Tunizija maj 2002
Vsi udeleženci spomladanskega raid-a smo bili stari znanci Tunizije. Semo je želel nadoknaditi manjkajočo vožnjo po sipinah iz novoletne Alžirije, Janez je želel preizkusiti preurejeno podvozje svojega Pucha, Blaž pa je izpolnil svojo obljubo iz maja 2000, da se vrne z terencem. Aleš je zaradi službenih obveznosti, na žalost odpovedal tik pred odhodom. Na motorju sta se nam pridružila še Blaževa nečakinja s fantom, skupaj torej 9 odraslih in kar 5 otrok.
To pot smo, za razliko od ostalih raid-ov, vedno znova srečevali skupine iz Slovenije. V istem terminu je bil v Tuniziji Igor z dvema terencema in enim kombijem, skupina motoristov iz Celja in še en par v lastni režiji.
Po prihodu v La Goulette smo, s kratkim postankom za večerjo v Kairouanu, odpeljali naravnost v camp v Tozeurju. Po, zaradi otrok obveznem ogledu živalskega vrta, smo bili popoldne že globoko v pesku v okolici Kebilija. Za ta popoldan sta šla z nami tudi motorista, čeprav je bil njun motor (BMW 1100 GS) veliko primernejši za trše podlage.
Osnovni plan je bil, da gremo skupaj na puščavske rože in do Ksar Ghilena, nato pa se gredo Blaž in motorista malo turizma, ostali s tremi terenci pa v Ain Huilat Richet.
Čeprav smo imeli na tem raid-u do sedaj najbolj pripravljene terence, se je tehnika to pot zarotila proti nam. Najprej je po prehodu čez visok pas sipin počila sprednja polos pri Defenderju. Z blokado sredinskega diferenciala je zadnji pogon še vedno deloval, vendar je bilo to za vožnjo navkreber po mehkih sipinah odločno premalo. Z tremi vitli in štirimi pari podnic smo potrebovali cel dan, da smo se prekopali 2 kilometra, na drugo stran sipin. V Douzu smo dobili in vgradili novo polos v enem dnevu. V Ljubljani bi za to potrebovali kakšen teden in precej več denarja.
Na poti v Ain Huilat Richet (cca 120 km) je 8 km pred ciljem Janezovemu Puchu počil zadnji diferencial, tako da smo obtičali več kot 100 km globoko v puščavi. Reševanje s spretno pomočjo domačinov je trajalo 3 dni in je tema za samostojno zgodbo.
Za piko na “i” se je pokvaril moj alternator (problem smo reševali s stalnim menjavanjem akumulatorjev iz Semotove Toyote), Semotu pa so odpovedali zadnji amortizerji.
Kljub vsemu smo zadovoljni in brez večjih problemov prišli v Monastir in na ladjo. Žal nam je bilo samo za tako željeni Ain Huilat Richet, ki je bil že na dosegu roke, pa smo se morali vrniti. Kaj hočemo, pa drugič