Islandija 2013 – Mitja

originalni zapis Islandija 2013,
posted in september 2nd, 2013 by Ipsilon in POTOVANJA

Vsa leta slepečega in prašnega opoja z jugom, predvsem afriško celino, sem skorajda skrivoma pogledoval na sever. Preko Alp in blatnih ravnic centralne Evrope je misel bežala v dežele ob arktičnem krogu, kjer poleti sonce skoraj ne zaide, kjer nordijski bogovi z dolgimi bradami in otožnimi očmi gledajo goreče ladje, ki izginjajo na rekah spomina, kjer severni sij zastira soj zvezd s svojo zeleno tančico, in kjer se človek resnično počuti, kot da bi stal na robu Zemlje, ko stoji na robu visokega klifa nad hladnim sivomodrozelenim oceanom. Najbolj sem se zagledal v osamljen otok med Norveško in Grenlandijo. V zimi 2012/13 je padla odločitev – Islandija, prihajamo!

Ko sem zbiral podatke za potovanje, me je prevzel smisel Islandcev za preprostost in praktičnost. Tale utilitarni nasvet islandske cestne službe me je nasmejal za dober teden: “Pozimi ne potuj na deželo brez dobrih zimskih gum. Vozi počasi in vedno imej v avtu topla oblačila in klobase.” Bi bilo treba dodati še kaj, razen tistega, vsem offroadarjem dobro poznanega aksioma: “Ko greš offroadat, je tvoj najpomembnejši pripomoček mobilni telefon s polno baterijo. Da lahko pokličeš prijatelja, naj te pride ven potegnit!

Islandija je zaradi svoje divje in slikovite narave, redke poseljenosti in kroničnega pomanjkanja asfalta skoraj sanjska destinacija vseh offroadarjev Evrope. Konec koncev gre za idealno kombinacijo, prav pisano na kožo vsem sodobnim (bolj ali manj) pussy kavč offroadarjem – ni vožnje po asfaltu, je pa vožnja po cestah in sorazmerno urejenih poteh, ni treba in še celo ne smeš zaviti na strašljive neutrjene podlage. Ko še na varnem doma preučuješ način, kako spraviti svoj avto na ta sanjski otok, ugotoviš ne le tega, da zgolj en ladjar pluje s celine na Islandijo, ampak tudi, da pluje zgolj ena in edina ladja, pa še ta le v poletni sezoni, ki traja od maja do oktobra. Ladjica se imenuje MS Norrøna, je last družbe Smyril Line in je registrirana v Tórshavnu. Med plovbo do Islandije se ladja ustavi še na Ferskih otokih. Obrisi potovalnega načrta so bili kmalu jasni – Islandija in Ferski otoki meseca avgusta leta 2013.

Po 1700 prevoženih kilometrih preko Avstrije, Nemčije in Danske smo prispeli do pristanišča Hirshtals. Vreme je bilo še čisto poletno, sončno nad 30 stopinj Celzija, in tudi kopanje v Severnem morju je bilo povsem izvedljivo. Naslednji dan pa je sledilo vkrcanje na Norrøno, ki je minilo povsem organizirano, skladno z urnikom in nič kaj podobno vkrcanjem za naše afriške avanture, in zapustili smo evropsko celino. Po dnevu in pol plovbe z nekoliko klicanja jelenov tam okoli Shetlandskih otokov smo se 4. avgusta 2013 zvečer izkrcali v Tórshavnu.

