Tunizija maj 2015
Za majsko Tunizijo je bilo, kot vedno, prijavljenih precej posadk. Teroristični napad na muzej Bardo v Tunisu, ki se je zgodil dober mesec pred odhodom, pa je stvari postavil na glavo. Glavnina ekipe se je po dvodnevnem premisleku odločila, da je tveganje za potencialne nove napade v mejah naše sprejemljivosti. Če bi pristali na predpostavko, da vsak potencialni teroristični napad predstavlja nesprejemljivo tveganje, lahko z potovanji v praktično katerokoli državo za vedno zaključimo. Ostali potencialni udeleženci seveda niso bili enakega mnenja, zato so konec aprila z ladjo iz Civitavecchie odpluli štirje terenci z osmimi »neodgovorneži« in en pes.
Tunizija nas je pričaka taka kot vedno, mogoče z malenkostno pogostejšimi check pointi.
V Douzu smo imeli, kot običajno, probleme v dovoljenji za puščavo južno od Tembaina, vendar smo v z afriško ležernostjo tudi to uredili v doglednem času.
Naš cilj je bil glede na ekipo kar precej ambiciozen – sipine Sif Es Souane, 36 kilometrov zračne črte jugozahodno od Ain Huilat Richeta in samo 15 kilometrov od alžirske meje.
Izziva smo se lotili odločno , vendar se je na Mitjevi Toyoti že nekaj kilometrov po Tebainu zdrobil homokinetični zglob. Povratek v Douz smo opravili rutinirano, samo z zadnim pogonom, brez vkopavanja. Nakup in zamenjava zgloba je bila v Douzu mala malica, ki smo jo opravili do naslednjega opoldneva. Ker smo bili že malo na kratkem s časom, smo v šestih urah odpeljali traso Douz – Ain Huilat Richet. Ta tempo bi predstavljal zelo soliden dosežek tudi za posebej pripravljene tekmovalne terence, na katerem od amaterskih severnoafriških relijev .
Po obveznem kopanju v topli vodi sredi sipin Hulat Richeta smo se polni energije, pa vendar z nekaj pomisleki odpravili proti sipinam Sif Es Souana. Že kmalu so se pomisleki izkazali za upravičene. Tahar ni izbral najbolj optimalnega pristopa, bili smo bili že skoraj sredi maja zato je bil pesek prevroč in težko prevozen, zaradi prejšnjih zamud smo bili kakšen dan prekratki, pa tudi terenci in vozniki niso bili v dovolj optimalnem stanju, potrebnem za dosego tako težkega cilja.
Če hočes na takšnih potovanjih odnesti celo kožo in terence na kolesih pripeljati domov, je včasih potrebno pravočasno spoznati, kdaj moraš odnehati. Po dobri polovici prevoženih sipin, sredi premehkega peska in z utrujeno ekipo, je bil eden teh trenutkov.
Kljub »umiku« iz peska Sif Es Souana smo v naslednjih dneh odpeljali še precej sipinskih etap, pojedli zadostne količine škampov na Kerkenahu in v Sfaxu nakupili dovolj olivnega olje, da smo bili na koncu poti vsi zadovoljni.
