Etiopija 2015

Plemena na zahodni strani reke Omo in Danakil jesen 2015

 

Po štirih letih je prišel čas, da se vrnemo v Etiopijo in poravnamo dolg, ki smo ga imeli do obiska Danakila. Na naši vzhodnoafriški ekspediciji leta 2011 je bil Danakil za nas časovno, predvsem pa finančno popolnoma nedosegljiv. 500 evrov na osebo za štiri dni je bila vsota , ki sva jo z Mitjem v Afriki običajno porabila v enem mesecu. Poleg tega pa smo se to pot imeli namen spustiti čimbolj na jug na zahodni strani reke Omo. To področje je ena zadnjih nepokvarjenih divjin v Afriki, kjer lahko še vedno srečaš domačine, ki praktično nimajo stika s turisti.

Pred odhodom sem uporabil stike s prijatelji, ki jih ohranjam od naše zadnje poti v vzhodno Afriko. Osman je lastnik dovolj profesionalne turistične agencije, da nam je lahko organiziral kvalitetne lokalne terence z vozniki.

Kmalu po našem odhodu iz Addis Ababe se je pokazalo, da so tudi najboljši etiopski terenci po opremljenosti samo bleda slika naših Toyot. Off road gume, vitli,osnovni komplet rezervnih delov,  podnice, radijske veze, kvalitetne dvigalke … so v Etiopiji samo mokre sanje.  Zato tudi ni nič nenavadnega, da malce zahtevnejše poti na zahodni strani reke Omo, predstavljajo za njihove terence nepredstavljivo oviro. Poleg tega smo imeli vsak dan vsaj en naliv in tako je ostal novi most čez Omo pri Kangatenu za nas nedosegljiv cilj. Kljub vsemu smo uspeli priti do Kibisha v bližini sudanske meje, zmanjkalo pa nem je še zadnjih 190 kilometrov do kangatenskega mostu. Za kaj več pa se bomo prihodnjič zadeve lotili na naš, evropski off roadarski način.

Na drugem koncu Etiopije pa je Danakil je presenetil v vseh ozirih. Afari, ki živijo tam in popolnoma  nadzorujejo  to najbolj negostoljubno področje na planetu, so odbiti in nevarni precej bolj, kot kdorkoli, ki sem ga do sedaj srečal na svojih poteh. Ker smo bili majhna skupina smo se vse stvari v zvezi organizacijo in plačili dogovarjali sproti. V dogovarjanju z Afari na njihovem teritoriju ni absolutno nikakršnega prostora za pogajanja, ker imajo vse karte v svojih rokah.

Našo skupino štirih popotnikov so večino časa, poleg etiopskega voznika, spremljali dva policaja, štirje vojaki in dva vodiča. Za vse te ljudi smo morali, poleg njihovega plačila, skrbeti še za hrano, kuhanje in spanje.   Na drugi strani pa je narava nepojmljiva in jo nobena slika ne more niti približno pričarati. Bilo je prekrasno lepo, pa tudi precej nevarno, zato smo se vsi, vključno z voznikom, oddahnili, ko smo zapustili področje, ki je pod nadzorom Afarov. Verjetno se to bere precej divje, vendar je bila izkušnja Danakila vredna vseh živcev, vsakega evra in predvsem vsake minute.

kaj načrtujemo

februar - Laos, Tajska
april - s terenci v Iran
poletje - jadranje Grčija
avgust - Makedonija in Črna gora s terenci