo. Kosilo, ki je bilo namenjeno ‘čiščenju’ zalog, smo si privoščili na skali ob morju. Kljub vetrovnemu vremenu smo imeli čudovit dan z obilo sonca. Nekatera dekleta so si ‘privoščila’ kopanje v znamenitem Hammam-u, vendar se niso vrnila najbolj navdušena. Zvečer je sledila zabava v slogu pitja tradicionalnega čaja in kajenja ‘šiše’.

03.11.2000
MONASTIR – TUNIS

Ob 8:30 smo se odpravili na zadnji dan popotovanja po Tuniziji v smeri pristanišča. Po prihodu v pristanišče in ureditvi vseh formalnosti smo se kar malo žalostni vkrcali na trajekt. Proti Evropi smo izpluli ob 16:30 uri. Čakalo nas je 20 ur vožnje do Genove. Večerja je bila po mnenju vseh udeležencev tokrat mnogo boljša. Zaključek pa je sledil v zgornjem baru, ob premlevanju vseh god in nezgod na popotovanju.

04.11.2000
GENOA – LJUBLJANA

Prebudili smo se v razburkano jutro. Ob 9:00 smo zapustili ladjo in se napotili po avtocesti v smeri Slovenije. Ustavili smo se na skupnem kosilu, katero je bilo naš zadnji skupni obrok. Pred slovensko-italijansko mejo so se od nas poslovili udeleženci s Primorske, sami pa smo nadaljevali proti Fernetičem. V Sloveniji nas je presenetila toča, tako da smo doživeli na tem potovanju prav vse vremenske pogoje. Za kratek čas smo prevedrili na bencinski črpalki, kjer smo se oborožili s sladkarijami in pa dokončno poslovili.

Potovanja je bilo konec.

Izrael je kar precej vroča dežela. Posebej vroče je julija in avgusta. Poletje 2000 pa je bilo po povprečnih temperaturah najtoplejše poletje v zadnjih 50 letih. Vse to skupaj predstavlja dovolj dober razlog, da smo se dve družini v avgustu odpravili na dvotedensko toplo potepanje po Izraelu. Temperatura v Eilatu na primer, kjer smo preživeli drugo polovico dopusta se je redno gibala okoli 45 stopinj Celzija. Bilo nas je 7, mi trije in Andrej z Katarino in dvemi deklicami (Ana 7 in Eva 9 let). Najmlajšega člana družine (Luka 2 leti) so na srečo pustili doma, ker je bilo kljub vsemu malo prevroče.

Sprva smo se nameravali na pot odpraviti kar s trajekti in svojimi avtomobili . Cene trajektov pa so v visoki sezoni tako zasoljene, tako da je izračun pokazal, da je ceneje v Izrael potovati z letalom in tam najeti avtomobil.

Pri rezervaciji za rent-a-car se je pojavilo kar nekaj problemov, vendar nas je kombi ob peti uri zjutraj, ko na letališče Ben Gurion prileti airbus Adrie Airways, čakal na parkirišču.

Prvi del potepanja je bil namenjen krščanski zgodovini, z ogledom praktično vseh krščanskih svetih krajev. Za organizacijo tega dela je bil odgovoren Andrej, drugi bolj rekreaciji in počitku namenjen teden, pa sem koordiniral jaz.

Pot nas je vodila iz Tel Aviva preko Haife do Galilejskega jezera (Tabha, Capernaum, Tiberias), potem pa preko Nazaretha in Jericha do Jerusalema in Betlehema. V Jerusalemu smo ostali dobra dva dni in si ogledali prav vse, kar je bilo v starem mestu možno videti.

Z vožnjo z žičnico na Masado pri Mrtvem morju smo zaključili zgodovinsko – duhovni del potovanja.

Glavna posebnost Mrtvega morja je seveda, zaradi velike koncentracije soli izredno gosta in slana voda, ki te drži na površini kot plutovinast zamašek. V svetu bolj znani, pa so kozmetični proizvodi narejeni iz mineralov, ki jih kar z bagri kopljejo iz morja. Zabavna se mi je zdela židovska podjetnost, ko svetovno znano zdravilno blato iz morja prodajajo po 10 USD za 500 gramov, 50 metrov stran pa si ga lahko z lopato brezplačno nakoplješ cel tovornjak. Temperatura zraka ob Mrtvem morju (najglobja depresija na svetu – 400 m) je bila precej čez 40 stopinj Celzija, voda v morju pa je imela 38 stopinj Celzija. Bolj zabavno je bilo, da je imela hladna voda za prhanje v kopalnici hotela, kjer smo stanovali skoraj 50 stopinj Celzija.

Teden v Eilatu je bil razen ogleda Petre v celoti posvečen potapljanju. Ker ima tudi Mojca opravljen potapljaški izpit, sem si lahko izposodil dva popolna kompleta opreme, tako da smo se praktično cele dneve potapljali. Andrej se je po prvih poskusih tako navdušil, da je v tednu dni naredil vsaj 8 potopov, poleg tega pa je opravil tudi vse praktične vaje za najnižjo kategorijo potapljača. Mojca se je po več kot 10-tih letih spet podala z opremo v vodo, Maša pa je tako ali tako pod vodo kot doma. Za štiri dni se nam je pridružil še moj izraelski prijatelj Roy z družino, ki je s sinom ravno končal začetni potapljaški tečaj in je bil željan potapljanja. Ker sem moral biti seveda z vsakim posebej v vodi pri njegovem potopu, sem v tednu dni opravil vsaj 20 potopov.

Za ljubitelje živali in življenja v morju je ena lepših stvari v Eilatu Dolphin reef, kjer živi popolnoma svobodno 11 delfinov. Dopoldne plavajo v zalivu in se igrajo z obiskovalci, popoldne pa se večinoma odpravijo na potep na odprto morje. Za ne prav nizko ceno je mogoče plavati in se potapljati s avtonomno potapljaško opremo skupaj z temi prijaznimi sesalci. Ker je potapljanje (spet seveda za še dodatno doplačilo) dovoljeno že otrokom starejših od 8 let, smo malo prilagodili Anina leta, tako da so šli na potop vsi trije otroci in midva z Andrejem.

Eden od naših etapnih ciljev je bila tudi Petra v Jordaniji. Že pred leti sva z Janezom poskušala priti tja, vendar so naju na jordanski meji zavrnili, ker za razliko od večine ostalih držav (npr ZDA, Hrvaška, Jugoslavija, Češka …), Slovenci vizuma ne moremo dobiti na meji, ampak samo v Ljubljani. To pot smo si vizume preskrbeli že mesec dni pred odhodom. Ker je prestop meje z najetim izraelskim vozlim praktično nemogoč, smo ga pustili na izraelski strani meje in se v Jordanijo odpravili kar peš. Z arabskimi taksiji, seveda brez klimatskih naprav, smo potem brez težav prišli do približno 150 km oddaljene Petre in do večera tudi uspešno nazaj. Mejni prehod se namreč zapre ob 22:00 in če to uro zamudiš, ti preostane samo vožnja do Aqabe in noč v enem od jordanskih hotelov. Agencije v Eilatu prodajajo tak izlet za nekaj več kot 200 USD, mi pa smo za enak program porabili približno 70 USD na osebo.

