Dakar 2007

Janez KRIVIC in Mišo GORIUP sva vozila tekmovalni tovornjak Unimog U-400 T4, kot hitra asistenca tekmovalkama Ellen LOHR in Antonia de ROISSARD z vozilom Mercedes-Benz M na rallyu Lisbona – Dakar 2007

 

dakar-07-47

 

Rally Dakar 2007 je končan. Vtisi? Poročilo o dirki? Na cilju Dakarja z besedami ni moč ničesar več dodati. Edino kar šteje, je to, da sva Unimoga na kolesih pripeljala na dakarsko plažo.

Samo tisti, ki so bili tam, vedo kaj to pomeni.

 

 

Povezava na kratek razmislek o rallyu Paris – Dakar 2004 , napisan januarja 2004, takoj po prihodu v Dakar – Senegal, cilju rally-a, prežet še z močnim vtisom prevoženih kilometrov in dogodkov preteklih tednov.

 

Kronologija najine udeležbe na Paris – Dakar 2007

07. november 2006
Po telefonu me kliče Baur ORC in nama ponudi mesto v njegovi ekipi. Po celodnevnem razmisleku z Janezom udeležbo potrdiva.

27. november 2006
Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev (sponzorjev) udeležba celotne ekipe odpovedana, vse aktivnosti ustavljene

01. december 2006
Kliče Ellen LOHR, finance urejene, nadaljujemo s pripravami.

10. december 2006
Prvi stik in prvi kilometri z Unimogom.

dakar-07-22

11. december 2006
Tiskovna konferenca in predstavitev celotne ekipe z vozili v Gaggenau – Nemčija

dakar-07-21 dakar-07-44 dakar-07-15 dakar-07-39
14. december 2006
Na predavanju ERG ORIENTAL 2006 v RACA baru, slovenska uradna objava najine udeležbe na rallyu Lisbona – Dakar 2007.
Članek na “Niva off road forum

21. december 2006
Na tiskovni konferenci Tomaža MERHARJA in Mirana STANOVNIKA pred novinarji slovenskih medijev napoveva najino udeležbo na rally-u.

dakar-07-40

21. december 2006
Ponoči zaradi prevelikega zanimanja stran www.goriup.com preseže bandwith limit in ni dostopna. Šele popoldne stvar uredim.

22. december 2006
Podjetje GEOSET iz Šenčurja nam za navigacijo spremljevalnih vozil na rally-u sponzorira dva GPS sprejemnika GARMIN 276C.

22. december 2006
Podjetje FMC iz Ljubljane mi za pomoč pri vsakodnevnem načrtovanju naslednje etape posodi prenosni računalnik DELL.

24. december 2006
Za božično darilo mi Nute obljubi finančni prispevek, kot pomoč pri vsak dan višjih stroških priprav na rally.

26. december 2006
Če bo vse v redu, bo Unimog na ogled 29.12.2006 ob 11:00 na Prešernovem trgu pri Tromostovju v Ljubljani.

26. december 2006
Najina startna številka na letošnjem Dakarju je 560

28. december 2006
Sprememba plana: ogled Unimoga bo 29. 12.2006 ob 11:00 na parkirišču pred starim Bauhausom (nasproti Koloseja).

Vsa nadaljnja poročila Mojca GORIUP

1. januar 2007
Ob 8h zjutraj, ko je večina novoletnih žurerjev še sladko spala, sta se Janez in Mišo odpeljala proti Lisboni. Po telefonu me bo Mišo obveščal o tekočem dogajanju na Dakarju, jaz pa bom vse skupaj zapisala.

2. januar 2007
Po prevoženih 1500 km so prenočili v Gironi in se pozno dopoldne odpravili dalje do špansko-portugalske meje. Tomo Merhar pa je zjutraj odletel iz Benetk direktno v Lisbono, kjer bo počakal svojega KTM-a, ki ga proti startu Dakarja pelje njegov nemški mehanik.

