Croatia Trophy 2010

Croatia Trophy maj 2010

Po dolgih letih sva se z Janezom končno uskladila, da skupaj štartava na dirki, ki mu je najbolj pri srcu.

Janez je celo zimo pripravljal Puch-a posebej za to dirko. Olajšal in skrajšal ga je, kolikor je bilo sploh mogoče, zato je bil avto zelo okreten in dovolj zmogljiv. Imel pa je, kot vsi Janezovi dirkalni terenci resno pomanjkljivost – stalno pregrevanje. Na ta račun sva na dirki tudi to pot izgubila kar nekaj dragocenega časa. Uporabljala sva dva električna vitla – WARN M8274 spredaj in dovolj solidnega kitajca zadaj. WARN je bil nameščen centralno za sedeži in se je z na novo sestavljenimi releji in dvema novima akumulatorjema dobro izkazal. Tudi po 20-minutnem praktično neprekinjenem vitlanju je elektrika delovala brezhibno. Velika slabost električnih vitlov pa je, da so v primerjavi z mehanskimi bistveno počasnejši. V 100 metrov dolgem močvirju to lahko pomeni tudi nekaj 10 minut. Za razliko od puščavskih dirk sva uporabljala brezžično Bluetooth povezavo, ki se je na razdaljah do 50 metrov odlično izkazala.

Na dirki je startalo 52, večinoma vrhunsko pripravljenih dirkalnikov. Slovenska zasedba letos je bila najmočnejša doslej. Poleg štirih posadk v dirki smo imeli še cel kup asistence, tako da je bil naš tabor eden večjih.

Zame je bila to prva Croatia, zato nisem poznal celotne logistike dirke, predvsem pa ne organizatorjevega sistema označevanja trase. V prvih dneh sva zato naredila nekaj taktičnih napak, ki so nama kasneje povzročale kar nekaj težav. Tudi road-book ni bil vedno natančen, ampak se je pogosto skliceval na organizatorjeve oznake na drevesih. Zame, ki sem navajen voziti slepo po instrumentih, je bila to kar precejšnja sprememba.

Začela sva dobro, s petim mestom, kar nama je precej dvignilo moralo. Vendar naju je že naslednja nočna etapa postavila na realna tla. Puch za nočno vožnjo sploh ni bil pripravljen, vozila sva praktično brez luči, zato sva etapo bolj pretipala, kot predirkala.

Na najtežji in najdaljši etapi pa je šlo vse narobe. Začela sva odlično, potem pa se je najprej odvil pokrov za dolivanje olja na glavi motorja. Z lesenim čepom in kasneje z Božotovo pomočjo sva zadevo popravila, vendar sva izgubila vsaj uro in pol. Kasneje sem naredil še grobo navigacijsko napako, poleg tega pa sva obtičala v globokem potoku in še tretjič ta dan strgala 8 mm pletenico vitla. Po skoraj 11-tih urah vožnje se je začelo mračiti in ker sva bila popolnoma brez luči je Janez predlagal, da etapo zaključiva. Čeprav sva prevozila dve tretjini trase in potrdila tri od štirih kontrolnih točk, sva zaradi nenavadnih pravil na koncu dobila enak čas, kot če bi odstopila takoj po startu. Zaostanka te etape nisva mogla z ničemer nadoknaditi in je bistveno vplival na najino končno uvrstitev.

Po tej boleči izkušnji je šlo samo na bolje. Janez je vedno bolj spoznaval sposobnosti Puch-ja, jaz pa sem se navadil na organizatorjev sistem označevanja proge. Stabilno sva dosegala dobre rezultate in na koncu zasedla osmo mesto med 36 tekmovalci, ki so prišli do cilja. To je bilo manj, kot sem pričakoval pred začetkom dirke, vendar v okviru realnosti. Z znanjem in opremo s katero sva startala, bi ob vožnji brez večjih napak lahko zasedla četrto meso, za kaj več pa se bo potrebno še precej potruditi.

kaj načrtujemo

februar - Laos, Tajska
april - s terenci v Iran
poletje - jadranje Grčija
avgust - Makedonija in Črna gora s terenci