Izrael v nobeni kombinaciji ni poceni turistični cilj, ga je pa vredno obiskati, po možnosti jeseni ali spomladi. Z potapljaškega, zgodovinskega in kulinaričnega vidika je Izrael pravi raj in ob primerni velikosti skupine, ter pravi sezoni je lahko enotedenski izlet na Bližnji vzhod, združen s potapljanjem in zabavo, ter skupaj z izborno lokalno hrano, še v okvirih normalnih družinskih počitniških proračunov.

Pri povratku napovedanem za četrto uro zjutraj je imela Adria Airways, tako kot pri prihodu pred štirinajstimi dnevi, spet več kot uro zamudo. Letalski potniki pač potrpimo, ker druge izbire tako ali tako nimamo.

Sedaj ko sem zopet doma na špagetih in dunajskih zrezkih srčno upam, da si bom kmalu spet lahko privoščil houmus in pito, skupaj z hladnim sokom guave.

Po dobrih izkušnjah s prvega raid-a po Sahari se je za prvomajske praznike znova odpravila na pot večja skupina terencev. Tokrat nas je bilo 15 avanturistov v petih terencih, pridružil pa se nam je še Blaž z ženo in dvemi otroki z VW Sharanom. Znani jadralec Bojči je na pot popeljal kar celo svojo družino.

Na začetku smo ubrali enako pot, kot lansko jesen (Ljubljana – Genoa – Tunis – Kairouan – Tozeur – Douz), v puščavi pa smo ostali dlje in prevozili bistveno več sipin. Za bazo smo si izbrali oazo Ksar Ghilene, kamor smo prispeli četrti dan, seveda po obveznem ogledu Kairouana, Chot El Jerida in sejma v Douzu.

Kljub temu, da so glavnino odprave sestavljali trije terenci znamke NISSAN, Nissan Adria, ki je zastopnik Nissan-a za Slovenijo, tudi letos, kot gesto dobre volje, ni prispeval niti majic, kaj šele kaj resnejšega.

Blaž s svojim VW Sharanom, se je ločil od skupine v Douz-u in se nam je zopet pridružil v Ksar Ghilenu, kamor je prispel šele po zanimivih dvodnevnih zapletih z poškodovanim kolesom in vkopavanju v mehkem pesku. Do Ksar Ghilena vodi namreč tudi kar solidna makadamska cesta, na kateri pa veter občasno naredi manjše sipine, ki so bile za Sharana prevelik zalogaj. Tik pred oazo pa se makadam konča, tako, da je Blaž dokončno obtičal 500 m pred ciljem. Tako je bil prisiljen počakati naš popoldanski povratek iz peska, Sharana pa smo do campa brez problemov potegnili z našimi terenci.

Vsi udeleženci, razen enega so bila nad Saharo izredno navdušeni. Nasprotno pa je Matjaž menil, da je njegov terenec predragocen, da bi ga uničeval z vožnjo po sipinah, prav tako pa ga je motila vročina in spanje na tleh, predvsem pa povsod prisoten saharski pesek, ki se pretihotapi v spalne vreče, hrano, fotoaparate, da ušes in oči sploh ne omenjam. Pokazalo se je, da nekaterim udeležencem kljub natančno opisanim pogojem, obilici slik in celo enourni video kaseti ni jasno, kaj lahko na raid-u pričakujejo in tako kasneje povzročajo probleme sebi, ostalim udeležencem in organizatorju. Zato si morajo biti vsi udeleženci, preden o Sahari sploh začnejo razmišljati, popolnoma na jasnem ali so sploh primerni za tovrstne avanture. Glede obrabe in okvar terencev pa dejstvo, da je moj NISSAN bil v Sahari že šestkrat in da sem samo po brezpotjih v Sahari brez okvar prevozil skoraj deset tisoč kilometrov, dovolj zgovorno kaže na to, da so kvalitetni terenci ob pravilnem načinu vožnje z lahkoto kos tovrstnim naporom.

Prvi izlet iz Ksar Ghilena je bil do približno 70 km oddaljenega Bir El Mida, kjer smo postavili prvi tabor v pesku. Drva za večerni ogenj smo nabirali sproti, vozili pa smo jih kar na vrhu vse opreme, ki je bila naložena na prtljažnikih. Nekateri člani odprave smo preizkusili kako Arabci prespijo noč na prostem, brez šotorov in raznih blazin. Naslednje jutro smo navdušeno ugotovili, da so šotori v Sahari postranskega pomena. Dva dni smo preživeli globoko v Sahari in počasi smo jo začeli spoznavati v vsej njeni veličini. Pri Bir El Midi smo srečali dva pastirja, ki sta ovce, kamele in osle prignala iz več kot sto kilometrov oddaljene Alžirije.

Ko se je Blaž vračal iz Ksar Ghilena v civilizacijo smo ga seveda pospremili do 60 km oddaljenega Bir Soltana, kjer se začne malo znosnejši makadam. Na poti se je Sharan dvakrat vkopal v manjše nanose peska, mi pa smo razen Blaža mimogrede z dvemi terenci izvlekli še tovornjak domačinov, ki je obtičal v mehkem pesku. Odločili smo se, da se nazaj v Ksar Ghilene vrnemo kar naravnost čez sipine, za katere domačini trdijo, da so praktično neprehodne. Glede na dobro opremljene terence, pa smo cca 25 km precej visokih sipin, brez enega samega metra trde podlage prevozili prej kot v petih urah. Kljub vsemu smo prišli kar precej pozno, tako, da bi skoraj zamudili kamele, ki so nas že čakale za malo daljši sprehod ob sončnem zahodu.

Naslednji dan smo se zopet odpravili na dvodnevni izlet v pesek. Po cca 60 km dolgi poti, ki je vodila večinoma čez izredno lepe in visoke sipine, smo noč prespali pri arteškem vodnjaku Ain Sbath. Med potjo smo si pri beduinih, ki smo jih srečali sredi puščave, za večerjo kupili manjšega kozlička, ki smo ga zvečer hoteli speči na ražnju. Kozlička smo nekaj časa vozili s seboj v mojem Nissan-u, otroci pa so se z njim seveda igrali. Ko je prišel čas za zakol, se je živalca večini udeležencev tako zasmilila, da so predlagali vegetarijansko večerjo. Na koncu je vendarle prevladala lakota in kozliček je končal na ražnju. Z krutostjo prehranjevalne verige na Zemlji smo se sprijaznili vsi, razen Maše, ki se je pomirila šele naslednje jutro.

Po enem tednu peska in vročine smo se tako vživeli v lokalne razmere in ritem, da smo zjutraj pričeli resno razpravo o tem, da bi bivanje v Sahari podaljšali še za en teden. Na koncu se je izkazalo, da so obveznosti v civilizaciji in klic dolžnosti močnejši, tako, da smo se počasi odpravili proti severu.

Na poti nazaj obvezna Matmata s podzemnimi hoteli, eno popoldne v medini v Sfax-u, na koncu pa en dan počitka in nakupovanja spominkov v Monastiru. Mehke postelje z svežimi rjuhami in celo lastne kopalnice so nas počasi vračale v realnost zahodne civilizacije.

Vožnja s trajektom in italijanske avtoceste z, vsaj za nas, prvim dežjem po 14 dnevih, so bile potem samo še rutina in že smo bili na Fernetičih.