4. januar 2007
Z nemško ekipo imajo danes tehnični pregled. Za tiste, ki ne vedo, naj pojasnim, da gre za tri prevozna sredstva in sicer tekmovalni Mercedes z ekipo Ellen in Antonio, Janezov in Mišotov Unimog, ter Mercedes Actros, v katerem se vozijo trije mehaniki. Priprave na ta pregled so potekale že včeraj in sicer takoj po namestitvi v Lisboni. Vse skupaj se je zavleklo pozno v noč. Tehnični pregled je dolgotrajna zadeva, traja od jutra do večera. Pregledajo vozilo do najmanjše potankosti, tudi opremljenost tekmovalcev (tudi spodnje perilo mora biti homologirano!), nameščajo se navigacijske in varnostne naprave organizatorja, itd, itd …
Po razporedu organizatorja so včeraj tehnični pregled opravili že ostali Slovenci (Tomo, Miran in novinarska Toyota z Darijem na čelu), tako da danes le-ti uživajo kot turisti. (trema pred startom?, kaj pa je to!)
Malo pred polnočjo se je javil Mišo in povedal, da so tehnični pregled opravili, vendar so pri tem imeli veliko težav. Električna napeljava v avtomobilih ni bila ustrezno pripravljena za montažo navigacijskih naprav, tako da se so morali mehaniki zelo potruditi. Spraševal se je, kje je zatajila “nemška pedantnost”, kajti avtomobili naj bi bili za dirko v celoti pripravljeni že v Nemčiji.

5. januar 2007
Danes bo dan že bistveno bolj umirjen, saj imajo fantje v planu, da opravijo še nekaj obveznosti do sponzorjev, imeli bodo interni ekipni briefing, zvečer pa jih čaka že prvi briefing pred jutrišnjim startom. Preostali čas pa bodo poskušali biti turisti.

6. januar 2007
Začelo se je! Prva etapa, prolog, je dobrih 100 km oddaljena od Lisbone. Uvrstitev na prologu bo dala vrstni red tekmovalcev, ki se bodo jutri podali na dolgo skoraj 1000 km dolgo pot. Mišotove in Janezove sanje in verjetno tudi sanje mnogih drugih tekmovalcev, so se torej pričele. Ni pomembna uvrstitev, pomembno je to, da bosta z Janezom 21. januarja videla Pink Lake (to so Mišotove besede), to je jezero tik pred Dakarjem, torej da bosta prišla do cilja. Srečno obema tovornjakarjema, Ellen in vsem Slovencem.

Mišo in Janez sta pravkar (cca ob 18:57) zapeljala skozi cilj prve etape in sta zelo zadovoljna. Pravita, da sta se peljala mimo De Rooya, čeprav to še nič ne pomeni, ker je štartal bistveno pred njima. Ellen nista srečala, kar pomeni, da je tudi že v cilju. To kaže tudi Iritrack na Dakarjevi spletni strani. Unimog je delal brezhibno, komaj čakata na drugo etapo. Bravo!
Malo pred 22h, ko sta prišla v bivak, sta se zopet javila in povedala še nekaj podrobnosti iz same dirke. Ellen je nasedla na “štor”, tako da so jo morali povleči in pri tem je poškodovala en del na podvozju, vendar je kljub temu prišla v cilj. Ko to pišem, je njen avto že popravljen. Mišo in Janez sta štartala čisto na repu. Na progi je bilo veliko peska, ki ga je prevozilo že nekaj sto motoristov, avtomobilov in večina tovornjakov, tako da je bila proga razrita in zelo težko prevozna. V pesku sta ostala 3x, večkrat sta morala voziti tudi vzvratno in pri tem sta odtrgala zaveso pri zadnjih kolesih (zavese so obvezne, da ne letijo kamni izpod koles vozila in poškodujejo vozilo, ki vozi zadaj). To popravilo ju čaka še danes. Ugotavljata, da Unimogovih 280 konjskih moči ni niti približno dovolj za tako dirko in imata v primerjavi z ostalimi tovornjaki eno izmed najbolj šibkih vozil.

7. januar 2007
Danes vse čaka 2. etapa. Motoristi in avtomobilisti se bodo preizkusili v kratki 67 km dolgi preizkušnji, kamionisti pa se bodo brez hitrostne preizkušnje odpeljali direktno do Malage in naprej na afriško celino. Vožnje je kar nekaj (skoraj 600km), vendar bo bolj panoramska brez tekmovalnega pridiha.
Pravkar (ob17h) sta se javila iz trajekta, ki jih pelje na afriško celino. Povedala sta, da vožnja niti ni bila tako enostavna in daleč od panoramske, kot sem zapisala v zgornjem odstavku, saj so imeli na transferju omejitev 6 ur, tako da je moralo biti hitrostno povprečje nad 90 km/uro. Defenitivno pa sta ugotovila, da imata najbolj šibko vozilo v kategoriji tovornjakov. Na nekatere klančine sta se včeraj komaj “privlekla”, medtem ko so se ostali vozili brez težav. Ellen je današnjo etapo končala 117.