_

F E R S K I     O T O K I

Na pol poti med Norveško ali Shetlandskimi otoki in Islandijo so si nordijski bogovi zamislili nekaj iz morja štrlečih skal in nanje naselili 50.000 ljudi in 70.000 ovc. Posledično celo v danščini, uradnem jeziku Danskega kraljestva, kamor spadajo tudi Ferski otoki, ovce pridejo pred ljudmi: Faeroerne namreč pomeni “Ovčji otoki”. Ovce niso tako blatne kot v naših krajih, ker jih neprestano pere dež, ljudje pa so verjetno zaradi osame rahlo nenavadno ustrojeni za dojemanje povprečnega Evropejca. Koljejo kite in jedo njihovo tolščo z maslom, čeprav ne trpijo več pomanjkanja hrane, zaradi česar je bil kitolov nekdaj življenjskega pomena, kljub dežju sušijo seno in lovijo ribe z dolgimi palicami kar z obalnih klifov. Žensk od moških včasih skoraj ne ločiš, ker imajo oboji brke (če z nekoliko umetniške svobode uporabimo tolkienovski opis škratov), a so neskončno ponosni na svoje gole otoke, jezik, ovce in puffine. Tako zelo ponosni so na svoje korenine, svojo samostojnost in neodvisnost, da so v 1.200 letih, kar naseljujejo svoje otoke, vzgojili lastne ferske ponije, ferske ovce, ferske krave, ferske gosi in ferske race. Le glede (ne)smiselnosti oziroma nehumanosti kitolova se z njimi ne da kaj dosti pogovarjati. Tradicija je smešna reč.

Glavno mesto in pristanišče Torshavn je zelo lepo urejeno in prijetno za sprehajanje. Od kratkotrajne britanske okupacije med drugo svetovno vojno so ostale ulične restavracije, kjer turistu ni treba jesti kita, ampak si lahko privoščiš pristen masten fish&chips. Če odštejem kitovo maščobo z maslom, sveže cvrte polenovke in doma pečen kruh, nam kaj več kulinarike v kratko odmerjenih dneh na otočju niti ni uspelo odkriti. Od 18 glavnih otokov, ki imajo skupno 1.117 kilometrov obale, smo obredli le tri, a vseeno smo po odličnih cestah (strašljivi so edino enosmerni tudi več kilometrov dolgi predori, a na srečo imajo vsaj tisti podmorski po dva vozna pasova) in podmorskih tunelih med otoki prevozili več kot 500 kilometrov, se v megli povzpeli na najvišji vrh otočja Slættaratindur, ki se dviga kar 882 metrov nad morjem, naredili pravi fish picnic iz polenovke v garaži srbskih priseljencev Milice in Željka (tudi prava kafa in rakija ni manjkala), šli na povsem turistično ekskurzijo s čolnom iz Vestmanne, da smo gledali galebe in puffine, občudovali smo naravnost v morje padajoče slapove in se sprehajali po najbolj slikoviti vasici otočja Gjógv, kjer smo uspeli tudi fotografirati puffine (vem, vem, da je pravilno slovensko, a tako grozno prisiljeno zveneče, mormone) povsem od blizu. Ujeli smo celo nekaj sončnih žarkov, kar je uspeh, če človek upošteva dejstvo, da ima otočje letno kar 260 deževnih dni. Kadar pa ne dežuje, običajno sneži. Kdor se odpravi na potovanja po severnih deželah, mora res ponotranjiti rek »slabega vremena ni, je le slaba obleka!«.

Ferske otoke priporočajo kot eno najbolj zanimivih in prijetnih otoških turističnih destinacij. Pomen tega priporočila bo težko dojel nekdo, ki ob besedi “otok” dobi zgolj asociacijo na sonce in ležanje na plaži s koktejlom v rokah, sončnimi očali na nosu in kokosovo kremo na dosegu roke. Ferski otoki vsega tega ne ponujajo. Kokosovih in drugih palm tukaj ni. Imajo pa čudovito naravo, neskončno zeleno barvo, da se ti oči spočijejo, in na stotine slapov, katerih lepota je še posebej očitna v žal redkih trenutkih, ko posije sonce. Otoki dihajo v tako počasnem in umirjenem ritmu, da ima človek včasih občutek, da so vsi zeleni hribi in pisane lesene hišice le narisana kulisa. Tako razumeš, zakaj je vasica Gjógv priljubljeno mesto slikarskih in drugih umetniških kolonij. Lahko popotuješ in opazuješ filozofsko mirne ovce ali pisane puffine, lahko se podaš skozi leta 2004 izkopan predor skozi hribe do magične vasice Gasadalur, ki je bila prej dostopna le s čolnom, in gledaš slap, ki se skozi lastne mavrice zliva naravnost v morje. Lahko v megli med ovcodlaki lezeš na Slættaratindur in vso pot uživaš, le preveč ne smeš pričakovati od razgleda, ki je večinoma meglen oziroma oblačen. Vse to po moji presoji odtehta ležanje na plaži. Ferski otoki so res kraj, kjer spoznaš, da zeleno pomirja, in omogočijo očem, ušesom in duši počitek. Le koža malo trpi od mraza. Ko bom velik, si bom vzel teden, dva, ali še raje tri, da bom lahko v miru lezel po zelenih hribih in klifih in čakal na trenutke sončnih žarkov. Med čakanjem pa se bom dodobra odpočil. Ferski otoki naklanjajo to milost.