Od Sahare so ostali umazani terenci polni drobnega peska, lepi spomini in verjetno, pri večini, tiha obljuba, da se kmalu vrnemo.

Tako kot lansko leto, se je tudi letos na pot po Sahari odpravila slovenska posadka, sicer v drugačni sestavi kot lani, a vendar pod istim vodstvom – tudi letos je Saharo raid 2000 organiziral Mišo, ki je bil že nekajkrat s svojim terencem v Tuniziji.

Plan je bil preživeti 14 dni v divjini severne Afrike, ter seveda vožnja s terenskimi vozili po sipinah, oazah in brezpotjih Sahare. Orientirali smo se s pomočjo zemljevidov in GPS sistemov, po notranjosti Sahare pa nas je vodil lokalni vodič Mohamed. Samo bivanje pa je bilo preprosto beduinsko, kar enostavno pomeni – divje.

V nadaljevanju bom nekako po dnevih opisoval Tunizijo, ter jo predstavil v malce neobičajni in “ne-turistični” luči.

Največji problem je predstavljala priprava Jeepa, ki mora seveda ustrezati tamkajšnjim reliefnim in klimatskim razmeram, le te pa se bistveno razlikujejo od naših (največja nevarnost za avtomobil je seveda pesek). Stroški priprave bi bili zelo visoki, če bi želel, da bi bil avto maksimalno dobro pripravljen. Avto bi bilo potrebno nekoliko dvigniti, kupiti “pjaštre” (aluminijaste navrtane plošče) za podlaganje na pesku, dobrodošel bi bil vitel, problem je bil z bencinom (v zadnji oazi, iz katere smo krenili bolj globoko v puščavo ni bilo neosvinčenega bencina), potreben bi bil Jack, tj. dvigalka za teren…, skratka kar nekaj opreme, ki pa seveda občutno zviša stroške potovanja. Zato sem iskal vmesno rešitev, ki bi bila cenejša.

Poskusil sem si poiskati nekaj sponzorjev, vendar le-ti niso kazali posebega zanimanja. Presenetili pa so me v podjetju Nasmeh d.o.o. v Kranju, kjer smo se dogovorili, da mi bodo pomagali pri pripravi Wranglerja. Tako mi je nekaj stroškov pokril sponzor.

Ob 5h zjutraj smo se dobili na Lomu. Posadko je sestavljalo pet terenskih avtomobilov in en osebni, ki se je odločil iti z nami, do koder bo pač zanj mogoče.

Stošestdeset kilometrov pred Genovo je nastala dolga kolona zaradi premajhnega števila cestninskih postaj, ki nam je vzela kakšno uro in pol.

Preteklo je nekaj dolgih ur, preden smo se vkrcali na ladjo v Genovi. Med tem smo si dobro ogledovali avtomobile, ki so se izkrcavali in avtomobile, ki so z nami čakali na vkrcavanje.

Notranjost ladje je bila zelo ohranjena, kabine so bile čiste in urejene. Problem je bil s hrano, vrsta za večerjo je bila neverjetno dolga, tako da je skoraj vsega zmanjkalo in če si bil med zadnjimi v vrsti, si moral vzeti kar je pač ostalo.

Cena trajekta za avto in dve osebi znaša približno 1.000 DEM (za skupino je nekoliko cenejše), vozi pa enkrat tedensko in to v soboto.

Z manjšo zamudo smo prispeli v Tunis. Hitro sem se moral navaditi na njihov način vožnje, saj sta se mi že takoj pri izkrcavanju iz trajekta dva domačina zaletela v Wranglerja. Na srečo ni bilo nič škode. Takoj so nas zasuli domačini, ki so nam hoteli oprati takrat še čiste avtomobile in prodati vse mogoče stvari. Prespali pa smo v bližnjem kampu, oddaljenem 20 km iz Tunisa.

Vsi skupaj smo bili že zelo nestrpni in hoteli smo preskusiti naše terence na sipinah, vendar nas je do njih ločilo še dobrih 500 km. Zato smo si med potjo na jug pogledali še mesto Kairouan, kjer smo v prekrasni medini z množico tržnic dobili prve izkušnje z barantanjem. Nastavljene cene na tržnici so tudi 20- krat višje, tako da na začetku človek sploh nima predstave, koliko je posamezna stvar dejansko vredna.Ta dan se nam je že dogodila prva nesreča. Blaž je s svojim avtomobilom nerodno zapeljal na robnik na bencinski črpalki, pri tem uničil gumo in poškodoval platišče. V bližnji delavnici je kupil gumo, platišče pa so mu popravili kar z kladivom in dletom.

Po obilni večerji domačih specialitet smo noč prespali v mestu Tozeur v kampu.

Iz Tozurja smo krenili preko slanega jezera v Douz, ki je zadnje mestece pred puščavo.

Po slanem jezeru smo se podili z avtomobili. S Hubijem (mojim sovoznikom) sva najprej poiskusila samo z zadnjim pogonom, vendar pa sva se kmalu skoraj zakopala sredi jezera. Rešil naju je štirikolesni pogon in terenske pnevmatike. Kolesa so se ves čas vrtela v prazno in avtomobil je že delno nasedal na podvozje. Podlaga je bila na robovih jezera dovolj trda, čim pa si se odpravil proti sredini, pa so tla postajala mehkejša.

Peti dan smo se odpravili na nahajališče puščavskih rož. Mišo je imel kordinate tega najdišča še iz prejšnjih potovanj. Gorazd, sovoznik Janoša v Nissan Patrolu, je bil prvi, ki je zbolel, tako da je ta dan počival. Takoj smo preizkusili naše terence na prvih sipinah, toda sodeč po izrazu na Mišotovem obrazu cela stvar ni zgledala najbolj obetavno. Sam sem moral poskusiti kar štirikrat, da sem naposled le prevozil sipino, ki dejansko ni bila velika. Prva napaka je bila, da sem na začetku vozil brez reduktorja in ko sem na sipino pripeljal prepočasi, je bila moč avtomobila z izklopljenim reduktorjem premajhna. Podobne napake so delali tudi ostali, tako da smo se kasneje dogovorili, da čez sipine vozimo v drugi prestavi in z vklopljenim reduktorjem. Sipine so bile popolnoma bele, tako da je bilo zelo težko videti kdaj se sipina začne in konča. Tako vročega dneva, kot je bil ta, nismo imeli v štirinajst dnevnem popotovanju nikoli več. Temperatura je segala preko 40 stopinj. V avtomobilu brez klime in s črno streho je bilo to še toliko bolj naporno. Vendar tudi avtomobili s klimo niso bili na boljšem, saj se po sipinah ne da voziti s klimo, ker se avto pregreje.

Po mrzli noči smo se zjutraj odpravili do zadnje večje oaze – Kshar Giliane. Ta dan se nam je pridružil lokalni vodič Mohamed. Mohamed je bil včasih pastir – beduin, tako da zelo dobro pozna alžirski in tunizijski del Sahare. Do Ksara smo vozili preko sipin, možen pa je tudi dostop po zelo slabi makedamski cesti, čez katero veter napiha manjše sipinice. Za to drugo pot so se odločili Blaž in njegova družina, ki niso imeli terenskega avtomobila.