7. januar 2007
Pretresljiva novica za ekipo MaxData Ellen Lohr. Na transferju 150 km pred Malago, od koder naj bi se tekmovalci s trajektom odpeljali na afriško celino, se je Ellen pokvaril dirkalnik. Problem je z menjalnikom, ki ga bi bilo treba zamenjati, vendar so asistenčni avtomobili šli po drugi poti in sicer do Algercirasa (Malaga in Algerciras sta cca 150 km narazen) in od tu na afriško celino. Ellenin asistenčni tovornjak se je takoj, ko je zvedel za napako, odpravil proti Ellen, vendar je vprašanje, če bodo avtomobil lahko popravili in še isti večer ujeli zadnji trajekt za Afriko. Po pogovorih med mehaniki in Ellen, so ugotovili, da je to praktično nemogoče in Ellen je napovedala odstop.
Odprlo se je novo vprašanje: Ali bosta Janez in Mišo nadaljevala tekmo? Njuna vloga hitre eksistence je v primeru odstopa Ellen odpadla. Nujno pa seveda tudi onadva potrebujeta asistenčno vozilo, kjer so notri mehaniki in tudi večina rezervnih delov zanju, saj brez tega tekme nima smisla nadaljevati. Razplet sledi.

8. januar 2007
Mišo in Janez nadaljujeta tekmo. Ko bosta prispela v bivak, se bosta javila.
Ob 23h sta prispela v bivak. Današnja etapa je bila speljana izključno po trdem terenu, prepredenem z razjedami potokov, lukenj in predvsem grozno prašna. Ugotavljata, da je sicer Unimogovo podvozje zamenjano za bolj vzdržljivo, pa vendar ni prilagojeno za težo, ki jo kamion nosi – cca 10T, tako da sta pošteno namučila avto in tudi sama sebe. Mišo je komentiral: “Najin Puhi (tako Janez kliče svoje tekmovalno vozilo, s katerim je vozil na dirkah v letu 2006) bi šel bistveno boljše po teh kamnih, kot gre Unimog”. Dobesedno premetavalo ju je. Zato sta takoj, ko sta prišla v bivak, večino opreme in rezervnih delov, ki sta jo vozila s seboj, med drugim tudi dele za Ellen, preložila v Actrosa in s tem zmanjšala težo avtomobila. S seboj vozita samo najbolj nujne stvari (tudi Janezove kranjske klobase!).

In kakšen je dogovor z Ellen: že pred začetkom tekmovanja je bil dogovor z Ellen, da v kolikor ona odstopi, gre Unimog naprej. In ker brez servisnega vozila nimata niti najmanjših šans, da bi končala Dakar, gre z njima tudi Actros in vsi mehaniki. In čeprav ni nihče pričakoval, da bo že na drugi etapi konec dirke za Ellen, se je Ellen tega dogovora držala.
Njun cilj je, kot sem že napisala nekaj dni nazaj: priti do konca, do Pink Lake-ja.
Ellenin avtomobil se je pokvaril med transferjem, ko je vozila po asfaltu in Mišo pravi, da verjetno zato, ker je Ellen zelo energična voznica (“težka noga”). Zaribal je menjalnik in odtrgala je eno polos kolesa. Če bi se to zgodilo na kakšni drugi etapi, bi bilo možno, da hitra asistenca (beri Unimog!) povleče Ellen do bivaka, mehaniki pa bi čez noč avto popravili. Žal pa se ji je to zgodilo v najbolj neugodni situaciji, ko ni imela na razpolaga niti hitre asistence niti servisnega vozila in ni ji preostalo nič drugega kot odstop.

