Albanija 2015

Off road po Albaniji poletje 2015

 

Do sedaj sem bil prepričan, da se je za pravi off road potrebno odpeljati nekaj tisoč kilometrov daleč do Timbuktija v Maliju, Tassili n’Ajjera v Alžiriji, do saharskih sipin v Libiji in Tuniziji ali celo do prelaza Van Zyl v Namibiji. Po letošnjem poletju sem bogatejši za spoznanje, da so zelo resni izzivi za ljubitelje terenske vožnje tudi v naši neposredni bližini, v Albaniji.

V Grčiji, kjer je ima svojo luko SHIMSHAL, je avgusta peklensko vroče, poleg tega pa za dodatno nelagodje poskrbijo množice Italijanov. Zato smo za poletje 2015 načrtovali in tudi uspešno izvedli kratek skok v albanske hribe.

Kot vedno je bilo pred odhodom veliko potencialnih sopotnikov. Manj kot mesec dni pred našim odhodom pa je neuravnovešen lokalec v okolici vasi Theth, ki je bila ena od točk tudi na naši poti, med turističnim uživanjem vožnje po brezpotju,  s kalašnikom prerešetal dva Čeha v Nissanu.  Verjetno tudi zato in pa zaradi težke načrtovane poti, se je število udeležencev radikalno skrčilo na Mitjo s Polono in mene z Mojco, torej na samo 2 Toyoti in 4 osebe.

Letošnji off road po Albaniji je bil čisti odklop. Devet dni smo preživeli visoko v albanskih hribih in se družili z domačini v vaseh na koncu sveta. Jedli smo pravi ovčji sir, ki so nam ga velikodušno poklonili pastirji, ki pasejo ovce 1800 visoko v divjini, kjer so se končali vsi tracki na naši GPS navigaciji. Bili smo v napol legalnih rudnikih, kjer praktično brez uporabe tehnike, delavci ročno izkopavajo kromovo rudo za kitajske kupce. Ves čas smo spali v divjini, ob jezerih in potokih. Pitno vodo smo zajemali iz neštetih izvirov ob poti, zjutraj pa smo se kopali v ledeno mrzlih, vendar izjemno čistih rekah .

V Albaniji sem bil zadnjič z SHIMSHALOM leta 2010. Današnja Albanija je presenečenje v vseh pogledih. Ves obmorski pas živi in diha na evropski ravni. Množice tujih turistov, novi moderni hoteli, prijetne restavracije in cene, ki so bistveno nižje kot na primer na Hrvaškem. Isto velja tudi za večja mesta. Ko pa se samo malo odmakneš od tega vrveža že po nekaj kilometrih prideš v popolnoma drugačen svet, svet divjih kanjonov, odmaknjenih vasi in gostoljubnih domačinov. Poti, ki vijugajo med prepadnimi hribi in rekami v globokih kanjonih pogosto niso bile vrisane tudi v najbolj natančne zemljevide v naših GPS napravah. Za pomoč pri navigaciji nam je bila v edino pomoč knjiga malce norega off road motorista, Čeha Filipa Webra, najbolj divje predele pa smo morali odpeljati po lastnem občutku in intuiciji. Track vzpona na Lure z južne strani je bil eden najtežjih v moji dosedanji off road karieri. Za 15 km vzpona po praktično hudourniški strugi sva z Mitjem potrebovala 5 ur zbrane vožnje.

V Albaniji sem se prvič srečal s 3D satelitsko navigacijo. Podatki v naših GPS-ih so dvodimenzionalni, nadmorske višine pa običajno niso zelo bistvene. V Albaniji je drugače. Dva popolnoma različna tracka te vodita praktično do iste točke. Pri puščavskem off roadu nekaj metrov odstopanja ni pomembno, v Albaniji pa prideš na 50 metrov do želene točke, vendar si na hribu s 300 metri višinske razlike.

Piste so izjemno ozke in običajno vodijo skoraj po vrhovih gora, tako da so pod tabo večino časa nekaj sto metrski prepadi. Srečevanja na ozkih pistah s starimi vzhodno nemškimi tovornjaki, s katerimi v dolino vozijo ilegalno posekan les so posebno doživetje. Včasih moraš peljati tudi cel kilometer vzvratno, kar se pri 3 metre široki pisti, s prepadom takoj na robu, ne konča vedno dobro. O tem pričajo tudi na vsakih nekaj kilometrov posejani nagrobni kamni.

Ker nas je pot zanesla tudi v bližino meje z Makedonijo, smo skočili še v Debar, kjer smo v vsako Toyoto natočili več kor 200 litrov goriva, ki je v Makedoniji bistveno cenejši kot v Albaniji.

Seveda nismo zamudili niti enega od najbolj zanimivih trajektov v Evropi, od Fierze do Komanija po impresivnem jezeru Komani.

Vsekakor je Albanija v vsakem pogledu vredna obiska in odlična destinacija za off road izzive. Zato se bomo drugo leto zanesljivo vrnili.

V devetih dneh smo po Albaniji prevozili 2000 km

Prevožena pot :

Sagiada (meja) – Butrint – Saranda – Palase Beach – Gjipe beach – Borsh – Tepelene – Girokaster – Blue eye – Permet – Corovoda – Berat – Durres – Kruje – Micekut – Lure – Arras – Peshkopi – Debar – Burrel – Kolsh – Fierza – Komani – Skadar – Kir – Theth – Skadar – Baks Rrjoll – Lezhe – Durres – Berat – Kismata (meja)

kaj načrtujemo

februar - Laos, Tajska
april - s terenci v Iran
poletje - jadranje Grčija
avgust - Makedonija in Črna gora s terenci