Peljali smo čez ravni del puščave, deloma kamnite ter poraščene z majhnimi grmički. Na poti smo srečali neko francosko družino, ki jim ni uspelo priti čez sipine in prosili so nas, če se nam lahko pridružijo. Prve sipine so bile zopet pretežke za nas. Tako smo porabili nekaj časa in precej Mišotovih inštrukcij. Mohamed je bil zelo razočaran nad našo vožnjo. Vendar smo se hitro navadili, več problemov pa nam je delal Francoz. Nikakor mu ni uspelo voziti preko sipin in precej se je “vkopaval”. Ker ni pravočasno zmanjšal plina, da bi se kolesa nehala vrteti, se je navadno ugreznil do podvozja v pesek. Tako smo ga morali z ostalimi avtomobili vleči ven, še prej pa mu izpod koles odmakniti nekaj peska in podstaviti “pjaštre”. Ko smo nekako ujeli ritem smo naleteli na skupino terencev in motorjev iz Italije. Poskušali so rešiti Toyoto, ki se je že skoraj prevrnila. Toyoto so namreč spodkopavali na napačni strani, tako da se je čedalje bolj ugrezala in nagibala na bok. Skupaj smo avto spodkopali na drugi strani, s tem smo ga malo poravnali in nato porinili čez sipino. Vožnjo smo nadaljevali zelo hitro in malo ukopavanji, tako da smo prispeli v Kshar Giliane po planu. Zvečer smo se namočili v tamkajšnjem toplem izviru, ki ima kar 30 stopinj.

Naslednji dan smo se odpravili do trdnjave, ki je oddaljena približno 4 km od oaze in se imenuje enako – Kshar Giliane . Do nje je možen dostop le po sipinah.

Popoldne pa se je začela resna ekspedicija v Saharo. Prevozili smo kakšnih 60 km po sipinah, po poti, ki jo je poznal le Mohamed. Vožnja je bila kar tekoča, ni bilo veliko vkopavanj.

Med potjo smo se ustavili, da je Mohamed nabral suhe veje. Občutek je bil neverjeten vse okoli nas so bile samo sipine, nikjer nikogar. Vendar pa v tej oazi ni bilo palm, kot smo si mi predstavljali, bil je le izvir vode. Zvečer je Mohamed naredil beduinski kruh, ki je sestavljen iz moke, vode in soli, pečen pa je v žerjavici v pesku. Bistvena razlika je, da je brez kvasa, nevzhajan. Seveda nam je pripravil tudi čaj. To je bilo prvo spanje na prostem. Nekateri so poiskusili spati po beduinsko, to je zunaj in ne v šotorih. Opazili smo nekaj malih škorpijonov, zato sem raje spal v šotoru, pa čeprav je bilo notri že ogromno peska.

Blažu se je uspelo prebiti do oaze Kshar Giliane po slabi cesti, imenovani Pipe line. Ker pa je za pot porabil skoraj dva dni, nas je za nazaj prosil, da ga pospremimo. Za nazaj pa smo se odločili, da gremo po sipinah, za katere je Mohamed trdil da so neprehodne.

Na poti smo pomagali iz peska razen Blažu še dvema nasproti vozečima avtomobiloma in enemu manjšemu kamiončku. Srečali pa smo tudi skupino zelo naloženih motoristov, ki so se pošteno namučili, da so prišli skozi. Z Blažem smo se v obcestni gostilnici dogovorili, da se dobimo v Matmati ali pa v Monastirju.

Pot nazaj pa je bila najtežja do sedaj. Izredno visoke sipine, ki so bile povrhu vsega še zelo odrezane, tako da smo jih morali ali prebijati, ali pa smo padali “na nos” v luknje. Na nasedanje s trebuhom avtomobila na sipine smo se že navadili. Najhuje je bilo za Mišota, ki je vozil prvi, kajti težko je oceniti, s koliko hitrosti je potrebno zapeljati na sipino. Zato smo se zamenjali. Hubiju in meni je pokazal približno smer in zapeljala sva prva. Prevozila sva nekaj sipin, pošteno skakala, ter se po nekaj sto metrih skoraj prevrnila, zato smo naprej zopet spustili Mišota. Na sipino je vedno potrebno zapeljati naravnost in ne postrani, da se ne prevrneš. Vendar pa so sipine razmetane in niso v vrstah, tako da hitro na katero zapelješ narobe. Najbolj napeto pa je bilo, ko so se kar trije terenci vkopali, le midva s Hubijem sva bila še zunaj. Vendar pa smo to situacijo uspeli rešiti z vitlom.

Vsem se nam je zelo mudilo, saj smo le počasi napredovali, ob 18h pa smo bili zmenjeni z ostalimi, ki so ostali v kampu. Takrat naj bi namreč jahali kamele. Za pot dolgo približno 30 km smo potrebovali 6 ur, Wrangler pa je porabil skoraj 40 lirov bencina (133 litrov na 100 kilometrov). Kamele so nas čakale kar eno uro, smo pa vseeno ujeli prelepi sončni zahod s kamelami sredi puščave.

Naslednje jutro smo nadaljevali vožnjo po puščavi. Tokrat smo šli le 4 terenski avtomobili, najin s Hubijem je bil edini, ki ni bil Nissan Patrol. Cilj je bil ponovno oaza, ki jo je izbral Mohamed. Prekrasne sipine, vendar težavna vožnja. Vozila sva zadnja, ko sva opazila po prevoženi sipini pred nama kolo. To sva sporočila po CB-ju ostalim, vendar naju niso jemali resno. Ko pa sva kolo opisala, sta Janoš in Gorazd ugotovila, da je to njuno rezervno, ki se jima je snelo iz nosilca med poskakovanjem. Čez nekaj časa pa jima je skozi odprto zadnje okno padel ven še kompresor za polnenje gum.

Počasi smo se morali odpraviti nazaj proti civilizaciji in kar hudo se je bilo posloviti od puščave. Vračali smo se preko Matmate (berbersko mesto z izdolbenimi prebivališči v blatu), Sfaxa, zadnjo noč pa smo prespali v tipičnem turističnem mestu – Monastirju.

Nato pa zopet prerivanje na trajekt. Tokrat smo s seboj na trajekt vzeli tudi makarone in omako, kajti na poti v Tunis smo v vrsti pred restavracijo zelo dolgo čakali in tudi hrana ni bila najboljša. Tako smo si v majhni kabini naredili svoje kosilo.

Tokrat izkrcavanje v Genovi ter pot domov. Dolgočasne italjanske avtoceste je popestrilo dogovarjanje po CB postajah, kam gremo naslednjič.

Prišli smo do zaključka, da bo naslednji raid ponovno v Afriki. S terenci naj bi se odpavili v Tunis, Egipt ali Libijo.

Pri tokratnem raidu po Tuniziji pa sta mi pomagala Jeep servis Nasmeh iz Kranja, ki mi je zelo dobro pripravil Jeep-a, tako da nisem imel nobenih težav, krila pa nam je dal Red Bull.

Vsi, ki bi se radi udeležili takih popotovanj, ali pa vas to zanima, mi lahko pošljite E-mail na moj naslov turk.saso@siol.net

Konec februarja se nas je ekipa treh deklet in štirih moških odpravila na jadranje na Karibe.