9. januar 2007
Današnja etapa bo nekoliko bolj pisana na kožo fantoma. Namreč več bo peska in bolj zamotana bo navigacija, manj kamna in prahu.. No, bomo videli.
Zanimivo je to, da “big boys-i” kot vsi kličejo tovornjakarje, sploh ne vidijo organizatorja, ker zvečer, ko pridejo v tabor, že spijo, zjutraj pa že spakirajo. Zvečer je vse pospravljeno (mislim na sodniški del), razen kuhinje, ki dela celo noč in seveda mehanikov, ki pripravljajo dirkalnike za naslednji dan. Tako tudi ne vedo, kakšne rezultate so dosegli. Sicer imajo neko tablo, na kateri je en kup papirjev in na teh tudi rezultati, vendar je premalo časa, da bi vse te papirje prebirali. Ukvarjajo se z roadbookom za naslednji dan, rezultati so, kakršni so. Tako sta se zelo začudila, ko sem jima povedala, da sta dobila 5 ur pribitka in niti slučajno ne vesta, kaj bi lahko narobe naredila, pa tudi vprašati nimata koga. Veliko bolj na tekočem, tako z rezultati, kot z uvrstitvami ostalih sotekmovalcev, smo mi vsi, ki spremljamo dirko preko interneta in Eurosporta. Včeraj so lahko videli samo uvrstitve prvih 5 tekmovalcev v posameznih kategorijah. Edina varianta, da izvesta razloge za ta pribitek je, da pokličeta svojo “šefico” Ellen, ki je trenutno sedaj nekje v Evropi, ki bo poklicala organizatorje in jih povprašala. Tudi dostop do interneta je možen samo v “press centru” in je pregrešno drag, ni pa dovoljeno uporabljati svojih GPRS povezav, tudi novinarjem ne. Kazni pa so tako visoke, da se “neposlušnost” niti slučajno ne izplača.

9. januar 2007
Ja, sodniki se nikoli ne zmotijo. Mišo je izvedel, da sta pribitek 5 ur dobila zato, ker sta na prvi etapi prekoračila dovoljen čas tri ure ( vozila sta 3:14,01). Sicer pa sta imela smolo, da sta ravno prvi dan prekoračila čas, kajti samo ta dan je bil pribitek 5 ur, za vse etapa pa velja, da dobijo za prekoračitev časa 1 uro pribitka.
Sicer pa sta dobro na poti, oglasila pa se bosta iz bivaka, verjetno zelo pozno zvečer.

10. januar 2007
Ob 24h še nista prispela do bivaka, dosegla pa sta cilj “brzinca”. Kot sem že včeraj zapisala, je bila ta etapa pisana njima na kožo. V sipinah sta uživala in kot za šalo prehitevala vse po vrsti. Potem pa … “samo 3km pred izhodom iz sipin nama je vrglo dol zadnjo gumo”. Ni bil problem zamenjati gume, ker so to dobro natrenirali v Nemčiji, ko so se pripravljali na dirko, pač pa je bil največji problem, kako v tem mehkem terenu podstaviti dvigalko in dvigniti teh 10T, pa tema jih je zelo ovirala. Porabila sta dve uri, da sta to opravila. Res škoda, ker bi sicer dosegla zelo dober rezultat. Kljub temu sta zadovoljna, kajti njun cilj je, da se še enkrat ponovim: Pink Lake.
Za Tomotov odstop sta že vedela in jima je zelo žal, da se je to zgodilo. Tomo bo že zjutraj (v sredo) prispel domov v Ljubljano.
Aktualne slike je grozno težko dobiti, ker so prenosi dragi in ker se Mišo in Janez praktično ne vidita z našo novinarsko ekipo (Darij, Branko in Žiga), ki naj bi po dogovoru pošiljala slike.

Tomo v bolniški:

dakar-07-43
Foto Darij N.

Ob cca 19:50 sta že na cilju. Današnja etapa jima “ni ležala”, ker je bila pot ravninska, trda. Mišo opisuje: “podvozje je skakalo, ta avto enostavno ni prirejen za hitro vožnjo po takem terenu. Amortizerji so prešibki in že sedaj nekaj ni v redu z njimi. Nagajala nama je tudi sklopka. Dvakrat se nama je zgodilo, da se ni dalo “šaltati”, ustavila sva se, ugasnila motor, počakala, vžgala motor in potem je šlo. Napako bomo skušali v bivaku popraviti!”