_

I S L A N D I J A

Tam daleč na severu, še dlje od Ferskih otokov, tik pod arktičnim krogom, od celine varno obdan z neusmiljenim arktičnim oceanom, leži včasih pozabljen in preklinjan, danes pa spet zelo zanimiv otok. Otok brez dreves, a z miljonom ovc, 10 milijoni puffinov, nepreštevno konj s košatimi repi in grivami in seveda s peščico ljudi, ki jih mirne vesti lahko označim za posebne (še bolj, čeprav drugače kot prebivalce Ferskih otokov). Sporazumevajo se skopo, večinoma z medmeti, radi imajo klobase in maščobo, veliko berejo, ker pozimi pač ni kaj drugega početi, in so neskončnno ponosni na svojo osamljeno ognjeniško skalo sredi valov in na vso njeno bizarno krvavo zgodovino. Konec koncev moraš res imeti jajca, da samopašnim bruseljskim evrobirokratom v ksiht poveš, kar jim dejansko gre – kar ste naredili iz unije, ne dosega islandskih minimalnih standardov demokracije in varstva človekovih pravic. Kar je res, je pač res, in resnica boli. Islandija je le dom najstarejšega svetovnega parlamenta.

Ne domišljam si, da po preživetih dobrih treh tednih na Islandiji, po prevoženih 6.500 kilometrih, videnih 1.257 slapovih in po eni opojni noči severnega sija poznam Islandce in njihov otok. Žal smo imeli premalo časa drug za drugega. Pa Islandija poleti je čisto nekaj drugega kot Islandija pozimi, to si lahko le predstavljam. Smo pa, na lastnih kolesih, prevozili Ring Road, nekatere odseke celo več kot enkrat, polotok Snaefelsjokulla, kjer je vhod v središče Zemlje, Golden in Diamond Circle, gorske ceste (mountain roads) v notranjosti otoka, tudi slavno F910 pod obronki Vatnajokulla, se kopali v jezeru Viti v Askji in v toplih vrelcih Laudmannalaugarja, zakopali Toyoto v ledenik Langsjokull in jo skoraj utopili v Thorsmorku, opazovali smo kite v Husaviku, nekateri pa so lovili ribe v Dalviku in se potapljali v magični Silfri v Thingvellirju, ki sodi med 10 najboljših svetovnih potapljaških lokacij, pomivali umazano posodo v neštetih potokih in sušili mokre nogavice kar s pomočjo avtomobilske klimatske naprave. V šotorih smo preživeli enega najbolj deževnih poletij zadnjih let in nič nas ni tolažil rek, da če ti islandsko vreme ni všeč, počakaj pet minut. Po petih minutah je bilo običajno le še slabše. Obiskali smo muzej islandskih sag in muzej islandskih duhov, občudovali smo severni sij in se kopali v laguni s plavajočimi ledenimi gorami. Plazili smo se po podzemnih vulkanskih rovih, stanovali pri domačinih, ki so nam spekli domača ovčja stegna, opazovali smo bruhajoče gejzirje in druge vulkanske pojave. Uspeli smo zablokirat eno zavoro čeljust in jo domov pripeljati v zaboju za orodje. Na par metrov smo uspeli fotografirati tjulnje. Tudi kita smo poskusili in niti slučajno ni tako dober kot islandska jastogova juha. Za začetnike ni slabo. Ognjenike smo gledali pa raje le od daleč. Iskanje žive lave na lastno pest je namreč tako resno odsvetovano, da smo to celo mi upoštevali.