Temperatura zraka na Karibih se skozi vse leto giblje okoli 30 stopinj, temperatura vode pa okoli 27 stopinj. Deževna doba je poleti, vendar pa je tudi v času našega jadranja, deževalo vsaj enkrat na dan, po nekaj minut. Za jadralce pa je najpomembnejše dejstvo, da stalno piha NE veter z hitrostjo 15 – 35 vozlov. Glede na lego otokov in majhne razdalje med njimi (nekaj 10 Nm), je jadranje, iz enega otoka na drugega hitro in res pravi jadralski užitek.

Letalske povezave je tako kot vedno, zelo uspešno uredila agencija Thalatta, tako, da smo pozno zvečer po 9 urnem letu iz Pariza prispeli v marino na Martinique, kjer nas je že čakala popolnoma nova jadrnica FEELING 42. Prevzem jadrnice je bil hiter, saj smo bili z osebjem grškega charterja KIRIACOULIS že stari znanci. Naslednji dan smo v lokalni trgovini nakupili hrano in pijačo in se že dopoldne odpravili proti jugu.

Na naši poti smo se ustavili na otokih St. Lucia, St. Vincent in na Grenadinih. Na St. Vincentu smo za cel dan najeli taksi z voznikom, ki nam je v enem dnevu razkazal vse, kar je na tako majhnem otoku (345 kvadratnih kilometrov) vredno ogleda.

Na sidrišču pred Kingstownom smo srečali znanega slovenskega pomorščaka Mehleta, z njegovo ladjo Independance, ki je bila zasidrana nedaleč od naše jadrnice.

Najlepši so seveda Grenadini. Na otoku Bequia smo ostali kar 4 dni. Spoprijateljili smo se z lokalnimi potapljači, ki so nam posodili dva popolna kompleta potapljaške opreme, tako da sem kot instruktor potapljanja organiziral kratek potapljaški tečaj za vse člane posadke. Z Bojanom pa sva opravila tudi dva prava potopa. Drugi potop je bil nočni, kar je še veliko zabavnejše kot potapljanje podnevi.

Dekleta so si seveda naredile prave črnske pričeske. Z domačini smo preživeli nekaj prijetnih noči z reggae-jem v živo, plesom in karibskimi koktajli.

Skočili smo tudi do otoka Mustique, ki je v celoti v privatni lasti. Na celem otoku ni nobenega naselja, ampak samo 72 razkošnih vil znanih osebnosti, kot so naprimer princesa Margareta, Mick Jagger, David Bowie in podobni. Najeli smo majhen jeep, ki je bil še najbolj podoben avtomobilčkom, kakršne uporabljajo igralci golfa in si v enem dopoldnevu ogledali cel otok. Ker ima otok samo 800 prebivalcev, pa še ti so predvsem skrbniki bogataških vil, so bile čudovite plaže popolnoma prazne. Tako smo se lahko kopali goli, kar sicer v tem delu sveta ni v navadi.

Na poti nazaj smo se na St. Luciji ustavili še v vasi Canaries pri domačinih, ki smo jih spoznali že prejšnje leto. Ker belci izredno redko zaidejo v to vas smo bili zopet prisrčno sprejeti.

Na Martinique smo se vrnili ravno v času pustnega karnevala, ter se seveda udeležili vsesplošnega rajanja po ulicah glavnega mesta Fort de France. Pozno zvečer, pa smo se, glede na to, da ob tej uri ni bilo med množico, razen nas, nobenega belca, kar hitro pobrali na barko. Domačini, ki seveda množično kadijo travo, so postali pod vplivom alkohola in trave kar malo vsiljivi.

Jadrnico smo predali ob 9:00 zjutraj tako, da smo imeli do večernega odhoda letala cel dan časa. Pri Kiriacoulis-u so nam za ta dan brezplačno posodili 13 metrski katamaran za 10 oseb, kar smo seveda z veseljem izkoristili. Katamarani so izredno hitri, saj smo ob zmernem vetru (20 vozlov), z lahkoto dosegali hitrosti več kot 12 vozlov. Kljub temu, da je jadranje z katamaranom zelo udobno, jaz kot skipper, nisem bil preveč navdušen, ker katamarani ne nudijo takšnih jadralskih užitkov, kot enotrupe jadrnice.

Pri večernem vkrcavanju na letalo je letališki tovornjak poškodoval motor Boeinga 747, tako, da smo preživeli še en sončen dan na Karibih, v luksuznem hotelu, na račun prevoznika Air France.

V Ljubljano smo zato prileteli z 32 urno zamudo, vendar nam to ni pokvarilo razpoloženja.

Nasprotno – začeli smo se dogovarjati za Karibe ali francosko Polinezijo za spomlad 2001.

Besedilo reportaže o raid-u objavljene na TV PIKA januarja 2000.

Sanje vsakega vsaj malo avanturistično razpoloženega lastnika terenskega avtomobila so popeljati svojega terenca na teren, za katerega je v osnovi narejen. Neizmerne sipine Sahare so idealno okolje za kaj takega.

Kaj potrebujemo če se želimo s terencem odpraviti v Saharo.

Najprej seveda ustrezen avto. Imeti mora štirikolesni pogon, zadosti močan motor, reduktor, ustrezne gume in zadostno višino od tal. Prav tako mora imeti dovolj nosilnosti in prostora, da s seboj lahko peljemo zadostne količine goriva, vode, hrane in ostale opreme. Nekaj opreme je nujne, kot naprimer kompas, lopata, vlečna vrv, kanistri za gorivo, kanistri za vodo, CB radijska postaja, oprema za taborjenje in osnovni komplet orodja. Med opremo, ki ni nujna, je pa zelo zaželjena spada GPS, podnice za pesek, posebna dvigalka, kompresor za gume in kup malenkosti, ki bistveno olajšajo bivanje v puščavi.

V našem primeru je vsak terenec, poleg dveh potnikov, vozil v povprečju še dodatnih 250 do 300 kg tovora.

Vsak popotnik, ki se odpravlja v te kraje, se mora za čas potovanja odpovedati govejim zrezkom in ostalemu prehrambenemu luksusu. Namesto tega bo deležen kus-kusa in ovčjega mesa na sto načinov.

Stroški 14 dnevnega potepanja vključno z trajekti in prenočišči pa so nižji kot če si privoščite eno tedenski aranžma v hotelu pri kakšni znani agenciji.

Mišo, ki je že star znanec Sahare, saj je bil tam že sedem krat, se je letos odločil, da s seboj povabi še kakšnega avanture željnega off roadarja. Za vse člane odprave je organiziral karte za trajekt, rezerviral campe, se dogovoril z vodičem, preskrbel zemljevide in GPS koordinate in na odpravo povabil tudi zdravnika. Ta, na srečo, razen malenkosti in nekaj pomoči lokalnemu prebivalstvu ni imel preveč dela. S seboj smo vozili zdravila in medicinsko opremo za večino poškodb, ki se lahko zgodijo na taki poti.

Tako se nas je zbralo kar 20 odraslih in dve šolarki vsi skupaj z desetimi terenci. Poleg petih terencev iz Ljubljane in okolice je bilo v odpravi še pet vozil s Primorske. Vsi terenci so bili enotno označeni tako, da je bilo že od daleč vidno, da smo organizirana skupina.

