Tunizija april 2000

Drugi slovenski raid Tunizija 2000

 

Po dobrih izkušnjah s prvega raid-a po Sahari se je za prvomajske praznike znova odpravila na pot večja skupina terencev. Tokrat nas je bilo 15 avanturistov v petih terencih, pridružil pa se nam je še Blaž z ženo in dvemi otroki z VW Sharanom. Znani jadralec Bojči je na pot popeljal kar celo svojo družino.

Na začetku smo ubrali enako pot, kot lansko jesen (Ljubljana – Genoa – Tunis – Kairouan – Tozeur – Douz), v puščavi pa smo ostali dlje in prevozili bistveno več sipin. Za bazo smo si izbrali oazo Ksar Ghilene, kamor smo prispeli četrti dan, seveda po obveznem ogledu Kairouana, Chot El Jerida in sejma v Douzu.

Kljub temu, da so glavnino odprave sestavljali trije terenci znamke NISSAN, Nissan Adria, ki je zastopnik Nissan-a za Slovenijo, tudi letos, kot gesto dobre volje, ni prispeval niti majic, kaj šele kaj resnejšega.

Blaž s svojim VW Sharanom, se je ločil od skupine v Douz-u in se nam je zopet pridružil v Ksar Ghilenu, kamor je prispel šele po zanimivih dvodnevnih zapletih z poškodovanim kolesom in vkopavanju v mehkem pesku. Do Ksar Ghilena vodi namreč tudi kar solidna makadamska cesta, na kateri pa veter občasno naredi manjše sipine, ki so bile za Sharana prevelik zalogaj. Tik pred oazo pa se makadam konča, tako, da je Blaž dokončno obtičal 500 m pred ciljem. Tako je bil prisiljen počakati naš popoldanski povratek iz peska, Sharana pa smo do campa brez problemov potegnili z našimi terenci.

Vsi udeleženci, razen enega so bila nad Saharo izredno navdušeni. Nasprotno pa je Matjaž menil, da je njegov terenec predragocen, da bi ga uničeval z vožnjo po sipinah, prav tako pa ga je motila vročina in spanje na tleh, predvsem pa povsod prisoten saharski pesek, ki se pretihotapi v spalne vreče, hrano, fotoaparate, da ušes in oči sploh ne omenjam. Pokazalo se je, da nekaterim udeležencem kljub natančno opisanim pogojem, obilici slik in celo enourni video kaseti ni jasno, kaj lahko na raid-u pričakujejo in tako kasneje povzročajo probleme sebi, ostalim udeležencem in organizatorju. Zato si morajo biti vsi udeleženci, preden o Sahari sploh začnejo razmišljati, popolnoma na jasnem ali so sploh primerni za tovrstne avanture. Glede obrabe in okvar terencev pa dejstvo, da je moj NISSAN bil v Sahari že šestkrat in da sem samo po brezpotjih v Sahari brez okvar prevozil skoraj deset tisoč kilometrov, dovolj zgovorno kaže na to, da so kvalitetni terenci ob pravilnem načinu vožnje z lahkoto kos tovrstnim naporom.

Prvi izlet iz Ksar Ghilena je bil do približno 70 km oddaljenega Bir El Mida, kjer smo postavili prvi tabor v pesku. Drva za večerni ogenj smo nabirali sproti, vozili pa smo jih kar na vrhu vse opreme, ki je bila naložena na prtljažnikih. Nekateri člani odprave smo preizkusili kako Arabci prespijo noč na prostem, brez šotorov in raznih blazin. Naslednje jutro smo navdušeno ugotovili, da so šotori v Sahari postranskega pomena. Dva dni smo preživeli globoko v Sahari in počasi smo jo začeli spoznavati v vsej njeni veličini. Pri Bir El Midi smo srečali dva pastirja, ki sta ovce, kamele in osle prignala iz več kot sto kilometrov oddaljene Alžirije.

Ko se je Blaž vračal iz Ksar Ghilena v civilizacijo smo ga seveda pospremili do 60 km oddaljenega Bir Soltana, kjer se začne malo znosnejši makadam. Na poti se je Sharan dvakrat vkopal v manjše nanose peska, mi pa smo razen Blaža mimogrede z dvemi terenci izvlekli še tovornjak domačinov, ki je obtičal v mehkem pesku. Odločili smo se, da se nazaj v Ksar Ghilene vrnemo kar naravnost čez sipine, za katere domačini trdijo, da so praktično neprehodne. Glede na dobro opremljene terence, pa smo cca 25 km precej visokih sipin, brez enega samega metra trde podlage prevozili prej kot v petih urah. Kljub vsemu smo prišli kar precej pozno, tako, da bi skoraj zamudili kamele, ki so nas že čakale za malo daljši sprehod ob sončnem zahodu.

Naslednji dan smo se zopet odpravili na dvodnevni izlet v pesek. Po cca 60 km dolgi poti, ki je vodila večinoma čez izredno lepe in visoke sipine, smo noč prespali pri arteškem vodnjaku Ain Sbath. Med potjo smo si pri beduinih, ki smo jih srečali sredi puščave, za večerjo kupili manjšega kozlička, ki smo ga zvečer hoteli speči na ražnju. Kozlička smo nekaj časa vozili s seboj v mojem Nissan-u, otroci pa so se z njim seveda igrali. Ko je prišel čas za zakol, se je živalca večini udeležencev tako zasmilila, da so predlagali vegetarijansko večerjo. Na koncu je vendarle prevladala lakota in kozliček je končal na ražnju. Z krutostjo prehranjevalne verige na Zemlji smo se sprijaznili vsi, razen Maše, ki se je pomirila šele naslednje jutro.

Po enem tednu peska in vročine smo se tako vživeli v lokalne razmere in ritem, da smo zjutraj pričeli resno razpravo o tem, da bi bivanje v Sahari podaljšali še za en teden. Na koncu se je izkazalo, da so obveznosti v civilizaciji in klic dolžnosti močnejši, tako, da smo se počasi odpravili proti severu.

Na poti nazaj obvezna Matmata s podzemnimi hoteli, eno popoldne v medini v Sfax-u, na koncu pa en dan počitka in nakupovanja spominkov v Monastiru. Mehke postelje z svežimi rjuhami in celo lastne kopalnice so nas počasi vračale v realnost zahodne civilizacije.

Vožnja s trajektom in italijanske avtoceste z, vsaj za nas, prvim dežjem po 14 dnevih, so bile potem samo še rutina in že smo bili na Fernetičih.

Od Sahare so ostali umazani terenci polni drobnega peska, lepi spomini in verjetno, pri večini, tiha obljuba, da se kmalu vrnemo.

 

kaj načrtujemo

februar - Laos, Tajska
april - s terenci v Iran
poletje - jadranje Grčija
avgust - Makedonija in Črna gora s terenci