11. januar 2007
Po več urnem “šraubanju” kot pravijo pri Janezu na Zgoši (zamenjali so lamelo pri sklopki in jo odzračili) sta se Janez in Mišo odpravila na 400 km dolg transfer, pozno popoldan pa sta startala. Danes je dolga etapa, ena najdaljših in kot pravi Mišo “treba je vozit z glavo”. Bomo videli!
Janez in Mišo nimata večjih problemov z mrazom, kot jih imajo npr. motoristi. Spita kar v avtu, kamor si postavita postelje, torej preživita v avtu praktično cel dan, razen kadar gresta jest in se razgledat po bivaku.

12. januar 2007
Mišo se je javil šele danes dopoldan, tik pred startom 7. etape. Pravi, da sta bila včeraj z Janezom popolnoma izmučena, pa še telefonske povezave niso delale. Za včerajšnjo 6. etapo sta povedala, da jima je dobro šlo, le da sta v primerjavi z ostalimi “big boysi” z 800 ali 1000 KM prave počasnele. “Midva sva se peljala 30 km/uro, oni pa se mimo padali s 70 km/uro”. Na hitrih delih etape sta tako bila čisto nemočna.
Današnjo 7. etapo sta pričela z velikimi težavami. V prvih sipinah sta se, tako kot še mnogo drugih tekmovalcev zakopala in potrebovala slabo uro, da sta prišla ven, čakalo pa jih je še 12 km takega terena. Pri vožnji po t.i. “fešfeš” pesku (pomeni, da je zelo mehko) mora avto imeti veliko moči, ki pa jo njun Unimog nima. Pa nista obupala, kajti z vztrajnostjo se tudi daleč pride. Prišla sta na cilj, kar je najbolj pomembno, pa tudi rezultat je bil dober.

13. januar 2007
Dan počitka. Se prileže, ne samo tekmovalcem, tudi vozilo ga potrebuje. Dobro sta se naspala, ni jima bilo treba vstati sredi noči, potem pa ju je čakalo veliko mehaničarskega dela. Prednji amortizerji so čisto razpadli in so jih zamenjali, pa še marsikaj drugega. Jutri pa naprej. Sedaj so na polovici tekme in se da rezultat še mnogo izboljšati, če bosta vozila “z glavo” in če bo Unimog zdržal.

dakar-07-37
Janez šepeta Unimogu: “samo še malo, pa bomo v Dakarju!”
Foto: Darij N.

14. januar 2007 Današnja etapa je zelo dolga, ena najdaljših in predvsem najtežjih, ker je veliko peska in sipin. Sicer imata to zelo rada, ker jim vožnja po sipinah ni neznanka, kot je marsikateremu tekmovalcu na Dakarju, vendar bi potrebovala še kakšnega “konjčka”, da bi šlo lažje. Očitno jima je usojeno, da vozita vedno vozilo, ki je med najbolj šibkimi, kajti tudi Janezov Puhi, s katerim se udeležujeta drugih dirk ima tudi samo 120 KM. Problem je tudi v tem, ker dobršen kos etape vozita ponoči, kar še dodatno oteži že tako težavno etapo. V bivak tako včasih prihajata krepko po polnoči in se hitro “pospravita” spat, da nabereta moči za naslednjo etapo.
Po 15h ur vožnje sta prišla v cilj današnje etape. Ura je bila že več kot 2 ponoči. Odpovedal je še en amortizer (zadnji), ki sta ga za silo popravila sama, kajti asistenčnih tovornjakov ni bilo v današnjem bivaku. Po današnji etapi bodo skušali to urediti (nista niti prepričana, če ga imata na zalogi), ta problem bosta reševala zvečer bivaku. Odtrgal se jima je tudi nosilec za havbo, ki sta ga dokaj hitro začasno popravila, tako da se na progi nista predolgo zamujala.

15. januar 2007
Vstala sta ob 6h, 3 ure spanja je minilo prehitro. Takoj sta pričela z pripravljanjem Unimoga za današnji start: provizorično popravljanje amortizerja in havbe. Pravita, da je zelo naporno. Ob 10h, ko sta se javila, so bili avto in tudi onadva pripravljena na startu.