Zelo verjetno je bila to, do sedaj, največja slovenska off-road odprava na kakšno drugo celino.

Začelo se je zelo zgodaj. Ljubljanski del odprave se je zbral ob petih na bencinski črpalki na Lomu. Na bencinski črpalki na Fernetičih smo natočili še zadnjo slovensko nafto, kajti gorivo v Italiji je precej dražje. Ob sedmih smo bili na obcestni restavraciji v Gonarsu dogovorjeni z primorci, ki so prišli iz Gorice. Naše planiranje je bilo dobro, kajti prišli smo do minute natančno.

Na parkirišču v Gonarsu smo naleteli na avtobus gimnazijcev viške gimnazije iz Ljubljane, ki so se, tako kot mi, skupaj s svojimi učitelji odpravljali v Tunizijo. Ugotovili smo, da je naš načrt za prvi del poti zelo podoben njihovemu in res smo se na poti še večkrat srečali.

V pristanišču v Genovi je vedno gneča in kaos. Kombinacija italijanskih policajev in arabskih mornarjev verjetno tudi ne more dati drugačnega rezultata.

Najbolj zabaven del čakanja je prihod trajekta in izkrcavanje terencev, ki se vračajo iz Libije in Tunizije. Ob množici utrujenih, vendar zadovoljnih posadk v umazanih in natovorjenih terencih, se ti vedno znova porajajo ideje, kaj bi še dodal k opremi ali kako bi kakšno stvar pritrdil kam drugam.

Trajekt je nov, saj vozi na tej progi šele nekaj mesecev in za arabske razmere presenetljivo čist. Bomo videli, kakšen bo čez leto ali dve.

Vožnja je hitra in udobna in čez dvajset ur smo že v Tunisu.

Prvo noč smo prespali samo 30 km od Tunisa, vendar so bili dnevi tako kratki, da smo tabor postavljali že v temi. Po večerji smo imeli sestanek, kjer smo se dogovorili, kako približno bo potekala odprava.

Za orientacijo v puščavi je, poleg čimbolj natančnih, po možnosti vojaških zemljevidov in kompasa, skoraj nujen pripomoček sprejemnik za satelitsko navigacijo, imenovan GPS. Ta naprava ti z odstopanjem nekaj deset metrov pokaže natančno pozicijo, kjer se nahajaš. Vse ostalo je v kombinaciji z dobrim zemljevidom in malo geometrije otročje enostavno. V novejših tujih priročnikih za Saharo so nekatere GPS točke že vpisane, najbolj koristne pa so tiste, ki si jih označimo sami ali pa jih dobimo od prijateljev.

Mišo je ta prvi večer za tiste, ki so imeli GPS-e imel kratko predavanje o teoretičnih osnovah delovanja satelitske navigacije in njeni uporabi.

Naš prvi postanek naslednji dan je bil KAIROUAN, četrto nasvetejše muslimansko mesto.

Medina, to je staro jedro v vseh arabskih mestih, kjer je vedno množica trgovin in delavnic, je v Kairouanu lepo ohranjena in za razliko od nekaterih drugih, večjih mest tudi zelo svetla in čista.

Mojca, ki je velika ljubiteljica lokalne hrane, si je takoj privoščila “BRIK”. To je ena najbolj znanih tunizijskih jedi in jo v restavracijah običajno postrežejo kot predjed. Pripravljena je, iz kot palačinka velikega kosa listnatega testa, v katerega dodajo surovo jajce, po želji pa še tunino, kapre, krompir in začimbe. Vse skupaj prepognejo in vržejo v veliko skledo vrelega olja. Po kakšni minuti lahko brik že pokapamo z limono in ga brez pribora pojemo. Tovrstna hrana je zelo poceni, saj lahko brik na ulici dobimo že za 50 SIT.

Najpogostejša hrana domačinov severne Afrike je kus-kus, ki ga pripravljajo iz neke vrste prosa z dodatkom zelenjave in mesa. Tudi pri naših obiskih restavracij je bil kus-kus redno na jedilniku. Kar se tiče mesa jedo domačini večinoma ovčetino, ki je veliko kvalitetnejša kot naša in nima nikakršnega vonja ali priokusa. Večina mesnic ob cesti ima par stolov in majhen žar, kjer ti kupljeno meso takoj spečejo. Meso je vedno sveže, če pa ga zmanjka, pa se v bližini vedno najde kakšna ovca, ki jo kar pred kupcem, zelo hitro spremenijo v zrezke. V mesnicah je cena pečene ovčetine povsod enaka in znaša 1400 SIT za kilogram. Mnenja članov odprave o lokalni kulinariki so bila deljena, od navdušenja, pa do popolnega zavračanja. V Monastiru, po vrnitvi iz Sahare so si tisti, ki so najbolj pogrešali evropsko hrano, privoščili pravo požrtijo, s katero so proslavili povratek v znano kulinarično okolje.

Po vožnji po mestih smo se poskušali držati čim bolj skupaj in smo vozili v čimbolj strnjeni koloni. Lokalni policaji so bili zelo prijazni in so pogosto zaprli promet, tako, da smo skupaj prevozili križišče. Včasih ko se nam to ni posrečilo smo se po CB-ju dogovorili kje se počakamo. To velikokrat ni bilo tako preprosto, saj smo, če smo se želeli ustaviti ob cesti, potrebovali vsaj 60 metrov dolgo parkirišče. Med vožnjo po lokalnih cestah pa se je dolžina naše kolone raztegnila na več kot kilometer.

Eno najpomembnejših opravil vsakega turista je nakupovanje spominkov, včasih pa celo kakšnih uporabnih predmetov. Barantanje z Arabci je prava umetnost, lahko pa tudi prijetna zabava. Prodajalec prvo ceno iskanega predmeta vedno postavi glede na posameznega kupca in je lahko tudi nekaj desetkrat višja od prave cene. Umetnost pogajanja je v tem, da poskusimo oceniti koliko je prava cena in se ji v toku pogajanj čimbolj približati. Barantanje za ceno preproge se med prijetnim posedanjem v trgovini in pitjem čaja, lahko zavleče tudi nekaj ur.

Prva resna okvara na terencih se je pojavila že pred Tozeurjem, ki je bil naš cilj drugega dne. Ravno ko se je začelo mračiti, je na Romanovi Toyoti, ljubkovalno imenovani KAPELICA, dokončno odpovedal poslušnost ležaj v alternatorju. Stvar ne bi bila kritična, ker dieselski motor porabi malo elektrike, akumulator pa bi še nekaj časa lahko napajal vsaj pozicijske luči in CB postajo. Problem je bil v tem, da zaradi zaribanega ležaja ni delovala vodna črpalka in servo ojačevalec zavor. Po demontaži alternatorja smo se odločili, da Toyoto, samo s pozicijskimi lučmi potegnemo do campa.

Zvečer je Dolenc, naš najbolj izkušen mehanik, skupaj z Romanom in prijazno pomočjo domačinov razstavil alternator. Ugotovili smo, da bo potrebno s ustreznim orodjem izvleči ležaj in ga zamenjati z originalnim novim. V majhnem mestu, kot je Tozeur se je to zdela skoraj nemogoča naloga.