Na Islandijo greš, ker te zanima divja vulkanska narava s svojimi neštetimi pojavi od gejzirjev do vulkanskih polj, vročih vrelcev, fumarol, podzemnih poti lave, ker bi rad videl kite, delfine in tjulnje v njihovem naravnem okolju, ker bi rad v živo občudoval puffine, občutil samotnost neskončnih planjav notranjosti otoka, se na lastne oči prepričal, da ledenik na obzorju res izgleda kot oblak, greš, ker bi rad videl, v koliko pisanih barv zna mati Narava pobarvati kamenje. Greš, ker upaš, da boš videl severni sij, ki ga ni mogoče niti opisati niti fotografirati niti posneti. Treba ga je videti. Greš, ker dokler ne izkusiš na lastni koži, si ne znaš predstavljati niti dolgega dne pod polarnim krogom niti tega, kako zgleda, ko preko slapa Detifoss na sekundo zgrmi 500 kubičnih metrov vode 45 metrov v globino. Na Islandijo greš zato, da se čudiš naravi in ljudem, ki tam preživijo. Nam je dokaj dobro uspelo.

Seveda ima Islandija tudi svoje temnejše plati. Tako opevano izkoriščanje geotermalne energije povzroča kisel dež, zato država trenutno ne investira v nove energetske kapacitete, dokler znanstveniki ne rešijo tega problema. Narava je res čudovita, a kaj, ko so lepote tako rade sramežljivo zavite v meglo in deževne oblake. Ko se naveličaš kampiranja, ker te že cel teden neprestano pere dež, ugotoviš, da najcenejše spanje na skupnih ležiščih z dvajsetimi tujci, v lastni spalni vreči in skupnimi sanitarijami stane najmanj 40€, pa še prostora nimajo nikjer več. Najpopularnejše naravne znamenitosti sploh v glavni sezoni oblegajo reke turistov. Če zapelješ en meter izven utrjene poti, pa čeprav na rečnem produ, ki se dnevno spreminja, te že lovijo rangerji in grozijo s strašnimi globami. Pivo je nesramno drago, a dobro. Edini kruh, ki ima normalno ceno, je v plastiko zapakiran toast v rezinah. Po ledu se z “normalnimi” terenci ne da peljat, če nimaš kakšnega MAN KAT 8×8 v zaščitni četi. Najhuje pa je, da je Islandija tako daleč. Bi šel še večkrat. Z nekoliko počasnejšim tempom in več poudarka na odkrivanju osamljene notranjosti otoka in kakšnim pravim offroadom. Ker Islandija je preprosto lepa. Če imaš dovolj trdo kožo ali debelo denarnico, da preneseš vse neprilike in tegobe, ki ti jih vsakodnevno brezsramno luča v obraz, je preostalo čisti užitek in opoj neverjetnih razgledov, barv, skrivnosti, blagodejne samote, bleščeče vode in neukročene divjine. Pa na mavrice ne smem pozabiti. In nenazadnje smo šele na ladji med vračanjem slišali za obstoj rajske doline nekje na otoku, ki jo bo potrebno nekoč poiskati.

Po treh tednih potepanja po otoku, ko smo se prepeljali več kot enkrat okoli otoka in nekajkrat čez njega, je bil žal čas za ponovno vkrcanje na trajekt in vrnitev v Evropo.

Pod črto… tri Toyote LC80, skupno 16 norcev, en 8 kW kuhalnik za pašto, skupno 10.000 kilometrov, kreditne kartice in široko odprte oči. Ker takrat, ko se megle in oblaki razgrnejo, ko posije sonce, se med morskimi valovi in mavricami odkrije, kakšni dragulji so dejansko Ferski otoki in Islandija. Čeprav ne povsem enostavni za uporabo in preživetje. Ko prilepiš nalepko z napisom »I survived Iceland« na avto, veš, da je težko prislužena.

kaj načrtujemo

februar - Laos, Tajska
april - s terenci v Iran
poletje - jadranje Grčija
avgust - Makedonija in Črna gora s terenci