16. januar 2007
Javljanje tik pred startom 10. etape: “Včeraj sva bila pri vožnji nekoliko bolj previdna, ker sva imela zopet težave z amortizerji. Že prejšnji dan sva odtrgala pnevmatsko cev za amortizer in ker po 8. etapi ni bilo naših mehanikov (to je veljajo za vse!), sva sama začasno rešila problem. Če bi se to nama pokvarilo med dirko, bi spredaj ostala popolnoma brez amortizerjev in ne vem, kako bi bilo. Sicer pa je glavni del Dakarja v glavnem mimo, samo današnja etapa je še nekoliko daljša, potem pa sledijo samo še etape krajše od 300 km.” Zanimali so ga še včerajšnji rezultati, vendar je očitno organizator utrujen, ker so rezultati samo za “elito” (do 39. mesta, ob 12:05).
Preko noči so mehaniki Unimoga zopet “pošraubal”, tako da sta pripravljena za naslednjo 10. etapo.
Javila sta se kmalu po 19h, kar je razmeroma zgodaj, glede na ostale dneve. Po dolgem času, bosta večerjala ob normalni uri za večerje in tudi počitek bo lahko normalno dolg. Etapa je bila v glavnem ravninska, s stepami. To jima načeloma ne leži, ker jima “konji” ne dopuščajo hitre vožnje, vendar sta bila ob koncu zadovoljna. Amortizerji so zdržali, tako da nista imela večjih “mehaničnih” problemov. Organizator je razmeroma zgodaj objavil tudi rezultate, včerajšnje in današnje, tako da sta trenutno v skupni razvrstitvi na 38. mestu, vsak dan za kakšno mesto napredujeta.
Jutri tekmovalnega dela ni, odpeljati morajo samo transfer, nekoliko manj kot 300 km, kar pa po skoraj 9000 že odpeljanih km (če ne štejemo vožnje iz Ljubljane do Lisbone) za njih pomeni “peace of cake”.

17. januar 2007
Danes se bosta Janez in Mišo po organizatorjevem razporedu odpravila na pot šele okoli 15h. Ob odhodu iz startnega mesta jima organizator da kartico z vsemi navigacijskimi podatki, med drugim tudi piše v kakšnem času morajo priti v cilj, mesto Ayoun. To bo verjetno okoli 4 ure za 280 km, kar pomeni, da je treba vozit dokaj hitro in ne turistično.

dakar-07-29
Unimog v pesku
Foto: Lohr press

18. januar 2007
“Da bi le amortizerji zdržali” je rekel Mišo danes. “Imeli smo 8 rabljenih amortizerjev in štiri obnovljene, vsi so zdelani. Včeraj smo jim menjali s tistimi, ki so manj zdelani! Treba je vozit zelo previdno. Janez se sicer tega zaveda, toda včasih mu “dirkaška žilica” ne da, da ne bi stopil na gas. Vsakokrat, ko naju kdo prehiti, … .”
Amortizerji so zdržali, vendar sta morala biti res previdna, zato tudi uvrstitev ni bila najboljša. Nekaj mest sta izgubila, vendar jima to nič ne pomeni. Važno je priti do konca.

20. januar 2007
Končno, Dakar! Po dveh etapah zelo previdne vožnje in trepetanja, ali bo Unimog zdržal, jima je uspelo. Zelo sta vesela, uresničile so se jima sanje. Glede na to, da je jutrišnja zadnja etapa okoli Pink Lake-a dolga samo 16 km, se seveda ne pričakuje nobenih presenečenj.

21. januar 2007
Tudi zadnjih 16 km letošnje Dakarske preizkušnje je za njima. Odpeljala sta brez problemov. Sta zelo vesela, da sta po vseh doživljajih, srečno prispela na zastavljeni cilj.

Osvojila sta 44 mesto med 85 kamioni, ki so štartali iz Lisbone.

Danes jih čaka še veliko dela in zvečer veliko zabave. Domov se vrneta v sredo 24. 1. na letališče Marco Polo v Benetkah.

Na teh spletnih straneh bo verjetno Mišo objavil še svoje razmišljanje, dodal bo tudi najbolj zanimiva doživetja v besedi in sliki in verjetno še kaj. Vsem, ki ste spremljali vse dogajanje, mu vlivali pogum, se zahvaljuje. Če je res, da Dakar iz dečkov naredi može, kot pravijo, bom pa še videla, ko se vrneta.

kaj načrtujemo

februar - Laos, Tajska
april - s terenci v Iran
poletje - jadranje Grčija
avgust - Makedonija in Črna gora s terenci