Naslednje jutro je minilo v pripravljanju terencev na pesek Sahare. Večina voznikov je poskušala zapreti čim več odprtin, kjer bi pesek lahko prišel v motor ali v notranjost avtomobila. Potem se je začelo čakanje na Romana in Mišota, ki sta se s pokvarjenim ležajem odpravila na lov za mehaniki. Po petih urah sta se proti vsem pričakovanjem vrnila z novim vgrajenim ležajem. Sestaviti in pognati motor je bilo po tem samo še vprašanje časa. Res alternator ni več polnil akumulatorjev, vse ostale stvari pa so delovale normalno in z njimi nismo imeli problemov do konca poti. Praznenje akumulatorjev, pa smo reševali z rednim menjavanjem polnih akumulatorjev iz drugih terencev.

Iz Tozeurja smo se čez slano jezero Chot El Jerid odpravili proti jugu. Cesta teče po 50 dolgem nasipu čez jezero, toda žilica nam ni dala miru, da ne bi zapeljali na izsušeno površino. Jezero je popolnoma ravno in tik pod površino vlažno in tako predstavlja idealen poligon za vajo šoferskih spretnosti. Če terenca spravimo v drsenje, lahko po gladki površini bočno drsi tudi nekaj sto metrov, preden ga ponovno izravnamo, če nam to seveda uspe.

Naš snemalec Niko se je odločil, da bo na tej brezmejni ravnini napravil skupinski posnetek terencev. Zaradi različnih razlogov smo morali snemanje ponoviti kar štirikrat, predno je bil režiser zadovoljen. Ker ni imel ročne radijske postaje nas je usmerjal kar z dežnikom.

Ko cesta z nasipa zavije zopet na trdna tla so se okoli nas začele pojavljati prve prave sipine. Ker večina voznikov ni imela izkušenj s peskom smo seveda zavili s ceste in preizkusili, kako izgleda vožnja po podlagi, ki se obnaša čisto drugače kot slovensko blato. Najprej se je vkopal Kuci, nato pa še Igor, kar je povzročilo obilo zabave in prijateljskih zbadanj.

Na sam rob Sahare, v Douz smo prispeli pozno zvečer. Postavili smo tabor in nestrpno čakali naslednji dan, da končno spoznamo pravo Saharo.

Če smo bili preko noči na naseljenem področju smo spali v campih, ker se tako naljlažje izogneš radovednežem in vsiljivcem. Vsi campi, v katerih smo bili, so imeli sanitarije po arabskih standardih in tuše, nekateri celo s toplo vodo. Zaradi prijaznega osebja je bilo bivanje v vseh campih zelo prijetno.

Zelo pogost saharski spominek je puščavska roža, to je peščenjak , ki ga saharski veter obrusi v najrazličnejše zanimive oblike. Cene za turiste na tržnicah segajo od nekaj sto tolarjev, pa do nekaj deset tisoč za večje primerke. Nahajališče puščavskih rož je v puščavi jugozahodno od Douza. Domačini skrbno skrivajo to lokacijo, ker prodaja teh rož prinaša precej denarja, kajti ni ga turista, ki domov s seboj ne bi odnesel vsaj enega primerka.

Mišo, ki prejšnjih potovanj to nahajališče našel in pot do njega shranil v GPS, nam je dal koordinate ključnih točk , zato smo se iz Douza odpravili na enodnevni izlet na jug.

V tem letnem času temperature v Sahari podnevi redko presežejo 35 stopinj Celzija, ponoči pa se ohladi tudi do 15 stopinj. Prav ta dan pa je bilo najbolj vroče, saj je živo srebro preseglo 40 stopinj.

Pot preko manjših slanih jezer je bila zanimiva, saj smo lahko dali duška vsem konjem, ki so se skrivali pod pokrovi motorjev.

Pri skoku čez sipino, je Ferrarijevemu Pajerotu počil volanski drog, a naš mehanik je rešil tudi ta problem.

Pri povratku smo se poskušali vrniti kar naravnost čez sipine do najbližjega naselja. S prvimi sipinami pa so se začele prve težave in ugotovitev, da v saharskem pesku, za razliko od slovenskega blata, trma ne rešuje nobenega problema. Zato v Sahari nikoli ne gre naravnost , ampak je treba poiskati primeren prehod.

Na trdna tla smo se uspeli vrniti šele tik pred zahodom sonca, bogatejši za spoznanje, da se s Saharo ni za igrati. Neizmerna in nepredvidljiva je prav tako kot morje, lahko ti veliko da, vendar jo je treba spoštovati.

Enkrat letno se skoraj vsi prebivalci Douza udeležijo puščavskega festivala, ki traja kar 4 dni. Tu je mogoče videti marsikaj od dirk s konji ali kamelami, pa do lova posebnih lovskih psov na zajca ali puščavsko lisico vse skupaj pomešano z glasbo in plesom. Ker je prireditev namenjena domačinom je napovedovalec samo občasno dal kratko pojasnilo o dogajanju v francoščini ali angleščini.

Po Douzu je bil naš cilj idilična oaza na robu Sahare, Ksar Ghilene. Do tja obstaja dokaj enostavna cca 120 km dolga makadamska pot, vendar smo se mi odločili za bolj zahtevno varianto. Preko Timbuina in Ain Huilat Richeta smo želeli priti v Ksar Ghilene po poti, ki vodi naravnost čez Saharo. Ta pot je tehnično in orientacijsko zelo zahtevna in ni opisana v nobenem priročniku, niti ni narisana na ruskih vojaških specialkah, ki smo jih imeli s seboj. Zato se je Mišo že iz Ljubljane po telefaksu dogovoril z enim od lokalnih vodičev, da nam pokaže prehode skozi polja sipin, ki jih poznajo samo domačini. Mohamed se nam je pridružil v Douzu in ostal z nami tri dni. Poleg arabščine in francoščine je na srečo znal tudi nekaj italijanskih besed, da je lahko komuniciral tudi s primorci.

Naložili smo polne zaloge goriva, vode in hrane, ter prilagodili pritisk v gumah predvideni poti. Cel dan smo vozili delno po makadamu, večinoma pa popolnih brezpotjih in tik pred mrakom prišli v Timbuine. Timbuine je neke vrste planota premera nekaj kilometrov, popolnoma obkrožena z neprehodnimi sipinami. Dostop je možen samo na dveh mestih, ki smo jih za naslednji obisk seveda vestno shranili v GPS-e.

V pesku so nujno in življensko pomembno pomagalo, aluminjaste podnice, ki jih je v pesku nikoli ni dovolj. Vsi skupaj smo jih imeli 8, potrebovali pa bi jih najmanj 16. Ker slovenščina ne pozna primernega izraza za ta pripomoček, smo uporabljali primorski izraz “PIASTRE”. V mehkih sipinah je zadostno število “PIASTER”, ki jih podložiš pod kolesa terenca najboljši način, da se izkoplješ iz težav. Druga možnost je, da odkoplješ nekaj 10 kubičnih metrov peska, kar je vsekakor manj privlačna alternativa.

Za lažje podlaganje “PIASTER” pod terenca je skoraj nujen pripomoček posebna dvigalka imenovana “JACK”, s katero terenca toliko dvignemo, da lahko pod kolesa podložimo “PIASTRE”. Ker terenec običajno tiči globoko v pesku, ga moramo dvigniti vsaj za en meter, včasih pa še višje. Temu primerna je tudi višina in teža “JACKA”, ki zaradi svoje masivnosti predstavlja enega težjih delov nujne opreme.

Tabor sredi puščave je nekaj kar je treba doživeti in se težko opiše z besedami. Mohamed je po stari beduinski navadi spekel kruh in skuhal pravi močan arabski čaj za celo družbo. Beduini v puščavi delajo kruh iz moke in vode in ga spečejo v pesku in žerjavici. Zanimivo je, da ob pravilni pripravi, v kruhu ni niti zrnca peska.

Naslednji dan smo nadaljevali zgodaj, ker je pot od Timbuina do Ain Huilat Richeta po Mohamedovem pripovedovanju zelo težavna. Res smo po dveh urah prišli do zelo visokih sipin, ki so se, po nekajurnem iskanju možnega prehoda, pokazale za neprehodne. Mišo, ki je vozil prvi, se je uspel premagati večino začetnih strmin, vendar so se za tem sipine nadaljevale v nedogled. To področje je bilo težko prevozno tudi zato, ker tu že več kot eno leto ni padla niti kaplja dežja, tako, da je bil pesek izredno mehak. Ugotovili smo, da bi za prehod tega dela, za vseh deset terencev potrebovali vsaj dva dni in dobršen del goriva, ki smo ga imeli na razpolago. Poraba goriva se v težkih razmerah zelo poveča in neredko porabiš 10 litrov samo za kakšen kilometer poti. Zato smo se odločili, da poiščemo lažji in hitrejši prehod do Ksar Ghilena.

Z ne preveč vkopavanja v sipinah, nekaj hitre vožnje po makadamu in še zadnjem slikovitem pasu sipin, se je v popoldanskem soncu pred nami pokazala oaza Ksar Ghilena. Z zadnje vzpetine pred oazo smo se spustili vsak po svoji poti, da bi čimprej prišli do sence in vode.

Zjutraj smo razložili avtomobile vse nepotrebne teže in se zapodili v sipine. Po dolgih dneh vožnje v koloni smo se domenili, da se to pot razdelimo v tri skupine. Vsaka skupina je poskušala čez sipine, čimbolj naravnost pripeljati do 3 km oddaljene trdnjave. Mišo je pred startom podal točno smer, razdaljo in GPS koordinate cilja. Med nami in ciljem so bile samo sipine brez ene same trdne zaplate, kjer bi lahko brez skrbi ustavil terenca.

Užitek, voziti prvi, se je prav kmalu spremenil v neskončna kopanja, podlaganja piaster in vlečenja z vitlom. Eden od Murpyevih pravil pravi, da štirikolesni pogon pomeni samo to, da obtičiš na bolj nedostopnem mestu. Za bore tri kilometre smo potrebovali celo dopoldne.

Če terenec globoko sedi v mehkem pesku se sila na gume tako poveča, da včasih motor tudi s pomočjo reduktorja ne more zavrteti koles. V tem primeru je poleg mukotrpnega odkopavanja edina rešitev dovolj močan vitel. V naši odpravi sta bila dva terenca opremljena s tem dragim, vendar izredno koristnim pripomočkom. Pokazalo se je, da je to premalo, saj je Mišo običajno vozil prvi in se je težko vračal po nasedle zamudnike. Večino tega dela je tako opravil Semo. Na delih poti, kjer so bile sipine težko prevozne, bi nam prav prišla vsaj še dva vitla.

Po nekaj urah peska je začel Semotov Pajero močno kaditi in izgubljati moč. Diagnoza Dolenca, našega dežurnega mehanika – zamašeni filtri ali okvara turbinskega polnilnika.

Ker nam tudi dolgotrajno garanje ni vzelo veselja do vožnje po sipinah, smo si, kot veliki otroci izmislili igro skakanja z terenci čez sipine. Seveda so bili v prednosti krajši terenci, ker se lažje odlepijo od tal. Nesporen zmagovalec je bil Ferrari, ki je s svojimi več kot 200 konji lahko vzel najhitrejši zalet. Tudi ponovna okvara volana droga ga ni spravila iz tira. Če bi tekmovali v kategoriji, kdo je pri skoku dvignil največ peska, bi verjetno zmagal Mišo.

Semo je zaradi okvarjene turbine tekmoval izven konkurence. Zvečer, ko smo razstavili pol Pajerotovega motorja, smo lahko samo ugotovili, da je napako, z orodjem in deli, ki smo jih imeli na razpolago, nemogoče popraviti. Kasneje se je izkazalo, da se je po enem od Murpyevih zakonov pokvaril seveda najdražji del, in sicer turbinski polnilnik dieselskega motorja.

Znani pregovor pravi, da je razlika med otrokom in odraslim samo v ceni njunih igrač. Ta dan, smo se s svojimi dragimi terenci dodobra naigrali v peskovniku za odrasle.

Prvo mesto na poti iz Sahare je bila prestolnica Berberov Matmata. Nekateri Berberi še danes prebivajo v bivališčih, ki so izkopana v zemljo. Tudi večina hotelov v Matmati je zgrajena na ta način. Izbrali smo si enega in za 22 oseb dobili na razpolago tri sobe. Sobe so namreč zaradi načina gradnje ogromne in vsaka ima v povprečju več kot 10 postelj. Ob cesti proti Gabesu je nekaj tradicionalnih berberskih bivališč, ki so odprta za tudi za obiskovalce. Kot pravi turisti te priložnosti seveda nismo zamudili.

Na poti nazaj smo se s lokalnim trajektom zapeljali še na turistični otok Djerba, ki se od saharskega dela Tunizije razlikuje predvsem po množici hotelov in množicami od sonca opečenih prepotenih turistov. V manjših vasicah na otoku je zelo razvito lončarstvo. Za kupovanje spominkov smo si izbrali majhno lončarsko delavnico, kjer nam je prijazen domačin pokazal celoten postopek izdelave keramike. Seveda smo si želeli vse preizkusiti tudi sami. Rezultat Dolenčevega prvega poskusa v lončarjenju je bil kar spodbuden.

Pred vrnitvijo v civilizacijo smo se ustavili še v obmorskem mestu Monastir, kjer smo prvič po dveh tednih spali v običajnih posteljah. Monastir je rojstno mesto prvega predsednika Tunizije Habiba Burgibe, ki si je dal tu postaviti prav lepo mošejo. Mesto ima poleg lepo ohranjene in renovirane trdnjave iz osmega stoletja, tudi eno redkih marin v Tuniziji.

V Monastiru smo ostali do zadnjega dne in se potem zgodaj zjutraj odpravili proti Tunisu. Za konec seveda ni smelo manjkati skupinsko slikanje.

Tik pred trajektno luko smo še napolnili vse rezervoarje s ceneno tunizijsko nafto, ki nam je zadostovala za vožnjo čez Italijo do doma.

Pri vkrcavanju na trajekt spet enak kaos in dolgotrajne carinske formalnosti. Ko je trajekt zapuščal tuniško luko smo bili zbrani na krovu in kovali načrte, kdaj se zopet vrnemo v Saharo. Naslednji cilj bo mogoče Libija, kjer je še več peska.

V Italiji še 600 km avtocest, potem pa Fernetiči – Slovenija. Krog je bil sklenjen. Za letos.